Jedro

Tožnik zakonito ni bil prevzet k družbi V. d.o.o., ampak mu je tožena stranka podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je ukinila dejavnost vzdrževanja opreme, za katero je bila zadolžena enota, v kateri je delal tožnik. Po ukinitvi je to dejavnost v celoti opravljala družba V. d.o.o., ki je že pred tem vzdrževala opremo tožene stranke, na to družbo s strani tožene stranke niso bila prenesena nobena sredstva ali oprema, prav tako pa tudi niso bili prevzeti delavci. Edino dva delavca, ki jima je delovno razmerje prenehalo pri toženi stranki, sta se zaposlila pri družbi V. d.o.o., vendar ne za opravljanje del vzdrževanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 12. 2005 in na ugotovitev, da nadaljevanje delovnega razmerja pri toženi stranki ni več mogoče ter da je tožena stranka dolžna tožniku zagotoviti pravice iz delovnega razmerja za čas od 17. 2. 2006 do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje in za ta čas vpisati v delovno knjižico delovno dobo, ga prijaviti v socialna zavarovanja in mu plačati za navedeno obdobje tudi denarne zahtevke, ki se nanašajo na celotno obdobje. Sklenilo je, da stranki trpita vsaka svoje pravdne stroške.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožeča stranka iz razlogov zmotne uporabe materialnega prava, zmotne uporabe pravil ZPP, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlaga, da sodišče pritožbi ugodi in napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi, v celoti ugodi zahtevku tožeče stranke oziroma podredno, da napadeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču, v obeh primerih pa stroške postopka naloži toženi stranki skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od dneva izdaje sklepa o stroških dalje do plačila v roku 15 dni pod izvršbo. Priglaša pritožbene stroške. Prvostopenjsko sodišče ni odločilo o spremembi tožbe, kljub temu da mu je pritožbeno sodišče to naložilo v sklepu pod opr. št. Pdp 69/2011 z dne 11. 2. 2011. Sodba sodišča je nejasna in sama s seboj v nasprotju tako, da je ni mogoče preizkusiti. Sodišče je ugotovilo, da prenosa delavcev ni bilo, kljub temu, da tožena stranka priznava, da gre za prenos dejavnosti znotraj tožene stranke in da je tožena stranka s sklepom z dne 8. 11. 2005 ukinila organizacijsko enoto FE VO na PAK, da se dejavnost prenese na V. d.d. s ciljem integracije dejavnosti znotraj skupine C. z dnem 1. 11. 2005 ter da je bilo odločeno, da kadrovska služba ugotovi možnosti za zaposlitev delavcev ukinjene enote. Tožnik vztraja, da je šlo za prenos dejavnosti, kljub temu, da je šlo za poslovanje po naročilnicah, saj tožena stranka ni dokazala, da bi tako sodelovanje „po potrebi“ potekalo še s kako drugo družbo in ne le z V. d.d.. Priča B.K. je sicer to izpovedal, a konkretnih dokazov in nazivov drugih družb tožena stranka ni podala. Navedena priča je izpovedala, da ni šlo za prenos dejavnosti, medtem ko citirani sklep tožene stranke potrjuje prenos delavcev. Izjava priče je tako neresnična in neverodostojna ter v nasprotju z listinskimi dokazi. Sodišče bi moralo zaključiti, da gre za prenos dejavnosti znotraj skupine, kar potrjuje navedeni sklep tožene stranke in da je potrebno uporabiti 73. člen ZDR ter priznati tožniku pravice po tem členu. V predmetni zadevi je prišlo do premika dejavnosti iz ene družbe k drugi družbi v skupini družb. Dejstvo prenosa enote (ne režijskega obrata) je potrdila tudi priča G.S. v izpovedi dne 26. 6. 2006. Priča B.K., direktor V. d.d., je na naroku z dne 8. 11. 2006 izpovedal, da je večji del vzdrževanja strojne opreme do ukinitve funkcionalne enote opravljala tožena stranka sama, ter da je V. d.d. prevzel 20 oziroma 23 delavcev, ki so to dejavnost opravljali pri toženi stranki. V ponovljenem postopku je priča navajala, da V. d.d. dela vzdrževanja ne opravlja le za toženo stranko, temveč tudi za trg ter da so se dela oddajala zunanjim izvajalcem. Iz izpovedi priče V.S. izhaja, da je ukinitev in prenos funkcionalne enote vzdrževanja pomenilo zmanjševanje zaposlenih za pet in s tem zmanjšanje stroškov za plače, a to je tudi pomenilo, da je v skupini C. zaradi tega prenosa povečalo oziroma ohranilo število zaposlenih v dejavnosti vzdrževanja opreme in se tako tudi stroški za plače niso znižali. Navedbe tožene stranke, da je B.K., direktor v V. d.d., ponujal delovno mesto tožniku v družbi prevzemnici, da se je toženec trudil najti tožeči stranki ustrezno delo, kažejo na to, da se je tožena stranka zavedala obveznosti po 73. členu ZDR. Priča L.P. je izpovedala, da za tožnika ni bilo primernega dela niti v tej enoti (to je FE VO), niti v celotnem podjetju, pri čemer je s tem mišljena skupina C., saj je priča v nadaljevanju izpovedala, da ima pregled nad potrebami in zasedenosti delovnih mest za celotno toženo stranko. Priča M.V. je izpovedal, da je bila za celotno vzdrževanje v okviru tožene stranke sprejeta odločitev, da se vse vzdrževanje prenese na drugo firmo, to je V. d.d.. Pri ukinitvi funkcionalne enote so upoštevali, da je bilo že pred tem vzdrževanje prenešeno na V. d.d. in ni bilo potrebno, da del vzdrževanja opravljajo še v okviru tožene stranke, da so ta dela opravljali štiri zaposleni skupaj s tožnikom, ter da poleg funkcionalne enote vzdrževanja na področja PAK ni bilo druge funkcionalne enote s področja režije. V ponovljenem sojenju je priča svojo izpoved spremenila, da na V. d.d. niso bila prenesena sredstva, pri tem pa spregledala, da so delavci nadaljevali z opravljanjem istih del na istem področju, kot so to počeli pri toženi stranki. Sodišče je v celoti sledilo nekonsistentnim izpovedim prič zaposlenih pri toženi stranki oziroma kapitalsko povezanih družb in ni preverilo listinske dokumentacije. Meni, da bi bilo potrebno v tem sporu uporabiti sodbo Spijkers in da obstoječa sodna praksa prenos dejavnosti po 73. členu ZDR pojmuje široko in nudi delavcem najširšo možno zaščito. Ni potrebno, da so preneseni vsi delavci oziroma, da niso z delom pri delu delodajalcu prevzemniku nadaljevali vsi delavci. Tudi v primeru, če bi sodišče štelo, da ni šlo za spremembo delodajalca, pa je opozoriti, da tožena stranka v konkretnem primeru, tožnika ni skušala zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ga dokvalificirati ali prekvalificirati. Sodišče je tudi napačno ugotovilo, da so razlogi za invalidnost pri tožniku nastali po prenehanju delovnega razmerja, saj so ti nastali že v letu 1996 in v letu 2002. Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem prereka vse pritožbene navedbe in predlaga, da Višje delovno in socialno sodišče pritožbo v celoti zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo, tožečo stranko pa obveže na plačilo stroškov odgovora na pritožbo. Ne drži trditev tožene stranke, da prvostopenjsko sodišče ni odločilo o spremembi tožbe, saj je tožeča stranka s pripravljalno vlogo z dne 8. 3. 2011 spremenila tožbeni zahtevek in je sodišče o tem zahtevku razsodilo. Tožeča stranka v pritožbi navaja, da je tožena stranka sama priznala, da gre za prenos dejavnosti znotraj tožene stranke in se pri tem zavedala svojih obveznosti do delavcev zaradi prenosa dejavnosti. Ta trditev ne drži. Tožena stranka ni nikoli priznala, da je šlo za prenos dejavnosti v smislu, kot to trdi tožeča stranka. Uprava je na seji 8. 11. 2005 sprejela sklep št. ..., na katerega se sklicuje tudi pritožba, vendar ni nobene pravne in dejanske podlage, da bi se lahko na podlagi takšnega sklepa lahko sklepalo, da gre pri tem za pravni prenos podjetja ali dela podjetja v smislu 73. člena ZDR, ki posledično pomeni za zaposlene spremembo delodajalca. S tem ko se je vzdrževanje opreme PAK preneslo na V. d.d., ni šlo za dejansko nadaljevanje opravljanja dejavnosti, kakor tudi ni prišlo do ponudbe zaposlitve. V V. d.d. so bile že pred tem integrirane vse službe vzdrževanja in se dejavnost vzdrževanja potem, ko je bila ukinjena enota FE VO, ni prav nič spremenila. Dejavnost se ni mogla nadaljevati, saj ni bilo na V. d.d. za opravljanje dejavnosti vzdrževanja preneseno nobeno sredstvo in prevzet noben delavec za to dejavnost. FE VO ni ohranila identitete, ker je tudi ni imela, ker ni bila samostojna ekonomska enota. Poleg tega pa se tudi iz identitete ukinjene dejavnosti ni v nobeni obliki ohranila, saj je V. d.d. že pred ukinitvijo dejavnosti vzdrževanja za toženo stranko opravljal določena dela s področja vzdrževanja. Tožena stranka tudi ob ukinitvi ni prenesla nobenih nepremičnin ali premičnin in nobenega delavca. Glede zaposlenih petih delavcev FE VO je bilo dokazano, da je imela FE VO ob ukinitvi pet zaposlenih delavcev, skupaj s tožečo stranko. Delavca A.Š. in A.O. sta si s 1. 11. 2005 sama našla zaposlitev v V. d.d. in bila tam zaposlena na povsem drugih delovnih mestih. A.Š. kot tehnolog vzdrževanja, A.O. kot ključavničar III. Preostala dva delavca sta ostala zaposlena pri toženi stranki na asfaltni bazi, tako noben delavec ni nadaljeval z delom, kot ga je opravljal do ukinitve FE VO. Tožeča stranka je zaradi izkazanih poslovnih razlogov prejela redno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tožena stranka se je zavedala svoje obveznosti po 88. členu ZDR, zato je iskala zaposlitev za tožnika, kar izhaja tudi iz izpovedi priče L.P.. Glede izpovedi priče V.S. tožena stranka pojasnjuje, da je to direktor PAK in bila njegova zadolžitev, da ocenjuje, ali bi bilo kakšno delo ustrezno za tožnika, pri tem pa sam ni podal nobene potrebe po kadru. Tudi dejstvo, da se je priča B.K., direktor V. d.d., s tožnikom pogovarjal o možnosti zaposlitve tožnika pri V. d.d., ne daje podlage za sklepanje tožeče stranke, da je šlo za prenos po 73. členu ZDR. Tožeča stranka vztraja, da so obstajali razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožeči stranki in da se sklepi organov ter njihovi prepisi ujemajo, kar je razvidno iz pisne dokumentacije. Obstajali so ugotovljeni ekonomski razlogi za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo dejansko stanje in na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo ter da v postopku ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, katere uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Protispisne so pritožbene navedbe, da sodišče ni odločilo o spremembi tožbe, saj je iz izreka sodbe razvidno, da je sodišče prve stopnje odločilo o spremenjenem tožbenem zahtevku, to je o tožbenem zahtevku, kot je bil oblikovan v pripravljalni vlogi z dne 8. 3. 2011, na list. št. od 369 do 375. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

V tem individualnem delovnem sporu je bilo odprto vprašanje ali je bila tožeči stranki zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ali pa bi tožena stranka morala postopati po 73. in 74. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji) in je v posledici nepravilnega postopanja delo tožnika postalo nepotrebno. Za odgovor na zastavljeno vprašanje je bilo potrebno ugotoviti, ali je prišlo do prenosa gospodarske dejavnosti, v okviru katere je tožnik pri toženi stranki opravljal delo, in sicer na podlagi dokazov, s katerimi bi se ugotovilo, kakšna dejavnost je bila (če je bila) prenesena, na kakšen način, ali se pri družbi V. d.d. opravlja enako delo, kot se je opravljalo pri toženi stranki, kakšna dela je družba V. d.d. opravljala za toženo stranko pred in po podaji odpovedi tožniku, kakšno delo sedaj opravljajo nekdanji sodelavci tožnika in podobno.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje navedena vprašanja razčistilo in tudi po oceni pritožbenega sodišča napravilo pravilen dokazni zaključek, da v konkretnem primeru ni šlo za prenos gospodarske dejavnosti in toženi stranki ni bilo potrebno postopati po 73. in 74. členu ZDR. To svojo odločitev je tudi ustrezno obrazložilo in jo je mogoče preizkusiti. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje napravilo napačne dokazne zaključke in da že iz samega sklepa tožene stranke št. ... z dne 8. 11. 2005 izhaja, da gre za prenos dejavnosti, ker je v njem navedeno, da se zaradi boljših ekonomskih učinkov ukinja organizacijska enota FE VO na PAK. Dejavnost vzdrževanja opreme na PAK pa prenese na V. d.d. s ciljem integracije dejavnosti znotraj skupine C. z dnem 1. 11. 2005 in ker je bilo kadrovski službi naloženo, da ugotovi možnost za zaposlitev delavcev ukinjene enote. Ta sklep bi res lahko bil podlaga za prenos gospodarske dejavnosti tudi v smislu 73. in 74. člena ZDR, vendar le v primeru, če bi bil izveden tako, da bi preneseni del ohranil svojo identiteto, kar pomeni organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti. Tudi iz prakse Evropskega sodišča izhaja, da so odločilni kriteriji za presojo prenosa ohranitev identitete podjetja oziroma dela podjetja, poleg tega pa so pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenese tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti med prenosom in po njej in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti. Za prenos bi lahko šlo tudi, če med prevzemnikom in prenosnikom ni neposrednega pogodbenega razmerja, ali v primeru, če podjetje z javnim razpisom prepusti drugemu opravljanje storitev, ki so jih prej opravljali njegovi delavci. V večini zadev je eno od odločilnih dejstev prevzem vseh ali pa le nekaterih zaposlenih, saj v določenih dejavnostih opravljanje dela temelji le na zaposlenih, tako da gospodarska identitete obstaja brez pomembnejših materialnih in nematerialnih sredstev ter jo sestavlja le skupina delavcev, združenih v skupni aktivnosti. Za prenos je v takih primerih bistveno, da kot skupina po prevzemu obstaja bistven del zaposlenih.

V tem individualnem delovnem sporu je bilo ugotovljeno, da je bila pri toženi stranki ukinjena dejavnost vzdrževanja opreme, ki se je izvajala v FE VO, kjer je bilo zaposlenih pet delavcev, med njimi tudi tožnik. Dejavnost vzdrževanja opreme je po ukinitvi začela v celoti opravljati V. d.d., ki je že pred tem opravljala vzdrževanje opreme za toženo stranko, po 1. 11. 2005 to je ukinitvi FE VO pa v celoti. Način poslovnega sodelovanja med toženo stranko in V. d.d. glede vzdrževanja se ni spremenil, saj se je vzdrževanje še naprej opravljalo preko naročilnic. Na V. d.d. niso bila prenesena nobena sredstva ali oprema, prav tako pa tudi ne delavci. Zato tudi ni bistveno za koga vse je V. d.d. opravljal vzdrževanje. V postopku pred sodiščem prve stopnje je bilo na podlagi listinskih dokazov in izpovedi prič ugotovljeno, da je bilo v FE VO zaposlenih pet delavcev, da sta se pri V. d.d. po ukinitvi FE VO zaposlila dva delavca, ki jima je pri toženi stranki prenehalo delovno razmerje na njuno lastno željo, vendar ne pri delih vzdrževanja, to je pri delih, ki sta jih opravljala pri FE VO. Zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da je izjava priče B.K., da ni šlo za prenos dejavnosti neresnična in v nasprotju z listinskimi dokazi. Tudi iz izpovedi priče G.S. ni mogoče zaključiti, da je šlo za prenos dejavnosti. Ta priča je bila zaslišana iz razloga, da se ugotovi, ali je prevzela delo tožnika in iz njene izpovedi je sodišče ugotovilo, da ni nadomestila tožnika. Ker torej ni bil ugotovljen prenos dejavnosti na V. d.d., tožena stranka ni bila zavezana postopati po 73. in 74. členu ZDR.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da naj bi prenos dejavnosti izhajal že iz samega teksta sklepa št. ... z dne 8. 11. 2005 in da dejstva, da je V. d.d. po 1. 11. 2005 v celoti opravljal dejavnosti vzdrževanja za toženo stranko. Navedeno pomeni le, da je tožena stranka spremenila organizacijo poslovanja in prenehala z lastnim vzdrževanjem. Ker pa organizacija, ki je v celoti (pred tem le delno) opravljala dejavnost vzdrževanja, opravljala to s svojimi delavci in svojo opremo in ne s prevzemom delavcev ali opreme tožene stranke, tudi ni bila dolžna prevzeti delavcev, ki so pred tem opravljali vzdrževanje pri toženi stranki. Samo opravljanje dejavnosti vzdrževanja brez prenesenih nepremičnin, premičnin, to je delovnih sredstev ali delavcev, ne predstavlja prenosa dejavnosti po Direktivi Sveta 2001/23/ES o zbliževanju zakonov držav članic v zvezi z varstvom pravic zaposlenih v primeru prenosa obrata, dela obrata, podjetja ali dela podjetja. Zato so pritožbene navedbe o drugačnih sodni praksi Evropskega sodišča in tudi sodni praksi slovenskih sodišč, neutemeljene, saj iz sodnih primerov kaj takega ne izhaja. Za presojo ali gre za prenos dejavnosti ali ne, je bistveno kako se delo po reorganizaciji dejansko opravlja, kot izhaja iz vseh sodb tako SES kot slovenskih sodišč.

Glede na zgoraj navedeno je tudi utemeljen nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je bila tožniku zakonito odpovedana pogodba o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker ni bilo več dela na delovnem mestu vodja FE VO na PAK, za katerega je tožnik imel sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožena stranka izpolnila svojo obveznost in preverila, da tožnika ni mogoče zaposliti na drugem delovnem mestu oziroma pod spremenjenimi pogoji. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo slediti izpovedi priče V.S., ki je na naroku 8. 11. 2006 izpovedala, da je bila možnost zaposlitve tožnika na ustreznem drugem delovnem mestu. Navedena priča ni izpovedala, na katerem delovnem mestu bi tožnika zaposlili, prav tako tega ni navedel tožnik, zato iz same izpovedi priče, da misli, da bi se kakšno mesto za tožnika našlo, da pa je tožnik želel biti le vodja, kar pa mu ni mogla ponuditi, ni mogoč dokazni zaključek, da je obstajalo prosto ustrezno delovno mesto za tožnika pri toženi stranki. Iz izpovedi priče L.P., vodje kadrovske službe namreč izhaja, da pri toženi stranki ni bilo prostega delovnega mesta in da v tistem času tudi niso iskali nobenih kadrov. Zgolj pavšalne pritožbene navedbe, da tožena stranka ni ravnala po določbi 3. odstavka 88. člena ZDR so tako neutemeljene.

Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da odločba invalidske komisije ZPIZ z dne 3. 3. 2011 (o pravici do invalidnine) in izvedenska mnenja ne morejo imeti vpliva na zakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Po določbi 116. člena ZDR uživajo invalidi posebno pravno varstvo pred odpovedjo. Tožnik v času odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je 5. 12. 2005, ni imel statusa invalida, zato zanj določbe posebnega varstva pred odpovedjo invalidu, ne pridejo v poštev, kot pravilno obrazlaga sodišče prve stopnje. Pri tem ni pomemben nastanek invalidnosti, temveč ugotovitev dejstva invalidnosti z odločbo pristojnega organa, to je Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje. Zato so pritožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje, za kar je imelo podlago v določbi 353. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka, tožeča stranka iz razloga, ker s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa glede na določbe 5. odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 – Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), po katerih krije v sporih o obstoju in prenehanju delovnega razmerja tožena stranka svoje stroške postopka, ne glede na izid spora.