Jedro

V obravnavanem primeru je ugotovljeno le, da družba V. d.d. opravlja podobne (ali enake) storitve, kot so se opravljale v ukinjeni enoti tožene stranke, ni pa ugotovljen noben drug kriterij, ki bi kazal na prenos gospodarske entitete oziroma organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti. Zato je presoja, da do prenosa dela podjetja ni prišlo, pravilna.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. V tem sporu je sodišče druge stopnje pravnomočno že odločilo s sodbo Pdp 385/2007 z dne 10. 1. 2008 in prvotno sodbo sodišča prve stopnje, s katero je bil tožbeni zahtevek zavrnjen, spremenilo ter zahtevku ugodilo. Štelo je, da je tožena stranka prenesla dejavnost vzdrževanja na družbo V. d.d., kar pomeni, da je prišlo do spremembe delodajalca v smislu prvega odstavka 73. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS št. 42/2002) in je zato odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga nezakonita. Vrhovno sodišče je sodbo sodišča druge stopnje s sklepom VIII Ips 202/2008 z dne 19. 4. 2010 razveljavilo in zadevo vrnilo v novo sojenje, ker ugotovljena dejstva niso zadoščala za zaključek, da je do prenosa dejavnosti res prišlo. V ponovljenem postopku je sodišče druge stopnje razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje in zadevo vrnilo v nov postopek.

2. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga z dne 5. 12. 2005, za zagotovitev vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno s plačo za čas od februarja 2006 dalje, za plačilo odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, za plačilo odškodnine za neizrabljen letni dopust in za plačilo regresa za letni dopust in božičnice za leta 2006 do 2010 oziroma sorazmerni del regresa za leto 2011, vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je podan odpovedni razlog iz 1. alineje prvega odstavka 88. člena ZDR, ker je tožena stranka storitve vzdrževanja opreme na P. prenesla na drugo družbo znotraj skupine C. C., konkretno na V. d.d. Gre za družbo, ki se ukvarja z dejavnostjo vzdrževanja in ki je storitve za toženo stranko delno opravljala tudi dotlej. Tožena stranka je zato ukinila organizacijsko enoto vzdrževanja F. na P.. Identiteta ukinjene organizacijske enote se ni ohranila. S prevzemom celotne storitve vzdrževanja se dejavnost V. d.d. ni spremenila ne v dejanskem ne v organizacijskem smislu. Zato po presoji sodišča prve stopnje niso bili izpolnjeni pogoji iz 73. člena ZDR o prenosu dela dejavnosti.

3. Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožnikovo pritožbo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Soglašalo je z ugotovitvijo, da med toženo stranko in družbo V. d.d. ni prišlo do prenosa dejavnosti vzdrževanja, da je tožena stranka dokazala utemeljen odpovedni razlog ter da je izpolnila vse zakonske zahteve, vključno z obveznostjo preverjanja, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji na drugih delih.

4. Zoper pravnomočno sodbo je vložil revizijo tožnik, ki uveljavlja „vse revizijske razloge“. Navaja, da sta sodbi sodišča druge in prve stopnje pomanjkljivi in se ju ne da preizkusiti ter da je materialno pravo zmotno uporabljeno. Meni, da izpodbijanih sodb ni mogoče preizkusiti glede pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ker se do tega vprašanja v ponovljenem postopku sodišči nista opredelili. Tudi do vprašanja, ali tožena stranka razpolaga z ustreznim delom za tožnika, ki bi mu ga v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR morala ponuditi, sta se opredelili le pavšalno. Dokazno breme, da je postopala v skladu z zakonom, je na toženi stranki, zato bi moralo sodišče navesti razloge, zaradi katerih je štelo, da je tožena stranka navedeno obveznost izpolnila. Ker je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana tudi iz ekonomskega razloga, bi morali sodišči razčistiti njegov obstoj. Vse navedeno po oceni revizije predstavlja bistveno kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje pa se ne strinja z materialnopravno presojo, da med toženo stranko in družbo V. d.d. ni prišlo do prenosa dejavnosti vzdrževanja. Da je do tega prišlo, izhaja iz sklepa uprave št. 1376 z dne 8. 11. 2005. Ukinjena organizacijska enota je opravljala dejavnost vzdrževanja za lastne potrebe. Po ukinitvi je enako dejavnost za toženo stranko opravljala družba V. d.d. Gre za situacijo, kot jo je v zadevi Spijkers, C-24/85, obravnavalo Sodišče evropskih skupnosti (SES), s tem, da je kot „stranko“, za katero se je pred prenosom opravljala dejavnost vzdrževanja in se prenesla na V. d.d., treba šteti toženo stranko Dejavnost vzdrževanja opreme ne potrebuje znatnih osnovnih sredstev, zato okoliščina, da prenosa osnovnih sredstev ni bilo, ne more biti odločilna. Ker med toženo stranko in V. d.d. ni posebne pogodbe o opravljanju storitev, ampak se te opravljajo na podlagi naročil, je zaključek, da je družba V. d.d. prevzela utečeno dejavnost tožene stranke, logičen. Pri tem revizija opozarja tudi na zadevo Rask in Christensen, C-209/91, iz katere izhaja, da podjetje ohrani identiteto tudi v primeru, če z javnim razpisom prepusti drugemu opravljanje storitev, ki so jih prej opravljali njegovi delavci. Predlaga spremembo sodbe sodišča druge in prve stopnje tako, da se zahtevku tožnika v celoti ugodi.

5. Tožena stranka je v odgovoru na revizijo predlagana njeno zavrnitev.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 371. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS št. 26/99 in naslednji) preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

8. Revizija neutemeljeno očita sodišču druge stopnje bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s tem, da se ni opredelilo do pravočasnosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo nobenih dejstev v zvezi s pravočasnostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato mu ni mogoče očitati, da je izpustilo razloge o odločilnih dejstvih. V pritožbi tožnik vprašanja pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni izpostavil kot odločilnega, zato je logično, da se ga tudi sodišče druge stopnje ni dotaknilo. Sodba sodišča druge stopnje zaradi tega, ker ne vsebuje dejstev in zato tudi ne razlogov o pravočasnosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ne onemogoča preizkusa. Preizkus bi bil onemogočen le v primeru, če bi sodišči izrecno ugotovili, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi pravočasna, pa glede tako ugotovljenega dejstva ne bi imeli razlogov.

8. Neutemeljen je očitek iste bistvene kršitve v zvezi z ugotovitvijo, da je tožena stranka v skladu s tretjim odstavkom 88. člena ZDR preizkusila, ali je tožnika mogoče zaposliti pod spremenjenimi pogoji. Poseben postopek, kako naj delodajalec preizkusi to možnost, v zakonu ni določen. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je tožena stranka preizkus naredila, saj je vodja kadrovske službe L. P. izpovedala, da tožena stranka prostih ustreznih delovnih mest ni imela in da v spornem obdobju tudi ni iskala nobenih kadrov. Niti iz izpovedi V. S. niti iz pavšalnega očitka tožnika, da obveznost iz tretjega odstavka 88. člena ZDR ni bila izpolnjena, pa ni izhajalo, na katero ustrezno delovno mesto bi tožena stranka tožnika lahko zaposlila. S takšno obrazložitvijo je sodišče navedlo dovolj jasne razloge o odločilnem dejstvu – namreč o tem, da tožena stranka tožnika ni mogla zaposliti pod spremenjenimi pogoji, ker te možnosti ni bilo.

10. Prav tako ima izpodbijana sodba razloge glede utemeljenosti odpovednega razloga. Pri tem ni bistvenega pomena, ali je tožena stranka razlog utemeljila kot organizacijski, ekonomski ali drug, ampak je bistvena ugotovitev, da je iz razlogov na strani delodajalca prišlo do prenehanja potreb po delu delavca pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi (1. alineja prvega odstavka 88. člena ZDR). Glede tega je sodba sodišča prve stopnje, ki se ji v celoti pridružuje sodišče druge stopnje, tudi jasna: zaradi odločitve, da dejavnosti vzdrževanja ne bo več opravljala, je tožena stranka ukinila organizacijsko enoto F. na P.. Zato je prenehala potreba po opravljanju dela vodje ukinjene enote (tožnik je bil vodja te organizacijske enote) pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi.

11. Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

12. Za presojo zakonitosti podane odpovedi pogodbe o zaposlitvi je bilo ključnega pomena vprašanje, ali je med toženo stranko in družbo V. d.d. prišlo do prenosa dejavnosti. V tem primeru bi prišlo do spremembe delodajalca in bi pogodbene in druge pravice in obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, prešle na delodajalca prevzemnika (prvi odstavek 73. člena ZDR).

13. Sodišče druge stopnje je ugotovilo, da tožena stranka dejavnosti vzdrževanja ni prenesla na družbo V. d.d. v smislu prvega odstavka 73. člena ZDR (pravni prenos podjetja ali dela podjetja, izveden na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve) in temu zaključku pritrjuje tudi revizijsko sodišče. Sklep uprave št. 1376 z dne 8. 11. 2005, ne glede na to, kako je oblikovan, ne dokazuje nasprotnega, saj ostali izvedeni dokazi kažejo, da do prenosa dejansko ni prišlo.

14. Že v razveljavitvenem sklepu VIII Ips 202/2008 z dne 19. 4. 2010 je revizijsko sodišče pojasnilo, da je treba zato, ker zakon ne določa natančno, kdaj lahko govorimo o pravnem prenosu podjetja ali dela podjetja, pri razlagi 73. člena ZDR uporabiti Direktivo sveta 2001/23/ES z dne 21. marca 2001 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov, ter sodbe SES, izdane v zvezi z njeno uporabo. Direktiva se po 1. členu uporablja za vsak prenos podjetja, obrata ali dela obrata na drugega delodajalca, ki je posledica pogodbenega prenosa ali združitve. Za prenos pa se šteje prenos gospodarske enote, ki ohrani svojo entiteto, se pravi organiziran skupek virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti, ne glede na to, ali je ta dejavnost glavna ali stranska.

15. Poudarilo je tudi, da iz številnih odločitev SES izhaja, da je treba odgovor, ali gre v posameznem primeru za prenos, iskati v značilnih dejstvih prenosa in na podlagi teh dejstev presoditi, ali je šlo za prenos ali ne (zadeva C-392/92 – C. Schmidt). Pri celoviti oceni, ali gre za prenos v smislu Direktive, so pomembne zlasti okoliščine, ki se nanašajo na tip podjetja ali obrata, ali so prenesene nepremičnine, premičnine in pravice, vrednost pravic v času prenosa, ali je novi delodajalec prevzel večino delavcev ali ne, ali so prenesene tudi stranke, kakšna je stopnja podobnosti dejavnosti pred prenosom in po njem in čas morebitne začasne prekinitve dejavnosti (zadeva C-24/85 - Spijkers).

16. V skladu s citiranima sodbama SES je sodišče prve stopnje ugotavljalo okoliščine v zvezi z ukinitvijo organizacijske enote vzdrževanja pri toženi stranki in okoliščine v zvezi s prevzemom storitev s strani V. d.d. Iz ugotovitev, na katere je revizijsko sodišče vezano izhaja, da je tožena stranka zaradi boljših ekonomskih učinkov ukinila enoto F. na P., ki je izvajala vzdrževanje. Sklenila je, da vzdrževanja ne bo več izvajala z lastnimi delavci, temveč ga bo zaupala izvajalcu, ki je del teh storitev zanjo izvajal že dotlej. Način sodelovanja med toženo stranko in družbo V. d.d. je ostal nespremenjen, le da je po 1. 11. 2005 storitev vzdrževanja izvajala tudi v tistem delu, ki ga je prej obvladovala organizacijska enota F.. Posebna pogodba o sodelovanju ni bila sklenjena. Vzdrževanje se je opravljalo na podlagi naročilnic. Na V. d.d. niso bila prenesena sredstva ukinjene enote niti oprema niti delavci. Identiteta (entiteta) ukinjene organizacijske enote se ni ohranila v nobeni obliki.

17. Zgolj opravljanje storitev, ki so enake dejavnosti, ki jo je tožena stranka ukinila, ne utemeljuje zaključka o pravnem prenosu dela dejavnosti. Revizija pri tem neutemeljeno ponuja primerjavo z zadevo Spijkers (C-24/85), v kateri je šlo za pomočnika direktorja v obratu podjetja, ki je prenehalo poslovati. Obrat je bil prodan in je začel spet delovati, pri čemer je novo podjetje prevzelo večino v prejšnjem podjetju zaposlenih delavcev. Ključna kriterija sta v tem primeru prenos materialnih sredstev in skupine zaposlenih; ničesar od tega v obravnavani zadevi ni bilo. Tudi primerjava z zadevo Rask in Christensen (C-209/91) ni ustrezna. V tej zadevi je podjetje (z javnim razpisom) prepustilo drugemu podjetju opravljanje storitev, ki so jih prej opravljali njegovi delavci in sicer tako, da mu je prepustila upravljanje kantine. Odločilen kriterij je bilo nadaljevanje dela s sredstvi prenosnika. Tudi tega kriterija v obravnavani zadevi ni bilo.

18. Nasprotno pa je v zadevi Liikenne (C-172/99) sodišče odločilo, da ne gre za prenos, če med dvema podjetjema ni prišlo do prenosa znatnega dela materialnih sredstev (storitev mestnega prevoza je mestni svet prenesel na drugega izvajalca, ki od prejšnjega ni prevzel niti vozil niti nobenega drugega premoženja). Podobna je bila odločitev v zadevah Allen (C-234/98) in Hidalgo in Ziemann (združena zadeva C-173/96 in C-247/96). SES je presodilo, da za prenos ne zadošča zgolj opravljanje podobne ali enake storitve, če ni tudi drugih kriterijev, ki definirajo gospodarsko entiteto oziroma ki predstavljajo organiziran skupek virov (npr. prevzem zaposlenih, vodstvenega kadra, način in organizacija dela itd.).

19. V obravnavanem primeru je ugotovljeno le, da družba V. d.d. opravlja podobne (ali enake) storitve, kot so se opravljale v ukinjeni enoti, ni pa ugotovljen noben drug kriterij, ki bi kazal na prenos gospodarske entitete oziroma organiziranega skupka virov, katerega cilj je opravljanje gospodarske dejavnosti. Zato je presoja, da do prenosa dela podjetja ni prišlo, pravilna.

20. Tožena stranka je ukinila organizacijsko enoto, katere vodja je bil tožnik, zato je podan utemeljen poslovni razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi v smislu prve alineje prvega odstavka 88. člena ZDR.

21. Ker niso podani z revizijo uveljavljani razlogi, jo je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo.

22. Tožena stranka na podlagi petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS št. 2/2004) krije sama svoje stroške odgovora na revizijo.