Jedro

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili lastniki nepremičnin na sestanku dne 11.1.1962 s strani predstavnikov Kmetijske zadruge prepričevani, naj dajo gozdove za določeno dobo v najem zadrugi, ker jim bodo sicer gozdovi odvzeti, lastniki gozdov pa bodo morali trpeti velike stroške. Zato so lastniki gozdov na tem sestanku podpisovali nek papir, vsi istega in eden za drugim, pri čemer ni bilo mogoče videti, kaj podpisujejo. Darilne pogodbe, ki so bile sodišču predložene, so podpisane le s strani kmetijske zadruge, vse pa so opremljene z overitveno štampiljko v kateri je navedeno, da so pogodbene stranke overovatelju podpisov osebno poznane. Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema še ugotovljeno, da "darovalci" oseb, ki so bile na sestanku, sploh niso osebno poznali in da so šele naknadno ugotovili, da je bila ena od teh oseb delavec sodišča F. Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je v celoti izpolnjen dejanski stan iz 5. člena ZDen, po katerem se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Navedene dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje brez dvoma omogočajo pravno sklepanje, da je prišlo do zapisa darilnih pogodb, ki so datirane z 11.1.9962, zaradi groženj predstavnikov oblasti (aktivistov kmetijske zadruge) in zaradi zvijačnega ravnanja predstavnika državnega organa (delavca sodišča).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke in ugotovilo, da nimajo pravnega učinka darilne pogodbe datirane z 11.1.1962, ki so bile sklenjene med Kmetijsko zadrugo N. in tožniki. Drugotoženi stranki Gozdnemu gospodarstvu N. je naložilo, da mora tožnikom izstaviti listino, ki bo pri nepremičninah, ki so navedene v izreku sodbe, omogočala zemljiškoknjižni vpis lastninske pravice na ime tožnikov, tretjetoženi stranki pa, da mora za nepremičnino parc. št. 2552, k.o. B. izstaviti tako listino tožniku I. F. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih morajo tožene stranke povrniti tožnikom v znesku 61.300 SIT.

Sodišče druge stopnje je pritožbo drugo in tretjetožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje sta vložili pravočasno revizijo drugo in tretjetožena stranka (v nadaljevanju tožena stranka) in v njej uveljavljali revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Sodišči prve in druge stopnje sta prišli do zaključka, da tožniki darilnih pogodb sploh niso podpisali, vendar pa glede teh zaključkov v obeh sodbah manjkajo razlogi. V spisu so darilne pogodbe iz katerih je razvidno, da so tožniki darilne pogodbe podpisali, njihovi podpisi pa so bili overjeni na sodišču. Sodišče tudi ni navedlo predpisa, na podlagi katerega naj bi bile darilne pogodbe brez pravnega učinka. Parcela št. 2552 k.o. B. pa se nahaja v sklopu sanitarne deponije. Njena fizična vrnitev zato ni mogoča. To nepremičnino je tretjetožena stranka pridobila z veljavnim pravnim poslom in je tudi zato tožniku I. F. ni dolžna vrniti. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil (390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

V reviziji zatrjevana bistvena kršitev določb postopka ni podana. Netočna je namreč revizijska trditev, da sodišči prve in druge stopnje svojih zaključkov, da do sklenitve darilnih pogodb sploh ni prišlo in da jih tožniki tudi podpisali niso, nista obrazložili, zaradi česar naj bi v obeh sodbah manjkali razlogi o odločilnih dejstvih, kar naj bi predstavljalo bistveno kršitev iz 13. točke 2. odstavka 354. člena ZPP. Prvostopno sodišče je namreč te razloge navedlo v obširnem drugem odstavku na 4. strani sodbe, drugostopno sodišče pa (predvsem) na začetku obrazložitve svoje odločitve, da pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišč druge in prve stopnje pa je tudi materialnopravno pravilna.

Tožeča stranka je tožbo, s katero je zahtevala naj se ugotovi pravna neučinkovitost darilnih pogodb, ki so datirane z 11.1.1962, vložila dne 18.5.1990, tedaj pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji, Ur. l. RS, št. 27/91 - ZDen, ki pa je v času prvo in drugostopnega odločanja že veljal. Zato je v tej pravdni zadevi mogoče (in glede na ugotovljena pravnoodločilna dejstva tudi potrebno) uporabiti ravno določbe tega zakona.

Ob upoštevanju dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ki jih tožena stranka z revizijo ne more izpodbiti (3. odst. 385. člena ZPP), je, glede na določbo 5. člena ZDen, odločitev sodišč druge in prve stopnje materialnopravno pravilna tudi po oceni revizijskega sodišča. Dejstvo, da je bilo o zahtevi za pravno varstvo odločeno v pravdnem in ne nepravdnem postopku, na zakonitost izpodbijanih sodb ni vplivalo, saj daje pravdni postopek, v katerem je bila zadeva obravnavana, udeležencem postopka več procesnih garancij kot pa bi jih imeli, če bi se v skladu z določbami ZDen zadeva obravnavala v nepravdnem postopku.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da so bili lastniki nepremičnin na sestanku dne 11.1.1962 s strani predstavnikov Kmetijske zadruge N. prepričevani, naj dajo gozdove za določeno dobo v najem zadrugi, ker jim bodo sicer gozdovi odvzeti, lastniki gozdov pa bodo morali trpeti velike stroške. Zato so lastniki gozdov na tem sestanku podpisovali nek papir, vsi istega in eden za drugim, pri čemer ni bilo mogoče videti, kaj podpisujejo. Darilne pogodbe, ki so bile sodišču predložene, so podpisane le s strani kmetijske zadruge, vse pa so opremljene z overitveno štampiljko v kateri je navedeno, da so pogodbene stranke overovatelju podpisov osebno poznane. Nadalje je bilo v postopku pred nižjima sodiščema še ugotovljeno, da "darovalci" oseb, ki so bile na sestanku, sploh niso osebno poznali in da so šele naknadno ugotovili, da je bila ena od teh oseb delavec sodišča F..

Ob upoštevanju navedenih dejanskih ugotovitev je v celoti izpolnjen dejanski stan iz 5. člena ZDen, po katerem se za upravičenca do denacionalizacije šteje tudi oseba, katere stvari ali premoženje so prešle v državno last na podlagi pravnega posla, sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega organa oziroma predstavnikov oblasti. Navedene dejanske ugotovitve sodišč druge in prve stopnje brez dvoma omogočajo pravno sklepanje, da je prišlo do zapisa darilnih pogodb, ki so datirane z 11.1.9962, zaradi groženj predstavnikov oblasti (aktivistov kmetijske zadruge) in zaradi zvijačnega ravnanja predstavnika državnega organa (delavca sodišča). Tožeča stranka v tožbi (in tekom celotnega postopka) sicer zatrjuje, da do sklenitve pravnega posla (darilne pogodbe) sploh ni prišlo (točnost teh tožbenih trditev sta sodišči prve in druge stopnje tudi ugotovili), vendar pa vprašanje ali je bil pravni posel sploh sklenjen, po oceni revizijskega sodišča sploh ni odločilo. Dejstvo je namreč, da je na podlagi darilnih pogodb, ki so datirane z 11.1.1962, prišlo do spremembe lastninskega stanja, saj so bile te darilne pogodbe predložene zemljiški knjigi in so predstavljale listino, na podlagi katere je prišlo do vpisa stvarnopravnih upravičenj na obdarjenca in s tem izbrisa lastninske pravice "darovalcev". Ne glede na morebitno pravno neučinkovitost, ničnost ali neveljavnost darilnih pogodb, datiranih z dne 11.1.1962, so te vendarle predstavljale listino, ki je vsebovala vse elemente pravnega posla, zaradi česar je ravno na podlagi te listine tudi prišlo do spremembe stvarnopravnih upravičenj na nepremičninah, ki so bile navedene v teh listinah ("darilnih" pogodbah). Povedano drugače. Kljub morebitni pravni neučinkovitosti, so darilne pogodbe datirane z dne 11.1.1962, predstavljale tisti pravni naslov, na podlagi katerega so nepremičnine, ki so bile v njih navedene, postale državna last. Darilne pogodbe, datirane z 11.1.1962, so zato predstavljale pravni posel, kakršnega ima v mislih določba 5. člena ZDen .

Glede nepremičnine parc. št. 2552 k.o... revizija zatrjuje, da fizična vrnitev ni mogoča zato, ker je bila ta nepremičnina pridobljena z odplačnim pravnim poslom, tretjetožena stranka, ki je to nepremičnino kupila, pa ima to nepremičnino v sklopu sanitarne deponije.

Tudi te revizijske trditve niso utemeljene.

Zavezanec za vrnitev stvari je pravna oseba, v katere premoženju so stvari, ki se po določbah ZDen vrnejo upravičencem (1. odst. 51. čl.). Glede nepremičnine parc. št. 2552 k.o... je to tretjetožena stranka, ki je nepremičnino parc. št. 2552 k. o.... pridobila na podlagi kupoprodajne pogodbe z dne 7.11.1989, v kateri je tudi navedeno (VI. točka pogodbe), da je nepremičnina v neposredni bližini sanitarne deponije in da bo tretjetožena stranka na tej nepremičnini zgradila dostopno pot do zadrževalnih bazenov izcednih vod. Zaradi odplačne pridobitve nepremičnine parc. št. 2552 pripada tretjetoženi stranki odškodnina na način in pod pogoji, določenimi v 73. členu ZDen. V reviziji ponovno uveljavljena, vendar pa tako kot v postopku pred nižjima sodiščema podrobneje neobrazložena trditev, da naj bi bila navedena nepremičnina trenutno v sklopu sanitarne deponije tretjetožene stranke, pa ob upoštevanju že omenjene VI. točke prodajne pogodbe z dne 7.11.1989, ne vzbuja dvoma s stališča izjem iz 1. odstavka 19. člena ZDen, ki onemogočajo vrnitev nepremičnine v denacionalizacijskem postopku.

Iz navedenih razlogov revizija drugo in tretjetožene stranke ni utemeljena. Ker nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi nista zagrešili bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP, na katero se pazi po uradni dolžnosti, je revizijsko sodišče revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. člen ZPP).