Jedro

Tožeča stranka je z vložitvijo predloga in po predhodnem opominjanju tožencev z opomini z dne 14. 10. 1996, 23. 12. 1996 in 21. 4. 1997 izkoristila svoje enostransko oblikovalno upravičenje določeno v pogodbi, ki vsebinsko pomeni odstop od pogodbe, s katerim so bili posojilojemalci (toženka) seznanjeni najkasneje v času pogovorov o odprtih pogodbenih postavkah.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je druga toženka dolžna plačati tožnici glavnico v znesku 13.344,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 1997 do 31. 12. 2001 in znesek 1.016,40 EUR, ki predstavlja obračunane obresti, stroške opomina in vodenja posojila z obrestmi od 19. 9. 1997 do plačila. Višji tožbeni zahtevek zoper drugo toženko in v celoti tožbena zahtevka zoper prvo toženko ter tretjega toženca je prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Odločilo je še, da je druga toženka dolžna povrniti tožnici izvršilne stroške v znesku 143,61 EUR ter pravdne stroške v znesku 469 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Druga toženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zoper njo zavrne. Navaja, da iz razlogov sodbe ni razvidno, kdaj naj bi bil vložen predlog za izvršbo, saj sodba o tem vsebuje različne datume. Prav tako je protispisna ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj bi bil sklep o izvršbi izdan 27. 5. 2016. Na predlogu za izvršbo domnevna pooblaščenca nista navedena s polnimi podatki, zato tudi morebiti naknadno predložena pooblastila ne omogočajo preizkusa ali je predlog za izvršbo dejansko vložila oseba, ki je bila za to pooblaščena ali ne. V delu, ki se nanaša na vprašanje, ali je predlog za izvršbo vložila pooblaščena oseba, sodbe ni mogoče preizkusiti. Meni, da je prvo relevantno dejanje tožeče stranke pred sodiščem vloga z dne 4. 5. 2017. Druga toženka je pravočasno ugovarjala, da sama posojila ni prejela, zato ga tudi ni dolžna vrniti, zato banka ni izpolnila svoje obveznosti iz posojilne pogodbe v razmerju do nje. Iz posojilne pogodbe ne izhaja, da bo banka večji del odobrenega posojila nakazala katerikoli tretji osebi. Glede na vsebino posojilne pogodbe sodišče ni imelo podlage za zaključek, da je banka z nakazilom 231.000 DIN v korist tehnične trgovine izpolnila svoje obveznosti izročiti posojilo tožencem. Druga toženka ni prejela nobenih denarnih sredstev, prav tako pa tudi ni izvajala prenove nepremičnin in na noben drug način razpolagala s sredstvi banke. Tožeča stranka bi morala že v tožbi, najkasneje pa do zaključka prvega naroka zatrjevati, da je izpolnila svojo obveznost po posojilni pogodbi, da je tožencem dala na razpolago denarna sredstva ter pojasniti, kako je to obveznost izpolnila in predlagati ustrezne dokaze. Šele v tretji pripravljalni vlogi je prvič navedla, na kakšen način naj bi tožencem zagotovila uporabo denarnih sredstev. Za navedbo ključnih dejstev in predložitev dokazov, na katerih je sodišče utemeljilo sodbo, je bila prekludirana. Prvostopenjsko sodišče zmotno ni upoštevalo, da izpisek iz poslovne knjige, na podlagi katerega je bila predlagana izvršba, ne predstavlja verodostojne listine, oziroma listine, ki izkazuje točne podatke. Napačna je zato argumentacija v točki 31 obrazložitve sodbe o tem, da tožeči stranki dejansko ni bilo potrebno dokazovati pravilnosti obračuna, ker je predložila verodostojno listino, ki ji je, ker gre za javno listino, potrebno zaupati. Prvostopenjsko sodišče je protispisno in mimo vsebine dokazne listine jasno zapisano oznako CR uporabilo kot oznako valute DIN, SIT. Izpodbijana sodba tudi ni odgovorila na ugovor pritožnice, da posojilna pogodba ne določa višine anuitete, zato posojilojemalci niso mogli vedeti za višino mesečnih obveznosti. Iz izpodbijane sodbe ne izhaja, na čem temelji zaključek sodišča, da je tožeča stranka pravilno obračunavala anuitete v višini, kot jih je upoštevala in jih vtožuje v tem postopku. Sodišče v tem ugovoru ni prepoznalo ugovora glede pravilnosti izračunov tožeče stranke po karticah prometa, ki jim sodišče sledi. Tožeča stranka bi morala podati ustrezno trditveno podlago glede vsake od vtoževanih anuitet, šele potem bi lahko sodišče toženki očitalo, da se ni konkretno opredelila, kaj je pri posamezni anuiteti spornega. Dejstvo je, da anuiteta nesporno ni bila določena po vnaprej znani višini in predložena pogodbenim strankam v obliki vnaprej znanega anuitetnega načrta. Tožeča stranka nikoli ni navedla, od katerih zneskov in od kdaj vtožuje plačilo obresti (pogodbenih in zamudnih). Glede na podan ugovor zastaranja je to bistveno, saj gre za občasne terjatve, ki zastarajo v treh letih od zapadlosti vsake posamezne dajatve. Izpodbijana sodba nima relevantnih razlogov v delu, ki se nanaša na predčasni odstop od kreditne pogodbe s strani tožnice. To je pogoj za uspešno uveljavitev tožbenega zahtevka. Odstop je tožeča stranka začela zatrjevati šele po zaključenem prvem naroku, torej prepozno. Po zaključenem prvem naroku predloženi „zadnji poziv na plačilo dolga“ pa po svoji vsebini niti ni odstop od pogodbe. Iz predloženega izpiska iz poslovnih knjig izhaja zaznamba tožeče stranke, da je pritožnica preseljena z naslova A. 1, tako da ji je omenjeni poziv vedoma poslala na napačen naslov. Sodišče bi moralo zato presoditi, da veljavnega odstopa od pogodbe 22. 7. 1997 s strani tožeče stranke ni bilo. Napačno je stališče prve stopnje, da je pravilnost odstopa tudi sicer brez pomena, ker so do izdaje sklepa o izvršbi zapadli vsi pogodbeni roki. Vprašanje obstoja odstopa je bistvenega pomena, vsaj za tek zamudnih obresti. Stališče sodišča, da ni potrebe po zaslišanju tožencev in priče predstavlja prepovedano vnaprejšnjo dokazno oceno. Meni, da je razpravljajoča sodnica s pojasnilom tožeči stranki, da mora dokazati odstop od kreditne pogodbe, prestopila meje materialnega procesnega vodstva. Vztraja tudi pri svojem stališču, da ne more biti zavezana s posojilno pogodbo, vezano na prenovo nepremičnine, katere lastnica ni bila in za katero je bilo posojilo izročeno tretjim osebam. V delu, v katerem je bila posojilna pogodba sklenjena z njo kot nelastnico je posojilna pogodba nična. Meni, da tožeča stranka ni uveljavljala in tudi ne bi mogla uveljavljati zavarovanja, ker zavarovalnica ne bi pripoznala sporne posojilne pogodbe kot veljavne.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavani spor izvira iz pogodbenega razmerja med pravdnima strankama, v katerem tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), ki je banka, nastopa kot posojilodajalka, toženci pa kot posojilojemaci. Tožnica se je s pogodbo z dne 23. 10. 1990 obvezala, da bo posojilojemalcem dala za prenovo stanovanjske enote posojilo v znesku 256.600,00 din z rokom vračila 15 let (180 mesecev), posojilojemalci pa so se obvezali, da ji bodo posojilo vrnili v mesečnih anuitetah in da za vračilo solidarno jamčijo. Pogodbeni stranki sta se tudi dogovorili, da ima tožeča stranka v primeru nerednega odplačevanja posojila, pravico zahtevati vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški pred iztekom pogodbenega roka (11. člen omenjene posojilne pogodbe). Tožnica je zaradi neplačanih pogodbenih obveznosti po stanju na dan 30. 11. 1993 vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (15. 2. 1994) za plačilo in izterjavo zneska 345.922,40 EUR1. Ker toženci tudi kasneje zapadlih obveznosti niso izpolnjevali, je tožnica, sklicujoč se na omenjeni 11. člen posojilne pogodbe, vložila nov predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine (predlog z dne 21. 7. 1997) in zahtevala od njih plačilo celotnega preostanka dolga s pripadki, ki je znašal na dan 30. 4. 1997 3.441.500,60 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 4. 1997 dalje. Izvršilno sodišče je (šele) 27. 5. 2016 izdalo sklep o izvršbi, s katerim je predlogu za izvršbo delno ugodilo in tožencem naložilo plačilo zneska 14.361,13 EUR glavnice, znesek obračunanih zamudnih obresti za čas od 30. 4. 1997 do 31. 12. 2001 v višini 26.807,34 EUR in izvršilnih stroškov v znesku 143,61 EUR.2 Hkrati je dovolilo predlagano premičninsko izvršbo. Toženci so sklepu o izvršbi ugovarjali, zato ga je izvršilno sodišče razveljavilo, postopek pa je prešel v pravdnega.

5. Iz predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 21. 7. 1997 in iz listin v spisu (npr. sklep izvršilnega sodišča In 97/00340-2 z dne 25. 2. 1998) izhaja, da je bil predlog vložen neposredno na sodišče 23. 7. 1997. Res je na predlogu še ena štampiljka, in sicer z datumom 19. 9. 1997, ki ga je tožnica uporabila kot datum vložitve predloga pri postavitvi zahtevka za plačilo procesnih obresti od obračunanih zamudnih obresti in stroškov. Ker je uporabila kasnejši datum, druga toženka (v nadaljevanju toženka)3 s tem ni bila v ničemer prikrajšana. Glede na navedeno ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijane sodbe glede te okoliščine ni mogoče preizkusiti. Enako velja tudi glede pritožbenega očitka, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil sklep o izvršbi izdan 27. 5. 2016 protispisna. Da je bil sklep izdan navedenega dne izhaja iz datuma na koncu sklepa.

6. Del pritožbenih navedb toženke se nanaša na očitek, da tožeča stranka ni dokazala, da je (njej) izpolnila svojo obveznost iz posojilne pogodbe. Pogodbene stranke, med katerimi je bila tudi toženka, so se jasno dogovorile, kako se bo porabilo posojilo, in sicer za prenovo stanovanjske enote po dokumentaciji št. 000/82 z dne 12. 10. 1990, izdane s strani Občine B. S to je bilo prvi toženki (toženkini tašči) dovoljeno izvesti obnovo njene hiše, tožnica pa je dokazala, da je del sredstev nakazala njej, drugi del pa je bil za nakup materiala za obnovo nakazan neposredno prodajalcu. Glede na navedeno je neutemeljeno toženkino pritožbeno navajanje, da sama posojila ni prejela in da ga za to tudi ni dolžna vrniti. Glede na njeno jasno določeno obligacijo oziroma vlogo posojilojemalke v obravnavanem pogodbenem razmerju in sprejem solidarne obveznosti vrnitve posojila, je brezpredmetna pritožbena trditev o ničnosti pogodbe, ker ni bila lastnica nepremičnine, za katere prenovo je bilo namenjeno posojilo. O vprašanju izpolnitve pogodbe je sicer prvostopenjsko sodišče v točki 22 obrazložitve izpodbijane sodbe navedlo obširne in prepričljive razloge, na katere se pritožbeno sodišče v celoti sklicuje.

7. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je bila tožnica s trditvami, kako konkretno je realizirala svojo pogodbeno obveznost prekludirana. Toženka je namreč to vprašanje problematizirala šele v pripravljalni vlogi, ki jo je vložila tik pred prvim narokom za glavno obravnavo, zato je sodišče upravičeno dalo tožnici dodaten rok za odgovor na toženkine navedbe. Do omenjene pripravljalne vloge toženke navedena okoliščina ni bila sporna, zato se tožnica o njej ni bila dolžna opredeljevati.

8. Prav tako so neutemeljene tiste pritožbene navedbe, s katerimi toženka uveljavlja svoje stališče, da predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine z dne 23. 7. 1997 ni izpolnjeval predpostavk za dovolitev izvršbe. To ne drži. V skladu z takrat veljavnim Zakonom o izvršilnem postopku (ZIP) se je izvršba za uveljavitev denarne terjatve dovoljevala tudi na podlagi verodostojne listine, med katere je zakon štel tudi izpisek iz overjenih poslovnih knjig (prvi in drugi odstavek 21. člena ZIP). Omenjeni izpisek, ki ga je tožnica priložila svojemu predlogu, je vseboval stanje glavničnega dolga dolžnikov (posojilojemalcev), zneska obračunanih pogodbenih in zamudnih obresti, vsoto zneska za izterjavo ter štampiljko in podpisa pooblaščenih oseb. Sodišče prve stopnje je pravilno poudarilo, sklicujoč se tudi na pravno mnenje občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 16. 6. 19984, da ima takšna verodostojna listina funkcijo dokazila s tako visoko stopnjo dokazne vrednosti, da izvršilno sodišče nima pooblastila preverjati resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje. Izvršilno sodišče je torej moralo, potem, ko je preverilo, da je bil predlog vložen po pooblaščenih osebah tožnice5 brez preverjanja resničnosti tistega, kar se v njej potrjuje, izdati sklep o izvršbi na podlagi takšne listine.6 Iz omenjenega pravnega mnenja izhaja še, da pooblastilo za preveritev tistega, kar se v verodostojni listini potrjuje, pridobi (šele) pravdno sodišče v primeru dolžnikovega ugovora zoper sklep o dovolitvi izvršbe. Po ugovoru dolžnikov oziroma tožencev, razveljavitvi sklepa o izvršbi in nadaljevanju odločanja o predlogu/tožbi v tem pravdnem postopku je bilo ugotovljeno, da je obravnavani izpisek iz poslovne knjige izkazoval, da sta bila upnik in dolžnik (v izvršbi) oziroma pravdni stranki (v pravdi) v poslovnem razmerju in da dolžnik oziroma tožena stranka dolguje v izpisku navedeni znesek. Da to drži je tožnica izkazala s trditvami o nastalem posojilnem pogodbenem razmerju med pravdnimi strankami, da je sama svojo pogodbeno obveznost nakazila dogovorjenega denarnega zneska izpolnila, toženka pa, da svoje obveznosti ni izpolnila v celoti. Navedene trditve pa je tožnica tudi dokazala.

9. Toženka je zatrjevala, da je obveznost poplačila posojila izpolnjena in to tudi dokazovala z izpolnjenimi in plačanimi položnicami, vendar je bilo z izpodbijano sodbo ugotovljeno, da se navedena plačila ne nanašajo na vtoževane obveznosti ampak na poplačilo obveznosti iz izvršilnega postopka II I 325/94, v katerem je tožnica od tožencev terjala plačilo neplačanih in do 30. 11. 1993 zapadlih pogodbenih obveznosti. Te so bile poplačane z zadnjim nakazanim zneskom 17. 3. 2000 v višini 101.000 SIT. Po tem nakazilu pa tožnica na račun posojila ni prejela nobenega plačila več. Navedena ugotovitev prvostopenjskega sodišča v pritožbenem postopku ni sporna oziroma je toženka ne prereka.

10. Toženka v pritožbi tudi ne prereka ugotovitve sodišča prve stopnje, da so med pogodbenimi strankami v letu 1999 in 2000 potekali pogovori glede ureditve odprtih pogodbenih postavk, da so bili pri pogovorih udeleženi vsi toženci, da ti niso ugovarjali kakršnimkoli nepravilnostim v zvezi z obračunom vtoževanih obveznosti po posojilni pogodbi, niti višini posameznih zneskov in postavkam oziroma podatkom iz predloženih kartic prometa (32. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V luči teh ugotovitev je treba presojati tudi pritožbena očitka, da bi moralo sodišče prve stopnje presoditi, da s strani tožnice 22. 7. 1997 ni bilo veljavnega odstopa od pogodbe in da bi moralo sodišče v toženkinem ugovoru o nejasni višini anuitete v pogodbi prepoznati njen ugovor pravilnega obračuna anuitet oziroma pravilnosti tožničinega izračuna po kartici prometa. Oba očitka sta neutemeljena.

11. Kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, je tožnica potem, ko je zoper posojilojemalce že vložila predlog za izvršbo (predlog z dne 15. 2. 1994) zaradi neplačanih obveznosti po posojilni pogodbi in potem, ko ti svojih pogodbenih obveznosti še naprej niso izpolnjevali, izkoristila svojo pravico, ki ji jo v takšnem primeru dajal 11. člen posojilne pogodbe, obračunala celotno obveznost in zahtevala vračilo celotnega dolga z obrestmi in stroški s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine (predlog z dne 21. 7. 1997), v katerem se je na 11. člen posojilne pogodbe tudi sklicevala.7 Tožeča stranka je torej z vložitvijo predloga in po predhodnem opominjanju tožencev z opomini z dne 14. 10. 1996, 23. 12. 1996 in 21. 4. 19978 izkoristila svoje enostransko oblikovalno upravičenje določeno v pogodbi, ki vsebinsko pomeni odstop od pogodbe, s katerim so bili posojilojemalci (toženka) seznanjeni najkasneje v času pogovorov o odprtih pogodbenih postavkah.9

12. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje v toženkini navedbi, da posojilna pogodba ni določala višine anuitete, zato posojilojemalci niso poznali višine mesečne obveznosti, prepoznati ugovor zoper pravilnost izračunov tožnice po karticah prometa.

13. Pogodbeni stranki sta v 6. členu pogodbe določili, da banka določi višino anuitete na osnovi izkoriščenega zneska kredita, pogodbene odplačilne dobe in višine konformnega dela realne obrestne mere banke, jo pomnoži z koeficientom, ki je izračunan iz obrestne mere, ki ohranja realno vrednost posojila ter da banka ob spremembah med letom ali ob koncu leta določi novo anuiteto na osnovi neodplačanega stanja dolga, povečanega za pripisani del obresti, preostanka odplačilne dobe, višine konformnega dela realne obrestne mere ter izračunano anuiteto poveča s koeficientom, ki je izračunan iz obrestne mere, ki ohranja realno vrednost posojila. Pogodbeni stranki torej nista določili nespremenljive anuitete, ampak zgolj parametre za njeno določitev, kar je bilo v času sklepanja posojilne pogodbe in v takratnih pogojih visoke inflacije običajno.10 Toženka v prvostopenjskem postopku tudi ni zatrjevala, da tožnica anuitet ni obračunala v skladu s pogodbenimi določili. Glede anuitet je navedla le, da tožnica ni predložila dokumentacije o spremembah višine obroka, da pri plačevanju obrokov ni dobila pisnih obvestil o njihovi višini in da je morala o višini obroka pri banki sama poizvedovati. Morebitno nesporočanje višine anuitet torej ni mogel biti razlog za prenehanje odplačevanja posojila. Sicer pa se te navedbe toženke časovno nanašajo na čas njenega dogovarjanja s tožnico in izpolnjevanja obveznosti, ki so zapadle do 30. 11. 1993 in bile terjane v izvršilnem postopku II I 325/1994. Do tožničine uporabe oblikovalnega upravičenja iz 11. člena pogodbe in terjanja celotne obračunane obveznosti hkrati je bila očitno obveznost izpolnjevanja plačila mesečnih anuitet na delodajalcu tretjega toženca (C., d. o. o.).

14. V zvezi z omenjenim pritožbenim očitkom pa je treba kot bistveno za izpodbijano odločitev izpostaviti zaključek sodišča prve stopnje, da ne toženka ne druga dva toženca niso ugovarjali sami višini vtoževane obveznosti oziroma prerekali posameznih postavk obračunane in vtoževane trejatve.11 Ker višina vtoževane terjatve ni bila sporna, sodišče prve stopnje tudi ni zaslišalo tožencev in uslužbenke tožnice, kar je predlagala toženka, saj za to iz navedenega razloga ni bilo potrebe. Ker toženka ni izpostavila spornosti višine njene obveznosti, tudi ni bilo potrebe po angažiranju izvedenca finančne stroke. Ta dokaz je predlagala tožnica zgolj v primeru, če bi bila sporna višina vtoževane terjatve. Pritožbeni očitek, da je šlo za nedovoljeno vnaprejšnjo dokazno oceno, zato ni sprejemljiv.

15. Končno pa je neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi morala tožnica svoj zahtevek usmeriti v zavarovalnico, pri kateri naj bi bil zavarovan rizik neizpolnitve obveznosti. Če to drži, lahko posojilodajalec uveljavlja izpolnitveni zahtevek tako od sopogodbenika kot od zavarovalnice. Navedeni očitek zato ni utemeljen. Kot je pravilno navedlo prvostopenjsko sodišče, bi bil utemeljen zgolj v primeru, če bi zavarovalnica tožnici izpolnila svojo obveznost plačila zavarovalnine, tega pa toženka niti ni zatrjevala.

16. Izpodbijana sodba je glede na navedeno pravilna, zato je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Odločitev o zavrnitvi pritožbe zajema tudi zavrnitev toženkinega stroškovnega zahtevka (prvi odstavek 154. člena v zvezi z 165. členom ZPP).

1 Predlog se je v izvršbi obravnaval pod opr. št. II I 325/1994, po izdanem sklepu o izvršbi pa so bile te zapadle obveznosti izpolnjene (zadnje plačilo je bilo 17.3.2000), zato je izvršilno sodišče izvršbo pod navedeno številko ustavilo. 2 Predlog za plačilo zakonskih zamudnih obresti od navedene glavnice za čas od 1.1.2002 dalje je izvršilno sodišče zavrnilo. 3 Izpodbijana sodba je pravnomočna v zavrnitvi tožbenega zahtevka zoper prvo toženko in tretjega toženca, ker so jima bile v postopku osebnega stečaja odpuščene obveznosti, ki so nastale pred začetkom stečajnega postopka in med katere sodi tudi v tem postopku vtoževana obveznost. 4 Objavljeno v Pravna mnenja, št. 1/98. 5 Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je izvršilno sodišče uspešno pozvalo tožnico (takrat upnico) na predložitev pooblastila obeh vložnikov. Sicer pa vprašanje ali sta imela pooblaščenca D. D. in E. E. pooblastilo za vložitev izvršilnega predloga tožnice, zanjo nikoli ni bilo sporno. Dodati je treba, da tudi v primeru, če pooblastila ne bi imela, pa je treba šteti, da je tožnica kasneje odobrila to njuno procesno dejanje. 6 Takoj, ne pa šele v letu 2016. 7 Z vložitvijo omenjenega predloga je bilo pretrgano zastaranje obveznosti, ki je predmet tega postopka (388. člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR, ki na podlagi 1060. člena Obligacijskega zakonika, OZ, predstavlja materialnopravno podlago odločanja v tej zadevi). 8 Toženka je zatrjevala, da opomina ni prejela, ker je imela spremenjeno prebivališče, vendar pa se je, kot je ugotovilo prvostopenjsko sodišče, s pogodbo obvezala, da bo banki sporočila vsako spremembo prebivališča in da se bo v primeru nesporočitve, štela vsaka pošta, poslana s strani banke, za vročeno. 9 Prim. sodba VS RS II Ips 102/2009, sodba in sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 2954/2014. 10 Nespremenljiva anuiteta je mogoča v stabilnih pogojih, kjer se pogodbeni stranki dejansko lahko za nekaj let vnaprej dogovorita za nespremenljivo velikost posameznega periodičnega plačila; v drugih primerih se velikost tega zneska občasno spremeni, bodisi zaradi odpravljanja inflacijskih problemov (prevrednotenja – indeksacije še neodplačanega dela dolga) bodisi zato, ker je vnaprej dogovorjeno povišanje obrestne mere po določenem številu obrokov (tak način je bil pred leti poznan pri stanovanjskih posojilih) ali iz kakega drugega razloga (F. F. v Krediti, v E-REVIR, 2006). 11 Toženka je mdr. navajala, da je kopija kartice prometa nečitljiva, kar pa ne drži. Tožnica je že prvi pripravljalni vlogi (vloga z dne 4. 5. 2017) priložila čitljivo kopijo (A 19).