Jedro

S tako opredeljenima vprašanjema revidentka pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Njeno prvo vprašanje je splošno in ne izpolnjuje v ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča izoblikovanih zahtev za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnava. Na drugo postavljeno vprašanje pa je mogoče odgovoriti že z branjem določb ZVPNPP, na katerih temelji izpodbijana odločitev.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožničino tožbo zoper odločbo Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, št. 0610-1275/2014-12-23002 z dne 26. 6. 2014. S to odločbo je bilo tožeči stranki kot koncesionarju za izvajanje dimnikarske službe prepovedano zaračunavanje posamičnih dimnikarskih storitev namesto zaračunavanja v kompletu, ker gre za agresivno poslovno prakso, ki v vseh okoliščina velja za nepošteno in povzroča oškodovanje potrošnikov. Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke z odločbo, št. 0211-61/2014-2-PB z dne 15. 9. 2014, kot neutemeljeno zavrnila.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnica (v nadaljevanju revidentka) vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava iz 1. točke prvega odstavka 85. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbi ugodi in odločbi odpravi. Priglaša tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidentke, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Revidentka uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Na kakšen način mora biti pomembno pravno vprašanje izpostavljeno in kakšne so zahteve za to, da se upošteva kot izpolnjevanje omenjenega pogoja, izhaja iz ustaljene prakse Vrhovnega sodišča.(1)

6. V obravnavani zadevi izpodbijana odločitev tržnega inšpektorja temelji na določbi drugega odstavka 12. člena Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami (v nadaljevanju ZVPNPP), ki določa, da tržni inšpektorat ali drug pristojni inšpekcijski organ, če ugotovi, da podjetje uporablja nepošteno poslovno prakso ali je tik pred tem, da jo uporabi, podjetju z odločbo prepove uporabo take prakse, če presodi, da bi lahko povzročila oškodovanje potrošnikov, ne glede na obliko krivde podjetja.

7. Kot pomembno pravno vprašanje revidentka postavlja vprašanje: „Ali kršitev predpisanega cenika na področju obveznih storitev lahko predstavlja agresivno poslovno prakso v smislu določb ZVPNPP oziroma ali se navedeni zakon sploh nanaša na izvajalce obveznih gospodarskih javnih služb?“

8. Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s tako opredeljenima vprašanjema pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izkazala. Njeno prvo vprašanje je splošno in ne izpolnjuje v ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča izoblikovanih zahtev za to, da se določeno pravno vprašanje upošteva kot pomembno pravno vprašanje, zaradi katerega Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnava.(2)

9. Na drugo postavljeno vprašanje pa je mogoče odgovoriti že z branjem določb ZVPNPP, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Iz prvega odstavka 1. člena ZVPNPP izhaja, da ta zakon določa ravnanja in opustitve podjetij, ki se štejejo za nepoštene poslovne prakse v razmerju do potrošnikov. Določba 3. člena ZVPNPP pa opredeljuje pojem podjetja kot pravno ali fizično osebo, ki opravlja pridobitno dejavnost, ne glede na pravnoorganizacijsko obliko. Revidentka je gospodarski subjekt (pravna oseba), ki je v spornem razmerju nastopala v okviru opravljanja svoje gospodarske dejavnosti in delovala z namenom pridobivanja dobička. Dejstvo, da v skladu z Zakonom o varstvu okolja opravlja obvezno gospodarsko javno službo pa še ne pomeni, da ni zavezana ravnati v skladu z ZVPNPP.

10. Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

(1) Primerjaj sklepe VSRS X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009, X Ips 423/2012 z dne 29. 11. 2012, X Ips 302/2013 z dne 13. 2. 2014. (2) Odločbe Vrhovnega sodišča, npr.: X Ips 65/2012, X Ips 392/2011, X Ips 355/2012, X Ips 363/2012, X Ips 464/2012, X Ips 115/2013, X Ips 171/2013, X Ips 58/2014, X Ips 199/2014, X Ips 251/2014, X Ips 306/2014 in druge.