Jedro

Tožnica je od pogodbe enostransko odstopila. Glede na trditveno podlago strank se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, kakšne pravne posledice ima to na izpolnitev obveznosti tožnice iz dogovora o plačilu in posledično, ali sme že plačani znesek toženec (vsaj delno) zadržati (648. člen OZ). Ključno je vprašanje porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da mora tožnici plačati 10.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 12. 2013 dalje do plačila ter pravdne stroške 1.590,50 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženec v pritožbi najprej posplošeno navaja, da sodišče v izpodbijani sodbi ni izhajalo iz trditvene podlage strank in ni upoštevalo pravil o dokazovanju, da glede na materialno pravo ni podalo skladnih razlogov o odločilnih dejstvih (primerjati 11. in 13. točko sodbe), da ni podalo relevantnih razlogov za zavrnitev izgubljenega dobička toženca, ki bi temeljili na relevantni materialno pravni podlagi in skrbni oceni izvedenih dokazov (primerjati 12. točko obrazložitve). Konkretno navaja, da soglaša z ugotovitvijo, da je prišlo do tožničinega enostranskega odstopa od ustno sklenjene pogodbe, da ni dvoma, da je vnaprej prejel plačilo za dogovorjena dela in da s samimi gradbenimi in/ali obrtniškimi deli ni začel. To pa ne pomeni, da ni izvedel drugih aktivnosti, ki so potrebne za izvedbo del: nabava potrebnega materiala, zagotovitev delovne sile. Tožnica teh trditev ni prerekala in se štejejo za priznane. Tudi sicer se podjemne pogodbe ne začnejo nujno izvajati s samim prihodom delavcev na gradbišče. Tako je mogoče zaključiti, da so se pogodbene aktivnosti začele, da bi se moralo izvajanje del začeti 4. 10. 2010, pa je tudi toženčeva neprerekana trditev. Okoliščina, ali je tožnica odstopila od pogodbe pred ali po začetku izvajanja del, ni bistvena. Pritožnik nasprotuje drugačnemu stališču sodišča, ki je navedlo, da zaradi tega, ker toženec do razdrtja pogodbe še ni začel z deli, tožnica kot naročnica ni dolžna tožencu kot podjemniku na podlagi 648. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) plačati ničesar. Pravilo 648. člena je jasno. Iz besedne zveze „vse dotlej, dokler ni posel končan“ ni mogoče narediti verodostojnega zaključka o razlikovanju med ne začetimi in že začetimi pa ne zaključenimi podjemi. „Vse dotlej“ po ustaljeni sodni praksi pomeni „kadarkoli“ (VSL sklep I Cpg 277/2014). Izpodbijane odločitve ni mogoče utemeljevati na določbah 648. in 190. člena OZ hkrati. Relevantna za presojo v tej zadevi je prva določba. Razlogi so po mnenju pritožbe v nasprotju sami s seboj in z navodili pritožbenega sodišča v sklepu z dne 20. 1. 2015, ki je jasno navedlo materialno pravno podlago, ki jo mora sodišče prve stopnje uporabiti v primeru ugotovitve, da je šlo za enostranski odstop od pogodbe. Ni razumljivo, kaj želi sodišče prve stopnje povedati v 13. točki obrazložitve. Toženec ni nikoli zatrjeval, da je imel zaradi enostranskega odstopa kakršnekoli stroške oziroma da je te stroške uveljavlja. Zatrjeval je: - da je nabavil material, pa ga ni vgradil pri tožnici ter zato zmanjšuje terjatev v smislu 648. člena OZ za nevgrajeni material v skupni vrednosti 3.477,06 EUR; - da je zaradi nevgrajenega materiala pravica do plačila toženca zmanjšana na 7.582,94 EUR (znesek po predračunu zmanjšan za 3.477,06 EUR). Teh trditev tožnica ni prerekala. Na prvem naroku za glavno obravnavo je v celoti prerekala navedbe toženca iz odgovora na tožbo, kar je potrebno šteti za nekonkretizirane navedbe brez vsake vrednosti. Tožnica je navajala, da so neresnične trditve glede domnevno opravljenih del, domnevno nabavljenega materiala, ker se ne nanašajo na sporno terjatev, da gre za neko zamegljevanje dejanskega stanja, da zaradi nepristopa k izvedbi del toženec ni utrpel nikakršne škode in da gre za izmišljena opravičevanja. Pomembno je le, ali se je za vrednost predvidenega materiala zmanjšala višina terjatve podjemnika. V tem smislu je bil predlagan izvedenec gradbene stroke, a tega dokaza ni bilo treba izvesti, ker tožnica toženčevim navedbam ni nasprotovala. Toženec je zatrjeval in dokazoval tudi: - da je zaradi fiksnega dogovora s tožnico odstopil od svojih drugih dveh ponudb za izvedbo del drugje z dne 6. 9. 2010 in je dela po teh ponudbah izvedel A.I. s.p.; - da je zaradi neizvedbe del po teh ponudbah utrpel škodo v obliki izgubljenega dobička v skupni višini 705,45 EUR in 905,10 EUR; - da je toženec zato, ker sta dva njegova delavca za pet delovnih dni, ko nista delala, vseeno prejela plačo, utrpel še škodo v višini 213,06 EUR in 204,50 EUR. Tudi teh trditev tožnica ni substancirano prerekala. Toženec nato navaja, katere dokaze je predlagal v zvezi s fiksno določenim datumom začetka del. Zaključek, da se stranki nista dogovorili za začetek del z dne 4. 10. 2010, je sodišče napravilo na podlagi oporekanja tožnice, zaslišane kot stranke in ni navedlo razlogov, zakaj je njeno pričanje verodostojnejše kot izpoved toženca, upoštevalo pa tudi ni drugih izvedenih dokazov (izpoved A.I., drugi dve ponudbi). Sicer pa bi moralo šteti, da gre za priznano dejstvo. Nazadnje toženec graja še stroškovno odločitev. Stroški se odmerijo po stari odvetniški tarifi iz ZOdv-C, kar pomeni, da pripada nagrada za postopek 409,50 EUR in nagrada za narok 378,00 EUR ter povračilo za sodno takso.

Tožnica je odgovorila na pritožbo. V njej pritožbene navedbe označuje kot materialnopravno zmotne, življenjsko nelogične in pravno nevzdržne. Pritrjuje sodbenim razlogom, predvsem sodbeni razlagi 648. člena OZ in podaja svoje pravno naziranje v zvezi s tem.

Pritožba ni utemeljena.

Gre za drugo sojenje v tej pravdi. Med pravdnima strankama dejansko ni sporno, da sta se v začetku leta 2009 sporazumeli, da bo toženec kot podjemnik za tožnico kot naročnico izvedel določena gradbena dela na njeni nepremičnini in da je toženec na račun plačila za dogovorjeno delo vnaprej prejel znesek 10.000,00 EUR. Nesporno je tudi, da toženec del ni izvedel. Tožnica je zato v tej pravdi zahtevala vrnitev vnaprej plačanega zneska 10.000,00 EUR.

Toženec se je zahtevku upiral s sklicevanjem na enostranski odstop tožnice od pogodbe, ne da bi za to obstajal razlog na strani toženca in trdil, da mora zato tožnica nositi negativne posledice svojega ravnanja. V utemeljitev je navajal, da ima zaradi enostranskega odstopa tožnice pravico obdržati svojo terjatev do nje, zmanjšano le za toliko, za kolikor je imel koristi od tega, ker je bil prost lastne obveznosti, da je zato upravičen zadržati razliko med dogovorjenim pogodbenim plačilom po predračunu in zneskom 3.477,06 EUR, ki predstavlja vrednost že nabavljenega, pa nevgrajenega materiala. Po njegovem izračunu je to 7.582,94 EUR. Hkrati je trdil, da mu je zaradi odpovedi del, torej iz razlogov na strani tožnice, nastala škoda iz naslova plače za dva delavca za pet delovnih dni in škoda v obliki izgubljenega dobička, kar je v svojih navedbah konkretneje opredelil, kot zdaj ponavlja v pritožbi.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem sojenju ugotovilo, da je tožnica od pogodbe enostransko odstopila. Zato se je glede na toženčevo upiranje tožbenemu zahtevku moralo ukvarjati s tem, kakšne pravne posledice ima to na izpolnitev obveznosti tožnice iz dogovora o plačilu in posledično, ali sme že plačani znesek toženec (vsaj delno) zadržati. Prišlo je do negativnega odgovora, pri čemer se je oprlo na določbo 648. člena OZ(1), ki določa pravne posledice v primeru naročnikovega odstopa od pogodbe ter se glasi: „Vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.“ Teorija in sodna praksa to določbo razlagata tako, da podjemnik obdrži pravico od naročnika zahtevati plačilo zneska, ki je bil dogovorjen za opravo posla, ta naročnikova obveznost pa se lahko zmanjša za stroške, ki bi mu z izvedbo del nastali, pa mu niso (med te prihranke nedvomno sodijo tudi stroški neporabljenega materiala), pa tudi za koristi, ki jih ima podjemnik, če je namesto tega posla prevzel in opravil druge posle. Pravilo je skratka namenjeno temu, da zaradi enostranskega odstopa podjemnik ne trpi izgube dohodka, ki ga je upravičeno pričakoval. Omejitev pravice do polnega plačila je izpeljana iz splošnih načel obligacijskega prava (načelo vestnosti in poštenja in skrbnosti pri uveljavljanju pravic) in nalaga podjemniku, da v okviru svojih zmožnosti zmanjša pogodbeno obveznost naročnika tudi tako, da sprejme drugo delo(2). Glede na navedeno po oceni pritožbenega sodišča okoliščina, ali so se sama (dogovorjena) dela pri tožnici že začela ali ne, na načelni ravni ni nujno odločilna. Vendar pa glede na okoliščine konkretnega primera pritožba to neuspešno izpostavlja.

Ključno je vprašanje porazdelitve trditvenega in dokaznega bremena. V zvezi s tem pritožba, kolikor meri na nezadostno aktivnost tožnice, po oceni pritožbenega sodišča nima prav. Dejstvo je namreč, da je tožnica izpad dohodka toženca zanikala, kot tudi zatrjevani dan, ko naj bi se delo pričelo, s čimer je glede na okoliščine danega primera svojemu trditvenemu bremenu zadostila. Toženec je namreč v odgovoru na tožbo že sam zatrjeval, da je dogovorjeno plačilo potrebno zmanjšati za znesek 3.477,06 EUR, ki predstavlja vrednost že nabavljenega, pa nevgrajenega materiala. Ker sam meni, da do tega zneska ni upravičen, je nadaljnje razpravljanje o tem prihranku in dokazovanju njegove višine nepotrebno. Poleg tega je toženec v odgovoru na tožbo zatrjeval še, da dela ni mogel nemudoma zagotoviti in se skliceval na to, da je zaradi dogovora, da bo z deli začel 4. 10. 2010, odstopil od drugih dveh svojih ponudb za delo, svojima zaposlenima delavcema pa je moral dati plačo kljub temu, da pet dni nista delala.

V dani situaciji je bilo na tožencu, ki je po logiki stvari za razliko od tožnice natančno seznanjen s svojim poslovanjem, trditveno breme, da določno opredeli, kdaj in kje je (lahko) dejansko pričel z izvajanjem drugega posla in skladno s tem ustrezno opredeli vse okoliščine, ki bi omogočale ugotavljanje izgube dohodka oziroma dejanske nemožnosti zaslužka drugje v relevantnem času, ko bi moral sicer delati za tožnico (in opredeli tudi ta čas), obenem pa take trditve ustrezno dokazno podpre. Zgoraj povzete navedbe v tej smeri niso dovolj konkretizirane in ne utemeljujejo sklepa, da ima toženec pravico zadržati zatrjevani znesek oziroma del dogovorjenega plačila v višini 7.582,94 EUR, tožnici pa kot rečeno ni mogoče naložiti večjega bremena pri dokazovanju okoliščin, ki zmanjšujejo njeno obveznost (glej VS RS sodba III Ips 151/2006, III Ips 157/2007, III Ips 226/2008, III Ips 2/2009, VSL sodba I Cpg 465/2013). Glede na to, da toženec ni zadostil svojemu trditvenemu bremenu, je okoliščina, kdaj naj bi se delo po dogovoru pričelo, sama zase brez odločilne teže, prav tako pa tudi pavšalna navedba, da sta bila delavca pet dni brez dela. Presojati bi ju bilo namreč potrebno v povezavi z ostalimi okoliščinami, glede česar so kot rečeno toženčeve trditve ostale nekonkretizirane. Upoštevaje vse navedeno je dejstvo, da toženec s samimi deli pred odstopom od pogodbe še ni začel, ena od okoliščin, ki govori v prid taki porazdelitvi dokaznega bremena.

V kolikor se je toženec zahtevku (očitno nad zneskom 7.582,94 EUR) upiral še s sklicevanjem na škodo na račun izpada dobička in izplačila plače svojima zaposlenima delavcema (po seštevku delnih zneskov gre za 2.018,12 EUR, kot povzema tudi v pritožbi), pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za nelogičen in pravno nesprejemljiv obrambni konstrukt. Gre za navedbe, ki bi lahko bile upoštevane kvečjemu kot del trditvene podlage pri presoji izgube dohodka z vidika uporabe 648. člena OZ. Zaščiti njegovih interesov v primeru, da je imel zaradi enostranskega odstopa od pogodbe izgubo dohodka, ker ni mogel delati drugih del (npr. po omenjenih ponudbah), je namenjena ravno ta določba, ne more pa na tej podlagi uveljavljati omenjenih postavk kot odškodnino.

Iz zgornjih razlogov pritožnik ni izpodbil presoje, da mu toženka kljub enostranskemu odstopu od pogodbe ne dolguje vtoževanega zneska in da mora toženec zato že prejeti znesek na račun plačila za delo (v celoti) vrniti. Toženec z vsebino svoje pritožbe tudi ni prepričal v nepravilnost stroškovne odločitve. Iz vsebine stroškovnikov v spisu in razlogov v sodbi je mogoče razbrati, da je sodišče nagrado odmerilo upoštevaje tarifo iz prej veljavnega Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki jo je moralo uporabiti glede na čas začetka tega postopka. Poleg tega je preizkus pokazal, da je tako za narok (v prvem in ponovljenem postopku, glede na drugi odstavek 14. in 19. člen ZOdvT) kot za postopek odmerilo nagrado v višini, kot jo navaja toženec.

Zato in ker tudi sicer ni našlo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (glej drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Ker toženec s pritožbo ni uspel, tožnica pa z vsebino odgovora na pritožbo ni prispevala k rešitvi zadeve, vsaka stranka krije svoje stroške tega pritožbenega postopka (165. člen v zvezi s 154. in 155. členom ZPP).

op. št. 1: Ki se uporablja za splošne podjemne pogodbe in njeno podvrsto - gradbeno pogodbo, glede katere OZ v zvezi s tem nima posebnih pravil (glej komentar Nine Plavšak, Obligacijski zakonik s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2004, stran 898, 919).

op. št. 2: Glej N. Plavšak in drugi, Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, 3. knjiga, stran 898-899; VS RS sodba III Ips 157/2007, III Ips 226/2008, III Ips 2/2009.