Jedro

Določba 47. člena SPZ odstopa od splošno sprejetega načela enotnosti nepremičnine (superficies solo cedit), zato pritožnica s sklicevanjem na 18. člen SPZ, na katerem utemeljuje solastninsko pravico (ker je lastnica nepremičnine, na kateri leži del shrambe, naj bi bila shramba sestavina njene nepremičnine), ne more uspeti. V primeru gradnje čez mejo nepremičnine lahko bodisi lastnik nepremičnine bodisi graditelj (enako njegov pravni naslednik) zahteva, da sodišče v nepravdnem postopku uredi medsebojna razmerja, pravnomočna sodna odločba pa šele omogoča pridobitev (so)lastninske pravice na gradnji.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišče prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je prvostopenjsko sodišče (v nadaljevanju sodišče) zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) zahtevala, da tožena stranka (v nadaljevanju toženka) izprazni prostor, shrambo, drugo z desne, stoječo na parcelah 6992/11 in 6992/1 k.o. A.1, gledano proti vhodu, ter ji jo izroči v posest. Tožnici je naložilo, da je dolžna toženki povrniti pravdne stroške v znesku 1.797,09 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi.

2. Zoper sodbo se je pritožila tožnica. V postopku je bilo ugotovljeno, da sporna shramba stoji na parcelah št. 6992/1 (last Občine B.) in 6992/11 (last tožnice) ter, da ima na njej posest toženka. Kljub temu je zaključilo, da tožnica ni aktivno legitimirana za predmetno tožbo, ker naj ne bi pojasnila, na kakšni pravni podlagi temelji solastnina na shrambi. Poleg tega je štelo, da solastniški deleži niso določeni in da solastnik ne more imeti izključne pravice na realnem delu stvari. Sodišče je tako mnenja, da tožnica ni uspela dokazati svoje solastninske pravice, zaradi česar je ugovor pasivne legitimacije utemeljen. Nadalje je pritrdilo toženki, da shrambe ne more izročiti, ker se ta v pretežnem delu nahaja na parceli št. 6992/1. Zaključki sodišča so pravno zmotni. Pritožnica se sklicuje na 18. člen Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ). Ker shramba stoji tudi na parceli št. 6992/11, je njena solastninska pravica izkazana in s tem tudi solastninska pravica na delu shrambe kot sestavina nepremičnine. Shramba ni fizično deljena. V vsakem primeru pa bi šlo za skupno lastnino in se uporabljajo določbe zakona, ki urejajo solastnino (peti odstavek 72. člena SPZ). Po določbi 100. člena SPZ imata solastnik in skupni lastnik pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari.

3. Toženka je argumentirano odgovorila na pritožbo. Predlagala je njeno zavrnitev in zahtevala povračilo stroškov pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v tej pravdi zahtevala izpraznitev in izročitev ene (določno navedene) izmed treh shramb, ki se nahajajo na parceli št. 6992/11, katere lastnica je. Toženka naj bi jo zasedala brez pravnega naslova, saj je čas, za katerega ji je bila še dovoljena začasna uporaba (še za časa, ko je bil lastnik shramb C. C.), potekel. Obrambne trditve toženke so bile, da ne drži, da ji je bila dovoljena zgolj začasna uporaba, da se je leta 2006 z zakonitim zastopnikom tožnice kot pooblaščencem prejšnjega lastnika (C.) dogovorila za izgradnjo in nakup treh shramb pod dostopno potjo na parceli št. 6992/11 in skladno z dogovorom plačala 5.424,80 EUR. Predvsem pa je trdila, da tožnica ni aktivno legitimirana za predmetno tožbo, saj ni lastnica nepremičnine, na kateri se shramba nahaja. V nadaljevanju pravde je tožnica prvotno trditev o lastništvu shrambe spremenila in trdila, da je solastnica shrambe, saj shramba delno leži na drugi parceli, tj. parc. št. 6992/1 ter se sklicevala na 100. člen SPZ.

6. Sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da shramba leži v pretežnem delu (79 %) na parceli št. 6992/1, ki je last Občine B., v preostalem, manjšem delu2 pa na parceli št. 6992/11, ki je last tožnice, ter da tožnica zahteva izpraznitev tudi dela nepremičnine, ki ni njen, a ni navedla, na kakšni pravni podlagi utemeljuje solastnino in solastnine ni dokazala. Na podlagi navedenih ugotovitev je štelo, da je ugovor aktivne legitimacije utemeljen. Tudi sicer je štelo, da je tožbeni zahtevek neizvršljiv.

7. Zaključek sodišča, da tožnica ni dokazala aktivne stvarne legitimacije, je pravilen. Tožnica je s predmetno vrnitveno tožbo zahtevala varstvo (so)lastninske pravice. V skladu z 92. členom SPZ mora tožnica, da bi z vrnitvenim zahtevkom uspela, med drugim dokazati, da je lastnica stvari, torej aktivno stvarno legitimacijo. V skladu s 100. členom SPZ ima pravico do tožbe za varstvo lastninske pravice na celi stvari tudi solastnik in skupni lastnik.

8. Tožničine trditve, na katerih je utemeljevala (so)lastninsko pravico (zgoraj povzete), so bile skope. Zanjo ni sporna ugotovitev sodišča, da shramba leži v pretežnem delu (79 %) na parceli št. 6992/1, ki je last Občine B., v preostalem, manjšem delu pa na njeni parceli št. 6992/11. Prepričanje pritožnice, da naj bi že dejstvo, da shramba delno leži na njeni parceli, utemeljevalo njeno solastninsko pravico na shrambi, je zmotno. Zakonske podlage zanj ni, da bi (so)lastninsko pravico na shrambi pridobila na kakšni drugi pravni podlagi, tožnica ni niti trdila. Že navedena sodbena ugotovitev kaže, da gre očitno za primer, ko je bila shramba zgrajena preko meje. Pridobitev lastninske pravice na nepremičnini na podlagi gradnje čez mejo nepremičnine ureja 47. člen SPZ. Določba 47. člena SPZ odstopa od splošno sprejetega načela enotnosti nepremičnine (superficies solo cedit), zato pritožnica s sklicevanjem na 18. člen SPZ, na katerem utemeljuje solastninsko pravico (ker je lastnica nepremičnine, na kateri leži del shrambe, naj bi bila shramba sestavina njene nepremičnine), ne more uspeti. V primeru gradnje čez mejo nepremičnine lahko bodisi lastnik nepremičnine bodisi graditelj (enako njegov pravni naslednik) zahteva, da sodišče v nepravdnem postopku uredi medsebojna razmerja, pravnomočna sodna odločba pa šele omogoča pridobitev (so)lastninske pravice na gradnji. V konkretnem primeru pa tožnica ni ne trdila ne dokazala, da je z lastnico sosednje nepremičnine (parc. št. 6992/1) na tak način uredila medsebojna razmerja. Zato in ker ni niti zatrjevala niti dokazala, da naj bi (so)lastninsko pravico na shrambi pridobila na kakšni drugi podlagi, je sodišče njen tožbeni zahtevek utemeljeno zavrnilo.

9. Ker je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka že iz tega razloga pravilna, se pritožbeno sodišče ne bo opredelilo do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na drug sodbeni razlog.

10. Glede na navedeno in ker tudi ni ugotovilo kršitev postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

11. Izrek o stroških temelji na 154. in 165. členu ZPP. Tožnica, ki s pritožbo ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Obenem je dolžna toženki povrniti stroške odgovora na pritožbo. Te je sodišče odmerilo v znesku 279,99 EUR (za sestavo odgovora na pritožbo – 375 točk, materialni stroški 2%, DDV).

1 V nadaljevanju bo izpuščena navedba katastrske občine. 2 0,84 m²