Jedro

Okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo, so dejansko stanje. Materialnopravno vprašanje pa je, ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost (teorija o ratio legis vzročnosti), oziroma ali gre za normalne posledice povzročiteljevega ravnanja (teorija o adekvetni vzročnosti).

Vzročna zveza med nesrečo leta 1963 in operacijo leta 1984.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in obsodilo toženo stranko na plačilo 350.000,00 SIT s pripadki.

Tožena stranka se je pritožila, vendar je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Zoper to sodbo vlaga tožena stranka revizijo zaradi bistvenih kršitev določb postopka iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP in 2. odstavka 261. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Smiselno predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, obe sodbi razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V tej pravdi je sporen obstoj vzročne zveze med tožničinim sedanjim zdravstvenim stanjem in nesrečo v letu 1963. V dokaznem postopku so sodelovali številni izvedenci. Dr. J.P. je povedal, da vzročne zveze ni. Enako je povedal dr. R.S., le da je ta še poudaril, da se je tožnica zglasila pri ortopedu šele leto dni po nesreči. Dr. J.B. je menil, da ni mogoče dokazati povezave med poškodbo in poznejšo artrozo kolka, saj v zdravstveni dokumetaciji ni našel navedb, da bi pri tožnici šlo za stanje po zlomu acetabule levega kolka. Le dr. M.S., ki ja podal diagnozo "ruptura hrustanca", je na vprašanje o vzročni zvezi odgovoril pritrdilno. Sodišče druge stopnje je v sodbi zavzelo stališče, da je z zaslišanjem izvedencev dr. R.S. in dr. M.S. bilo odpravljeno nesoglasje med njunima izpovedbama. Pri tem tožena stranka dobesedno povezema izpovedbo dr. R.S. na glavni obravnavi 27.2.1992, kjer je ta med drugim dejal, da vzročne zveze ne vidi. Na isti obravnavi je dr. M.S. govoril o zlomu, ne pa o rupturi hrustanca. Iz obojega se da sklepati, da je za dr. R.S. bilo bistveno vprašanje, ali je tožnica v nesreči utrpela zlom ali ne, dr. M.S. pa ves čas govori le o rupturi. Iz povedanega sledi, da na tej glavni obravnavi niso bila odpravljena nesoglasja glede diagnoz izvedencev in glede obstoja vzročne zveze. Sodišče je zato ravnalo v nasprotju z določilom 261. člena ZPP, saj bi zaradi nesoglasja obeh izvedencev moralo postaviti novega izvedenca, ne pa da je nato zaslišalo stranko. Ker v sodbi obstaja nasprotje med tem, kar se v razlogih sodbe navaja o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah in med listinami ali zapisniki, sodbe ni mogoče preizkusiti. Sodišče tudi ni napisalo, katere kriterije je uporabilo pri prisoji odškodnine 350.000,00 SIT. Citiralo je le mnenje dr. R.S., kar pa ni dovolj. Sodišče bi moralo povedati, kakšna je odškodnina za en dan fizičnih bolečin. Enako velja za pravdne stroške.

Na vročeno revizijo (390. člen ZPP) je tožeča stranka odgovorila. Poudarja, da je vzročna zveza podana, opozarja na tožničine hude bolečine in predlaga, da revizijsko sodišče revizijo zavrne.

Javni tožilec Republike Slovenije se o vročeni reviziji (390. člen ZPP) ni izjavil. Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče preizkuša sodbo sodišča druge stopnje glede uporabljenega materialnega prava na podlagi dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in preizkušalo sodišče druge stopnje (3. odstavek 385. člena ZPP).

Tožena stranka meni, da tožeči stranki med pravdo ni uspelo dokazati obstoja vzročne zveze med poškodbo, zadobljeno v prometni nesreči v letu 1963 in operacijo v letu 1984. Za odgovor na uveljavljani razlog mora revizijsko sodišče najprej razmejiti, kaj je dovoljeni revizijski razlog (kaj torej sodi pod materialnopravni preizkus), kaj pa je področje dejanskega stanja (in ne more biti več predmet preizkusa na tretji stopnji). Okoliščine, ki se nanašajo na vzročno zvezo, so dejansko stanje. Materialnopravno vprašanje pa je, ali iz vsebine pravne norme izhaja, kako daleč sega vzročnost (teorija o ratio legis vzročnosti), oziroma ali gre za normalne posledice povzročiteljevega ravnanja (teorija o adekvetni vzročnosti).

Tako sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da so tožničine težave in s tem v zvezi prestane operacije (tožnica je bila na kolku večkrat operirana, nazadnje leta 1984), posledica poškodbe, katero je tožnica utrpela leta 1963. Med dokaznim postopkom sta bila postavljena dva izvedenca in zaslišani dve izvedeni priči. Na podlagi teh dokazov sta nižji sodišči ugotovili, da je tožnica imela odtrgan limbus, ki je bil vržen v sklep. Do odtrganja limbusa pa je prišlo zaradi nesreče. Zaradi odtrganega limbusa je postal tekom časa kolk boleč, ter je zato prišlo do prve operacije kolka, nato pa še druge, pri kateri so ji zamenjali kolk; temu je sledila še zadnja operacija zaradi zamenjave proteze v letu 1984. Ob teh ugotovitvah je sodišče druge stopnje pravilno sklepalo, da je podana vzročna zveza med tožničino škodo, katero sedaj uveljavlja in nesrečo leta 1963. Revizija tudi zatrjuje, da nižji sodišči nista obrazložili višine prisojene odškodnine, ter da nista navedli kriterijev za odmero. Revizijsko sodišče ugotavlja, da imata obe sodbi obširne razloge o tožničini škodi (to so ugotovljene fizične bolečine in nevšečnosti pri zdravljanju), kakor tudi podlago za odmero odškodnine. Res je, da sodišči nista citirali meril za odmero odškodnine, ampak sta le zapisali, da znesek 350.000,00 SIT ustreza načelom pravične odškodnine iz določila 200.člena ZOR. To pa je za preizkus napadene sodbe dovolj. Revizijsko stališče, da bi sodišče moralo obrazložiti, kolikšna odškodnina gre tožnici za vsak dan prestanih fizičnih bolečin, v 200. členu ZOR nima podlage. Glede zneska odškodnine 350.000,00 SIT pa revizijsko sodišče, ob presoji uporabe materialnega prava po uradni dolžnosti, nima pomislekov.

Tožena stranka uveljavlja tudi revizijski razlog bistvenih kršitev določb ZPP. Zatrjuje, da je sodišče druge stopnje zagrešilo kršitve iz določila 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Pri tem je za toženo stranko sporna ocena sodišča druge stopnje, da je sodišče prve stopnje na glavni obravnavi 27.2.1992 odpravilo nesoglasja med mnenji dr. R.S. in dr. M.S. Za uveljavljano kršitev gre, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini (v našem primeru) zapisnikov o izpovedbah in med samimi zapisniki. Revizijsko sodišče je primerjalo razloge sodbe sodišča druge stopnje (l. št. 159) z vsebino zapisnika o glavni obravnavi (140 in 141) ter ugotovilo, da je sodišče druge stopnje obe izpovedbi povzelo, vendar ne dobesedno. Izpovedbo dr. R.S., da povezave (katero je ugotovil dr. M.S.) ne more izključiti, povzelo z navedbami, da je dr. R.S. sprejel razlago dr. M.S. Nato je sodišče druge stopnje oba dokaza ocenilo. S to oceno pa se tožena stranka ne strinja. Revizijsko sodišče ugotavlja, da med temi razlogi sodbe in vsebino zapisnika ni najti nasprotja. Gre le za način povzemanja izpovedb, ki sicer ni dobeseden, vendar pa kljub temu ni v nasprotju z vsebino izpovedbe. Če pa se tožena stranka ne strinja z dokazno oceno, pa posega v dejansko stanje, kar na revizijski stopnji ni dovoljeno (3. odstavek 385. člena ZPP).

Ker v mnenju dr. R.S. ni bilo nasprotij ali pomanjkljivosti, tudi ni bilo potrebe, da bi sodišče ravnalo po določilu 261. člena ZPP. Zato tudi zatrjevana relativna bistvena kršitev določb ZPP ni podana.

Na koncu je še treba dodati, da so neupoštevne vse revizijske navedbe, ki izpodbijajo sklep o pravdnih stroških, saj ne gre za sklep, s katerim je bil postopek pravnomočno končan (400. člen ZPP). Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo potrebno revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).