Jedro

Obstoj pravne podlage za odločanje o tem, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo prometnega davka, se presoja glede na ugotovljeno dejansko stanje zadeve, ne pa glede na to, na katero pravno podlago je stranka svojo zahtevo oprla. Če stranka pogojev za vračilo prometnega davka, po za odločitev pravno pomembni določbi ZPD ne izpolnjuje, se njena vloga zavrne. Če tožeča stranka v tožbi ne uveljavlja pritožbenega razloga zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in ne zahteva oprave glavne obravnave ter tega ne stori niti tožena stranka v odgovoru na tožbo, ne gre za kršitev pravil postopka v upravnem sporu, če je sodišče prve stopnje odločalo na seji.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 15.6.2000, s katero je ta kot neutemeljeno zavrnila tožničino pritožbo proti odločbi Davčnega urada Ptuj z dne 12.1.1999. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil tožničin zahtevek za vrnitev preveč plačanega davka od prodaje novih uvoženih osebnih avtomobilov v letu 1997 in 1998 v skupnem znesku 2,121.095,00 SIT.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pojasnjuje, da je tožnica zahtevo za vračilo prometnega davka izrecno oprla na 4. odstavek 66. člena Zakona o prometnem davku (ZPD, Uradni list RS, št. 4/92 do 56/98), ker da je davek sama plačala oziroma ga ni prevalila na kupca. Vendar pa je že davčni organ pri inšpekcijskem pregledu na zapisnik ugotovil, da iz vsebine izdanih računov izhaja, da je bil v maloprodajno vrednost posameznih vozil vključen prometni davek in da so kupci ta davek tudi plačali. Tem ugotovitvam tožnica v upravnem postopku ni oporekala in jim tudi ne oporeka v tožbi oziroma jim posredno celo pritrdi. Protispisna je torej njena tožbena trditev, da iz podatkov spisa napačen obračun davka kupcu ne izhaja, saj to izhaja iz ugotovitve inšpekcijskega zapisnika in dopolnilnega zapisnika, kar je razvidno tudi iz obrazložitve obeh davčnih odločb. Glede na to pa je prvostopni upravni organ ravnal pravilno, ko je tožničino zahtevo obravnaval po 3. odstavku 66. člena ZPD. Nesporno je ugotovil, da nobeden od kupcev, ki so plačali prometni davek, ni pisno ali kako drugače zahteval povračila napačno ali preveč plačanega prometnega davka in je zato pravilen zaključek, da niso podani pogoji za vračilo prometnega davka iz 3. odstavka 66. člena ZPD.

Zoper prvostopno sodbo vlaga tožnica pritožbo zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev pravil postopka, ker prvostopno sodišče ni opravilo naroka za ustno obravnavo. Vztraja pri tem, da je svoj zahtevek vložila po določbi 4. odstavka 66. člena ZPD in da ZPD v tej določbi ne določa zahteve kupcev za vračilo plačanega prometnega davka. Zato njen zahtevek ne bi smel biti zavrnjen na podlagi 3. odstavka 66. člena ZPD. Da bi prometni davek obračunala kupcu, iz podatkov spisa ni razvidno, in tega tožena stranka v svoji odločbi niti ne ugotavlja. Ker je davčni zavezanec prodajalec avtomobilov in ne kupec, meni, da je prvostopno sodišče v celoti prezrlo določbe 14. člena Pravilnika o uporabi ZPD. Predlaga, da pritožbeno sodišče prvostopno sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v novo odločanje.

Tožena stranka in zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnici so že prvostopno sodišče in upravna organa pojasnili, da je treba ne glede na to, da je svojo vlogo za vračilo prometnega davka izrecno oprla na določbo 4. odstavka 66. člena ZPD, to vlogo zavrniti po določbi 3. odstavka 66. člena ZPD. Njena zahteva in podatki upravnih spisov ne izkazujejo abstraktnega dejanskega stanu iz 4. odstavka 66. člena ZPD. Po navedeni določbi lahko davčni zavezanec, ki je napačno obračunal in vplačal prometni davek, ki ga ni bil dolžan plačati, vloži zahtevo za vračilo tako vplačanega davka pri davčnem organu.

Tožnica namreč z ničemer ni izkazala, da je sama plačala ta prometni davek in da ga ni prevalila na kupca. To je ugotovil že davčni organ v inšpekcijskem postopku, kar je ugotovljeno v zapisniku Davčnega urada Ptuj z dne 15.11.1998 in v dopolnjenem zapisniku z dne 11.1.1999. Ugotovljeno je bilo namreč, da je iz vsebine izdanih računov za prodane nove osebne avtomobile razvidno, da je bil v maloprodajno vrednost posameznih vozil vključen prometni davek in da so kupci ta davek tudi plačali. Da je bil v obravnavanem primeru prometni davek, katerega vračilo tožnica zahteva, prevaljen na kupce in da so ga ti tudi plačali, je bilo ugotovljeno v inšpekcijskem postopku, in je ta ugotovitev nesporna, saj ji tožnic ves čas postopka ni izrecno nasprotovala. To pa pomeni, da v obravnavnem primeru ne gre za situacijo iz 4. odstavka 66. člena ZPD, ker tega davka ni plačala tožnica sama, temveč ga je prevalila na kupca.

Torej bi šlo lahko le za situacijo iz 3. odstavka 66. člena ZPD. V tem primeru pa zahtevo za vračilo prometnega davka lahko vloži le kupec ali naročnik storitve, ki je plačal prometni davek, ki pisno zahteva od davčnega zavezanca vračilo napačno ali preveč plačanega prometnega davka. K taki zahtevi mora zavezanec priložiti tudi dokaze o plačanem prometnem davku. Ker takšnega pisnega zahtevka kupcev tožnica v obravnavnem primeru nesporno ni izkazala, je torej prvostopno sodišče odločilo pravilno in zakonito, ko je tožničino tožbo zavrnilo kot neutemeljeno, za kar je navedlo tudi utemeljene razloge.

Tožnica v pritožbi zmotno meni, da je pravna podlaga za vračilo prometnega davka odvisna od tega, na katero določbo ZPD zavezanec svoj zahtevek opre, ne pa od dejanskega stanja vsake konkretne zadeve. Prav od dejanskega stanja konkretne zadeve je namreč odvisno, kateri abstraktni zakonski določbi ustreza, od pogojev za uveljavljanje pravice ali pravne koristi iz te zakonske določbe pa je v konkretnem primeru odvisno, ali se zahtevku ugodi ali ne. Pri tem pri ugotavljanju, ali so izpolnjeni pogoji za vračilo prometnega davka, ni pomembno, kdo je po ZPD zavezanec za plačilo prometnega davka, temveč je pomembno, da se preveč oziroma napačno plačan prometni davek vrne tistemu, ki ga je v resnici plačal. To pa v tem primeru ni tožnica, temveč kupec, na katerega je tožnica prevalila plačilo prometnega davka. Za odločitev o tej zadevi tudi ni pomembna določba 14. člena Pravilnika o uporabi ZPD, saj ta vračanja napačno ali preveč plačanega prometnega davka ne ureja.

Pritožbeno sodišče torej meni, da so v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje in pred njim oba upravna organa pravilo uporabili materialno pravo (66. člen ZPD). Kot neutemeljeno zavrača tudi pritožbeno navedbo, da je bila v postopku na prvi stopnji upravnega spora storjena bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu, ker sodišče ni opravilo glavne obravnave. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnica v tožbi ni navedla kot razloga za njeno vložitev zmotno ali nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in tudi ni izrecno predlagala oprave glavne obravnave. Po 2. odstavku 50. člena ZUS pa sodišče lahko odloča brez glavne obravnave (sojenje na seji), če v pripravljalnem postopku ugotovi, da je bilo dejansko stanje v postopku pred izdajo upravnega akta pravilno in popolno ugotovljeno ali pa to ni sporno, stranke pa v tožbi ali v odgovoru na tožbo glavne obravnave niso zahtevale. Ker torej za stranki v sporu dejansko stanje ni bilo sporno, tožnica ni iz tega razloga vložila tožbe in ni predlagala oprave glavne obravnave, tega ni storila niti tožena stranka v odgovoru na tožbo, je imelo prvostopno sodišče podlago za odločanje na seji v 2. odstavku 50. člena ZUS. Tudi sicer pa se po 4. odstavku 72. člena ZUS šteje, da je bistvena kršitev pravil postopka v upravnem sporu zaradi opustitve oprave glavne obravnavne podana le, če je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe, kar pa v tem primeru, ko je bila sporna le uporaba materialnega prava, ni. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS tožničino pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.