Jedro

Da bi bilo mogoče ugoditi tožbenemu zahtevku za odkup stanovanja po določilih SZ, bi morala tožnica najprej izkazati, da je vložila zahtevo za odkup stanovanja v prekluzivnem roku dveh let (oz.

podaljšanem do 8.1.1995), nato pa, da je vložila tožbo za odkup stanovanja v roku petih let, odkar je bila njena zahteva za odkup zavrnjena. Nasprotna tožba v drugi pravdni zadevi za vrnitev stanovanja in sklenitev najemne pogodbe za sporno stanovanje ni mogla pretrgati zastaranja sporne terjatve.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Tožena stranka Republika Slovenija, Ministrstvo za obrambo, je dolžna skleniti s tožečo stranko Z. Č. prodajno pogodbo za stanovanje v Ljubljani, Plešičeva 31, z naslednjo vsebino: - tožena stranka kot prodajalec proda tožeči stranki stanovanje v Ljubljani, P. 31; - stanovanje leži v 3. nadstropju hiše P. 31 in nosi številko 12 in ima izmero 70,38 m2 s prostori: soba 16,97 m2, soba 14,77 m2, soba 8,77 m2, kuhinja 11,07 m2, kopalnica 3,77 m2, WC 1,54 m2, predsoba 8,21 m2, loža 4,20 m2 in klet 1.08 m2; - pogodbena cena za navedeno stanovanje znaša po merilih Stanovanjskega zakona 2.321.571,60 SIT. Kupec uveljavlja 60 % popust ob plačilu z gotovino in tako znaša pogodbena cena 928.628,60 SIT.

Navedeni znesek se plača v enkratnem znesku, v roku 30 dni; - pogodbena cena je določena po merilih množenja števila točk 296 z velikostjo stanovanja 70,38 m2 in vrednostjo točke 111,44 SIT v marcu 1993;

- stanovanje se prodaja bremen prosto. Kupec si je stanovanje ogledal in pozna njegovo kvaliteto; - prodajalec dovoljuje, da se kupec vknjiži kot lastnik kupljenega stanovanja na svoje stroške; - kupec ne sme odtujiti stanovanja, dokler ne plača pogodbene cene; - prometni davek plača prodajalec. Vsaka pogodbena stranka lahko predlaga vknjižbo v zemljiški knjigi.

2. Tožena stranka je dolžna skleniti pogodbo s tožečo stranko v 15-ih dneh, sicer bo ta sodba nadomestila zahtevano pogodbo.

3. Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje do plačila z 20 % DDV:"

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti njene pravdne stroške v višini 228.556,00 SIT, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 57.434,00 SIT od 18.5.2005 dalje do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku, da je tožena stranka dolžna v roku 15 dni s tožečo stranko skleniti prodajno pogodbo za stanovanje v Ljubljani, P. 31, z vsebino, razvidno iz izreka te sodbe (1. točka izreka), sicer bo sodba nadomestila to pogodbo (2. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini

238.800,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje te sodbe dalje do plačila, v roku 15 dni (3. točka izreka).

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti stroškovno zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje povsem nekritično povzelo neresnične navedbe tožeče stranke, katere je tožena stranka ves čas postopka odločno zanikala in prerekala. Za presojo v predmetni zadevi je bistveno, da tožeča stranka nikoli ni podala zahteve za odkup stanovanja, ne za stanovanje na P. 31 niti za stanovanje na naslovu Ulica b. U. 36. Med pravdnima strankama je nesporno, kar nenazadnje ugotavlja sodišče prve stopnje, da tožnica v zakonitem roku ni podala zahteve za odkup stanovanja. Tako tožeča stranka tudi sama izrecno zatrjuje, da sploh ni vložila zahtevka za odkup stanovanja. Rok za vložitev zahteve za odkup je prekluziven, kar pomeni, da je tožeči stranki pravica do odkupa stanovanja ugasnila. Dejstvo, da tožeča stranka sploh nikoli ni izpolnila obrazca zahteve za odkup, ter nadaljna neprepričljiva in neverjetna zgodba, da ji je vložitev vloge preprečil neki uradnik na Ministrstvu za obrambo, ter izpovedba tožnice, da nikoli ni pisno oddala nobene vloge za odkup stanovanja, po mnenju tožene stranke nikakor ne more sodišča privesti do sklepa, da je tožnica nameravala zahtevo oddati, pa je nihče ni sprejel. Pravilno vlaganje zahtevka je seveda zahtevalo izpolnjene obrazce s podpisi strank. Pritožnica nadalje ugovarja nesporni ugotovitvi sodišča, da naj bi bila dne

13.10.1988 sklenjena pogodba o uporabi stanovanja na ime tožnice, s čimer naj bi po besedilu pogodbe tožnica postala imetnica stanovanjske pravice. Iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 41/52, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. I Cp 1544/98, nedvomno izhaja, da je Republika Slovenija s tožnico dolžna skleniti le najemno pogodbo za stanovanje na P. 31 v Ljubljani. To dejstvo nedvomno izkazuje, da tožnica nikoli ni bila imetnica stanovanjske pravice niti je ni nikoli ustrezno uveljavljala. Tožena stranka opozarja na zmotno razlogovanje v 2. odstavku na strani 4 izpodbijane sodbe, ko sodišče najprej ugotovi, da je navedeni prekluzivni rok že pretekel, da tožnica ni vložila nobenega zahtevka za odkup stanovanja, da pa kljub temu ni izgubila pravice za odkup. Tožena stranka poudarja, da želje za odkup nikakor ne morejo predstavljati v sodnem postopku verodostojnega dokaza za vložitev pravočasnega, popolnega pismenega zahtevka. Nadalje tožena stranka prereka in izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bilo zastaranje prekinjeno z vložitvijo nasprotne tožbe, ki jo je v pravdni zadevi I P 41/95 vložil isti pooblaščenec tožeče stranke, pri čemer se nasprotna tožba v točki 2. tožbenega zahtevka izrecno glasi: "Tožeča stranka je dolžna skleniti najemno pogodbo s toženo stranko za zgoraj navedeno stanovanje". Tedaj bi lahko tožeča stranka vložila tožbo na odkup stanovanja, česar pa v zakonitem roku ni storila.

Nasprotna tožba zato ni mogla pretrgati zastaranja uveljavljanja pravice do odkupa. Stranka bi morala v splošnem zastaralnem roku do

9.1.2000 vložiti tožbeni zahtevek za odkup predmetnega stanovanja.

Predmetna tožba pa je bila vložena prepozno, in sicer dne 5.9.2001. Ker je sodišče odločilo drugače, je podana zmotna uporaba materialnega prava. Tožena stranka nadalje uveljavlja tudi pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Izrek sodbe je nerazumljiv, saj nasprotuje razlogom sodbe, sodba o odločilnih dejstvih nima ustreznih razlogov oz. so ti nejasni in med seboj v nasprotju. V odločilnih dejstvih je nasprotje med tem, kar sodišče navaja v razlogih sodbe o vsebini vpogledanega spisa Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I P 41/95, konkretno tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi, kot tudi o vsebini prvostopne in drugostopne sodbe v zadevi I P 41/95, kot nenazadnje tudi nasprotje med razlogi izpodbijane sodbe in vsebino zapisnika o izpovedbi priče Z. Č. na glavni obravnavi 2.3.2004 ter med vpogledanimi obrazci za vložitev zahtevka za odkup stanovanja. Ti so namreč prazni in jih kot listine niti ni mogoče upoštevati. Tožena stranka nenazadnje poudarja, da taki obrazci v konkretni zadevi nimajo nobene dokazne vrednosti, nikakor pa izpodbijana sodba ne more temeljiti izključno na teh praznih papirjih.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožba te kršitve ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa pomanjkljivosti, zaradi katerih se sodba ne bi mogla preizkusiti, ni ugotovilo. Vendar pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje zmotno uporabilo materialno pravo.

V skladu z določbo 123. člena Stanovanjskega zakona (Ur.l. RS, št. 18/91 s spremembami; v nadaljevanju SZ) je lahko prejšnji imetnik stanovanjske pravice oziroma njegov družinski član uveljavljal pravico do nakupa stanovanja s predvidenimi popusti v dveh letih po uveljavitvi tega zakona. Ta rok je bil za stanovanja, prevzeta od JLA, z Uredbo o izvedbi privatizacije stanovanjskih hiš in stanovanj, prevzetih od organov in organizacij bivše SFRJ in JLA (Ur.l. RS, št. 61/92), podaljšan do 8.1.1995. Dveletni rok iz 123. člena SZ je prekluzivni rok, kar pomeni, da ga praviloma ni mogoče podaljšati. Za prekluzivne roke namreč velja, da se za te roke ne uporabljajo pravila o zastaranju, torej tudi ne pravila o zadržanju in pretrganju zastaranja (370. člen tedaj veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih-ZOR, ki ga je treba v konkretnem primeru uporabiti glede na določbo 1060. člena Obligacijskega zakonika-OZ). Enotno je stališče sodne prakse, da je v 123. členu SZ določen prekluziven rok za vložitev zahteve za prodajo stanovanja, ne pa za vložitev tožbe.

Tožbo mora upravičenec vložiti v splošnem zastaralnem roku petih let (371. člen ZOR), odkar je bila zahteva za prodajo stanovanja zavrnjena.

Pritožbeno sodišče se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožnica zadostila zahtevi iz 123. člena SZ po vložitvi zahteve za odkup stanovanja, s tem ko je poskusila vložiti zahtevo oz. jo je želela pravočasno vložiti. Tožnica tudi sama priznava, da vloge v predpisanem roku ni vložila. Zgolj nakup obrazcev, ne da bi te obrazce dejansko tudi izpolnila, po oceni pritožbenega sodišča ne zadostuje. Morebitno ravnanje organa, ki ni hotel sprejeti nepopolne vloge, kot to navaja tožeča stranka (l. št. 28), pa ni mogoče šteti kot pravno relevantno opravičilo za zamudo roka. Po oceni pritožbenega sodišča v tem primeru ravnanja organa ni mogoče oceniti kot zlorabo ali drugačno izigravanje upravičenke (prim. II Ips 221/99). Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je bil z vložitvijo nasprotne tožbe v zadevi opr. št. I P 41/95 prekinjen tek zastaranja roka za vložitev zahteve za odkup stanovanja. Kot je pritožbeno sodišče že obrazložilo, je rok prekluziven, zato teka tega roka ni moglo prekiniti nobeno dejanje tožnice, predvsem pa ne ravnanje tožnice, kot je ugotovljeno v konkretnem primeru. Tudi v primeru, če bi se štelo, da je tožeča stranka pravočasno vložila zahtevo za odkup stanovanja pri pristojnem organu, je bila tožnica dolžna vložiti tožbo za odkup stanovanja v roku petih let, odkar je bil njen zahtevek zavrnjen. Zastaranje terjatve za odkup stanovanja pa tudi v tem primeru ni mogla prekiniti tožba na vrnitev stanovanja na Plešičevi 31 in za sklenitev najemne pogodbe, tudi če se je v tej zadevi, kot to zatrjuje tožnica, urejal njen pravni status (imetništvo stanovanjske pravice). Imetništvo stanovanjske pravice bi se kot predhodno vprašanje lahko urejalo tudi v pravdi za odkup stanovanja. Tožnica bi tako lahko v zadevi opr. št. I P 41/95 namesto sklenitve najemne pogodbe zahtevala odkup spornega stanovanja.

Sklenitev najemne pogodbe in sklenitev kupoprodajne pogodbe za isto stanovanje sta dve različni terjatvi, saj temeljita na različni dejanski in pravni podlagi. Vložitev tožbe za uveljavljanje prve terjatve (tožnica ne zatrjuje, da je bil v zadevi I P 41/95 vložen tožbeni zahtevek za odkup stanovanja) pa ne prekine zastaranja druge, ne glede na to, da sta obe terjatvi odvisni od istega predhodnega vprašanja. Rok za vložitev tožbe za odkup stanovanja je začel teči najkasneje 9.1.1995 (tožeča stranka zatrjuje, da je bila njena zahteva za odkup stanovanja zavrnjena celo že v letu 1993), iztekel pa se je 9.1.2000. Glede na to, da zastaranje terjatve z vložitvijo nasprotne tožbe v zadevi I P 41/95 ni bilo pretrgano, je ugovor tožene stranke, da je terjatev zastarala, utemeljen. Tožeča stranka je namreč tožbo vložila 4.9.2001, torej po preteku zastaralnega roka.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo. Pritožbi tožene stranke je bilo treba zato ugoditi ter izpodbijano sodbo spremeniti tako, da se tožbeni zahtevek za odkup spornega stanovanja zavrne (4. točka 358. člena ZPP).

Sprememba odločbe je terjala tudi ponovno odločanje o pravdnih stroških (2. odstavek 165. člena ZPP). Tožeča stranka je v pravdi izgubila, zato je toženi stranki dolžna povrniti njene pravdne stroške (1. odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranki v skladu z določbo 16. člena Zakona o državnem pravobranilstvu in določbami Odvetniške tarife priznalo naslednje stroške: za odgovor na tožbo 400 točk, za prvo pripravljalno vlogo 375 točk, za narok dne 13.1.2004 100 točk (3. točka tar. št. 20), za drugo pripravljalno vlogo 300 točk, za narok za glavno obravnavo

2.3.2004 375 točk, 500 točk za pritožbo in za končno poročilo stranki 20 točk (4. točka tar. št. 39), vse skupaj 2.070 točk in 856,00 SIT poštnih stroškov. Ostalih priglašenih stroškov pritožbeno sodišče ni priznalo, saj niso priglašeni v skladu z Odvetniško tarifo oz. niso izkazani (trajanje naroka, obvestilo stranki, posvet s stranko).

Glede na navedeno je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki

228.556,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od pritožbenih stroškov (57.434,00 SIT) od 18.5.2005 dalje do plačila. Od dneva odmere pritožbenih stroškov je tožena stranka namreč v zamudi s plačilom teh stroškov (378. člen OZ). Ker tožena stranka zakonskih zamudnih obresti od stroškov pred sodiščem prve stopnje ni pravočasno zahtevala, je pritožbeno sodišče priznalo zakonske zamudne obresti le od pritožbenih stroškov.