Jedro

Iz zakonske dikcije druge alineje prvega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Predvidena je torej le možnost podaljšanja, ki toženo stranko ne obvezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje zavrnilo tožnikov primarni zahtevek na razveljavitev odločbe tožene stranke št. 1000-655/2007-10 z dne 18. 1. 2008 in na ugotovitev, da ima tožnik pri toženi stranki sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas ter, da mu ni prenehalo z dnem 3. 11. 2007, ampak še vedno traja. Zavrnilo je tudi reintegracijski in reparacijski zahtevek. Ugodilo je podrednemu zahtevku, s katerim je tožnik zahteval plačilo 5.746,84 EUR iz naslova plač za obdobje od meseca decembra 2007 do meseca marca 2008. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Ugotovilo je, da je tožnik sklenil s toženo stranko pogodbo o zaposlitvi za določen čas v skladu z 2. alinejo prvega odstavka 92. člena Zakona o obrambi (v nadaljevanju ZObr, Ur. l. RS, št. 82/94 in nadaljnji), ki je s potekom časa, za katerega je bila sklenjena, prenehala veljati.

2. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnika zoper zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (odločitev o primarnem zahtevku) in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V njej navaja, da je imel zaradi specifike zaposlitve pri toženi stranki sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za določen čas skladno z 92. členom ZObr. Meni, da je bil na podlagi 92. člena in na podlagi tretjega odstavka 93. člena upravičen do podaljšanja pogodbe o zaposlitvi, saj je izpolnjeval vse pogoje za dolžnost vojaka, kar pomeni, da tožena stranka za nepodaljšanje pogodbe ni imela utemeljenega razloga.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje. Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (371. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji).

6. Tožnik ni določno opredelil bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, s katerimi naj bi bila obremenjena sodba sodišča druge stopnje. Zato sodišče izpodbijane sodbe ni preizkušalo z vidika tega revijskega razloga.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Zakon o javnih uslužbencih (v nadaljevanju ZJU, Ur. l. RS, št. 56/02 in nadaljnji) v prvem odstavku 5. člena določa, da za delovna razmerja javnih uslužbencev ter za pravice in dolžnosti iz delovnega razmerja veljajo drugi predpisi, ki urejajo delovna razmerja, in kolektivne pogodbe, kolikor ta ali drug poseben zakon ne določa drugače. Posamezna vprašanja za nekatere javne uslužbence, med temi tudi pripadnike Slovenske vojske oziroma uslužbence na obrambnem področju (drugi odstavek 22. člena ZJU), lahko posamezni zakoni urejajo drugače kot ZJU. Glede sklepanja pogodb o zaposlitvi javnih uslužbencev prvi odstavek 54. člena ZJU določa, da javni uslužbenec sklene delovno razmerje za nedoločen čas, razen v primerih, ki jih določa ta zakon ali drug zakon, ki ureja delovna razmerja javnih uslužbencev v organih na določenem področju. ZJU primere sklenitve delovnega razmerja za določen čas ureja v členih 68 do 73. 9. V skladu z prvim odstavkom 88. člena ZObr veljajo za delavce na obrambnem področju predpisi o javnih uslužbencih, če s tem zakonom ni določeno drugače. Prvi odstavek 92. člena ZObr, ki je že veljal ob prenehanju pogodbe o zaposlitvi, določa, da kdor izpolnjuje pogoje za poklicno opravljanje vojaške službe, lahko z ministrstvom sklene pogodbo o zaposlitvi, pri čemer se zagotavlja enake možnosti za moške in ženske, in sicer kot kandidat: za podčastnika in častnika oziroma vojaškega uslužbenca za nedoločen čas ali določen čas do deset let, ki se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, za vojaka za določen čas do deset let in se lahko podaljšuje za enako časovno obdobje, vendar ne dalj kot do 45. leta starosti.

10. Iz dejanskih ugotovitev sodišč nižje stopnje izhaja, da je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko od 3. 11. 1997 za določen čas 10 let. Dne 24. 9. 2007 ga je tožena stranka obvestila, da mu pogodba o zaposlitvi ne bo podaljšana in da mu bo delovno razmerje zaradi izteka pogodbe o zaposlitvi prenehalo 2. 11. 2007. Tožnik je na toženo stranko zaradi nepodaljšanja pogodbe o zaposlitvi naslovil zahtevo za varstvo pravic, ki jo je tožena stranka z izpodbijano odločbo zavrnila.

11. Iz zakonske dikcije 2. alineje prvega odstavka 92. člena ZObr jasno izhaja, da se pogodba "lahko podaljšuje". Predvidena je torej le možnost podaljšanja, ki toženo stranko ne obvezuje k podaljševanju veljavnosti pogodb. Revizija tako zmotno zatrjuje, da je ob izpolnjevanju vseh pogojev tožena stranka na podlagi te določbe zavezana k obveznemu podaljšanju pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka pogodbe o zaposlitvi za določen čas s tožnikom ni podaljšala, saj po 2. 11. 2007 ni sklenila nove pogodbe o zaposlitvi niti ni sklenila morebitnega aneksa k pogodbi o zaposlitvi, ki bi veljavnost pogodbe podaljšal. 12. Glede na navedene določbe ZObr je prenehanje tožnikove pogodbe o zaposlitvi za določen čas nastopilo avtomatično, s samim potekom časa za katerega je bila pogodba sklenjena, nove pogodbe o zaposlitvi pa tožena stranka s tožnikom ni bila dolžna skleniti (1). V skladu z navedenim je sodišče tožnikov tožbeni (primarni) zahtevek utemeljeno zavrnilo.

13. Ker revizijski razlogi niso podani, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Op. št. (1): Enaka stališča je Vrhovno sodišče zavzelo tudi v sodbi VIII Ips 539/2007 z dne 20. 4. 2009, v sodbi VIII Ips 68/2008 z dne 6. 4. 2009, v sodbi VIII Ips 90/2010 z dne 14. 9. 2011 in drugih podobnih primerih.