Jedro

Predlog druge toženke ne izpolnjuje zahtev po kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti, ki jih zaradi zagotavljanja precedenčne vloge Vrhovnega sodišča na stranke naslavlja četrti odstavek 367.b člena ZPP. Že zaradi števila predlaganih vprašanj se ni mogoče izogniti dvomu v njihovo občo pomembnost, pri čemer je njihovo število opazno večje od števila pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba. Tudi ob podrobnejšem pregledu predlaganih vprašanj pa se izkaže, da večina odgovorov nanje ne bi presegla pomena, ki bi ga imeli za drugo toženko v obravnavani zadevi. Splošne pomembnosti odgovorov za sodno prakso druga toženka ni izkazala niti v utemeljitvi svojega predloga. Ta je predvsem preplet fragmentiranih očitkov sodiščema prve in druge stopnje, v katerih se nesistematizirano mešajo prvine trditev o napačni uporabi materialnega prava, sklicevanje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter dejanske trditve, ki so na revizijski stopnji, kolikor niso skladne z dejansko podlago izpodbijane sodbe, neupoštevne (drugi odstavek 370. člena ZPP). Ob tem druga toženka ponavlja svoje dosedanje, zlasti pritožbene navedbe, argumentom izpodbijane sodbe pa nasprotuje posplošeno. Tudi odstop od sodne prakse zatrjuje posplošeno, ne da bi konkretno utemeljila primerljivost citiranih zadev z obravnavano.

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je drugi toženki naložilo, da je dolžna tožnici v 15 dneh plačati glavnico v znesku 13.344,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 1997 do 31. 12. 2001 ter znesek 1.016,40 EUR, ki predstavlja obračunane obresti, stroške opomina in vodenja posojila, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. 9. 1997 do 31. 12. 2001 (I. in II. točka izreka sodbe). Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženko in v celoti tožbena zahtevka zoper prvo toženko in tretjega toženca je zavrnilo (III., IV. in V. točka izreka sodbe). Odločilo je še o stroških izvršilnega in pravdnega postopka (VI. In VII. točka izreka sodbe).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo druge toženke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Druga toženka predlaga, naj Vrhovno sodišče revizijo dopusti glede vprašanj: - Ali je sodišče druge stopnje pravilno uporabilo določbi 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP glede pritožbene graje toženke v zvezi z neskladji v obrazložitvi sodbe sodišča prve stopnje, posledično nezmožnostjo preizkusa sodbe sodišča prve stopnje glede datuma vložitve predloga za izvršbo in v zvezi z grajano protispisnostjo v sodbi sodišča prve stopnje glede različnih datumov vložitve predloga za izvršbo 22. 7. 1997, 23. 7. 1997, 19. 9. 1997 (upoštevaje navedbe tožeče stranke glede datuma vložitve predloga za izvršbo in glede na podatke spisa)? - Ali je pravilna presoja sodišč prve in/ali druge stopnje, da je bil predlog za izvršbo z datumom 21. 7. 1997 vložen po pooblaščenih osebah tožeče stranke oziroma, da je šteti, da so bila njuna dejanja s strani tožeče stranke v celoti odobrena, kljub temu, da:

1. podpisnikov predloga za izvršbo z datumom 21. 7. 1997 v odsotnosti popolnih podatkov ni mogoče identificirati,

2. predloga z datumom 21. 7. 1997 glede na vsebino listine ni podpisala oseba A. A. (saj je na predlogu pripis "za") in glede na to, da se do te pritožbene graje višje sodišče niti ni posebej opredelilo, zato niti prvostopenjske niti drugostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti glede tega pravno relevantnega dejstva,

3. nikoli tekom postopka ni prišlo do izrecne odobritve procesnega dejanja B. B. in A. A. s strani tožeče stranke? - Ali je materialnopravno pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da za dolžnost vračila posojila posojilodajalcu zadošča golo dejstvo, da subjekt nastopa kot posojilojemalec po posojilni pogodbi s posojilodajalcem, in sicer neodvisno od tega, ali je posamezni posojilojemalec po posojilni pogodbi dejansko prejel sredstva posojila, oziroma črpal posojilo ali ne in neodvisno od tega, ali je imel posojilodajalec v pooblastilu konkretnega posojilojemalca podlago za nakazilo sredstev kredita tretji osebi ali ne? - Ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka ni bila prepozna s podajo navedb, ki jih je podala v pripravljalni vlogi z dne 8. 4. 2020, torej po poteku 15-dnevnega roka, ki ji ga je sodišče podelilo na naroku 11. 3. 2020? - Ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je bila tožeča stranka dolžna zatrjevati in dokazovati izpolnitev svoje obveznosti po posojilni pogodbi (izročitev posojila toženi stranki) šele na ugovor tožene stranke in da te navedbe ne predstavljajo že osnovnih trditev za popolnost tožbe na vračilo posojila? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje utemeljeno očitali toženki C. C., da glede višine terjatve ni podala konkretnih ugovorov ob dejstvu, da do zaključka prvega naroka tožeča stranka ni podala konkretnih navedb, povezanih z višino terjatve, njenim izračunom, načinom črpanja posojila? - Ali je pravilna presoja sodišča druge stopnje glede čitljivosti listine pod A19 in pravočasnosti predložitve njene čitljive različice? - Ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da listina A2 predstavlja verodostojno listino glede na dejstvo, da upnica na dokumentu ni navedena, da dokument izkazuje zapadlost celotnega neplačanega kredita z dnem 22. 5. 1997, medtem ko je tožeča stranka zatrjevala odstop od pogodbe in zapadlost celotnega zneska 22. 7. 1997 / 23. 7. 1997 in da pooblaščenih oseb ni mogoče identificirati zaradi nepopolnih podatkov in torej ne preizkusiti, ali gre za pooblaščene osebe? - Ali je sodišče druge stopnje zagrešilo procesno kršitev zaradi nasprotja v razlogih sodbe, ko je v 8. točki obrazložitve sodbe presodilo, da listina A2 predstavlja verodostojno listino s pravilnimi podatki, v točki 11. obrazložitve sodbe pa ugotavlja drugačen datum uveljavitve odstopnega upravičenja tožeče stranke (22. 7. 1997), ki pa ni skladen z datumom zapadlosti celotnega še neplačanega dolga, kot izhaja, oziroma se navaja v tako imenovani verodostojni listini (22. 5. 1997)? - Ali je sodišče druge stopnje presodilo pravilno, ko je vložitev predloga za izvršbo za plačilo/izterjavo celotnega še neodplačanega kredita interpretiralo kot veljaven odstop od pogodbe (kljub odsotnosti izrecne izjave o odstopu v predlogu za izvršbo)? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje presodili pravilno, ko nista upoštevali, da v primeru neseznanitve dolžnika z odstopom od pogodbe dolžnik ne more priti v zamudno s plačilom "predčasno zapadlih obrokov" do trenutka seznanitve z uveljavitvijo odstopnega upravičenja? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje presodili pravilno, ko nista upoštevali, da je bila toženka z uveljavitvijo odstopnega upravičenja tožeče stranke skladno z 11. členom posojilne pogodbe seznanjena šele z vročitvijo predloga za izvršbo in sklepa o izvršbi leta 2016 in posledično pred tem niso tekle zakonske zamudne obresti od "predčasno zapadlih obrokov kredita"? - Ali je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko je oznako CR v karticah prometa (npr. A18) samovoljno "pretvorilo" v DIN oziroma SIT? - Ali je sodišče druge stopnje ravnalo pravilno in zakonito, ko se do pritožbenih navedb v zvezi z oznako CR v karticah prometa (npr. A18) ni opredelilo? - Ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da ugovora toženke glede nejasne/neznane višine posamezne anuitete ni mogoče obravnavati kot ugovora (ne)pravilnosti izračunov tožeče stranke po karticah prometa oziroma nepriznavanja pravilnosti izračunov po karticah prometa? - Ali je pravilno postopanje sodišč prve in druge stopnje, da je podatke kartice prometa brez podane trditvene podlage v vlogah tožeče stranke hkrati upoštevalo kot trditve tožeče stranke in kot dokazno gradivo? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje postopali zakonito, ko v negotovo in nedoločno opredeljenih pogodbenih obveznostih nista prepoznali ničnosti pogodbenega določila? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje postopali zakonito, ker nespornega dejstva, da o vsakokratni višini anuitete s strani tožeče stranke nihče od tožencev ni bil obveščen, nista v ničemer upoštevali vsaj z vidika vprašanja teka zamudnih obresti (ali zamuda lahko nastopi, preden je dolžnik obveščen o višini obveznosti, za izračun katere je zadolžen upnik) in ali je pritožbeno sodišče zagrešilo procesno kršitev, ker se do tega dela pritožbenih navedb ni opredelilo? - Ali sta sodišči prve in druge stopnje postopali pravilno in zakonito, ko sta tožeči stranki priznali zamudne obresti kljub temu, da tožeča stranka ni podala določnih trditev, od katerih zneskov in od kdaj zahteva plačilo zamudnih obresti in kljub temu, da je toženka ugovarjala zastaranje? - Ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da je vsebina ugovorov toženke glede spornosti višine terjatve nezadostna in da navedb toženke ni mogoče interpretirati kot uveljavljanja spornosti višine terjatve tožeče stranke, zaradi česar so bili utemeljeno zavrnjeni dokazni predlogi z zaslišanjem tožencev, priče D. D. in s pridobitvijo mnenja izvedenca finančne stroke? - Ali je pravilna presoja sodišč prve in druge stopnje, da tožeča stranka pred vložitvijo zahtevka zoper toženko ni bila dolžna unovčiti zavarovanja posojila pri X., d. d.?

4. Predlog ni popoln.

5. Vrhovno sodišče je že večkrat1 obrazložilo, da kot precedenčno sodišče z razvojem sodne prakse in razlago prava, ki naj bo ex ante vodilo nižjim sodiščem pri odločanju, v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi opravlja predvsem javno funkcijo. Temu ustrezno postavlja zakon stroge pogoje glede obvezne vsebine predloga za dopustitev revizije. Četrti odstavek 367.b člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) določa, da mora stranka v predlogu za dopustitev revizije natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala oziroma izkazati neenotnost sodne prakse. Po petem odstavku 367.b člena ZPP mora predlagatelj revizije, če se sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča ali sodišč druge stopnje, navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb, na katere se sklicuje, pa mora predložiti, če te niso javno objavljene. Če teh zahtev stranka ne izpolni, se predlog za dopustitev revizije zavrže (šesti odstavek 367.b člena ZPP). Zaradi strokovne zahtevnosti postopkov z izrednimi pravnimi sredstvi je z zakonom predpisano obvezno odvetniško zastopanje (tretji odstavek 86. člena ZPP).

6. Predlog druge toženke zahtevam iz četrtega odstavka 367.b člena ZPP ne ustreza. Že zaradi števila predlaganih vprašanj se ni mogoče izogniti dvomu v njihovo občo pomembnost, pri čemer je njihovo število opazno večje od števila pravnih stališč, na katerih temelji izpodbijana sodba. Tudi ob podrobnejšem pregledu predlaganih vprašanj pa se izkaže, da večina odgovorov nanje ne bi presegla pomena, ki bi ga imeli za drugo toženko v obravnavani zadevi. Splošne pomembnosti odgovorov za sodno prakso druga toženka ni izkazala niti v utemeljitvi svojega predloga. Ta je predvsem preplet fragmentiranih očitkov sodiščema prve in druge stopnje, v katerih se nesistematizirano mešajo prvine trditev o napačni uporabi materialnega prava, sklicevanje na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter dejanske trditve, ki so na revizijski stopnji, kolikor niso skladne z dejansko podlago izpodbijane sodbe, neupoštevne (drugi odstavek 370. člena ZPP). Ob tem druga toženka ponavlja svoje dosedanje, zlasti pritožbene navedbe, argumentom izpodbijane sodbe pa nasprotuje posplošeno. Tudi odstop od sodne prakse zatrjuje posplošeno, ne da bi konkretno utemeljila primerljivost citiranih zadev z obravnavano.

7. Skratka, zahteve kratkosti (jedrnatosti), natančnosti, konkretnosti in kavzalnosti, ki jih zaradi zagotavljanja precedenčne vloge Vrhovnega sodišča na stranke naslavlja četrti odstavek 367.b člena ZPP, niso bile spoštovane. Vrhovno sodišče je zato izreklo prav v ta namen predvideno sankcijo iz šestega odstavka 367.b člena ZPP.2

8. Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, navedenem v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Npr. v sklepih II DoR 189/2017 z dne 19.10.2017, II DoR 191/2020 z dne 24. 7. 2020 in II DoR 318/2021 z dne 20. 10. 2021. 2 Npr. sklepi Vrhovnega sodišča RS II DoR 239/2020 z dne 2. 10. 2020, II DoR 318/2021 z dne 20. 10. 2021, II DoR 185/2022 z dne 27. 7. 2022 in X DoR 19/2023-10 z dne 20. 9. 2023.