Jedro

Delodajalec je samo v primeru, če gre za večje število delavcev, katerih delo v zakonsko določenem roku zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Med presežne delavce ni mogoče šteti delavcev, ki jim pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha zaradi izteka časa, niti delavcev, zaposlenih pri drugem delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku. Če ne gre za večje število presežnih delavcev, gre za tako imenovane individualne odpuste (redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga). V takem primeru ni treba izdelati posebnega programa ali uporabiti kriterijev za določitev presežnih delavcev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnice, da se ugotovi, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 12. 12. 2008 nezakonita in da ji delovno razmerje pri toženi stranki še vedno traja z vsemi pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz delovnega razmerja ter jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo in ji za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati vse prispevke iz delovnega razmerja, kot da bi delala ter ji po plačilu davkov in prispevkov izplačati ustrezen neto znesek skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega neto zneska do plačila in ji povrniti stroške postopka.

Tožnica vlaga pravočasno pritožbo zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži v plačilo stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je tožena stranka v ponovljenem postopku navajala nova dejstva in predložila nove dokaze, pri čemer ni navedla nobenih utemeljenih razlogov, zaradi katerih brez svoje krivde teh navedb in dokazov ni mogla navesti oziroma predložiti v prvotnem postopku. Poleg tega gre za dejstva in listine, s katerim je tožena stranka ves čas razpolagala, zato bi jih morala navesti in predložiti že na prvem naroku. Kljub pravočasnemu grajanju kršitev postopka je sodišče prve stopnje ravnalo v nasprotju z drugim odstavkom 362. člena ZPP in pri odločitvi upoštevalo navedbe in dokaze, ki jih je tožena stranka predložila v ponovljenem postopku. Če prepozno predloženih dokazov sodišče ne bi upoštevalo, ne bi moglo zaključiti, da je postopek odpovedi potekal zakonito in da so podani vsebinski razlogi za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Nadalje pritožbenemu sodišču očita, da je spregledalo namen in pomen zakonske ureditve odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Tožena stranka bi morala vse delavce, ki jim je prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, ne glede na to, ali gre za zaposlitve za določen čas, za delo preko agencij ali zaposlene za nedoločen čas obravnavati enotno, kot da bi bili zaposleni za nedoločen čas. Le tako je mogoče preprečiti očitno izogibanje postopkom v primeru odpovedi večjemu številu delavcev. V zvezi z utemeljenostjo odpovednega razloga navaja, da je sodišče nekritično upoštevalo podatke, ki jih je predložila tožena stranka. Niti izpoved direktorja tožene stranke niti tabele, ki jih je predložila, ne morejo predstavljati verodostojnih dokazov o njenem poslovanju. Iz večine tabel ni mogoče ugotoviti, kdo jih je sestavil. O spornih dejstvih bi moralo sodišče odločiti v skladu s pravili o dokaznem bremenu. Poleg tega izvedeni dokazi ne kažejo na utemeljenost odpovednega razloga. Obseg dela se je v letu 2008 izjemno povečal, pri toženi stranki pa so delali tudi „na zalogo“. V januarju 2009 je tožena stranka zaradi začasno povečanega obsega dela sklenila kar 29 pogodb o zaposlitvi za določen čas. Da sklicevanje na slabo poslovanje tožene stranke ni utemeljeno, kažejo tudi izkazi poslovnega izida za leto 2008. Ob ustreznem planiranju obsega proizvodnje bi tožena stranka lahko načrtovala potrebe po delu tako, da ob morebitnem povečanju naročil delavcem ne bi odredila opravljanja nočnega in nadurnega dela in ne bi odpuščala delavcev. Pogodbi o zaposlitvi, ki sta ju za delo v kontroli sklenila delavca M. in T., dokazujeta, da je tožena stranka v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi z drugimi delavci sklepala pogodbe o zaposlitvi za določen čas zaradi začasno povečanega obsega dela na istem delovnem mestu – za dela v kontroli. Tožnica je predložila dokaze o rasti proizvodnje v avtomobilski industriji in povečanem povpraševanju v Nemčiji, do katerih se sodišče prve stopnje ni opredelilo. Priglaša pritožbene stroške.

V odgovoru na pritožbo tožena stranka prereka navedbe tožnice in ocenjuje, da je pritožba neutemeljena. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnice kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 45/2008) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, ni storilo in da je na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo tudi materialno pravo.

Pritožba uvodoma uveljavlja procesno kršitev, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, ko je upoštevalo navedbe in dokaze, ki jih je tožena stranka predložila šele v ponovljenem postopku in nanje oprlo svojo odločitev. Pritožbeno sodišče je v obravnavani zadevi s sklepom opr. št. Pdp 711/2009 z dne 15. 10. 2009 sodbo prvostopenjskega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. To je storilo med drugim zato, ker sodišče prve stopnje ni raziskalo, na kakšen način je delavcem prenehalo delovno razmerje. Od statusa in števila delavcev, ki jim je delovno razmerje prenehalo, je namreč odvisno, ali so izpolnjeni pogoji za postopanje po določilih ZDR, ki urejajo odpoved večjemu številu delavcev. Pritožbeno sodišče je ob tem navedlo, da bo navedene okoliščine in tudi, ali je bilo večje število „delavcev agencije“ zaposlenih pri toženi stranki, moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ugotavljati, upoštevaje dokazne predloge strank, ki sta jih že podali in pri tem upoštevati, da mora zakonite razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi dokazati delodajalec. Po določbi 362. člena ZPP mora sodišče prve stopnje opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa vprašanja, na katera razveljavitveni sklep opozarja. Z dopolnitvijo dokaznega postopka je sodišče prve stopnje postopalo v skladu z navedenim določilom in z načelom materialnega procesnega vodstva iz 285. člena ZPP je dopolnilo že predložene dokaze z namenom, da pridobi vsa pojasnila glede spornih vprašanj, ali gre za odpoved večjemu številu delavcev v smislu določb prvega in drugega odstavka 96. člena ZDR ter ali je odpovedni razlog utemeljen. V ponovljenem postopku ni šlo za nove navedbe in dokazne predloge tožene stranke, ki jih tožena stranka brez svoje krivde ne bi mogla ponuditi že pred tem, temveč je slednja že predložene dokaze (sezname in tabele) le dopolnila v skladu z napotki pritožbenega sodišča oziroma po pozivu razpravljajočega sodišča, ki ima za to podlago v določilu o materialno procesnem vodstvu. Zatrjevani pritožbeni ugovor prekluzije zato ni podan.

Neutemeljen je tudi pritožbeni ugovor, da je sodišče spregledalo namen in pomen zakonske ureditve odpovedi večjemu številu delavcev iz poslovnih razlogov. Določba 96. člena ZDR je jasna in nedvoumna: delodajalec je samo v primeru, če gre res za večje število delavcev, katerih delo v zakonsko določenem roku zaradi poslovnih razlogov postane nepotrebno, dolžan izdelati program razreševanja presežnih delavcev. Med presežne delavce po navedenem določilu ni mogoče šteti delavcev, ki jim pogodba o zaposlitvi za določen čas preneha zaradi izteka časa niti delavcev, zaposlenih pri drugem delodajalcu, ki opravlja dejavnost zagotavljanja dela delavcev uporabniku – konkretno toženi stranki. Če pogoji iz 96. člena ZDR niso izpolnjeni, gre za tako imenovane individualne odpuste. V takem primeru ni potrebno izdelati posebnega programa niti ni potrebe ne obveznosti po uporabi kriterijev za določitev presežnih delavcev. Bistvena je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je 7 delavcem pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas prenehala iz poslovnih razlogov in da nobenemu delavcu, ki je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas ali je bil napoten na delo preko agencije ni predčasno prenehalo delovno razmerje oziroma da bi bil predčasno vrnjen nazaj k agenciji. Pravilen je zato na navedeni ugotovitvi temelječ zaključek, da v obravnavani zadevi niso izpolnjeni pogoji za uporabo 96. člena ZDR oziroma da gre v tožničinem primeru za individualni odpust. Po 1. alinei prvega odstavka 88. člena ZDR je poslovni razlog podan, ko zaradi ekonomskih, organizacijskih, tehnoloških, strukturnih ali podobnih razlogov na strani delodajalca, preneha potreba po opravljanju določenega dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Delodajalec lahko odpove pogodbo o zaposlitvi le, če obstaja utemeljen odpovedni razlog, ki onemogoča nadaljevanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi med delavcem in delodajalcem (drugi odstavek 88. člena ZDR). Redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov z dne 12. 12. 2008 je tožena stranka utemeljevala z zmanjšanem obsega naročil v prvem trimesečnem obdobju leta 2009 in krčenjem nočne izmene le na delovne naloge, ki predstavljajo „ozka grla“, zaradi česar se je zmanjšala potreba po treh delavkah v oddelku nadzora procesa v okviru službe za zagotavljanje kakovosti. Vsebini predloženih dokazov oziroma konkretnih podatkov, s katerimi je tožena stranka utemeljevala odpovedni razlog v postopku pred sodiščem prve stopnje, tožnica ni oporekala, temveč je le pavšalno izrazila dvom v njihovo objektivnost brez navedbe, kateri konkretni podatki so napačni oziroma zanjo sporni. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so podatke pripravile strokovne službe tožene stranke in jih opremile z žigi. Verodostojnost konkretnih številčnih podatkov je potrdil tudi direktor v svoji izpovedi, ko je bil opozorjen na dolžnost govoriti resnico, zato je sodišče prve stopnje nanje utemeljeno oprlo svojo odločitev. Očitek neverodostojnosti dokazov, ki jih je predložila tožena stranka, tako ni utemeljen, na podlagi izvedenih dokazov pa je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da se je v času odpovedi glede na pričakovane razmere v poslovanju koncerna obseg naročil, ki jih je tožena stranka pridobivala iz centralnega sistema družbe v Nemčiji (za svetovno avtomobilsko industrijo in ni bila odvisna zgolj od gibanja prodaje avtomobilov v Nemčiji), znatno zmanjšal in da je v spornem obdobju prišlo do ukinitve tretje izmene, zaradi česar je prenehala potreba po tožničinem delu v kontroli. Navedeno predstavlja utemeljen odpovedni razlog, nanj pa ne vpliva okoliščina, da je tožena stranka vse do polovice oktobra 2008 imela velik obseg naročil, ki jih je pokrivala z dodatnim zaposlovanjem ter opravljanjem nočnega in nadurnega dela.

Nastanek in obstoj poslovnega razloga je povezan s prenehanjem potreb po delu pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi. Tožnici je bila podana odpoved pogodbe o zaposlitvi zato, ker je prenehala potreba po delu v kontroli, zato okoliščina, da je tožena stranka za proizvodna dela v januarju 2010 na novo zaposlila 29 delavcev za določen čas, na njeno zakonitost ne vpliva. Tožena stranka je v zvezi s tem pojasnila, da je v zadnjih dveh mesecih leta 2008 prenehalo delovno razmerje delavcem po pogodbi o zaposlitvi za določen čas ali zaposlenih preko agencije. Zaradi manjšega dviga naročil je v januarju 2009 tožena stranka sklenila pogodbe o zaposlitvi za določen čas za opravljanje proizvodnih del, pri čemer je tožena stranka ob odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnici ponudila v sklenitev pogodbo o zaposlitvi za opravljanje teh del. Pritožbeno sodišče zato soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da je namesto tožnice zaradi potreb delovnega procesa v proizvodnji tožena stranke lahko zaposlila delavce za določen čas. Na zlorabo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov ni mogoče sklepati niti na podlagi sklenjenih dveh pogodb o zaposlitvi za določen čas za delo kontrolorja. Pogodba o zaposlitvi za določen čas od 1. 10. 2008 do 31. 12. 2008 z delavko M. za delo kontrolorke je bila namreč sklenjena že pred odpovedjo tožničine pogodbe o zaposlitvi in je po izteku časa tudi prenehala, medtem ko je tožena stranka pojasnila, da je z delavcem T. sklenila pogodbo o zaposlitvi za določen čas le za kratek čas (od 1. 1. 2009 do 11. 1. 2009) za delo kontrolorja zato, ker je bil vezana na časovno omejitev sklepanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas z istim delavcem za delo analitika, ki ga je sicer opravljal. Redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga je glede na obrazloženo zakonita, pri čemer so neutemeljene navedbe, da bi tožena stranka lahko načrtovala delo tako, da ob morebitnem povečanju naročil delavcem ne bi nalagala nočnega in nadurnega dela in tako preprečila odpuščanje delavcev ob zmanjšanju naročil. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da presoja potrebnosti in smotrnosti poslovnih odločitev sodi v pristojnost tožene stranke, ki je vezana tudi na poslovno politiko koncerna oziroma družbe v Nemčiji, od koder so prihajala naročila. V pristojnosti sodišča je samo ugotavljanje, ali je razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljen, ne pa tudi ugotavljanje obsega potreb po delu na posameznih delovnih mestih.

Ker glede na vse obrazloženo niso bili podani niti s pritožbo uveljavljani razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožnice zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka na podlagi 1. odstavka 165. člena ZPP v povezavi s 1. odstavkom 154. člena ZPP.