Jedro

Kadar je sporno vprašanje, ali gre za t.im. vrstno pooblastilo (3. odst. 91. člena ZOR), je razjasnitev tega vprašanja predvsem pomembna v razmerju med pooblastiteljem in pooblaščencem, ne pa v razmerju med pooblastiteljem in tretjo osebo (s katero je pooblaščenec sklepal posel), ki se je lahko v dobri veri (in na podlagi nespornih dejstev) zanesla, da je pooblaščenec pooblaščen za posamezno dejanje (t.j., da ima specialno pooblastilo). Če pooblaščenec prekorači vsebino in obseg pooblastila, pooblastitelj teh dejanj pooblašenca proti tretjim dobrovernim osebam ne more izpodbijati.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik je dolžan povrniti tožencema stroške pritožbenega postopka v znesku 17.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.12.1993 dalje do plačila v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da sta toženca dolžna izročiti tožniku v pritličju stanovanjske hiše, ki jo gradita na parc.št. 385 k.o. U, v posest stanovanjske prostore, obstoječe iz sobe, kuhinje, shrambe in WC ter lope - garaže, kot samostojnega objekta zunaj hiše in drvarnico, s souporabo veže in kleti, kakor tudi 3/8 pravice uporabe stavbišča in dvorišča parc.št. 385, vpisane kot z.k. telo II. pri vl.št. 303 k.o. U. Obenem je ugodilo tožbenemu zahtevku iz nasprotne tožbe o ugotovitvi, da sta toženca J.S. in M.S. izključna lastnika novo zgrajene hiše na B. 5 v Ljubljani, stoječe na parc.št. 385, vpisani v vl.št. 303 k.o. U. in kar je F.A. dolžan priznati in dovoliti, da se v zemljiški knjigi pri vl.št. 303 k.o. U. pri z.k. telesu II. poočiti stanje nove hiše in vpiše lastninska pravica na oba toženca pri 3/8 solastninskega deleža F.A., o čemer je dolžan izstaviti za vknjižbo sposobno zemljiškoknjižno listino. Odločilo je še, da je tožnik F.A. dolžan plačati tožencema J.S. in M.S. stroške pravdnega postopka v znesku 149.200,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi se pritožuje tožnik ter uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. Sodišču druge stopnje predlaga, da razveljavi izpodbijano sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je prvo sodišče pravno naravo pooblastila T.B. ugotavljalo le na podlagi njene pismene izjave, ne da bi jo zaslišalo, kar bi lahko, če zaradi njene bolezni ni mogla priti na sodišče, storilo na njenem domu. Tudi vprašanje, ali je bilo treba stanovanjsko hišo podreti ali ne in ali bi bilo mogoče kljub temu opraviti nadzidavo, ni raziskano. Glede tega vprašanja bi ilo treba zaslišati ing. K. Glede na določbe kupne pogodbe z dne 12.6.1986, v kateri so se stranke dogovorile le za nadzidavo sporne stanovanjske hiše in glede na posebno pooblastilo, določeno v tej pogodbi, dano A.S., sta toženca dobro vedela za obseg svojih možnosti, kar kaže tudi toženčevo pismo, ki ga je poslal tožniku dne 7.9.1987. V tej zvezi je tožnik s telegramom 18.9.1987 odgovoril ter sporočil, da ne dovoli zidati. V namenu, da bi tožnik popravil in izoliral temelje sporne hiše, preden bi jo nadzidal in adaptiral, je toženca J. S. posebej pooblastil, da je prodal tožnikovo stanovanjsko hišo na T. 5 v Ljubljani. Kupnine, pa mu toženec še ni izročil. Ob vsem tem tožnik tudi meni, da bi bilo potrebno poleg zaslišanja predlaganih prič opraviti tudi uradno primerjavo vrednosti prejšnje stare hiše z vrednostjo novo zgrajene zgradbe, kar bi pripomoglo k ocenitvi primernosti in skladnosti tožnikovega tožbenega zahtevka in tožbenega zahtevka iz nasprotne tožbe.

V odgovoru na pritožbo toženca izpodbijata pri tožbene navedbe ter sodišču druge stopnje predlagata, da zavrne pritožbo kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je eno izmed bistvenih vprašanj za odločitev o tožbenih zahtevkih vprašanje vsebine oziroma obsega pooblastila, ki ga je tožnik dal pooblaščenki T.B. V zvezi s tem vprašanjem je prvo sodišče na podlagi ponovljenega postopka ugotovilo in ocenilo, da pooblastilo, ki ga je dal tožnik T.B. dne 13.11.1964 z vsebino: "da me ona (T.B.) zastopa v vseh ozirih v svrhi mojega imetja, ki ga imam v Sloveniji, da ima polno moč nad upravo in razpolago mojega imetja v Sloveniji kakršnekoli vrste", predstavlja vrsto pooblastila v smislu 3. odstavka 91. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Sodišče druge stopnje v celoti sprejema prvostopno razlago o pravni naravi spornega pooblastila. V tej zvezi se je prvo sodišče utemeljeno oprlo na pismeni izjavi T.B., ki jih je v dokazne namene prečitalo, namesto njenega zaslišanja, ki ga ni bilo mogoče izvesti zaradi njene bolezni. S takim postopanjem sta se strinjali obe pravdni stranki, zaradi česar tožnik v pritožbi neutemeljeno očita prvemu sodišču kršitev postopka. Glede na prvostopno ugotovitev in oceno o pravni naravi pooblastila, ki ga je tožnik dal T.B., je tudi pravilna prvostopna presoja, da je T. B. kot tožnikova pooblaščenka, dala tožencema pravno veljavno dovoljenje za rušenje stare stanovanjske hiše. Zato je tudi pravilna prvostopna presoja, da sta bila toženca, ko sta začela z rušenjem hiše, v dobri veri, da tak poseg v stanovanjsko hišo izvajata tudi v skladu z tožnikovo voljo. Toženca pa sta se lahko tudi sicer zanesla na izjave in soglasja T.B. glede na to, da jima je bilo znano, da že vrsto let nastopa kot tožnikova pooblaščenka v zvezi z upravljenjem njegovega premoženja. Toženca sta bila tako v dobri veri tudi glede na obseg pooblastila T.B.. Zato je neglede na povedano vsebina, obseg ter pravna narava tožnikovega pooblastila predvsem pomembna v razmerju med pooblaščenko T.B. in tožnikom, ne more pa biti bistvenega pomena v razmerju med tožencema in tožnikom, razen če bi jima bilo dokazano, da sta vedela, ali pa bi morala vedeti, da pooblaščenka T. B. nima takega pooblastila, da bi lahko dala soglasje za rušenje. Toženca pa sta bila lahko toliko bolj prepričana, da T.B. ima tako pooblastilo, saj sta se pravdni stranki že ob sklepanju kupne pogodbe z dne 12.6.1986, s katero sta tožnik in njegova hčerka prodala tožencema del stanovanjske hiše, dogovarjali tudi o nakupu preostalega tožnikovega dela stanovanjske hiše. Tako podlago sta toženca imela tudi v dejstvu, da sta na račun kupnine, kot je to ugotovilo sodišče prve stopnje, plačala višji znesek, kot je sicer znašala cena za prodani del stanovanjske hiše. Ta višji znesek pa naj bi bila akontacija za preostali del tožnikove hiše. Tudi v letu 1988, ko je prišel tožnik v Slovenijo na obisk, sta se toženca skušala s tožnikom dogovoriti glede preostalega deleža kupnine za še njegov solastninski delež. Ob tej priliki je tožnik tudi videl, da toženca namesto stare zidata novo hišo, vendar se temu ni uprl. Na podlagi vseh teh okoliščin je prvo sodišče prišlo do pravilnega spoznanja, da sta toženca ravnala v dobri veri, ko sta menila, da imata v imenu tožnika in njegovega deleža na stanovanjski hiši veljavno soglasje za rušenje stare in zidanje nove hiše. Teh ugotovitev in presoje prvega sodišča pa ne morejo omajati pritožbena izvajanja, zlasti ne s sklicevanjem na vsebino dopisovanja med pravdnima strankama. To korespondenco med strankama je prvo sodišče ocenilo v izpodbijani sodbi, ki jo sodišče druge stopnje sprejema, poleg tega pa je treba k temu še pripomniti, da je ta korespondenca med pravdnima strankama potekala v letu 1987, ko toženca še nista pričela z adaptacijskimi deli oziroma z rušenjem hiše. S temi deli sta pričela, kot izhaja iz ugotovitev prvega sodišča, v mesecu aprilu 1988. Sicer pa pritožba niti ne omenja tožnikovega pisma, v katerem tožencema želi vso srečo pri gradnji hiše. Tudi dejstvo, da stara stanovanjska hiša ni bila sposobna za adaptacijsko prenovitev, je prvo sodišče prepričljivo ugotovilo na podlagi izpovedb tožene stranke, kot tudi na podlagi mnenja Geološkega zavoda Ljubljana. Zato bi bilo v tej zvezi odveč zaslišanje priče M.K., kot to predlaga pritožba. Tudi ugotavljanje vrednosti stare in vrednosti nove hiše za odločitev o tožbenih zahtevkih ni pomembna. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca iz gradbene stroke V.B., je prvo sodišče ugotovilo, da prestavlja v vrednosti nove hiše vrednost starih uporabljenih konstrukcij 0,96 % celotne vrednosti objekta. Gre za tako majhen delež vrednosti stare hiše, ki je obsežena v vrednosti nove hiše, da zaradi tega ni mogoče šteti, da toženca ne bi zgradila povsem nov objekt. Tudi prodaja tožnikove stanovanjske hiše, ki jo je imel na T. ul. v Ljubljani in ki jo je kot tožnikov pooblaščenec prodal toženec, ne predstavlja dejstva, ki bi bilo pomembno v obravnavani zadevi.

Iz vseh navedenih razlogov sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvo sodišče pravilno odločilo tako o tožnikovem zahtevku, kot tudi o zahtevku tožencev iz nasprotne tožbe. Pri tem se sodišče druge stopnje v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na materialno pravne razloge v izpodbijani sodbi, s katerimi je prvo sodišče utemeljilo pridobitev lastninske pravice tožencev na celotni novi stanovanjski zgradbi, oziroma s katerimi je utemeljilo prenehanje tožnikove solastninske pravice na stari stanovanjski stavbi.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na zakonitem določilu 1. odstavka 166. člena ZPP. Odmerjeni stroški obsegajo nagrado za sestavo pritožbe (240 točk), za sodne takse (2.000,00 SIT) ter stroške v zvezi s poročilom stranki (10 točk).