Jedro

Na zakonitost prenehanja veljavnosti pogodbe o zaposlitvi za določen čas s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, ne vpliva dejstvo, da tožena stranka tožnika ni v zakonsko določenem roku 120 dni pred iztekom veljavnosti pogodbe obvestila, da pogodbe o zaposlitvi ne bo podaljšala oziroma da ne bo sklenila nove pogodbe o zaposlitvi.

Pogodba o zaposlitvi za določen čas se po določbi 92. čl. ZObr sicer lahko podaljša, odločitev o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi ob pogoju, da delavec izpolnjuje predpisane pogoje, pa je prepuščena odločitvi pogodbenih strank. To pomeni, da se je tožena stranka lahko samostojno odločila, da v tožnikovem primeru ne bo podaljšala pogodbe o zaposlitvi za določen čas. S tem ni ravnala niti šikanozno niti diskriminatorno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki je zahtevala: razveljavitev odločbe tožene stranke z dne 18. 1. 2008 (št. ...); ugotovitev, da ima tožeča stranka sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, da ji delovno razmerje ni prenehalo z dnem 3. 11. 2007 in še traja; vrnitev na delo k toženi stranki; obračun bruto plače ter po odvodu davkov in prispevkov izplačilo neto plače (pravilno: nadomestila neto plače) za čas od 3. 11. 2007 dalje do reintegracije z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznega mesečnega zneska do plačila (I. točka izreka sodbe).

Razsodilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki obračunati plačo v bruto znesku 1.436,71 EUR mesečno (5.746,84 EUR) ter ji po plačilu davkov in prispevkov plačati mesečne neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od datumov zapadlosti, ki so razvidni iz izreka sodbe do plačila, višji tožbeni zahtevek (iz naslova zakonskih zamudnimi obresti in plačila bruto zneskov) pa je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Sklenilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati stroške postopka v znesku 311,64 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila (III. točka izreka sodbe).

Zoper I. točko izreka navedene sodbe je tožeča stranka vložila pritožbo. V pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge, to je bistvene kršitve določb postopka, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter zmotno uporabo materialnega prava, s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe spremeni in ugodi tožbenemu zahtevku v I. točki izreka, obenem pa spremeni tudi odločitev o stroških postopka. V pritožbi navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožena stranka postopala zakonito, ko tožniku kot vojaški osebi kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev ni podaljšala pogodbe za opravljanje vojaške dolžnosti. Sodišče se ni opredelilo do vseh tožnikovih navedb, zato sodbe ni mogoče preizkusiti. Res je sicer, da je imel tožnik skladno z 92. členom Zakona o obrambi sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas, vendar tožena stranka ni imena nobenega utemeljenega razloga, da pogodbe o zaposlitvi tožniku ni podaljšala za enako časovno obdobje po 1. odstavku 92. členu ZObr. Ravnanje tožene stranke je šikanozno in diskriminatorno. Tožnik je do podaljšanja pogodbe o zaposlitvi upravičen, saj je bil že ob sklenitvi pogodbe o zaposlitvi za deset let njegov namen ustvariti kariero pri toženi stranki kot častnik. Določbe 92. člena ter 3. odstavka 93. člena ZObr je potrebno tolmačiti le tako, da je tožena stranka v primeru izpolnjevanja vseh zakonskih pogojev zavezana podaljšati pogodbo o zaposlitvi, sicer se vojaške osebe postavljajo v drugačen položaj v primerjavi z vsemi javnimi uslužbenci in zaposlenimi delavci nasploh. Tožena stranka je kršila določbo 61. člena Zakona o vojaški službi, saj tožnik o nepodaljšanju pogodbe o zaposlitvi ni bil obveščen v zakonskem 120 – dnevnem roku pred iztekom pogodbe. Tudi iz tega razloga je šteti, da ima tožnik s toženo stranko ponovno sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za enako časovno obdobje desetih let. Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) in na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od absolutnih bistvenih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zlasti ne kršitve 14. člena 1. odstavka 339. člena ZPP, ki jo izrecno uveljavlja tudi pritožba, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih, v njej ni nasprotij in jo je vsekakor mogoče prizkusiti. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnih dejstev in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi izpodbijane sodbe, ki je ustrezno obrazložena, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pravna podlaga, na katero je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev o primarnem tožbenem zahtevku, so zlasti določbe 92., 93. in 94. člena Zakona o obrambi (Ur. l. RS, št. 82/94 s spremembami in dopolnitvami – ZObr) ter 75. in 77. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZDR), ki se glede na določbo 1. odstavka 88. člena ZObr ter 154. člena Zakona o javnih uslužbencih (Ur. l. RS, št. 56/2002 s spremembami in dopolnitvami – ZJU) uporablja za delovna razmerja vojaških oseb, torej tudi v obravnavanem individualnem delovnem sporu. Tožnik je imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko od 3. 11. 1997 za določen čas desetih let, dne 24. 9. 2007 pa ga je tožena stranka obvestila, da mu pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana in da mu bo delovno razmerja zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi prenehalo 2. 11. 2007. Prvostopenjsko sodišče je pravilno presodilo, da je tožniku delovno razmerje prenehalo zakonito in v skladu z določbami 1. odstavka 77. člena ZDR ter 1. alinee 1. odstavka 75. člena ZDR. Po določbi 1. alinee 1. odstavka 75. člena ZDR pogodba o zaposlitvi preneha veljati s potekom časa za katerega je bila sklenjena. Po določbi 1. odstavka 77. člena ZDR pa pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, preneha veljati brez odpovednega roka s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, oziroma ko je dogovorjeno delo opravljeno ali s prenehanjem razloga, zaradi katerega je bila sklenjena. Skladno z določbami 92. člena ZObr se pogodba o zaposlitvi, sklenjena za določen čas, lahko podaljša, odločitev o podaljšanju pogodbe o zaposlitvi ob pogoju, da delavec izpolnjuje predpisane pogoje, pa je prepuščena odločitvi pogodbenih strank. Sodišče prve stopnje je odločilo o utemeljenosti primarnega tožbenega zahtevka v skladu s citiranimi določbami, ko je ugotovilo, da tožniku ni nezakonito prenehalo delovno razmerje in da v citiranih predpisih, niti v ZObr niti v ZDR ni nobene podlage za razlago, za katero se zavzema tožeča stranka v svoji pritožbi. Noben predpis ne nalaga delodajalcu obveznega podaljšanja pogodbe o zaposlitvi za določen čas, sklenjene z vojaško osebo. Delodajalcu, to je toženi stranki, je namreč prepuščeno, da glede na potrebe samostojno odloča o tem, ali bo pogodbo o zaposlitvi podaljšala ali ne. Zato ravnanja tožene stranke v obravnavanem primeru ni mogoče šteti niti za šikanozno niti za diskriminatorno do tožnika, kot je pravilno ugotovilo prvostopenjsko sodišče. Tudi pritožbenim navedbam, da naj bi pogodba o zaposlitvi za določen čas nezakonito prenehala zato, ker tožnik ni bil v zakonskem roku 120 dni pred iztekom pogodbe obveščen o tem, da pogodba ne bo podaljšana, ni mogoče pritrditi. V zvezi s tem vprašanjem je namreč sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da to sicer drži, vendar opustitev obvestila o nameri, da pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana 120 dni pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, kot to določa 61. člen Zakona o služenju v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 68/2007 s spremembami in dopolnitvami – ZSSloV), ni odločilnega pomena zato, ker je omenjeni zakon pričel veljati dne 14. 8. 2007, torej manj kot 120 dni pred prenehanjem pogodbe o zaposlitvi, do tedaj veljavna Pravila službe v Slovenski vojski (Ur. l. RS, št. 44/96 in nasl.) pa obveznosti obveščanja 120 dni pred potekom pogodbe o zaposlitvi za določen čas niso določala.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe (154., 155. in 165. člen ZPP).