Jedro

Določba 4. odstavka 66. člena ZPD je podlaga za odločanje o zahtevi davčnega zavezanca za vračilo prometnega davka v primeru, ko je napačno obračunani prometni davek zavezanec sam tudi plačal (in ga ni prevalil na kupca). Pač pa je potrebna pisna zahteva kupca oziroma naročnika storitve v primeru odločanja o zahtevi davčnega zavezanca za vračilo prometnega davka v primeru, ko je bil od davčnega zavezanca izterjan prometni davek, ki ni bil pravilno obračunan in plačan, plačal pa ga je kupec ali naročnik storitve (3. odstavek 66. člena). V 3. in 4. odstavku 66. člena sta torej zaobseženi dve različni dejanski stanji, od katerih je le eno - tisto iz 3. odstavka - pogojeno s kupčevo zahtevo in ne obe.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila kot neutemeljeno pritožbo tožeče stranke proti odločbi Davčnega urada A, s katero je le-ta zavrnil zahtevek tožnice za vračilo preveč plačanega davka od prodaje novih uvoženih osebnih avtomobilov v letih 1997 in 1998 v skupnem znesku 2 121 095,00 SIT. V obrazložitvi izpodbijane odločbe se tožena stranka sklicuje na določbe 15. člena Zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 4/92 do 56/98 - v nadaljevanju: ZPD), tretjega odstavka 14. člena Pravilnika o uporabi zakona o prometnem davku (Uradni list RS, št. 6/92 do 5/97 - v nadaljevanju: Pravilnik) in četrtega odstavka 66. člena ZPD in na tej podlagi ugotavlja, da je prvostopni organ tožničino zahtevo pravilno zavrnil. Ni namreč dvoma, da tožnica v obdobju, ko je zahtevala vračilo, ni bila uvoznik, ampak prodajalec novih uvoženih osebnih avtomobilov Ford, ki jih je nabavila pri dobavitelju podjetju AAA d.o.o. brez obračunanega prometnega davka, in da je te avtomobile prodala končnim potrošnikom. Pri takšni prodaji pa nedvomno velja splošno načelo iz 15. člena ZPD, po katerem je davčna osnova prodajna cena. Iz te osnove lahko prodajalec novih uvoženih osebnih avtomobilov skladno z določbo šestega odstavka 16. člena izloči, pa čeprav kupcu zaračuna, carino in carinske dajatve. Ni pa v citiranih določbah podlage za to, da bi tožnica ne vključila v davčno osnovo marže (razlike v ceni), ki jo je zaračunala svojim kupcem, kot to uveljavlja v zahtevi za vračilo.V postopku pa je bilo ugotovljeno tudi, da nihče od kupcev osebnih avtomobilov, ki so plačali prometni davek, ni pisno ali kako drugače zahteval od tožnice vračilo napačno obračunanega davka. In ker ZPD v 66. členu izrecno navaja, da se zahteva za vračilo lahko vloži samo v primeru, če kupec, ki je davek plačal, pisno zahteva vračilo davka, v konkretnem primeru, po presoji tožene stranke, tudi ta pogoj za zahtevano vračilo davka ni izpolnjen.

Tožeča stranka vlaga tožbo zaradi napačne uporabe materialnega prava in predlaga, da sodišče odpravi obe davčni odločbi in odloči o zahtevi za vračilo prometnega davka tako, da ji ugodi. V tožbi oporeka stališču, da v konkretnem primeru velja pravilo iz 15. člena ZPD in navaja, da je izjema od tega splošnega pravila za nove uvožene osebne avtomobile posebej opredeljena v šestem odstavku 16. člena ZPD, po katerem je ta osnova vrednost avtomobilov, ugotovljena po carinskih predpisih, v katero niso vštete carina in druge uvozne dajatve, ki se plačajo pri uvozu. Skladna s tem je tudi določba tretjega odstavka 2. člena Pravilnika. Zaključka, da predstavlja davčno osnovo bruto prodajna cena proizvoda iz 15. člena ZPD, pa tudi ni mogoče izvajati iz tretjega odstavka 14. člena Pravilnika, saj se po tej določbi ne določa davčna osnova, ampak se z njo zahteva le ločeno izkazovanje elementov v prodajalčevi fakturi. Takšno stališče je zavzelo tudi Ustavno sodišče v odločbi št. U I-145/92 z dne 18. 3. 1993 pri presoji ustavnosti oziroma zakonitosti te določbe. Napačno pa je tudi stališče, da se zahtevek za vračilo davka lahko vloži le, če je kupec pisno zahteval vračilo davka. Če gre za vračilo davka, ki ga je zavezanec napačno obračunal in tudi sam plačal, je takšno zahtevo treba obravnavati po določbi četrtega odstavka 66. člena ZPD. Po tej določbi pa pisna zahteva kupca ni pogoj. Iz zahteve tožnice izhaja, da je zahtevala vračilo davka po četrtem odstavku in ne po tretjem, po katerem je bila njena zahteva zavrnjena. Da bi tožnica prometni davek napačno obračunala kupcu, pa iz podatkov spisa ne izhaja in tega tudi tožena stranka v svoji odločitvi ne ugotavlja.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne. Pri tem še poudarja, da je Ustavno sodišče v odločbi, na katero se sklicuje tožnik, res ugotovilo, da je osnova za davek od prometa novih uvoženih avtomobilov, za razliko od rabljenih, njihova vrednost, ugotovljena po carinskih predpisih, brez carine in drugih uvoznih dajatev. Vendar pa tožnica ni uvoznik in je zato posebej določena davčna osnova iz šestega odstavka 16. člena ZPD lahko veljala le za uvoznika - podjetje AAA, medtem ko je bila tožnica že drugi kupec v tej verigi in vozila niso več predstavljala prometa novih uvoženih osebnih avtomobilov. V tem primeru pa se davčna osnova - vrednost avtomobila, plačana tujemu prodajalcu, povečana za stroške do slovenske meje - poveča za stroške od meje do kraja prodaje in tudi za maržo prodajalca. V zvezi z zahtevo za vrnitev davka pa tožena stranka še poudarja, da tožnica ob nabavi avtomobilov prometnega davka zaradi davčnih olajšav ni plačala in ga zato tudi ne more odšteti od obračunanega davka.

V pripravljalni vlogi tožeča stranka vztraja pri tožbi v celoti in trdi, da si tožena narobe razlaga odločbo Ustavnega sodišča. Relevantno vprašanje v tej zadevi je, kaj predstavlja davčna osnova pri uvozu novih avtomobilov. In ker tožena stranka glede tega vprašanja pritrjuje tožeči, so vse njene nadaljnje navedbe nerelevantne. Prezre pa tudi, da 14. člen Pravilnika govori o prodajalcu novih uvoženih avtomobilov in ne uvozniku. Tožnica tudi posebej poudarja, da je sporni znesek plačala in je zato upravičena do vrnitve.

Državno pravobranilstvo je kot zastopnik javnega interesa priglasilo udeležbo v postopku z vlogo z dne 25. 8. 2000. Tožba ni utemeljena.

Vračilo prometnega davka, za kar gre v obravnavanem primeru, ureja ZPD. Tožena stranka meni, da je bila zahteva tožnice za vračilo prometnega davka utemeljeno zavrnjena, pri čemer se sklicuje na določbo četrtega odstavka 66. člena ter hkrati ugotavlja, da je bila utemeljeno zavrnjena zato, ker nihče od kupcev osebnih avtomobilov, ki so plačali predpisani prometni davek ni pisno ali kako drugače zahteval od tožnice vračilo napačno obračunanega ali preveč obračunanega prometnega davka. V tej zvezi ima tožeča stranka prav, ko navaja, da se za zahtevo po četrtem odstavku 66. člena česa takega ne zahteva. Navedena določba je namreč podlaga za odločanje o zahtevi davčnega zavezanca za vračilo prometnega davka v primeru, ko je napačno obračunani prometni davek zavezanec sam tudi plačal (in ga ni prevalil na kupca). Pač pa je potrebna pisna zahteva kupca oziroma naročnika storitve v primeru odločanja o zahtevi davčnega zavezanca za vračilo prometnega davka v primeru, ko je bil od davčnega zavezanca izterjan prometni davek, ki ni bil pravilno obračunan in plačan, plačal pa ga je kupec ali naročnik storitve (tretji odstavek 66. člena). V tretjem in v četrtem odstavku 66. člena sta torej zaobseženi dve različni dejanski stanji, od katerih je le eno - tisto iz tretjega odstavka - pogojeno s kupčevo zahtevo in ne obe, kot je mogoče razumeti argumentacijo tožene stranke. Tožnica je zahtevo vložila izrecno na podlagi četrtega odstavka, kot da je davek sama plačala oziroma ga ni prevalila na kupca. Vendar pa je že davčni organ prve stopnje pri inšpekcijskem pregledu zapisniško ugotovil, da iz vsebine izdanih računov izhaja, da je bil v maloprodajno vrednost posameznih vozil vključen prometni davek in da so kupci ta davek tudi plačali. Tem ugotovitvam tožnica v upravnem postopku ni oporekala in jim tudi ne oporeka v tožbi oziroma jim celo pritrdi, s tem ko (v pritožbi) navede, da gre, zaradi enake cene avtomobilov pri vseh prodajalcih, (višji) plačan davek na račun njene nižje marže. Protispisna je torej tožbena trditev, da iz podatkov spisa (napačen) obračun davka kupcu ne izhaja, saj izhajajo omenjene nesporne dejanske ugotovitve tako iz zapisnika kot tudi iz dopolnilnega zapisnika, razvidne pa so tudi iz obrazložitve obeh davčnih odločb. Čim pa je tako, je prvostopni organ ravnal pravilno, ko je tožničino zahtevo obravnaval kot tisto iz tretjega odstavka, ki je glede na opisano situacijo edina možna. V tej zvezi pa je potem tudi nesporno ugotovil, da noben od kupcev, ki so plačali prometni davek ni pisno ali kako drugače zahteval od tožnice vračila napačno ali preveč plačanega prometnega davka in na tej podlagi pravilno zaključil, da niso podani pogoji za vračilo prometnega davka iz tretjega odstavka 66. člena. In ker je tožena stranka takšno odločitev potrdila kot pravilno, je kljub drugačni oziroma pomanjkljivi obrazložitvi pravilna in zakonita tudi spodbijana odločba.

Že zaradi neizpolnjenega navedenega zakonskega pogoja za vračilo prometnega davka je torej odločitev, da se zahtevek tožnice zavrne, pravilna in zakonita. Zato je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, ne da bi se sploh spuščalo v presojo pravilnosti tistega dela odločitve, ki se nanaša na vprašanje pravilnosti davčnega obračuna kot takega. Tožbo je zavrnilo na podlagi 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 70/00), Upravno sodišče na sedežu pa je odločalo v zadevi na podlagi šestega odstavka 7. člena istega zakona.