Jedro

Pritožbene navedbe o nepravilno zavrnjenem toženkinem ugovoru zastaranja so neutemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da triletni zastaralni rok ni začel teči že s toženkinim obvestilom o izbrisu podrejenih obveznic, ampak šele s tožničino vložitvijo ugotovitvenega zahtevka na ničnost v zadevi P 159/2017, saj je glede na okoliščine konkretnega primera tožnica bila lahko šele takrat seznanjena tako z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami v zvezi s sporno (kasneje ugotovljeno nicno) pogodbo o nakupu obveznic kot tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Do dneva vložitve tožbe tožničina terjatev zato še ni zastarala.

Sodišče prve stopnje je pravilno opredelilo toženkino ravnanje kot neposteno v smislu 193. člena OZ. Zato je tudi materialnopravilna odločitev sodišča prve stopnje, je tožničin zahtevek za zakonske zamudne obresti glede na 193. clen OZ utemeljen od dne, ko je toženka prejela denar. Zamudne obresti V primeni neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane terjatve, so namreč v 193. členu OZ izrecno določene in se, če je bil pridobitelj neposten, plačajo od dneva pridobitve. V konkretnem primeru gre torej za dan 15. 2. 2007, ko je tožnica vplačala sporne obveznice toženki, in zakonske zamudne obresti od tega trenutka dalje v plačilo zapadajo dnevno.

Glede na to, da gre pri pobotanih teijatvah za istovrstne, vzajemne in zapadle terjatve, med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da je tožnica pobotno izjavo podala, niti ni bil za tožnico sporen obstoj toženkine terjatve, pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je treba upoštevati njen materialnopravno pobotni ugovor.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni: - v I. točki izreka tako, da mora tožena stranka v roku 15 dni plačati tožeči stranki 347.139,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2019 dalje, zahtevek za plačilo 184.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2019 dalje in za zakonske zamudne obresti od zneska 347.139,29 od 12. 7. 2019 do 20.11.2019 pa se zavrne; in - v II. točki izreka tako, da se znesek pravdnih stroškov iz zneska 12.077,22 EUR zniža na znesek 6.424,44 EUR.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v še izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 478,65 EUR.

Obrazložitev

**Odločitev sodišča prve stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedeno sodbo tožničinem tožbenemu zahtevku v celoti ugodilo in toženki v roku 15 dni naložilo, da mora plačati tožnici 531.139,29 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2019 dalje do plačila (I. točka izreka). Odločilo je, da mora toženka v roku 15 dni povrniti tožnici pravdne stroške v znesku 12.077,22 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

**Navedbe toženke v pritožbi**

2. Toženka vlaga zoper sodbo sodišča prve stopnje pravočasno pritožbo in uvodoma uveljavlja pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, nepopolne (oziroma zmotne) ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožničin tožbeni zahtevek v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je tožnica s tožbo zahtevala plačilo terjatve, ki ji je že bila priznana s pravnomočno sodno odločbo Okrožnega sodišča v Celju P 159/2017, s katero je bilo tožnici prisojeno vračilo zneska (glavnice) v višini 570.572,50 EUR, ki ga je tožnica izročila toženki za nakup 5.750 lotov obveznic BCE10. Toženka je tožnici že izplačala celotno obveznost po tej odločbi, iz IV. točke tožbe pa je razvidno, da je tožnica zahtevala vračilo (preostanka) glavnice iz naslova neupravičene pridobitve v višini 531.139,29 EUR. Zato bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči. Če pa je sodišče štelo, da je tožnica kasneje spremenila tožbeni zahtevek, tako da je namesto glavnice zahtevala kapitalizirane zakonske zamudne obresti, pa bi moralo pojasniti, zakaj je dovolilo takšno spremembo tožbe in bi moralo upoštevati 381. člen Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), po katerem je obresti od obresti mogoče uveljavljati samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, zakaj je tožnica upravičena tudi do zakonskih zamudnih obresti od 11. 7. 2019 do 21. 11. 2019 (ko je bila vložena tožba). Uveljavlja kršitev 7. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker je sodišče prve stopnje vsa pravno relevantna dejstva utemeljevalo na obrazložitvi sodbe P 159/20127. Učinki pravnomočnosti se ne raztezajo na obrazložitev pravnomočne sodne odločbe, ampak izključno na njen izrek.

Sodišče prve stopnje je pavšalno in nelogično ter materialnopravno zmotno zavrnilo toženkin ugovor, da okoliščine njenega ravnanja pri sklepanju sporne pogodbe o nakupu obveznic ni mogoče opredeliti za nepoštenost, razlogi o odločilnih dejstvi pa so pomanjkljivi. Sodišče prve stopnje je namreč kratko pavšalno pojasnilo, da toženka ni predložila zadostnih dokazov, s katerimi bi izpodbila svojo nepoštenost, čeprav je toženka v svojih vlogah podala utemeljene navedbe in stališča na skupno več kot 10-ih straneh. Sodišče prve stopnje se je v celoti sklicevalo na razloge, na podlagi katerih je v zadevi P 159/2017 utemeljilo ničnost sklenjene pogodbe, vendar obrazložitev v navedenem postopku nima učinkov v tem postopku in bi se sodišče prve stopnje moralo opredeliti do toženkinih ugovorov, ki jih je toženka glede trditev o nepoštenosti navedla na straneh 7 – 8 odgovora na tožbo, straneh 5 – 7 prve pripravljalne vloge in straneh 5 – 10 druge pripravljalne vloge. Upoštevati bi moralo tudi zakonske in podzakonske predpise, ki so urejali položaj imetnikov podrejenih obveznic v času sklepanja sporne pogodbe. Do izgube pravic iz naslova podrejenih obveznic je lahko prišlo le, če se je zoper banko začel stečaj ali likvidacija in če hkrati sredstva ne bi zadostovala za njihovo poplačilo. Tudi naložbe v podrejene obveznice je bilo mogoče šteti kot varno naložbo in ni bilo bistvene razlike v obveznostih banke pri navadnih in pri podrejenih obveznicah. Šele šest let po sklenitvi sporne pogodbe je bila uzakonjena pravna podlaga, po kateri je Banka Slovenije lahko dodatno posegla v pravice imetnikov podrejenih obveznic. Z možnostjo, da bi imetniki kakršnihkoli obveznic lahko ostali brez pravic, ne da bi se zoper banko začel stečaji postopek ali postopek likvidacije, ni bila seznanjena niti toženkina delavka, ki je s tožnico sklenila sporno pogodbo. S stališčem sodišča prve stopnje, da je nepošteno kakršnokoli ravnanje pogodbenika, ki nasprotnega pogodbenika ne seznani z vsemi lastnostmi predmeta prodaje, pri čemer morajo biti prodajalcu samemu tudi znane, katere so za kupca bistvene lastnosti, bi se možnost uveljavljanja nepoštenosti razširila čez vse razumne meje. Sodišče prve stopnje je nelogično presodilo, da toženka od 31. 12. 2014 dalje priznava nepoštenost, ker je v vlogah navedla, da so bili tožnici že od 31. 12. 2014 znane odločilne okoliščine za ničnost pogodbe. Toženka se je šele s tožničino vlogo v postopku P 159/2017 seznanila z dejstvom, da tožnica, če bi ji bilo znano, da gre za podrejene obveznice, sporne pogodbe ne bi sklenila. Sodišče prve stopnje je spregledalo, da je toženka izpolnjevala svoje obveznosti in v skladu s sporno pogodbo tožnici od 15. 2. 2008 do vključno 15. 2. 2014 nakazovala obresti v višini 5 % letno ter ji skupno izplačala 184.000 EUR. Očitno napačen je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da je toženka ob sklepanju pogodbe s tožnico ravnala nepošteno, zaradi česar zahtevek za zakonske zamudne obresti glede na 193. člen OZ ni utemeljen v delu od dne, ko je toženka prejela denar (15. 2. 2007) do vložitve tožbenega zahtevka.

Toženka navaja, da je tožničin tožbeni zahtevek v trenutku vložitve tožbe že zastaral, saj zastaranje teče že od dneva, ko bi lahko tožnica zahtevala izpolnitev obveznosti, torej ko se je seznanila z vsemi okoliščinami, na podlagi katerih bi lahko utemeljeno uveljavljala ničnost sklenjene pogodbe. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo 336. in 347. člen OZ. Zastaranje je v konkretnem primeru začelo teči 1. 1. 2015, saj se je tožnica 31. 12. 2014 seznanila z dejstvom, da ji toženka ni prodala navadnih obveznic, ampak podrejene obveznice. Do dneva vložitve tožbe (21. 11. 2019) so zato glede na prvi odstavek 347. člena ZPP in drugi odstavek 62. člena OZ najkasneje 1. 1. 2018, ko se je iztekel triletni zastaralni rok, zastarale vse zakonske zamudne obresti, ki so nastale do 1. 1. 2015. Do dneva vložitve tožbe pa so zastarale tudi zakonske zamudne obresti, ki so zapadle do 20. 11. 2016. Ker je toženka tožnici na podlagi sodbe P 159/2017 poleg vračila vplačanih sredstev v višini 570.572,50 EUR že izplačala tudi zakonske zamudne obresti od vrnjenega zneska od 15. 2. 2017 do 11. 7. 2019, niso zastarale zgolj obresti od vrnjenega zneska od 20. 11. 2016 do vključno 14. 2. 2017. Glede ugovora zastaranja se sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 269/2015, v tem primeru pa tudi niso podane okoliščine zaradi katerih bi bilo treba tožnici dati na razpolago dodaten razumen čas, v katerem bi se v zvezi s spornim razmerjem lahko seznanila z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami, pravnimi posledicami in svojim pravnim položajem upoštevaje sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 14/2020. Nepravilno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi toženkin ugovor delnega prenehanja terjatve zaradi pobota. Toženka je že v odgovoru na tožbo izpostavila tožničino pobotno izjavo in pojasnila, da ima do tožnice terjatev v višini 184.000 EUR iz naslova pogodbenih obresti, ki jih je v obdobju od 15. 2. 2008 do 15. 2. 2014 izplačala tožnici, ter da je tožnica s pobotno izjavo pobotala toženkino terjatev iz naslova zahtevka za vračilo pogodbenih obresti v višini 184.000 EUR s svojo nasprotno terjatvijo v višini 531.139,30 EUR iz naslova kapitaliziranih obresti, ki so predmet tega tožbenega zahtevka. Tožnica resničnosti ali veljavnosti pobotne izjave ni zanikala, v prvem pripravljalnem spisu je navedla le, da toženka na njeno pobotno izjavo ni reagirala, zaradi česar ji ni znano, ali se toženka s pobotom strinja, zato uveljavlja tožbeni zahtevek, kot da do pobota sploh ne bi prišlo. Sodišče prve stopnje bi glede na 314. člen OZ moralo upoštevati, da je prišlo do pobota, saj glede na 312. člen OZ pobot nastane, ko ena stranka drugi izjavi, da nasprotni terjatvi pobotava.

**Navedbe tožnice v odgovoru na pritožbo**

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo obrazloženo nasprotuje pritožbenim navedbam in predlaga, da pritožbeno sodišče toženkino pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, toženki pa naložil plačilo tožničinih stroškov odgovora na pritožbo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in glede toženkinega pobotnega ugovora navaja še, da toženka ni pojasnila, kaj pomeni znesek 184.000 EUR. Toženka je od tožnice zahtevala 184.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi neupravičeno že od prejema obvestila o izbrisu obveznice (od 1. 1. 2015) dalje. Prav tako je v znesku 184.000 EUR zajet tudi davek (25.875 EUR), ki ga je morala tožnica plačati državi. Ker je tožnica štela, da ji toženka dolguje obresti od 15. 2. 2007 do 15. 2. 2017, ki so pomotoma izpadle, in ker ni želela ponovno v pravdo zaradi verjetne toženkine tožbe, je podala pobotno izjavo za 184.000 EUR, čeprav se je kasneje izkazalo, da je šlo za previsok zahtevek (bruto namesto neto izplačanih obresti). Tožnica je toženko pozvala, naj se o pobotu izjavi z željo, da bi se ugotovilo, katere terjatve druga drugi priznavata, katere obresti in od katerega dneva. Vendar se toženka ni odzvala. Tožnica toženki od zneska 184.000 EUR ni dolžna plačati neutemeljeno zahtevanih 25.875 EUR (za katere je B. B. uspel s tožbo v zadevi P 374/20191). Če pa bo pritožbeno sodišče glede pobota pritrdilo stališču toženke, prosi pritožbeno sodišče, da ne razveljavi sodbe samo zaradi vprašanja pobota in jo vrne v novo sojenje, ampak naj v tem primeru samo ustrezno spremeni izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje.

**Presoja utemeljenosti pritožbe**

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožnica v obravnavani zadevi uveljavlja povrnitev zakonskih zamudnih obresti od izročenega zneska 570.572,50 EUR za čas od 15. 2. 2007 do 15. 2. 2017 v kapitaliziranem znesku 531.139,30 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 7. 2019 dalje.

6. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožnica 15. 2. 2007 s toženkino pravno prednico sklenila pogodbo o nakupu 5.750 lotov obveznic BCE10 (v nadaljevanju sporne podrejene obveznice), katere predmet niso bile navadne obveznice, ampak podrejene obveznice kot hibridni instrument, izdan v skladu s 17. členom Sklepa o izračunu kapitala bank in hranilnic (Ur. l. RS, št. 135/2006), z datumom dospetja 15. 2. 2017 (v nadaljevanju pogodba o nakupu obveznic). Te obveznice niso bile posebej zavarovane in garantirane. Ob stečaju oziroma likvidaciji so bile podrejene čistim dolžniškim instrumentom in izplačljive šele, ko so izplačane vse nepodrejene obveznosti do navadnih upnikov. Izdane so bile z namenom zagotovitve dodatnega kapitala banke, torej namenjene za obvladovanje tveganj. Prav tako med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je bila pogodba o nakupu obveznic ugotovljena za nično s sodbo Okrožnega sodišča v Celju P 159/2017 z dne 6. 6. 2018, ki je postala pravnomočna s sodbo Višjega sodišča v Celju Cp 568/2018 (v nadaljevanju sodba o ničnosti pogodbe); da je morala toženka na podlagi te sodbe tožnici plačati 570.572,50 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 2. 2017 dalje in da je toženka 12. 7. 2019 tožnici plačala 702.091,52 EUR. Sporno pa je bilo, ali je tožnica upravičena še do zakonskih zamudnih obresti od 15. 2. 2007 do 14. 2. 2017 in ali je tak zahtevek zastaral oziroma (delno) prenehal tudi na podlagi pobota s toženkino terjatvijo do tožnice v višini 184.000 EUR.

_O (očitanih) kršitvah določb pravdnega postopka_

7. Ne drži pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje tožbo zavreči, ker naj bi tožnica zahtevala plačilo terjatve, ki ji je že bila priznana s pravnomočno sodbo o ničnosti pogodbe, saj naj bi zahtevala vračilo (preostanka) glavnice iz naslova neupravičene pridobitve v višini 531.139,29 EUR, s čimer toženka smiselno uveljavlja postopkovno kršitev po 12. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Kot je toženki pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, iz tožbe izhaja, da je tožnica zahtevala tisto, kar je po njenih trditvah izpadlo iz tožbenega zahtevka v zadevi P 159/2017 in je tam zahtevala premalo, to pa so zakonske zamudne obresti od 15. 2. 2007 do 14. 2. 20172 ter je to zahtevala na podlagi (v zadevi P 159/2017 ugotovljene) ničnosti pogodbe o nakupu obveznic (natančneje glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). Zato tudi po presoji pritožbenega sodišča v konkretnem primeru ne gre za situacijo, ko bi bilo odločeno o zahtevku, o katerem je že bilo prej pravnomočno razsojeno.

8. Sodišče prve stopnje je natančno pojasnilo razloge o zavrnitvi toženkinega ugovora, da je tožnica v prvi pripravljalni vlogi spremenila tožbo (glej 10. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). Obrazložilo je, zakaj šteje, da tožnica s to vlogo istovetnosti zahtevka ni spremenila in da ni zahtevala ničesar drugega kot v tožbi. Zato očitek o neobrazloženosti izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v tem delu (smiselno uveljavljana kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ni utemeljen.

9. Izpodbijana sodba tudi sicer nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, njen izrek je jasen in razumljiv in ne nasprotuje razlogom o odločilnih dejstvih. Zato smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (v 9. točki pritožbe) ni storjena. Pojasnila sodišča prve stopnje so izčrpna, jasna in si ne nasprotujejo. Sodišče prve stopnje je natančno odgovorilo na vse bistvene toženkine navedbe, zato tudi smiselno očitana bistvena kršitev določb postopka (v 12. točki pritožbe) po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP (pravica do izjave) ni storjena.

10. Prav tako ni podana uveljavljena kršitev 7. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, ker naj bi sodišča prve stopnje vsa pravno relevantna dejstva utemeljevalo na obrazložitvi sodbe o ničnosti pogodbe. Res je, da se učinki pravnomočnosti raztezajo le na izrek pravnomočne sodne odločbe in ne tudi na njeno obrazložitev, vendar pa toženka nima prav, da sodišče prve stopnje zaključkov glede zatrjevanih dejstev ni sprejelo na podlagi trditev postavljenih v tem postopku in na podlagi v tem postopku predlaganih dokazov. Sodišče prve stopnje je namreč z izpodbijano sodbo ob trditveni podlagi pravdnih strank, ki jo je v bistvenem povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe,3 odločitev sprejelo na podlagi izvedenega dokaznega postopka,4 v katerem je popolno ter skladno samo ocenilo vse izvedene dokaze in pravilno upoštevalo vse za odločitev pomembne okoliščine. Obrazložilo je tudi, da sta se pravdni stranki glede vprašanja toženkine (ne)poštenosti v celoti sklicevali na dejstva iz postopka P 159/2017, obe sta predlagali, da sodišče vpogleda v spis in listine v zadevi P 159/2017, v skladu z ustaljeno sodno prakso je prebralo le po strankah opredeljene listine iz tega pravdnega spisa, zaslišalo je tožnico in pojasnilo, zakaj s strani tožnice predlagane priče A. A. ni zaslišalo (natančneje glej 7. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

_O dejanskih ugotovitvah sodišča prve stopnje_

11. Na podlagi tako izvedenega dokaznega postopka je sodišče prve stopnje pravilno in dokazno podprto zaključilo, da tožnica ob sklenitvi pogodbe o nakupu obveznic ni vedela in ni bila dolžna vedeti, da so bile predmet pogodbe podrejene obveznice, ker je toženkina pravna prednica s podrejenostjo ni seznanila oziroma ji je to zamolčala ter ji ni pojasnila, kaj dejansko pomeni nakup takih obveznic. Toženkina delavka, ki prav tako ni vedela, da gre za podrejene obveznice, je tožnici ob vplačilu zagotovila, da gre za varno naložbo, ker ve, da tožnica noče vlagati v kakšne delnice, razna zavarovanja in podobno. Če bi tožnica vedela, da gre pri teh obveznicah za zagotovitev kapitala banki, obveznic ne bi kupila. Tožnica tudi ni prejela nobenih splošnih pogojev niti jih ni nihče povedal, da obstajajo. Razpolagala ni z nobeno dodatno listino o sklenjeni pogodbo ali kakršnimikoli dodatnimi ali posebnimi pogoji glede sklenjene pogodbe, ki bi sporne obveznice opredeljevali kot podrejene, razen z izjavo o nameravanem vpisu in vplačilu obveznice (A18), obračunom vpisa in vplačila obveznic (A19) in potrdilom o vpisu in vplačilu obveznic (A20), te listine pa je zanjo hranila toženkina delavka. Toženka je tožnico preko svoje zaposlene delavke, s katero je tožnica tekom let poslovanja vzpostavila odnos zaupanja, sama „poiskala“ in ji ponudila nakup spornih obveznic. Pri tem je toženka uporabila podatke o dosedanjih nakupih njenih obveznic, o svojih komitentnih in o sredstvih, ki jih imajo ti na voljo, saj je šlo za prodajo znanim kupcem (brez prospekta o nameravani prodaji obveznic). Tožnica ni iskala investicije, saj je imela denar v vezanih vlogah (natančneje glede ravnanja pravdnih strank ob sklepanju pogodbe o nakupu obveznic glej 16. točko na straneh 19 – 21 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). Tožnica je bila tako šele 31. 12. 2014 z obvestilom toženkine pravne prednice z dne 19. 12. 20145 seznanjena, da je 15. 2. 2007 dejansko kupila podrejene obveznice in ne navadnih, česar prej ni vedela. Ob prejemu obvestila je doživela šok, saj ji ni bil jasen razlog prenehanja nakupljenih obveznice, ki jih je kupila ravno zato, ker je hotela varno naložbo, garantirano glavnico, saj ni hotela kupovati tveganega kapitala. Po prejemu obvestila je bila zbegana, ni vedela, kaj narediti, da ne bo zamudila kakšnega roka, ker je bilo o predpisih o bančništvu prepovedano tožiti poslovne banke, dovoljena je bila le tožba na Banko Slovenije. Šele konec januarja 2017 je bilo na spletnih straneh Ministrstva za finance prvič objavljeno, da je možno tožiti poslovne banke. Tožnica je 3. 3. 2017 zoper toženkino pravno prednico najprej vložila odškodninsko tožbo, saj takrat še ni štela, da so izpolnjeni pogoji za ničnost pogodbe. Šele s toženkinim odgovorom na tožbo aprila 2017 v zadevi P 159/2017 je bila seznanjena s posebnimi pogoji izdaje spornih obveznic (B4) in šele takrat se je seznanila, kakšne so dejanske lastnosti podrejenih obveznic kot visoko tvegane naložbe, namenjene za dodatni kapital banke, ki sicer niso bile opredeljene v nobenem predpisu. Tožnica je nato 23. 1. 2018, neposredno po tem, ko se je začela oblikovati sodna praksa glede ničnostnega zahtevka v zadevah izostale pojasnilne dolžnosti med postopkom P 159/2017 spremenila tožbeni zahtevek in s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljala ničnost pogodbe (natančneje glede tožničinega ravnanja po prejemu obvestila z dne 19. 12. 2014 glej 13. točko na straneh 15 – 16 in 14. točko obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje).

12. Pritožbeno sodišče v celoti sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje (obrazloženo v točkah 13 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje), ki je prepričljiva, vestna, natančna, skrbna, dokazno podprta in skladna z metodološkim napotkom iz 8. člena ZPP in na podlagi takšne dokazne ocene kot pravilne sprejema dokazne zaključke sodišča prve stopnje ter zaključuje, da je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno. Toženka zgolj s splošno in nekonkretizirano navedbo o nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja in v pritožbi ponujeno lastno dokazno oceno z lastnimi dokaznimi zaključki (ki predstavlja golo vztrajanje pri že predstavljenih toženkinih stališčih) glede na navedeno dvoma v pravilnost dejanskih zaključkov sodišča prve stopnje ne more vzpostaviti.

_O materialnopravnih izhodiščih_

13. Predmet presoje v obravnavani zadevi je tožničin kondikcijski zahtevek, saj ji je vtoževana terjatev nastala v posledici nične pogodbe o nakupu obveznic. Po prvem odstavku 87. člena OZ mora vsaka pogodbena stranka vrniti drugi vse, kar je prejela na podlagi take pogodbe; če to ni mogoče ali če narava tistega, kar je bilo izpolnjeno, nasprotuje vrnitvi, pa mora dati ustrezno denarno nadomestilo po cenah v času, ko je izdana sodna odločba, razen če zakon ne določa kaj drugega. Po 193. členu OZ, ki opredeljuje obseg vrnitve pri neupravičeni pridobitvi, je treba, kadar se vrača tisto, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, vrniti plodove in plačati zamudne obresti, in sicer, če je bil pridobitelj nepošten, od dneva pridobitve, drugače pa od dneva vložitve zahtevka.

14. Zamudne obresti so stranska občasna terjatev. Terjatve občasnih dajatev zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve (prvi odstavek 347. člena OZ). V skladu z ustaljenim stališčem sodne prakse6 za zamudne obresti velja triletni zastaralni rok. Edina izjema velja le v primeru, če bi že zastarala glavna terjatev – v tem primeru bi istočasno zastarale tudi vse še nezastarane zamudne obresti, ker so po naravi stranska terjatev (344. člen OZ). Tak izjemen položaj v konkretnem primeru ni podan, saj glavna terjatev ni zastarala.7 _O ugovoru zastaranja_

15. Po prvem odstavku 336. člena OZ začne zastaranje teči prvi dan po dnevu, ko je upnik (v konkretnem primeru je to tožnica) imel pravico terjati izpolnitev obveznosti, če za posamezne primere ni z zakonom določeno kaj drugega.

16. Sodišče prve stopnje se je pri presoji vprašanja začetka teka zastaralnega roka po presoji pritožbenega sodišča pravilno oprlo na relativni kriterij, po katerem je pravilno štelo, da je tožnica pridobila pravico terjati izpolnitev, ko je ta pravica postala učinkovita. Torej ne že od trenutka, ko je prejela obvestilo banke o izbrisu podrejenih obveznic (31. 12. 2014), ampak od takrat, ko je imela možnost to pravico uveljavljati. To je potem, ko se je seznanila z dejstvi, ki utemeljujejo ničnost pravnega posla in prikrajšanje. V 12. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje natančno in pravilno obrazložilo, zakaj je dalo prednost pravičnosti (relativni kriterij) pred pravno varnostjo, ki jo prinaša predvidljivost (objektivni kriterij). Zaključilo je, da je zastaralni rok začel teči 23. 1. 2018, ko je tožnica vložila ugotovitveni zahtevek na ničnost. 17. Toženka v pritožbi vztraja, da se je tožnica 31. 12. 2014 z obvestilom seznanila z dejstvom, da ji toženka ni prodala navadnih obveznic, ampak podrejene in bi zato od 1. 1. 2015 dalje od toženke lahko uveljavljala tako ničnostni kot kondikcijski zahtevek. Po njenem do vložitve tožbe (21. 11. 2019) niso zastarale zgolj obresti od 570.572,50 EUR od 20. 11. 216 do vključno 14. 2. 2017. 18. Pritožbene navedbe o nepravilno zavrnjenem toženkinem ugovoru zastaranja so neutemeljene. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da triletni zastaralni rok ni začel teči že 31. 12. 2014, ampak šele 23. 1. 2018 s tožničino vložitvijo ugotovitvenega zahtevka na ničnost v zadevi P 159/2017, ter da do dneva vložitve tožbe (21. 11. 2019) tožničina terjatev še ni zastarala. Pravilno in prepričljivo je sodišče prve stopnje presodilo, da tožnica do dneva vložitve zahtevka na ugotovitev ničnosti v pravdi P 159/2017 ni bila seznanjena z vsemi odločilnimi okoliščinami za takšen zahtevek. Glede na to, da se je tožnica 31. 12. 2014 šele prvič seznanila s tem, da je 15. 2. 2007 dejansko kupila podrejene obveznice in ne navadnih, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica takrat še ni vedela in ni mogla vedeti za ničnost pogodbe. Pritrditi je razlogom sodišča prve stopnje, da je tožnica ob prejemu obvestila doživela šok in je bila po prejemu obvestila zbegana ter ni vedela, kaj narediti, saj je bilo o predpisih o bančništvu prepovedano tožiti poslovne banke, ko pa je bilo na spletnih straneh Ministrstva za finance konec januarja prvič objavljeno, da je možno tožiti poslovne banke, je tožnica 3. 3. 2017 zoper toženkino pravno prednico najprej vložila odškodninsko tožbo, saj takrat še ni štela, da so izpolnjeni pogoji za ničnost pogodbe. Ker se je tožnica šele s toženkinim odgovorom na tožbo aprila 2017 v zadevi P 159/2017 seznanila s posebnimi pogoji izdaje spornih obveznic, torej kakšne so dejanske lastnosti podrejenih obveznic kot visoko tvegane naložbe, namenjene za dodatni kapital banke, in ker se je šele v letu 2018 začela oblikovati sodna praksa glede ničnostnega zahtevka v zadevah izostale pojasnilne dolžnosti, se pritožbeno sodišča strinja s presojo sodišča prve stopnje, da tožnica pred tem ni mogla vedeti za ničnost pogodbe o nakupu obveznic in njene posledice. Navedeno tudi ni v nasprotju s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS II Ips 269/2015, na katerega se v pritožbi neutemeljeno sklicuje toženka. Po stališču Vrhovnega sodišča RS je tudi v citirani odločbi za presojo začetka teka zastaranja bistven trenutek, ko stranka ve za okoliščine, ki ničnost utemeljujejo, in ne trenutek, ko je bila ničnost pravnomočno ugotovljena.8 Odločilen je torej trenutek, ko je tožnica vedela za okoliščine, ki utemeljujejo ničnost in ne trenutek, ko je izvedela, da je namesto navadnih obveznic kupila 15. 2. 2007 podrejene obveznice. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je zastaranje začelo teči 23. 1. 2018, ko je tožnica med postopkom P 159/2017 spremenila tožbeni zahtevek in s primarnim tožbenim zahtevkom uveljavljala ničnost pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je bila tožnica glede na zgoraj pojasnjene okoliščine konkretnega primera lahko šele s 23. 1. 2018 seznanjena tako z vsemi pomembnimi dejanskimi okoliščinami v zvezi s sporno pogodbo o nakupu obveznic kot tudi z njihovimi pravnimi posledicami in s svojim pravnim položajem. Čas od 31. 12. 2014, ko je bila prvič obveščena o nakupu podrejenih obveznic in njihovem izbrisu, do uveljavljanja ničnosti pogodbe o nakupu teh obveznic 23. 1. 2018, je bil tudi po presoji pritožbenega sodišča razumno potreben za njeno seznanitev s pravno oceno o (kasneje pravnomočno ugotovljeni) ničnosti te pogodbe.9 _O toženkini nepoštenosti_

19. Očitek o zmotnem zaključku sodišča prve stopnje glede presoje o toženkini nepoštenosti ob sklepanju pogodbe o nakupu obveznic ne drži. Pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, ki je toženkino ravnanje ob sklepanje pogodbe o nakupu obveznic, ko toženka niti tožnici niti svoji delavki ni pojasnila, da gre za prodajo podrejenih obveznic in kaj dejansko pomeni nakup takšnih obveznic, opredelilo kot nepošteno, zlasti v razmerju banke do potrošnika kot šibkejše stranke, saj je banka strmela le k povečanju svojega kapitala, za tožničine interese pa ni ustrezno poskrbela. Pravilno je presodilo, da je toženka s tem kršila pojasnilno dolžnost, ker je zamolčala pravo naravo kupljenih obveznic in ker ni pojasnila bistvene lastnosti predmeta prodaje. Pritrditi je presoji sodišča prve stopnje, da je toženka kot poslovni subjekt morala vedeti za posledice prikrivanja dejanske narave prodajanih obveznic, saj je na eni strani aktivno ravnala v smeri prodaje svojih obveznic z namenom, da se banki zagotovi dodatni kapital in je vedela, kakšne obveznice ponuja, na drugi strani pa tega ni razkrila tožnici (in tudi ne svoji delavki, ki je s tožnico sklenila sporno pogodbo). Tožnica pa v času sklepanja posla tudi ni razpolagala z nobeno dodatno listino o sklenjeni pogodbi, razen s tremi listinami (A18 –A20), ki jih je zanjo hranila toženkina delavka, niti s kakršnimikoli dodatnimi ali posebnimi pogoji. Zato je sodišče prve stopnje pravilno opredelilo toženkino ravnanje kot nepošteno v smislu 193. člena OZ, razloge o tem je natančno in izčrpno obrazložilo v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče tem razlogom pritrjuje in jih zato dodatno ne ponavlja.

20. Glede na obširne pritožbene navedbe, s katerimi toženka ponavlja trditve, da bi bilo pri presoji njene nepoštenosti treba upoštevati tudi zakonske in podzakonske predpise, ki so urejali položaj imetnikov podrejenih obveznic v času sklepanja sporne pogodbe, saj takrat še ni bila uzakonjena možnost za izbris podrejenih obveznic, pa pritožbeno sodišče izpostavlja, da so za presojo vprašanja toženkine (ne)poštenosti so odločilne okoliščine glede dejstev in pravne narave spornih obveznic ob sklenitvi pogodbe (in ne kasneje), kar je tožnici pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje (natančneje glej 16. točko na straneh 21 – 22 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje). Zato niso relevantne pritožbene navedbe, s katerimi toženka meri na čas po sklenitvi pogodbe.

21. Ker je sodišče prve stopnje materialnopravno pravilno presodilo, da je toženka ob sklepanju pogodbe s tožnico ravnala nepošteno, je tudi materialnopravno pravilno odločilo, da je tožničin zahtevek za zakonske zamudne obresti glede na 193. člen OZ utemeljen od dne, ko je toženka prejela denar. Zamudne obresti v primeru neupravičene pridobitve, ki je materialnopravna podlaga vtoževane terjatve, so namreč (kot je že bilo povedano) v 193. členu OZ izrecno določene in se, če je bil pridobitelj nepošten, plačajo od dneva pridobitve. V konkretnem primeru gre torej za dan 15. 2. 2007, ko je tožnica vplačala sporne obveznice toženki, in zakonske zamudne obresti od tega trenutka dalje v plačilo zapadajo dnevno.

_O ugovoru pobota_

22. Utemeljena pa je pritožba v delu, ki se nanaša na odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženkinega pobotnega ugovora v znesku 184.000 EUR.

23. Po 311. členu OZ lahko dolžnik pobota terjatev, ki jo ima nasproti upniku, s tistim, kar ta terja od njega, če se obe terjatvi glasita na denar ali na druge nadomestne stvari iste vrste in iste kakovosti in če sta obe zapadli. Po prvem odstavku 312. člena OZ pobot ne nastane takoj, ko se stečejo pogoji zanj, temveč mora to ena stranka drugi izjaviti. Po drugem odstavku 312. člena OZ pa se po izjavi o pobotu šteje, da je pobot nastal takrat, ko so se stekli pogoji zanj. Pobotna izjava učinkuje torej ex tunc (za nazaj).

24. Toženka je v pravdi uveljavljala ugovor predpravdnega (materialnega) pobotanja in posledično delno prenehanje (za znesek 184.000 EUR) tožničine terjatve do toženke. V odgovoru na tožbo je navedla, da je zaradi pravnih posledic nične pogodbe o nakupu obveznic tožnici 20. 8. 2019 poslala poziv, s katerim jo je pozvala na vračilo zneska 184.000 EUR, ki ga je tožnici izplačala njena pravna prednica iz naslova spornih podrejenih obveznic v skladu s pogoji obveznic v obdobju od 15. 2. 2008 do vključno 15. 2. 2014 in zahtevala vračilo zneska skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 dalje, saj je bila tožnica od 31. 12. 2014 dalje nepoštena oziroma je vedela za okoliščine, zaradi katerih je pogodba nična, in je tudi vedela, da ni upravičena do izplačil toženkine pravne prednice na podlagi spornih obveznic v tem znesku. Navedla je še, da je tožnica 23. 8. 2019 podala pobotno izjavo (B7), s katero je pobotala toženkino terjatev iz naslova izplačanih (pogodbenih) obresti v znesku 184.000 EUR in svojo terjatev do toženke za plačilo zamudnih obresti od zneska 570.572,50 EUR za obdobje od 15. 2. 2007 do 15. 2. 201710 v skupnem znesku 531.139,30 EUR, in sicer do zneska 184.000 EUR ter da je toženkina terjatev v znesku 184.000 EUR zato prenehala s pobotom, v enaki višini pa je prenehal del (po mnenju toženke sicer zastarane11) tožničine terjatve (314. člen OZ), pogoji za pobot pa so se stekli ob vsakem plačilu obresti po kuponih BCE10 – torej vsakega 15. 2. v obdobju od 15. 2. 2008 do 15. 2. 2014. 25. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je iz tožničine pobotne izjave (B7), ki jo je predložila toženka, razvidno, da je tožnica pobotala toženkino terjatev iz naslova izplačanih (pogodbenih) obresti v znesku 184.000 EUR s svojo terjatvijo do toženke iz naslova zakonskih zamudnih obresti od zneska 570.572,50 EUR za obdobje od 15. 2. 2007 do 15. 2. 2017, v skupnem znesku 531.139,30 EUR. Temu tožnica v postopku niti ni nasprotovala, v prvi pripravljalni vlogi z dne 2. 2. 2021 je navedla le, da je znesek obresti v višini 184.000 EUR pobotala s pobotno izjavo 23. 8. 2019, vendar pa toženka na pobot ni reagirala, zato tožnici ni bilo znano, ali se s pobotom strinja in je tožnica zato prisiljena vtoževati celotno terjatev, dokler toženka pobota ne prizna ali uveljavlja v tem postopku. Toženka v pritožbi utemeljeno opozarja, da za presojo pobotnega ugovora toženkino strinjanje s tožničino pobotno izjavo ni pravno pomembno, saj iz določbe 312. člena OZ povsem jasno izhaja, da za pobotanje zadošča izjava ene stranke. Tožničino pobotno izjavo je toženka prejela, saj jo je predložila in se nanjo tudi sklicevala. Pri pobotanju z enostransko izjavo velja, da nasprotna stranka samo sprejema posledice, ki izvirajo iz pobotanja. Če so izpolnjeni pogoji, se prejemnik izjave pobotanju niti ne more upreti z izgovorom, da si ga ne želi.12

26. Glede na to, da gre pri pobotanih terjatvah za istovrstne, vzajemne in zapadle terjatve, med pravdnima strankama pa ni bilo sporno, da je tožnica pobotno izjavo podala, niti ni bil za tožnico sporen obstoj toženkine terjatve, pritožbeno sodišče pritrjuje toženki, da je treba upoštevati njen materialnopravni pobotni ugovor.13 Glede zaključka sodišča prve stopnje, da toženka ni z ničimer konkretizirala ali izkazala obstoja svoje zatrjevane terjatve in njene sestave v skupni višini 184.000 EUR, pa je pojasniti, da obstoj in določenost te terjatve med pravdnima strankama pred sodiščem prve stopnje niti nista bila sporna.14 Tožnica sicer v odgovoru na pritožbo navaja, da je znesek 184.000 EUR previsok, v njem nepravilno zajet tudi davek (25.875 EUR), ki ga je morala tožnica plačati državi in ga zato ni dolžna plačati toženki. Vendar teh navedb pred sodiščem prve stopnje ni postavila in so v pritožbenem postopku nove ter zato neupoštevne.15 Tožničina terjatev je torej zaradi podane tožničine pobotne izjave za znesek 184.000 EUR prenehala že pred vložitvijo tožbe, zato je tožničin tožbeni zahtevek v tem delu (torej za znesek 184.000 EUR) neutemeljen in ga je bilo treba zavrniti.

_O teku zakonskih zamudnih obresti od prisojenih obresti_

27. Materialnopravno je utemeljen tudi pritožbeni očitek glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti od prisojenega kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti za čas od 11. 7. 2019 do vložitve tožbe (21. 11. 2019).

28. Tožnica je namreč v tem delu zahtevala obresti, ki so prepovedane. Po prvem odstavku 375. člena OZ namreč zamudne obresti od zapadlih, pa ne plačanih obresti, ne tečejo, če zakon ne določa drugače. Po 381. členu OZ pa je od neplačanih obresti mogoče zahtevati zamudne obresti samo od dneva, ko je pri sodišču vložen zahtevek za njihovo plačilo. Zato tožnici pripadajo zakonske zamudne obresti od kapitaliziranega zneska zakonskih zamudnih obresti v višini 347.139,30 EUR šele od vložitve tožbe dalje, torej od 21. 11. 2019 dalje.

**Odločitev o pritožbi**

29. Pritožba je glede na obrazloženo delno utemeljena v delu glede toženkinega pobotnega ugovora za znesek 184.000 EUR in v delu glede zakonskih zamudnih obresti od prisojenega zneska od 11. 7. 2019 do vložitve tožbe, zato je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v tem delu ob pravilni uporabi materialnega prava (5. alineja 358. člena ZPP) spremenilo, tako da mora toženka v roku 15 dni tožnici plačati 347.139,29 EUR (531.139,29 EUR – 184.000 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 11. 2019 dalje, v preostalem delu (zahtevek za plačilo 184.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od od 12. 7. 2019 dalje in zahtevek za zakonske zamudne obresti od zneska 347.139,29 EUR od 12. 7. 2019 do 20.11.2019) pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ker v postopku na prvi stopnji tudi ni bil storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) je v nadaljnjem pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Odločitev o stroških postopka**

30. Če sodišče spremeni odločbo, zoper katero je bilo vloženo pravno sredstvo, odloči o stroških vsega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je pri tem upoštevalo spremenjen pravdnih uspeh pravdnih strank (drugi odstavek 154. člena ZPP), saj je po delni spremembi sodbe na pritožbeni stopnji tožničin uspeh v postopku pred sodiščem prve stopnje 65 %, toženkin pa 35 %.

31. Glede tožničinih pravdnih stroškov je pritožbeno sodišče upoštevalo opredelitev stroškov, ki jih je tožnici za postopek pred sodiščem prve stopnje priznalo to sodišče (glej 21. točko obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje) in vrednosti spornega predmeta 531.139,29 EUR. Tožničini stroški postopka pred sodiščem prve stopnje, ki po toženki vsebinsko niso izpodbijani, tako predstavljajo skupni znesek 12.077,22 EUR, glede na njen 65 % uspeh je torej upravičena do povrnitve v znesku 7.850,20 EUR .

32. Toženkine potrebne stroške (151. in 155. člen ZPP) pred sodiščem prve stopnje je pritožbeno sodišče odmerilo v skladu z Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, 2/15, 28/18, 22/19 – v nadaljevanju OT), in sicer: strošek sestave odgovora na tožbo v znesku 1.200 EUR (priglašenih 2000 točk po tar. št. 18/1 posebnega dela OT), strošek sestave prve pripravljalne vloge v znesku 1.200 EUR (2000 točk po tar. št. 19/1 posebnega dela OT), strošek sestave druge pripravljalne vloge v znesku 900 EUR (1.500 točk od priglašenih 2.175 točk po tar. št. 19/2 posebnega dela OT), pavšalni znesek 39 EUR za materialne izdatke (65 točk po tretjem odstavku 11. člena OT - 2 % od 1.000 točk + 1 % od 4.500 točk) in 22 % DDV v znesku 734,58 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena OT). Toženkini stroški postopka pred sodiščem prve stopnje tako predstavljajo skupni znesek 4.073,58 EUR. Glede na njen 35 % uspeh je toženka upravičena do povrnitve v znesku 1.425,76 EUR.

33. Po pobotanju stroškov pred sodiščem prve stopnje pravdnih strank mora toženka tožnici povrniti 6.424,44 EUR stroškov postopka. Zato je pritožbeno sodišče ob pravilni uporabi materialnega prava spremenilo stroškovno odločitev v II. točki sodbenega izreka, tako da je znesek 12.077,22 EUR znižalo na znesek 6.424,44 EUR.

34. Pritožbeno sodišče je odločilo še o stroških pritožbenega postopka. Toženka je bila s pritožbo delno uspešna. Sodbo sodišča prve stopnje je izpodbijala v celoti glede tožnici prisojenega zneska 531.139,29 EUR, uspela pa je z zneskom 184.000 EUR, torej je njen uspeh približno 35 %, tožničin pa 65 %.

35. Toženki je kot stroške pritožbenega postopka priznalo priglašene administrativne stroške v znesku 5,00 EUR in znesek 6.525 EUR plačane sodne takse, skupno torej 6.530 EUR. Toženka je glede na njen 35 % uspeh upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 2.285,50 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

36. Tožničine stroške pritožbenega postopka je odmerilo v skladu Odvetniško tarifo (Ur. l. RS, št. 2/2015, 2/15, 28/18, 22/19, 70/22 – v nadaljevanju sedaj veljavna OT). Tožnici je kot potrebne stroške pritožbenega postopka priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo v znesku 2.250 EUR (3.750 točk po tar. št. 22 posebnega dela sedaj veljavne OT), pavšalni znesek 28,50 EUR za materialne izdatke (47,50 točk po tretjem odstavku 11. člena sedaj veljavne OT - 2 % od 1.000 točk + 1 % od 2.750 točk) in 22 % DDV v znesku 501,27 EUR (drugi odstavek 2. člena in drugi odstavek 12. člena sedaj veljavne OT). Tožničini stroški pritožbenega postopka tako znašajo skupaj 2.779,77 EUR, glede na njen 65 % uspeh je torej upravičena do povrnitve v znesku 1.806,85 EUR (drugi odstavek 154. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 165. člena ZPP).

37. Po pobotanju stroškov pritožbenega postopka mora tožnica toženki povrniti 478,65 EUR. Tožnica mora odmerjene pravdne stroške plačati v petnajstdnevnem paricijskem roku, ki začne teči naslednji dan po vročitvi te sodbe, toženka pa zakonskih zamudnih obresti glede stroškov pritožbenega postopka ni uveljavljala.

1 Tožnica je navedla, da je toženka od nje in od B. B. zahtevala 184.000 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1. 2015 (torej od prejema obvestila o izbrisu obveznic dalje), čeprav te obresti toženki niso šle. Ko je B. B. plačal samo znesek 184.000 EUR, je toženka glede obresti vložila tožbo, s katero ni uspela (zadeva P 374/2019, ki je pravnomočno končana), B. B. pa je v isti zadevi (P 374/2019) vložil nasprotno tožbo za vračilo plačanega davka od zneska 184.000 EUR v višini 28.875,00 EUR in uspel. 2 Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je tožnica sicer v tožbi navajala, da zahteva plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva vplačila obveznic do 15. 2. 2017, torej tudi za dan 15. 2. 2017 (o čemer je že bilo pravnomočno odločeno v zadevi P 159/2017), vendar iz izračuna zakonskih zamudnih obresti (spletna stran Vrhovnega sodišča RS), ki je priloga tej sodbi, izhaja, da vtoževani kapitalizirani znesek 531.139,29 EUR dejansko vključuje le zakonske zamudne obresti od 15. 2. 2007 do vključno 14. 2. 2017 (in ne tudi za dan 15. 2. 2017). 3 Glej točke 1 do 5 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 4 Glej točko 6 obrazložitve izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. 5 Iz tega obvestila (B5) izhaja, da je toženkina pravna prednica 16. 12. 2014 prejela Odločbo Banke Slovenije o izrednih ukrepih (v nadaljevanju Odločba), izdano na podlagi prvega odstavka 253.a člena v zvezi s 1. točko 253.b člena Zakona o bančništvu (v nadaljevanju ZBan-1), s ciljem, da se v toženkini pravni prednici ponovno vzpostavijo pogoji za njeno dolgoročno uspešno poslovanje, upoštevajoč združitev z A. d. d., ter ohrani stabilnost finančnega sistema v RS. V obvestilu je zapisano tudi, da na podlagi prvega in drugega odstavka 261.a člena v skladu z 261.c in 261.d členom ZBan-1 po Odločbi v celoti prenehajo vse kvalificirane obveznosti banke, ki so nastale do dneva izdaje Odločbe in predstavljajo osnovni kapital toženkine pravne prednice (508.629 navadnih imenskih delnic BCER) in njene obveznosti iz naslova izdanih podrejenih finančnih instrumentov, to so podrejene obveznice BCE10, BCE11, BCE12 in BCE16 ter podrejena potrdila o vlogi. Vse kvalificirane obveznosti banke so na podlagi Odločbe prenehale z dnem 16. 12. 2014. Posledično in v skladu z Odločbo so bile 17. 12. 2014 razveljavljene in izbrisane iz registrov pri KDD d. d. Ljubljana vsa navadne delnice in podrejene obveznice. 6 Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 62/2021, 14. točka obrazložitve in tam citirana sodna praksa. 7 Odločitev o glavni terjatvi je bila v zadevi P 159/2017 pravnomočna z dnem 18. 4. 2019. 8 V citirani zadevi je Vrhovno sodišče RS navedlo še, da ni nobenih razumnih razlogov, da bi to ne bil že (vsaj) trenutek, ko stranka vloži tožbo za ugotovitev ničnosti. Tedaj ni več nobenega razumnega (in upoštevnega) zadržka, da bi hkrati ne vložila tudi vračilnih zahtevkov. 9 Primerjaj sklep Vrhovnega sodišča Sklep II Ips 14/2020, 34. točka obrazložitve. 10 Pravilno 14. 2. 2017. 11 Toženkine navedbe glede zastaranja terjatve v tem delu so se glede na že zgoraj obrazloženo stališče pritožbenega sodišča o pravilno zavrnjenem ugovoru zastaranja izkazale za neutemeljene. 12 Glej M. Juhar, Obligacijski zakonik s komentarjem (splošni del), 2. knjiga, komentar k 312. členu, GV Založba, Ljubljana, 2003. 13 Primerjaj tožničino pobotno izjavo (priloga B7). 14 Tožnica je v pobotni izjavi tudi navedla, da pobotani znesek predstavlja glavnico izplačanih pogodbenih obresti. 15 Tožnica namreč ob tem ne pojasni, čemu teh navedb ni podala že pred sodiščem prve stopnje (smiselno prvi odstavek 337. člena ZPP).