Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik ni podal zadostne trditvene podlage, saj ni navedel, na katerem delovnem mestu je bil zaposlen pred decembrom 2017 niti ne, katera dela in naloge je v tem času opravljal, od česar je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za to obdobje.

Ker je toženka tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu talilec vključila v poklicno zavarovanje, ker na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela; in ker toženka ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik sedaj opravlja na delovnem mestu talilec, so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je toženka kot delodajalec ocenila, da so izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu topilec ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh delovnih mest enake, kar potrjujeta tudi opisa del in nalog teh delovnih mest v spisu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil tožnik tudi na delovnem mestu topilec (ki ga je zasedal od meseca decembra 2017 dalje) upravičen do poklicnega zavarovanja.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se sodba in sklep ter popravni sklep potrdijo.

II. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom dovolilo spremembo tožbe (I. točka izreka); toženki naložilo, da je dolžna tožnika od 1. 12. 2017 dalje prijaviti v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in s Kapitalsko družbo skleniti pogodbo o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika oziroma tožnika vključiti v nov pokojninski načrt za čas od 1. 12. 2017 dalje (II. točka izreka); nadalje je toženki naložilo, da je dolžna vplačati na račun tožnika pri Kapitalski družbi prispevke za poklicno zavarovanje za čas od meseca decembra 2017 do januarja 2021 v mesečnih višinah in z zakonskimi zamudnimi obrestmi kot izhajajo iz izreka sodbe (III. točka izreka); kar je tožnik zahteval več ali drugače (prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja pri Kapitalski družbi in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika s Kapitalsko družbo za čas od 1. 8. 2016 do 30. 11. 2017, plačilo prispevka za mesec januar 2018 v znesku 14,34 EUR in februar 2018 v znesku 14,33 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi ter zakonske zamudne obresti od prisojenih zneskov za čas od avgusta 2018 do januarja 2021 od vsakega 19. dne v mesecu za pretekli mesec do vključno 20. dne v mesecu za pretekli mesec), je zavrnilo (IV. točka izreka); toženki je naložilo še povračilo stroškov postopka v znesku 645,31 EUR (V. točka izreka) in odločilo, da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 71,20 % (VI. točka izreka).

2. S popravnim sklepom je sodišče prve stopnje popravilo IV. točko izreka sodbe tako, da je navedlo, da se tožbeni zahtevek zavrne tudi glede zahtevka za plačilo prispevkov na račun tožnika pri Kapitalski družbi za čas od avgusta 2016 do novembra 2017 v višinah in z obrestmi kot izhajajo iz izpodbijanega sklepa. Obenem je sodišče prve stopnje strankama skupaj s prepisom popravnega sklepa vročilo tudi popravljen prepis sodbe.

3. Tožnik se pritožuje zoper sodbo in sklep v IV., V. in VI. točki izreka ter zoper popravni sklep. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo in sklep spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, popravni sklep pa razveljavi. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je na prvem naroku za glavno obravnavo navajal, da je bilo njegovo delo od leta 2016 popolnoma enako in se ni v ničemer spremenilo. Toženka teh navedb ni konkretno prerekala. Nadalje navaja, da tudi iz pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto topilec izhaja, da je tožnik delo po tej pogodbi nastopil s 13. 5. 2014, ter da je tožnik izpovedal, da je delovne naloge, ki so zdravju škodljive, opravljal od leta 2016 dalje. Meni, da ni bistveno, na katerem delovnem mestu je tožnik od leta 2016 opravljal delo, pač pa je bistveno le, da je opravljal istovrstna dela in naloge. Zaradi zmotne odločitve o zavrnitvi zahtevka se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in povračilu sodne takse. Pritožuje se tudi zoper popravni sklep, v zvezi s katerim poudarja, da ta ni namenjen popravljanju in dopolnjevanju razlogov za odločitev ter nasprotji med izrekom in obrazložitvijo. Popravni sklep je nezakonit tudi zato, ker v sodbo in sklep vnaša pomotoma izpadlo besedilo, ki se nanaša na zavrnitev dela tožbenega zahtevka, kar bi lahko sodišče storilo zgolj z dopolnilno sodbo. Meni, da v tej zadevi ne gre za neujemanje izvirnika in prepisa sodbe, pač pa za nasprotje med opredelitvijo predmeta zavrnitve v izreku in obrazložitvi sodbe ter za dopolnjevanje izreka v delu, v katerem sodišče s prvotno sodbo ni odločilo. Zato izdaja izpodbijane sodbe in sklepa v zvezi s popravnim sklepom ni utemeljena.

4. Toženka pa se pritožuje zoper sodbo in sklep v odločitvi v I., II., III., V. in VI. točki izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da izpodbijana sodba nima razlogov ter da je o odločilnih dejstvih nasprotje med razlogi sodbe o vsebini listin in med temi listinami, zato se sodbe ne da preizkusiti. Vztraja pri ugovoru sodne in stvarne pristojnosti ter aktivne legitimacije. Sodišču prve stopnje očita arbitraren zaključek, da med strankama ni sporno, da je toženka tožnika vključila v poklicno zavarovanje od februarja 2021 dalje iz razloga, ker opravlja dela na delovnem mestu, ki spada med delovna mesta iz Ugotovitvenega sklepa. Pri tem sodišče prve stopnje ne navede, med katera delovna mesta iz Ugotovitvenega sklepa naj bi bilo tožnikovo delovno mesto sedaj uvrščeno. Tak sklep je sodišče prve stopnje napravilo, ker toženka drugih razlogov za prijavo tožnika od februarja 2021 dalje ni navedla. V zvezi s tem sodišču prve stopnje očita opustitev materialno procesnega vodstva. Nadalje navaja, da tožnik ni zmogel ne trditvenega ne dokaznega bremena. Napačna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bile tožnikove navedbe o tem, katere delovne naloge na delovnem mestu topilec spadajo pod Ugotovitveni sklep in naj bi bile enake nalogam, ki jih tožnik še vedno opravlja na delovnem mestu talilec, neprerekane. Poudarja, da so delovne naloge na delovnem mestu talilec v primerjavi z nalogami na delovnem mestu topilec, ki ga je tožnik prej zasedal, obsežnejše, posebno težke in zdravju škodljive, zato ga je toženka sedaj, ko zaseda to novo delovno mesto, prijavila v poklicno zavarovanje. Da gre za obsežnejše, posebno težke in zdravju škodljive delovne naloge, izhaja tudi iz tožbe, in sicer iz primerjave opisa delovnih mest. Zgolj zaposlitev v livarni ne more biti podlaga za prijavo v poklicno zavarovanje. Nadalje sodišču prve stopnje očita, da ji je odreklo možnost dokazovanja, ali delovno mesto topilec sploh izpolnjuje pogoje za vključitev v poklicno zavarovanje. Ne sodišče ne stranke ne razpolagajo s potrebnim strokovnim znanjem, da bi lahko odgovorili na vprašanje, ali so naloge na delovnem mestu topilec takšne, da sodijo med delovna mesta iz Ugotovitvenega sklepa. Zato je predlagala zaslišanje priče in izvedenca. Sodišče prve stopnje je dokazne predloge neutemeljeno zavrnilo, tudi predlagano zaslišanje strank. Nadalje ne drži zaključek sodišča prve stopnje, da ni ugovarjala teku zakonskih zamudnih obresti. Pritožuje se tudi zoper višino dosojenih prispevkov, saj je sodišče prve stopnje kot osnovo za obračun nepravilno vzelo tožnikovo obračunano bruto plačo in ne osnovne plače. Tožnik je v spis vložil plačilne liste, ki predstavljajo informativni dokaz. Glede na vse navedeno se posledično pritožuje tudi zoper odločitev o stroških postopka in sodni taksi.

5. Tožnik in toženka v odgovoru na pritožbo nasprotne stranke prerekata pritožbene navedbe kot neutemeljene in pritožbenemu sodišču predlagata zavrnitev pritožbe nasprotne stranke. Priglašata stroške odgovora na pritožbo.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

**O pritožbi tožnika:**

7. Zmotno je tožnikovo pritožbeno stališče, da v zadevi niso bili izpolnjeni pogoji za izdajo popravnega sklepa. Prvi odstavek 328. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) določa, da predsednik senata kadar koli popravi napake v imenih in številkah ter druge očitne pisne in računske pomote, pomanjkljivosti glede oblike in neskladnost prepisa sodbe z izvirnikom. Gre torej za odpravo napak, ki so nastale pri pisni redakciji sodbe, ne pa napak pri vsebinskem odločanju, torej pri oblikovanju volje sodišča (prim. sklep VSRS Cpg 13/2016).

8. Sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom ni spreminjalo svoje volje. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe namreč jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje tožnikov zahtevek za čas pred decembrom 2017 v celoti zavrnilo, torej tudi v delu glede plačila prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od avgusta 2016 do novembra 2017 (17. točka obrazložitve). To je nenazadnje razvidno tudi iz vsebine ugodilnega dela izreka izpodbijane sodbe (v katerem so tožniku prisojeni prispevki le od meseca decembra 2017 dalje), kot tudi iz zavrnilnega dela izreka izpodbijane sodbe (v katerem je navedeno, da se zavrne, kar zahteva tožnik več, med drugim tudi zahtevek za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje tožnika za čas od avgusta 2016 do novembra 2017). Jasna volja sodišča prve stopnje je bila torej tudi v zavrnitvi zahtevka za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za čas od avgusta 2016 do novembra 2017, kjer pa se je sodišču prve stopnje pripetila očitna pisna pomota, saj je v zavrnilnem delu izreka izpodbijane sodbe ta del besedila pomotoma izpadel. Ne gre torej za odpravo morebitnega nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe niti ne za odločitev o zahtevku, o katerem naj s sodbo sploh še ne bi bilo odločeno, kot poizkuša to prikazati pritožba. Gre zgolj za v izreku sodbe pomotoma izpuščeno besedilo, kar je sodišče prve stopnje (pravilno) popravilo z izpodbijanim popravnim sklepom in strankama skladno s tretjim odstavkom 328. člena ZPP skupaj s prepisom izpodbijanega popravnega sklepa vročilo tudi popravljen prepis sodbe, ki nadomešča njen prejšnji prepis.

9. Neutemeljena je tudi tožnikova pritožba zoper izpodbijani zavrnilni del sodbe. Sodišče prve stopnje je tožnikov zahtevek za čas pred decembrom 2017 pravilno zavrnilo. Trditveno in dokazno breme za utemeljenost zahtevka je bilo na tožniku (prvi odstavek 7. člena in 212. člen ZPP). Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da tožnik za to obdobje (za razliko od obdobja, ki se nanaša na čas od decembra 2017 do januarja 2021) ni podal trditvene podlage, saj ni navedel, na katerem delovnem mestu je bil zaposlen pred decembrom 2017 niti ne, katera dela in naloge je v tem času opravljal, od česar je odvisna utemeljenost tožbenega zahtevka za prijavo v pokojninski načrt poklicnega zavarovanja in sklenitev pogodbe o financiranju pokojninskega načrta za poklicno zavarovanje ter za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje za to obdobje.

10. Res je sicer, kar navaja tožnik v pritožbi, da je na prvem naroku za glavno obravnavo (posplošeno) navedel, da je bilo njegovo delo vse od leta 2016 popolnoma enako in se ni v ničemer spremenilo. Vendar pa ne drži nadaljnja pritožbena navedba, da toženka teh tožnikovih trditev ni prerekala. V kasnejši pripravljalni vlogi z dne 28. 6. 2022 je namreč navedla, da tožnik v času od avgusta 2016 do decembra 2017 dela na delovnem mestu topilec (glede katerega je tožnik sicer podal ustrezno trditveno podlago za utemeljenost zahtevka za vključitev v poklicno zavarovanje) ni opravljal, pri tem pa tožnik ni zatrjeval, da je njegovo delo v tem času predstavljalo delo, za katero bi bil upravičen do vključitve v poklicno zavarovanje. Tožnik je namreč v tožbi navajal, da je pri toženki na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 6. 12. 2017 opravljal delo na delovnem mestu topilec, od leta 2021 dalje pa na delovnem mestu talilec, pri čemer je pri opravljanju del na obeh delovnih mestih upravičen do vključitve v poklicno zavarovanje.

11. Ne glede na to, da dokazi ne morejo nadomestiti pomanjkljive trditvene podlage strank, pritožbeno sodišče ugotavlja, da tudi iz v pritožbi izpostavljene pogodbe o zaposlitvi za delovno mesto topilec z dne 6. 12. 2017 ne izhaja, da bi tožnik kot topilec delal že od avgusta 2016 (od katerega tožnik zahteva vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov) dalje. V uvodnih določilih te pogodbe je namreč navedeno, da je bil tožnik pred sklenitvijo te pogodbe pri toženki zaposlen na delovnem mestu livar, v 10. členu pa, da se pravice in dolžnosti strank po tej pogodbi (za delovno mesto topilec) začenjajo uresničevati z datumom njenega podpisa, ki je bil 6. 12. 2017. Res v tej pogodbi piše, da je delavec delo nastopil 13. 5. 2014, kar poudarja pritožba. Vendar pa iz uvodnih določil te pogodbe izhaja, da je takrat sklenil delovno razmerje s toženko. Nenazadnje pa je tudi tožnik izpovedal, da je pri toženki začel delati kot livar. Kot rečeno, pa tožnik ni podal konkretnih trditev, katera dela in naloge je pri toženki opravljal kot livar, njegova izpoved (da je delo topilca opravljal že prej, če je koga nadomeščal) pa ne more nadomestiti njegove pomanjkljive trditvene podlage.

**O pritožbi toženke:**

12. Neutemeljena je pritožbena navedba, da izpodbijana sodba nima razlogov oziroma da v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Izpodbijana sodba je ustrezno in natančno obrazložena in nima prav nobenih pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi mogla preizkusiti. Očitana kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

13. Pritožbeni očitek, da je v izpodbijani sodbi o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi temi listinami, zaradi česar naj bi bila podana kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, pa je nekonkretiziran, saj toženka v pritožbi ne navaja, kateri del katere konkretne listine naj bi bil nepravilno prenesen v sodbo.

14. Toženka v pritožbi neutemeljeno vztraja pri ugovoru sodne in stvarne pristojnosti ter aktivne legitimacije. Sodišče prve stopnje je te ugovore pravilno zavrnilo in svojo odločitev tudi pravilno obrazložilo, zato se pritožbeno sodišče, v izogib ponavljanju, nanjo sklicuje. Tožniku je potrebno zagotoviti sodno varstvo, saj ga toženka v poklicno zavarovanje v vtoževanem obdobju ni prijavila in mu (posledično) ni plačevala prispevkov za to zavarovanje. Sodba Vrhovnega sodišča RS, ki jo izpostavlja toženka, je bila izdana v sporu za plačilo odškodnine za neizrabljene dni tedenskega počitka, pri čemer je bila odločitev meritorna (tožba ni bila zavržena), le zahtevek za obračun bruto zneska odškodnine in odvod davkov ter prispevkov je bil zavrnjen. V tem sporu tožnik ne uveljavlja odškodnine, ampak zahteva od toženke vključitev v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov za to zavarovanje. Za odločanje je pristojno sodišče (prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 30/2019, VIII Ips 48/2021, VIII SM 1/2021), in sicer gre za individualni delovni spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalcem oziroma njunimi pravnimi nasledniki po točki b prvega odstavka 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.).

15. Kot rečeno, je poleg tega, da je pravilno zavrnilo toženkin ugovor sodne in stvarne nepristojnosti, sodišče prve stopnje pravilno razlogovalo tudi o podani aktivni legitimaciji tožnika, delavca, ki uveljavlja svojo pravico vključitve v poklicno zavarovanje in plačilo prispevkov v svojo korist. Toženka se neutemeljeno sklicuje na pristojnosti upravljavca sklada poklicnega zavarovanja in davčnega organa iz 200. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2; Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), saj tožnik v vtoževanem obdobju v poklicno zavarovanje sploh ni bil vključen. Tudi iz dosedanje sodne prakse v tovrstnih delovnih sporih ne izhaja, da bi bila aktivna legitimacija delavca vprašljiva kot tudi ne pasivna legitimacija delodajalca – zavezanca za vključitev v zavarovanje ter za plačilo prispevkov (odločbe VDSS Pdp 459/2020, Pdp 355/2021, Pdp 415/2021, Pdp 673/2021 in številne druge). Sodna praksa je usklajena.

16. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje arbitrarno zaključilo, da med strankama ni sporno, da je toženka tožnika vključila v poklicno zavarovanje od februarja 2021 dalje, ker opravlja dela na delovnem mestu, ki spada pod delovna mesta, ki so posebno težka in zdravju škodljiva, iz Ugotovitvenega sklepa o opravljeni reviziji zavarovalne dobe, ki se šteje s povečanjem na delih v livarnah (Ur. l. RS, št. 20/1991; v nadaljevanju: Ugotovitveni sklep).1 Toženka je namreč že v odgovoru na tožbo navedla, da tožnik na delovnem mestu talilec (v primerjavi z delovnimi nalogami na delovnem mestu topilec, ki ga je prej zasedal) opravlja obsežnejše, posebno težke in zdravju škodljive delovne naloge, zato ga je toženka prijavila v poklicno zavarovanje in mu plačuje prispevke za poklicno zavarovanje od februarja 2021 dalje (torej odkar opravlja dela na delovnem mestu talilec). Prav te navedbe je toženka podala tudi v nadaljevanju pritožbe. Zato pritožbeno sodišče ne more slediti nadaljnjim, drugačnim pritožbenim navedbam, da pa je toženka tožnika v poklicno zavarovanje vključila mogoče le iz previdnosti, zaradi napovedane tožbe. Tega v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ker je torej toženka že v odgovoru na tožbo navedla, zakaj je tožnika februarja 2021 vključila v poklicno zavarovanje, so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče prve stopnje v zvezi s tem dejstvom opraviti materialno procesno vodstvo.

17. Ker je torej toženka, kot to sama navaja, tožnika za čas opravljanja del na delovnem mestu talilec vključila v poklicno zavarovanje, ker na tem delovnem mestu opravlja posebno težka in zdravju škodljiva dela (prvi odstavek 199. člena ZPIZ-2); in ker toženka ni podala konkretnih navedb o tem, katera delovna opravila, ki jih tožnik sedaj opravlja na delovnem mestu talilec, so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je toženka kot delodajalec ocenila, da so izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje po Ugotovitvenem sklepu, pa jih tožnik predhodno na delovnem mestu topilec ni opravljal; in ker je tožnik zatrjeval in izpovedal, da so dela in naloge obeh delovnih mest enake, kar potrjujeta tudi opisa del in nalog teh delovnih mest v spisu, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, da je bil tožnik tudi na delovnem mestu topilec (ki ga je zasedal od meseca decembra 2017 dalje) upravičen do poklicnega zavarovanja.

18. Ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni navedlo, med katera delovna mesta Ugotovitvenega sklepa je uvrščeno tožnikovo delovno mesto. V 15. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je namreč navedeno, pod katere točke Ugotovitvenega sklepa sodijo dela in naloge delovnih mest topilec in talilec. Nadalje ne drži pritožbena navedba, da tožnik ni zmogel trditvenega in dokaznega bremena. Tožnik je natančno – s primerjalnim zapisom del in nalog na delovnih mestih topilec in talilec v prvi pripravljalni vlogi – prikazal, da je na obeh delovnih mestih opravljal enaka dela in naloge (edina razlika je natančneje navedena naloga izpolnjevanja dokumentacije za delovno mesto talilec), kar je potrdil tudi v svoji izpovedbi. Toženka pa (kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje na prvem naroku za glavno obravnavo) ni podala konkretnih trditev o tem, katera so tista opravila, ki jih tožnik sedaj opravlja na delovnem mestu talilec, ki so zdravju tako škodljiva in posebno težka, da je ocenila, da so izpolnjeni pogoji za poklicno zavarovanje, pa jih tožnik na prejšnjem delovnem mestu topilec ni opravljal. Zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožniku. Toženka v pritožbi navaja, da je po pozivu sodišča prve stopnje v spis vložila vlogo z dne 1. 7. 2022. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da se vloga toženke s tega dne v spisu ne nahaja, pač pa se nahaja njena vloga z dne 28. 6. 2022, v kateri pa toženka ni konkretno pojasnila, katera so tista dela delovnega mesta talilec, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, pa jih tožnik na delovnem mestu topilec ni opravljal. Res je sicer toženka že v odgovoru na tožbo navedla nekatere nove zadolžitve tožnika na delovnem mestu talilec, ki jih ponavlja v pritožbi, a kot rečeno, ni navedla, da so prav te naloge tiste, ki utemeljujejo tožnikovo vključitev v poklicno zavarovanje. Tega ne navaja niti v pritožbi.

19. Nerelevantne so pritožbene navedbe, da toženka ne plačuje prispevkov za poklicno zavarovanje številnim njenim delavcem, ki so zaposleni na drugih delovnih mestih. Predmet tega postopka je zgolj tožnik in dela, ki jih je opravljal za toženko na že navedenih delovnih mestih. Pritožbeno sodišče se strinja s pritožbo, da zgolj zaposlitev v livarni sama po sebi še ne utemeljuje vključitve v poklicno zavarovanje. Vendar, kot rečeno, (zgolj) to tudi ni bil razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku.

20. Neutemeljen je pritožbeni očitek o kršitvi določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo s strani toženke predlaganih dokazov: zaslišanja njenega zakonitega zastopnika, prokuristke in prič ter postavitve izvedencev. Kot rečeno, toženka kljub izrecnemu pozivu sodišča prve stopnje ni podala konkretne relevantne trditvene podlage (o tem, katera so tista dela delovnega mesta talilec, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje, pa jih tožnik na delovnem mestu topilec ni opravljal). Ker dokazi ne morejo nadomestiti manjkajoče trditvene podlage strank (212. člen ZPP), je sodišče prve stopnje te dokazne predloge, s katerimi je toženka dokazovala razlike v delovnih mestih in katero delovno mesto je zdravju škodljivo oziroma posebno težko in kot tako utemeljuje vključitev v poklicno zavarovanje, povsem utemeljeno zavrnilo. Sodišče prve stopnje dokaznih predlogov tako ni zavrnilo, ker bi bili ti premalo substancirani, kot to navaja pritožba, zato tudi ni utemeljen pritožbeni očitek o pomanjkljivem materialno procesnem vodstvu v zvezi z dokaznimi predlogi. Kot že obrazloženo, je sodišče prve stopnje dokazne predloge zavrnilo, ker toženka ni podala konkretne trditvene podlage v sporu, v zvezi s čimer je sodišče prve stopnje materialno procesno vodstvo opravilo. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo dejstev, za ugotovitev katerih naj ne bi imelo strokovnega znanja in bi bila zato po mnenju pritožbe potrebna postavitev izvedenca. Toženka namreč sploh ni obrazloženo prerekala trditev tožnika, da je na delovnih mestih topilec in talilec opravljal enake naloge, ki utemeljujejo vključitev v poklicno zavarovanje (drugi v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP), oziroma ni znala pojasniti, katere naloge delovnega mesta talilec, ki jih tožnik kot topilec ni opravljal, so botrovale njeni odločitvi, da tožnika na delovnem mestu talilec vključi v poklicno zavarovanje. Ker izvedenec ne bi mogel nadomestiti toženkine pomanjkljive trditvene podlage, je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo tožniku.

21. Poleg že obrazloženega pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo tudi s strani toženke predlagano zaslišanje njenega zakonitega zastopnika in prokuristke še iz razloga, ker se nista odzvala vabilu na narok, svojega izostanka pa tudi nista opravičila. Neutemeljeno je pritožbeno sklicevanje na bolezen toženkinega zakonitega zastopnika. Slednji je bil v bolniškem staležu v času prvega naroka za glavno obravnavo, obrazložitev sodišča prve stopnje pa se nanaša na naslednji (zadnji) narok, na katerega nista pristopila ne zakoniti zastopnik ne prokuristka toženke, njena pooblaščenka pa je v zvezi z njuno odsotnostjo navedla le, da se naroka ne bosta udeležila, ker je prišel pomemben kupec. Takšno opravičilo ni ne konkretizirano ne dokazano. Toženka ni navedla ne kateri kupec je prišel, zakaj sta ga morala sprejeti prav zakoniti zastopnik in prokuristka in ne kdo od zaposlenih, oziroma zakaj se nista mogla s kupcem dogovoriti za kak drug dan ali uro; v zvezi z obiskom kupca tudi ni predložila prav nobenega dokaza. Sodišče prve stopnje je zato njun izostanek z naroka pravilno štelo kot neupravičen, zato je utemeljeno zaslišalo le tožnika (drugi odstavek 258. člena ZPP). Toženka v pritožbi tudi zmotno meni, da bi jo moralo sodišče prve stopnje pozivati in ji dodeliti rok za dostavo dokazil, ki bi dokazovala upravičeno odsotnost njenega zakonitega zastopnika in prokuristke z naroka. To bi morala toženka, ki jo je zastopal kvalificiran pooblaščenec, storiti sama od sebe. Navedeno posplošeno opravičilo za izostanek z naroka tako ni bilo ovira za izvedbo glavne obravnave, dokaznega postopka in meritorno odločitev.

22. Neutemeljena je pritožbena navedba, da je toženka podala ugovor zastaranja zakonskih zamudnih obresti, ki naj bi ga sodišče prve stopnje spregledalo. Toženka je v odgovoru na tožbo izrecno ugovarjala zastaranje terjatve (glavnice) za mesec avgust 2016 (tožnik s tožbo plačila zakonskih zamudnih obresti sploh še ni zahteval). Tožnik je plačilo zakonskih zamudnih obresti zahteval s spremembo tožbe na naroku dne 15. 6. 2022 in nato v vlogi z dne 11. 7. 2022. Toženka je nato v vlogi z dne 28. 6. 2022 ugovarjala le spremembi tožbe, ki jo je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom povsem utemeljeno dopustilo iz razloga smotrnosti za dokončno ureditev razmerja med strankama (skladno s prvim odstavkom 185. člena ZPP). Ugovora zastaranja terjatve iz naslova zakonskih zamud zamudnih obresti pa ni podala. V navedeni vlogi se je toženka sicer res sklicevala na sodbo VSRS VIII Ips 308/2016, kar poudarja v pritožbi, vendar pa sklicevanje na to sodno odločbo (ki se niti ne nanaša na presojo ugovora zastaranja terjatve iz naslova zakonskih zamudnih obresti) ne more predstavljati ugovora zastaranja. Ta bi moral biti podan izrecno.

23. Nadalje je neutemeljena pritožba zoper višino dosojenih prispevkov. Sodišče prve stopnje je pravilno obrazložilo, da je skladno s tretjim odstavkom 200. člena ZPIZ-2 osnova za plačilo prispevkov za poklicno zavarovanje zavarovanca - člana v delovnem razmerju plača in nadomestilo plače; pri čemer je plača sestavljena iz osnovne plače, dela plače za delovno uspešnost in dodatkov; sestavni del plače je tudi plačilo za poslovno uspešnost, če je le-to dogovorjeno s kolektivno pogodbo ali pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 126. člena Zakona o delovnih razmerjih – ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.). Toženka zato v pritožbi neutemeljeno vztraja na stališču, da bi bilo prispevke potrebno obračunati (le) od osnovne bruto plače tožnika in ne od obračunane bruto plače, ki izhaja iz predloženih plačilnih list, kot je to pravilno storilo sodišče prve stopnje. Toženka se v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na lasten obračun višine prispevkov in v zvezi s tem sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da se do njega ni opredelilo, saj se toženkin obračun prispevkov v spisu sploh ne nahaja (ne med dokaznimi listinami niti ne v trditveni podlagi).

24. Sodišče prve stopnje je povsem utemeljeno zavrnilo tudi toženkin dokazni predlog s postavitvijo izvedenca finančne stroke, saj za izračun višine dolgovanih prispevkov ni bilo potrebno nobeno strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo (243. člen ZPP). Šlo je namreč za povsem preprosto računsko operacijo (množenje tožnikovih plač z odstotkom prispevne stopnje), pri čemer pritožba načinu izračuna prispevkov niti ne nasprotuje. V zvezi z zavrnitvijo tega dokaznega predloga očitana kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

25. Nadalje ne drži pritožbeni očitek, da tožnik ni pojasnil izračuna vtoževanih prispevkov. V tabelah v tožbi in tožnikovi prvi pripravljalni vlogi je namreč za prav vsak mesec vtoževanega obdobja naveden znesek tožnikove plače (osnove za izračun prispevkov za poklicno zavarovanje), prispevna stopnja in posledično izračunan vtoževan znesek prispevka. Ker je torej tožnik za prav vse mesece vtoževanega obdobja navedel zneske njegovih plač, kot dokaz pa je predložil plačilne liste, so neutemeljene nadaljnje pritožbene navedbe, da naj bi te plačilne liste predstavljale informativni dokaz, ki ne more nadomestiti tožnikovih manjkajočih trditev. Kot rečeno, je tožnik v zvezi z višino tožbenega zahtevka podal prav vse relevantne trditve – tudi zneske plač.

26. Ker je sodišče prve stopnje pravilno odločilo o glavni stvari, je posledično pravilna tudi odločitev o stroških postopka in zavezancu za plačilo sodne takse. Drugih pritožbenih razlogov glede slednjih odločitev pa pritožbi ne uveljavljata.

27. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti pritožbeni razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP), zato je pritožbi kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo in sklep ter popravni sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

28. Stranki s pritožbama nista uspeli, zato krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

1 Ugotovitveni sklep v zvezi z določbo prvega odstavka 413. člena ZPIZ-2 predstavlja pravno podlago za vključitev delavcev, zaposlenih na delovnih mestih iz Ugotovitvenega sklepa, v poklicno zavarovanje.