Jedro

Ker je uporaba storitev dimnikarske službe obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe, ki morajo to storitev plačati, mora biti cena takšne storitve vnaprej jasno in enotno določena. Cene teh storitev določi vlada. Vse storitve, ki jih izvajalec dimnikarske službe opravlja na podlagi koncesijske pogodbe, pa so v celoti zajete v ceni za storitve. Tožeča stranka zato ni imela podlage posebej potrošniku zaračunavati stroška čiščenja kurilnih naprav. Takšno zaračunavanje predstavlja agresivno poslovno prakso.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tržna inšpektorica Tržnega inšpektorata RS, Območne enote Dravograd-Maribor tožeči stranki prepovedala zaračunavanje posamičnih dimnikarskih storitev (redno čiščenje – samostojni dimnik do vključno fi 20 cm – tuljava, redno čiščenje – iztočnica dimnika ali zračnika, fiksni strošek prevoza), ker so potrošnikom te storitve zaračunali posamično v skupnem znesku 15,60 € brez DDV oziroma 18,72 € z 20 % DDV ali 19,03 € z 22 % DDV, namesto zaračunavanja v kompletu po prilogi B cenika dimnikarskih storitev v znesku 15,00 € brez DDV oziroma 18,30 € z 22 % DDV, ker gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno in povzroča oškodovanje potrošnikov. Iz obrazložitve izhaja, da je tržna inšpektorica opravila inšpekcijski nadzor in ugotovila, da pri v odločbi navedenih računih podjetje potrošnikom zaračunava pri enem pregledu sledeče: redno čiščenje – samostojni dimnik do vključno fi 20 cm – tuljava 5,80 € brez DDV, redno čiščenje – iztočnica dimnika ali zračnika 5,80 € brez DDV, fiksni strošek prevoza 4,00 € brez DDV in tako skupni znesek znaša 15,60 € brez DDV oziroma 18,72 € z 20 % DDV ali 19,03 € z 22 % DDV. Pri tem je bilo pojasnjeno, da v teh primerih dimnikar ni opravljal storitve v kompletu ampak samo na delih naprav, najpogosteje gre za čiščenje dimnika in iztočnice, ni pa čistil same kurilne naprave, ker je bila ta že čista in jo je potrošnik sam očistil. Upravni organ je ugotovil, da je v obravnavanem primeru šlo za opravljeno storitev redno čiščenje na kurilnih napravah na trdo gorivo in v teh primerih, ki jih je izbral in jih navaja v izpodbijani odločbi, uporabnik ni zavrnil storitve čiščenja. Zavezanec tako ni imel osnove za zaračunavanje opravljenih storitev po prilogi A cenika, ampak bi te storitve moral opraviti in zaračunati po prilogi B cenika dimnikarskih storitev 7.1. čiščenje kurilne in dimnovodne naprave v vrednosti 15,00 € brez DDV, v kolikor bi opravil samo storitev čiščenja oziroma 7.2 letni pregled brez mehanskega čiščenja ali 7.3 storitev v kompletu, ki zajema čiščenje in letni pregled kurilne in dimnovodne naprave. Zavezanec pa je v danih primerih uporabnikom zaračunal znesek 15,60 € brez DDV.

Glede na to prvostopni organ zaključuje, da je tožeča stranka izvajala agresivno poslovno prakso po določilih 6. točke 10. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno. V primeru tožeče stranke gre za zaračunavanje storitve, ki jo je le-ta dolžna opraviti v skladu z Uredbo o načinu, predmetu in pogojih izvajanja obvezne državne gospodarske javne službe, izvajanja meritev, pregledovanja in čiščenja kurilnih naprav, dimnih vodov in zračnikov, zaradi varstva okolja in učinkovite rabe energije in varstva človekovega zdravja in varstva pred požarom, zaračunava pa potrošniku višjo postavko brez njegovega naročila. Ker tožeča stranka opravlja gospodarsko javno službo, ji potrošniki zaupajo in verjamejo, da jim bo opravila storitve, ki jih je v skladu s predpisi dolžna opraviti in da bo opravljene storitve tudi pravilno obračunala. S tem ko je potrošnikom zaračunala storitve po prilogi A namesto po prilogi B cenika dimnikarskih storitev, kar je za potrošnika dražje in tega glede na okoliščine pregleda ne bi smela, gre za nepošteno poslovno prakso po določilih ZVPNPP. Odločitev o prepovedi nepoštene poslovne prakse temelji na določilih 12. člena ZVPNPP.

Tožeča stranka se je zoper to odločbo pritožila, Ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo pa je z v uvodu navedeno odločbo njeno pritožbo zavrnilo. Tudi po mnenju pritožbenega organa je izpodbijana odločitev pravilna. Dodaja, da je dimnikar v primeru, ko ugotovi, da je čiščenje potrebno, dolžan le-to opraviti ter storitev obračunati v skladu s 7.1. točko priloge B Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev v višini 15,00 €. V primeru, da potrošnik opravi čiščenje sam in to ni potrebno, potem dimnikar potrošniku obračuna v skladu s prilogo Sklepa B le kontrolni pregled po točki 11.1 v višini 8,00 €.

Glede pritožbene navedbe, da se določbe ZVPNPP ne uporabljajo za predpise, ki urejajo varstvo zdravja, drugostopni organ pojasnjuje, da navedeno določilo 2. alinee prvega odstavka 2. člena ZVPNPP ne pomeni, da se ta ne uporablja za blago ali storitve, ki so urejeni s predpisi s področja varovanja življenja in zdravja ljudi in varnosti proizvodov. ZVPNPP določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov ter ureja upravno in sodno varstvo pred nepoštenimi poslovnimi praksami v razmerju do potrošnikov, zato se uporabljajo za vsa razmerja, v katerih kot šibkejša stranka nastopa potrošnik. ZVPNPP se uporablja v vseh primerih, ko poslovne prakse podjetij vplivajo na potrošnike in lahko povzročijo, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Tožeča stranka je potrošnikom neupravičeno zaračunala storitve po prilogi A Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev, ki je v obravnavanem primeru ne bi smela uporabiti, za 0,60 € brez DDV višji znesek. Potrošniki so v dobri veri, da so storitve, ki jih je tožnica dolžna opraviti, opravljene in zaračunane pravilno in so zaračunani znesek tudi poravnali. Glede na to so pritožbene navedbe, da potrošniki lahko zavrnejo račun brezpredmetne. Pritožnica je potrošnikom dolžna cene pravilno obračunati, zato je nekorektno izgovarjanje, da se potrošniki z razlago cen storitev lahko obrnejo na nadzorne službe. O tem da je potrošnik v danem primeru imel bistveno zmanjšano možnost svobodne izbire ni nobenega dvoma. S tem so izpolnjeni pogoji agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah velja za nepošteno po 6. točki 10. člena ZVPNPP. Glede navedbe, da se 6. točka 10. člena nanaša na izdelke in ne na storitve pa drugostopni organ pojasnjuje, da je po 3. alinei 3. člena ZVPNPP izraz izdelek uporabljen tako v pomenu blaga kot tudi storitve.

Pritožbeni organ zavrača tudi pritožbeno navedbo, da vse dimnikarske storitve predstavljajo agresivno poslovno prakso, ker so predpisane in uporabnikom vsiljene. Pri opravljanju dimnikarskih storitev gre za zagotavljanje materialne javne dobrine, katere trajno in nemotene izvajanje v javnem interesu zagotavlja Republika Slovenija, občina ali druga lokalna skupnost zaradi zadovoljevanja javnih potreb, kadar in kolikor jih ni mogoče zagotavljati na trgu. Gre torej za zagotavljanje dobrin, pri katerih je državna regulativa nujno potrebna. Iz tega razloga je ustanovljena gospodarska javna služba, ki jo na območju več občin opravlja tožnica za zagotavljanje dimnikarskih storitev. Nikakor pa ni s tem predpisana agresivna poslovna praksa, kot navaja tožeča stranka. Prvostopni organ je izpodbijano odločbo pravilno izdal na podlagi drugega odstavka 12. člena ZVPNPP.

Tožeča stranka v vloženi tožbi navaja, da v obravnavanih primerih tožeča stranka ni opravila čiščenja kurilne in dimnovodne naprave, saj je šlo pri tem za kurilne naprave, ki so bile ali čiste ali pa jih ni bilo mogoče očistiti, ker so obratovale, zato storitev čiščenja ni bila opravljena v celoti in je tožeča stranka storitev zaračunala na podlagi priloge A predmetnega cenika. Pri izdaji izpodbijane odločbe je bilo zato napačno uporabljeno materialno pravo in sicer na podlagi zmotne interpretacije Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev. Tožeča stranka ponavlja pritožbeno trditev, da se določbe ZVPNPP ne uporabljajo za predpise, ki urejajo varstvo zdravja (druga alinea prvega odstavka 2. člena ZVPNPP). ZVPNPP se namreč ne razteza na primere, ko kogentne norme določajo opravo storitev kot v konkretnem primeru, temveč se nanašajo na razmerja, v katera potrošnik vstopa samovoljno. Tožeča stranka tako zatrjuje, da ni izpolnila znakov agresivne poslovne prakse iz 6. točke 10. člena ZVPNPP. Predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo odpravi, priglaša pa tudi stroške upravnega spora.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala predmetni spis.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijani upravni akt pravilen in na zakonu utemeljen iz razlogov, ki so navedeni v prvostopni in drugostopni odločbi in se sodišče nanje v tej sodbi sklicuje (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1). Zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1), k tožbenim navedbam pa še dodaja: ZVPNPP v 8. členu določa, da poslovna praksa šteje za agresivno, če v določenem primeru ob upoštevanju vseh značilnosti in okoliščin z nadlegovanjem, prisilo, vključno z uporabo sile ali nedopustnim vplivanjem, bistveno zmanjša ali bi utegnila bistveno zmanjšati svobodo izbire ali ravnanja povprečnega potrošnika v zvezi z izdelkom ter s tem povzroči ali bi utegnila povzročiti, da potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je sicer ne bi sprejel. Agresivne poslovne prakse, ki v vseh okoliščinah veljajo za nepoštene opredeljuje 10. člen tega zakona. Ta v 6. točki določa, da je agresivna poslovna praksa tudi praksa, po kateri podjetje zahteva plačilo za izdelke ali storitev, ki jih potrošnik ni naročil. Če tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov ne glede na obliko krivde podjetja (drugi odstavek 12. člena ZVPNPP).

Po presoji sodišča so bila zgoraj navedena določila pravilno uporabljena. Sodišče pritrjuje ugotovitvi upravnih organov, da je tožeča stranka znesek 0,60, € zaračunala neupravičeno. Vrsta in obseg javnih dobrin, ki se zagotavljajo v okviru dimnikarske službe, je določen v 5. členu Uredbe, te storitve pa so kot javne dobrine zagotovljene vsakomur pod enakimi pogoji (prvi odstavek 6. člena Uredbe). Uporaba storitev dimnikarske službe je obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe (drugi odstavek 6. člena Uredbe). Vir financiranja dimnikarske službe so plačila uporabnikov njenih storitev po veljavnih cenah storitev dimnikarske službe, ki jih določi vlada, pri čemer upošteva obseg dela, materialne stroške in časovno tehnične normative, potrebne za opravljanje storitev dimnikarske službe. Cene storitev dimnikarske službe se določijo diferencirano po vrstah naprav, na katerih se storitve opravljajo in po vrstah storitev ter ob upoštevanju posebnih pogojev dela pri opravljanju posameznih storitev dimnikarske službe (7. in 8. člen Uredbe).

Ker je uporaba storitev dimnikarske službe obvezna za vse uporabnike storitev dimnikarske službe, ki morajo to storitev plačati, mora biti cena takšne storitve vnaprej jasno in enotno določena. Cene teh storitev, kot izhaja iz Uredbe, določi vlada, pri čemer upošteva zgoraj navedene kriterije. Vlada RS je to storila s Sklepom o ceniku dimnikarskih storitev. Cene dimnikarskih storitev za kurilne in dimovodne naprave do toplotne moči vključno 50 kW – za storitve v celoti in v kompletu so določene v točki B priloge Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev. V obravnavanih primerih ni bilo nikakršne podlage za zaračunavanje po točki A priloge Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev, saj so vse storitve, ki jih izvajalec dimnikarske službe opravlja na podlagi koncesijske pogodbe, zajete v ceni za storitve v celoti in v kompletu (poglavje B priloge Sklepa o ceniku dimnikarskih storitev).

Obravnavano ravnanje tožeče stranke torej tudi po presoji sodišča v skladu s 6. točko 10. člena ZVPNPP šteje kot agresivna poslovna praksa, s tem pa je podana podlaga za izpodbijano odločitev o prepovedi nepoštene poslovne prakse po 12. členu ZVPNPP.

Tožeča stranka tudi s tožbenimi navedbami izpodbijane odločitve ne more ovreči iz razlogov, ki so navedeni zgoraj. Dodaja, da po določbi druge alinee 2. člena ZVPNPP ta zakon ne posega v predpise, ki urejajo varstvo zdravja in varnost proizvodov, to pa ne pomeni, da ga ni mogoče uporabiti v situaciji, kot je obravnavana.

Izpodbijani upravni akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1), zato je sodišče o tem odločilo, kot izhaja iz II. točke izreka te sodbe.