Jedro

Moratorij na odplačilo glavnice kredita iz 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju Zakona o jamstveni shemi Republike Slovenije lahko prične teči šele potem, ko kreditodajalec izroči kreditojemalcu dogovorjeno vsoto denarja.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka

1. Tožeča stranka je vtoževala plačilo pogodbene kazni v višini 5 % odobrene in potrjene glavnice kredita, zavarovanega z jamstvom po Zakonu o jamstveni shemi Republike Slovenije (v nadaljevanju ZJShemRS). Zatrjevala je kršitev 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS, ki določa, da mora kreditna pogodba, ki bo zavarovana z jamstvom po ZJShemRS, poleg običajnih določb vsebovati določbo, „da moratorij na odplačilo glavnice kredita ne sme biti daljši od 18 mesecev“. Kreditna pogodba tožene stranke s kreditojemalko naj bi bila sklenjena 15. 12. 2009, prvi obrok glavnice pa naj bi zapadel v plačilo 30. 1. 2012, kar naj bi pomenilo, da kreditojemalki ni bilo treba plačati obroka glavnice kredita 25 mesecev in 15 dni, to pa naj bi bilo v nasprotju s citirano določbo Uredbe o izvajanju ZJShemRS.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni v višini 85.400,00 EUR zavrnilo. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.

3. Vrhovno sodišče je na predlog tožeče stranke dopustilo revizijo glede vprašanja, kdaj začne teči moratorij [na odplačilo glavnice kredita], za katerega Uredba o izvajanju ZJShemRS v 13. alineji [prvega odstavka] 17. člena določa maksimalni rok 18 mesecev.

4. Po dopustitvi revizije je tožeča stranka zoper sodbo sodišča druge stopnje vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

5. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki v odgovoru nanjo predlaga njeno zavrnitev.

Ugotovljeno dejansko stanje

6. Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva: - Tožeča stranka (Republika Slovenija) in tožena stranka (N. d. d.) sta dne 1. 12. 2009 v okviru jamstvene sheme Republike Slovenije sklenili pogodbo o jamstvu št. 5 (v nadaljevanju pogodba o jamstvu). Predmet jamstva po tej pogodbi je bil tudi kredit iz pogodbe o dolgoročnem kreditu št. 2 (v nadaljevanju kreditna pogodba), ki sta jo 15. 12. 2009 sklenili tožena stranka in družba R.d. o. o. (v nadaljevanju kreditojemalka). V pogodbi o jamstvu je bilo med drugim dogovorjeno, da je tožena stranka v primeru kršitve 17. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS dolžna plačati na račun tožeče stranke pogodbeno kazen v višini 5 % odobrene in potrjene glavnice kredita, zavarovanega z jamstvom po ZJShemRS.

- Tožena stranka in kreditojemalka sta se v kreditni pogodbi dogovorili, da bo koriščenje kredita sukcesivno in da bo zadnje predvidoma [do] 31. 12. 2010 (1.2 člen kreditne pogodbe). Glede odplačila glavnice sta se dogovorili, da se bo odplačevala v enakih mesečnih obrokih, ki zapadejo 30. v mesecu, pri čemer 1. obrok zapade v plačilo 1 leto po zadnjem črpanju, zadnji obrok pa zapade v plačilo predvidoma 30. 12. 2017 (1.5 člen kreditne pogodbe).

- Tožena stranka in kreditojemalka sta nato 15. 2. 2011 sklenili dodatek št. 1 h kreditni pogodbi, s katerim sta določili kot zadnje koriščenje kredita 31. 1. 2011 (spremenjen 1.2 člen kreditne pogodbe), glede odplačila glavnice pa sta se dogovorili, da se bo izvršilo v 72 enakih mesečnih obrokih v višini 66.849,00 EUR, ki zapadejo v plačilo 30. v mesecu oziroma naslednji delovni dan, pri čemer 1. obrok zapade v plačilo 30. 1. 2012, zadnji obrok dne 30. 12. 2017, preostanek v znesku 66.872,00 EUR pa 30. 1. 2018 (spremenjen 1.5 člen kreditne pogodbe).

- Kreditojemalka je (najkasneje) 31. 1. 2011 prejela celoten znesek kredita.

Revizijske navedbe

7. Tožeča stranka v reviziji nasprotuje stališču sodišča druge stopnje, ki veže začetek teka moratorija iz 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS na črpanje glavnice kredita, še posebej na zadnje črpanje. Takšno stališče naj bi namreč pomenilo povečevanje (podaljševanje) porokove obveznosti, to pa naj bi nasprotovalo pravilu, da je treba izjeme od prepovedi državnih pomoči razlagati restriktivno oziroma da je skladna zgolj razlaga, po kateri so državne pomoči omejene na najkrajši možni čas. Takšno stališče naj bi bilo tudi v nasprotju z namensko razlago ZJShemRS. Tožeča stranka meni, da moratorij v pomenu obdobja neplačevanja glavnice začne teči s samo sklenitvijo kreditne pogodbe in se tako nanaša na obdobje od dneva podpisa kreditne pogodbe do dneva, ko v plačilo zapade prvi obrok.

Presoja utemeljenosti revizije

8. Revizija ni utemeljena.

9. Revizija kot izredno pravno sredstvo se vlaga zoper odločbo sodišča druge stopnje. Vrhovno sodišče zato odgovarja le na tiste revizijske navedbe, ki so v okviru dopuščenega revizijskega vprašanja usmerjene zoper sodbo sodišča druge stopnje, ne pa na očitke, usmerjene zoper sodbo sodišča prve stopnje, na katere je odgovorilo že sodišče druge stopnje. Del revizije je namreč prepis pritožbe, ki med drugim napada stališče sodišča prve stopnje o moratoriju kot odlogu plačila (prvega obroka glavnice kredita za 1 mesec). Prepis pritožbe pomenijo tudi navedbe, ki se opirajo na posledice t.i. „bullet“ kredita. V zvezi s slednjimi (pritožbenimi) navedbami je že sodišče druge stopnje pravilno pojasnilo, da izhajajo iz hipotetičnega primera, ki je od obravnavanega povsem drugačen, in tako niso odločilnega pomena za odločitev v tej zadevi.

10. Določba 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS se glasi: „Kreditna pogodba, ki bo zavarovana z jamstvom po Zakonu, mora poleg običajnih določb vsebovati še naslednje določbe: […] - da moratorij na odplačilo glavnice kredita ne sme biti daljši od 18 mesecev, […]“.

11. Sodišče druge stopnje je to določbo Uredbe razlagalo tako, da v njej določeno 18-mesečno obdobje ne more pričeti teči prej, dokler kreditojemalec ne prejme kredita. Dokler posojilodajalec [oziroma kreditodajalec] ne izpolni svoje pogodbene obveznosti, ne more nastati obveznost vrnitve posojilojemalca [oziroma kreditojemalca]. 18-mesečno obdobje lahko prične teči šele potem, ko kreditodajalec izroči kreditojemalcu dogovorjeno vsoto denarja. Glede na navedeno je sodišče druge stopnje presodilo, da je obdobje od 31. 1. 2011 (zadnji rok koriščenja kredita) do 30. 1. 2012 (zapadlost prvega obroka kredita) krajše od 18-mesečnega obdobja.

12. Tožeča stranka z revizijskimi očitki ne more uspešno izpodbiti pravilne razlage sodišča druge stopnje o začetku teka moratorija na odplačilo glavnice kredita iz 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS. Začetek teka moratorija, ki je vezan na črpanje glavnice kredita oziroma na izplačilo glavnice kredita (in ne na sklenitev kreditne pogodbe), ne pomeni podaljševanja porokove obveznosti jamčevanja za neizpolnitev kreditojemalca, kot to želi predstaviti tožeča stranka. Trajanje porokove obveznosti jamčevanja samo po sebi ni odvisno od začetka teka moratorija na odplačilo glavnice kredita, temveč je časovno opredeljeno in zamejeno z ročnostjo kredita oziroma z zapadlostjo (zadnjega obroka) kredita, kot je le-ta dogovorjena v posamezni kreditni pogodbi. Določbe posamezne kreditne pogodbe pa morajo upoštevati okvire, ki jih je po svoji presoji kot ustrezne in skladne s pravili o državnih pomočeh določil zakonodajalec z ZJShemRS oziroma po njegovem pooblastilu Vlada Republike Slovenije z Uredbo o izvajanju ZJShemRS. Tako je med drugim predpisano, da Republika Slovenija izdaja jamstva po ZJShemRS najdlje do 31. 12. 2010 (prvi odstavek 3. člena ZJShemRS), da je ročnost posameznega kredita lahko najmanj eno leto in največ 10 let (1. alineja prvega odstavka 7. člena ZJShemRS) ter da je s strani Republike Slovenije določen rok za sklenitev kreditnih pogodb (11. alineja prvega odstavka 8. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS). Že na podlagi citiranih določb je razvidno, da postopek izdaje jamstev, kot je predviden z ZJShemRS in Uredbo o izvajanju ZJShemRS, daje maneverski prostor, ki omogoča varovanje interesov Republike Slovenije kot poroka.

13. Prav tako ni utemeljen revizijski očitek tožeče stranke, da naj bi bilo stališče sodišča druge stopnje o začetku teka moratorija na odplačilo glavnice kredita iz 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS v nasprotju z namensko razlago ZJShemRS. Jamstva po ZJShemRS so namenjena omilitvi posledic svetovne gospodarske in finančne krize ter izboljšanju likvidnosti gospodarstva z namenom lažjega pridobivanja sredstev na slovenskem finančnem trgu (drugi odstavek 1. člena ZJShemRS). Tožeča stranka v reviziji izpostavlja, da je ta namen mogoče doseči le s čim prejšnjo zagotovitvijo sredstev kreditojemalcem na podlagi kreditne pogodbe, pri tem pa spregleda, da je za doseganje namena zakona ravno tako pomembna tudi okoliščina, da kreditojemalcu glavnice določeno obdobje po izplačilu kredita ni treba vračati.

14. Glede na navedeno je napačno revizijsko stališče toženca, da moratorij na odplačilo glavnice kredita iz 13. alineje prvega odstavka 17. člena Uredbe o izvajanju ZJShemRS začne teči s sklenitvijo kreditne pogodbe. Odgovor na dopuščeno vprašanje se tako glasi, da moratorij na odplačilo glavnice kredita lahko prične teči šele potem, ko kreditodajalec izroči kreditojemalcu dogovorjeno vsoto denarja. Vrhovno sodišče pri tem dodaja, da morebitni poslovni običaji bančnega poslovanja niso bili predmet postopka pred sodiščema prve in druge stopnje (12. člen Obligacijskega zakonika).

Odločitev o reviziji

15. S tem je Vrhovno sodišče odgovorilo na revizijske navedbe tožeče stranke, ki so bile v okviru dopuščene revizije bistvene za odločitev.

16. Ker je Vrhovno sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

17. Odločitev o stroških revizijskega postopka tožeče stranke temelji na določbi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP.