Jedro

Sprememba sodbe sodišča prve stopnje.

Drugačna presoja že ugotovljenih dejstev.

Izrek

I. Pritožbi okrožne državne tožilke se ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se obdolženi A. A. (z osebnimi podatki kot v sodbi sodišča prve stopnje), spozna za krivega, da je:

I. v sredini meseca julija 2013 v stanovanju na naslovu ... ml. B. B. prisilil k spolnemu občevanju tako, da je zagrozil z neposrednim napadom na življenje, na ta način, da je od nje zahteval, da mora priti v spalnico, kjer je na postelji počival, ji ukazal, da naj mu sleče spodnje hlače in nogavice in ga pokrije ter da naj dvigne svojo krilo, kar je zaradi strahu storila, nato pa je zbežala v svojo sobo, kamor ji je sledil in jo za lase zvlekel nazaj v sobo, kjer jo je potisnil na posteljo ter jo pričel otipavati po prsih in poljubljati po ustih, pri tem pa se mu je skušala iz objema iztrgati, prav tako pa ga je ves čas prosila, da naj jo pusti pri miru, a ji zaradi njegove fizične moči to ni uspelo, nato ji je na silo slekel krilo in spodnje hlače, jo potisnil na hrbet, roke pa ji je tiščal na posteljo ter svojo spolni ud potisnil v njenega in tako proti njeni volji z njo spolno občeval, ko je z dejanjem končal, ji je zagrozil, da če bo o tem komu povedala, da jo bo ubil;

II. dne 15. 10. 2013 med 13.30 in 14.15 v gozdu, v neposredni bližini ... ulice v osebnem avtomobilu znamke J.G.C. s silo in grožnjo prisilil ml. B. B. z neposrednim napadom na življenje, da je trpela kakšno spolno dejanje na ta način, da ji je, ko je avtomobil ustavil v gozdu zagrozil, da naj bo tiho ter jo pričel na silo poljubljati, otipavati po prsih in spolovilu tako, da je s prstom prodrl v njeno spolovilo, pri čemer ga je ves čas prosila, da naj jo pusti pri miru in ga tudi skušala odriniti, vendar ji to zaradi njegove fizične moči ni uspelo, nato je od nje zahteval, da ga oralno zadovolji in ji zagrozil, da če tega ne bo storila, da jo bo ubil, ker se ga je zelo bala, ga je iz strahu na njegovo zahtevo dvakrat oralno zadovoljila.

S tem je z dejanjem, opisanim pod točko I izreka storil kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika, z dejanjem pod točko II izreka pa kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika.

Za prvo kaznivo dejanje se obdolženemu po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika določi kazen 1 (eno) leto zapora, za drugo kaznivo dejanje pa po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika kazen 7 (sedem) mesecev zapora, nakar se mu po 3. točki prvega odstavka 53. člena Kazenskega zakonika izreče enotna kazen 1 (eno) leto in 6 (šest) mesecev zapora.

II. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku se obdolženega oprosti vrnitve stroškov tega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku in plačila sodne takse.

III. Po tretjem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku nagrada in potrebni izdatki oškodovankine pooblaščenke bremenijo proračun, oškodovana B. B. pa se po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku s premoženjskopravnim zahtevkom napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obdolženega A. A. po 3. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprostilo obtožbe, po kateri bi naj storil kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. Oškodovana B. B. je bila po tretjem odstavku 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo, stroški kazenskega postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter nagrada in potrebni izdatki obdolženčevega zagovornika pa po prvem odstavku 96. člena ZKP obremenjujejo proračun, kot po tretjem odstavku 97. člena ZKP obremenjujejo proračun, nagrada in potrebni izdatki postavljene oškodovankine pooblaščenke.

2. Zoper sodbo se je pritožila okrožna državna tožilka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da sodišče druge stopnje sodbo spremeni tako, da obdolženega spozna za krivega storitve obeh navedenih kaznivih dejanj ter mu izreče kazen po predlogu iz besede strank na glavni obravnavi ali da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom oziroma da po 380. členu ZKP samo opravi obravnavo.

3. Na pritožbo je odgovoril obdolženčev zagovornik, ki nasprotuje uveljavljanemu izpodbojnemu razlogu in pritožbenim predlogom ter predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbo zavrne kot neutemeljeno, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdi.

4. Pritožbeni preizkus je pokazal naslednje:

5. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je sestavljena iz dveh delov. V prvem delu (10. do 16. točka obrazložitve sodbe) temelji na ugotovitvah o nezanesljivosti oškodovankinih izpovedb skozi kazenski postopek, o razhajanjih v, sicer spreminjajočih se izpovedbah prič C. C., D. D. in E. E., ki so oškodovankino izpovedbo potrjevale, o skladnosti izpovedb prič F. F., G. G., H. H., I. I., J. J., K. K., L. L., M. M., ki so potrjevale bistvo obdolženčevega zagovora in o skladnosti izpovedb dela teh prič s posameznimi objektivnimi dejstvi. V drugem delu (25. točka obrazložitve sodbe) se sodišče prve stopnje sklicuje na izpovedbe prič N. N., O. O., P. P., G. G., F. F., R. R., S. S., Š. Š., J. J., H. H. in I. I. ter na povprečne življenjske izkušnje, po katerih nobeno od dejanj v izvršitvenem smislu ni moglo biti storjeno in nato še na ugotovitve izvedenca psihiatra, ki ni mogel izključiti nobenega od možnih motivov za oškodovankino prijavo kaznivih dejanj, ko je ocenil za nenavadno oškodovankino spreminjanje izpovedb v postopku in ko je menil, da so lahko bile tudi težave v oškodovankini primarni družini vzrok za ponovitev oziroma poslabšanje oškodovankinih glavobolov in ne zgolj zatrjevani posilstvi.

6. Med prvim in drugim delom dokazne ocene se nahaja del (17. do 24. točka obrazložitve sodbe) s povzetki izpovedb priče T. T., U. U., V. V., Z. Z., Ž. Ž., X. X., Y. Y. in A. B., povzetki vsebine prebranih listin, pregledane CD zgoščenke in USB ključka ter povzetki ugotovitev iz izvedenskih mnenj izvedenca psihiatra in izvedenke za otroško in mladostniško psihiatrijo. Na koncu je še del (26. točka obrazložitve sodbe), v katerem so navedeni razlogi, ki so po oceni sodišča prve stopnje zahtevali pritegnitev izvedenca kliničnega psihologa, ovire, ki so to v danem primeru preprečile ter posledice na dokazno oceno nasprotujočih si izvedenskih mnenj, od katerih je treba na koncu slediti tistemu, ki je za obdolženca najugodnejše. 7. Ključna okoliščina ali dejstvo, zaradi katerega sodišče prve stopnje ni sledilo oškodovankini izpovedbi in ne izpovedbam prič, ki so oškodovankino izpovedbo potrjevale, je bil čas izvršitve dejanj, za kar je tudi v sami izvršitvi dvomilo. To po utemeljeni pritožbeni graji ni pravilno. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je oškodovanka obe izvršitvi skozi celotni kazenski postopek opisovala brez pomembnejših razlik in odstopanj. Opisi so nazorni in glede na storilčev cilj smiselni. Dejstvo je tudi, da je oškodovanka za obe izvršitvi neposredno povedala pričam D. D, E. E., X. X. in Z. Z. Priča Ž. Ž. je od oškodovanke izvedel za prvo izvršitev, priča C. C. je za obe izvršitvi izvedel posredno od priče D. D., medtem ko je priča K. K. vsaj za eno od izvršitev izvedel posredno od priče E. E. Na takšen način sta bili obe izvršitvi do te mere utrjeni, da ju kot zaznavnih sprememb v zunanjem svetu po oceni sodišča druge stopnje ni mogoče zanikati. Ne po mnenju in izpovedbi izvedenca psihiatra v delu, po katerem ni mogoče izključiti t.i. reparacijskih pričakovanj kot motiva za prijavo kaznivih dejanj, ne po izpovedbah prič F. F., R. R., N. N. in L. L. ter O. O., po katerih je oškodovanka izvršitvi zatrjevala in opisovala iz ljubosumnosti oziroma maščevalnih vzgibov zaradi neuspelega razmerja z M. M. ter končno, ne glede na dileme, ki so spremljale ugotavljanje časovnih okvirjev obeh izvršitev.

8. Reparacijska pričakovanja ob prijavi kaznivih dejanj, samih izvršitev in njihove vsebine ne izključujejo, medtem ko je priča M. M. razmerje z oškodovanko zanikal. Slednje je sodišče prve stopnje po subjektivnem prepričanju pripisalo pričini poroki s pričo L. L., oškodovankine izpovedbe v delu, ko je povedala, da z M. M. nista bila par, čeprav sta se veliko družila, pa kljub povzetku v razlogih sodbe ni upoštevalo. To je pomembno, kajti ne samo, da omenjeni izvedenec psihiater pri oškodovanki ni ugotovil dejavnikov psihološke narave, značilnosti organske možganske patologije s pojavom konfabulacij ali izmišljenih zgodb in ne duševne bolezni s pojavom napačnega, izkrivljenega doživljanja realnosti zaradi blodnjavosti ali halucinacij, ampak je ocenil, da v primeru oškodovanke in obdolženčevega sina P. P. ni šlo za neprostovoljno združenje, pač pa za dogovorjeno "poroko", zaradi katere je oškodovanka pričakovala boljše življenje. Pri takšnem mnenju, domneva o vzrokih za nastanek in vsebine zatrjevanih kršitev, kot so jo po zgornjih izpovedbah ponujale navedene priče, ne more vzdržati in je bilo treba izpovedbi priče M. M. ter oškodovankini izpovedbi v povzetem delu slediti. Obratno od ugotovljenega velja za izvedenčevo domnevo o obdolženčevem nasilju kot možnem vzroku za nastanek in vsebino zatrjevanih izvršitev, ki da je razblinilo oškodovankina pričakovanja po boljšem življenju. Gre za domnevo, ki različno od ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z nasiljem v oškodovankini primarni družini v 22. točki obrazložitve sodbe, nima opore v izpovedbah prič, povzetih v razlogih sodbe, ki obdolženčevega nasilja na ravni družinskega problema niso omenjale, kaj šele, da bi ga podrobneje opisovale. Izjema je oškodovankina izpovedba z glavne obravnave 19. 6. 2015 v delu, ko je povedala, da je obdolženi svojega sina in njenega "moža" za vsako figo pretepal, vendar so tedaj izkustveno bolj smiselna zatrjevanja in opisi v tej smeri, kot pa da je oškodovanka zaradi obdolženčevega nasilja zatrjevala in opisovala nekaj, kar se ni zgodilo. Na koncu ostaneta še izvedenčeva ocena o nenavadnem spreminjanju oškodovankinih izpovedb v postopku in mnenje o možnem drugem vzroku za oškodovankine glavobole. Pri izvedenčevi oceni sodišče druge stopnje najprej opozarja na njen omejen domet v primerjavi z istovrstno oceno sodišča ter v obravnavani zadevi posebej, da je izvedenec psihiater po celovitem povzetku v 19. točki razlogov sodbe za ugotovljeno spreminjanje v oškodovankini izpovedbi postavil dve razmeroma enakovredni hipotezi. Oškodovankino mladost in neizkušenost v sodnih postopkih na eni strani ter zavestno manipulacijo in rentna pričakovanja na drugi. Podobno velja za mnenje o drugem možnem vzroku za oškodovankine glavobole, s tem da je treba znova opozoriti, da je to mnenje v zvezi z ugotovitvami drugih strokovnjakov in da niti po takšnem mnenju obdolženčevi izvršitvi kot prvi možni vzrok za oškodovankine glavobole nista bili izključeni. Ker izvedenec psihiater nobeni od postavljenih hipotez za nastanek in vsebino zatrjevanih in opisanih izvršitev po oškodovanki ni dal prednosti pred drugo, ker nobena od zgornjih dveh domnev ni imela potrditve niti v tistih dokazih, ki so po oceni sodišča prve stopnje obdolženca razbremenjevali, in ker ni res, da bi samo nereparacijska pričakovanja ob prijavi kaznivih dejanj zagotavljala obstoj in vsebino prijavljenega, se dvomi sodišča prve stopnje v obe obdolženčevi izvršitvi izkažejo za neutemeljene.

9. Drugače je po preusmerjeni pozornosti iz vzrokov in motivov za oškodovankino prijavo kaznivih dejanj na njeno vsebino. Tedaj je jasno, da je oškodovanka že ob prijavi kaznivih dejanj obe obdolženčevi izvršitvi opisala ter ju krajevno in časovno umestila tako, da ju je bilo mogoče v predkazenskem in kasneje v kazenskem postopku preizkusiti. Pri tem je po utemeljeni pritožbeni obrazložitvi pomembno, da je po prijavi kaznivih dejanj in po oškodovankini izpovedbi čas prve obdolženčeve izvršitve sovpadal v bivanjem obdolženčeve žene na K. in ko je obdolženca obšla nenadna slabost ter da je do druge izvršitve prišlo po tem, ko je obdolženi oškodovanko odpeljal z obiska pri njenih starših. Čas obeh izvršitev je bil torej zamejen (lociran) in ga je bilo treba pri vsaki posamezni izvršitvi le še določiti. Pri prvi izvršitvi je bil čas določen z mesečnim okvirjem, druga izvršitev je bila datumsko določena. Glede na takšen pristop si oškodovankina izpovedba ter izpovedbe prič D. D ter C. C. in drugih prič, ki so oškodovankino izpovedbo potrjevale v zvezi s časom prve obdolženčeve izvršitve ne nasprotujejo in tudi omembe vrednih sprememb v teh delih izpovedb sodišče druge stopnje ni zasledilo. Se pa strinja, da oškodovankina izpovedba ter izpovedbe prič D. D in C. C. v zvezi z določenim časom druge obdolženčeve izvršitve niso povsem skladne in ne ves čas enake.

10. Toda če je zanemariti oškodovankino starost, da priča D. D ni prav pismena (list. št. 137) in da je enako kot priča C. C.. oseba brez poklica, je dejstvo, da je oškodovanka že ob prijavi kaznivih dejanj navajala 15. 10. 2013 kot datum druge obdolženčeve izvršitve, da je sicer na glavni obravnavi 19. 6. 2021 na eno od zagovornikovih vprašanj odgovorila, da je do druge obdolženčeve izvršitve prišlo pred njenim rojstnim dnevom 2. 10. 2013, nakar je že v nadaljevanju zaslišanja vztrajala pri prvotnem datumu. Od tedaj naprej je oškodovankina izpovedba glede časa druge obdolženčeve izvršitve nespremenjena, medtem ko se priči D. D in C. C., ki sta drugo obdolženčevo izvršitev enotno povezovala z dnem, ko je oškodovanka prespala pri njima doma in enako opisala stanje, v katerem je obdolženi prišel po oškodovanko, glede samega datuma te izvršitve nista kategorično izjavljala. Le pri priči C. C. je bila posebej preizkušena njegova navedba iz predkazenskega postopka o 29. 9. 2013 kot datumu druge obdolženčeve izvršitve, ki ga je priča T. T. kot sestavljalec kazenske ovadbe po lastni oceni štel za verjetnejši datum od datuma iz oškodovankine prijave. Kljub temeljitemu zaslišanju priče C. C. glede datuma druge obdolženčeve izvršitve, ta ni bil zanesljiv, kar velja še za datum, ko je odšel po oškodovanko. Vsekakor pa je bilo to po 15. 10. 2013 in v okoliščinah, kot jih je opisala oškodovanka na glavni obravnavi dne 19. 6. 2015 (list. št. 96). Ugotovljena neenotnost dela oškodovankine izpovedbe je torej minimalna, neskladja z izpovedbama prič D. D in C. C. pa medsebojno niso izključujoča. 11. Sodišče druge stopnje ni prezrlo niti izpovedbe priče X. X. v delu, ko je po prijavi kaznivih dejanj povzemala vsebino pogovora z oškodovanko, ki ji je tedaj povedala, da sta si obdolženčevi izvršitvi časovno sledili ena za drugo ter da je neposredno po drugi izvršitvi pobegnila in ne izpovedb prič, po katerih v splošnem izhaja, da v zatrjevanih okoliščinah in v opredeljenem času do nobene od obdolženčevih izvršitev objektivno ni moglo priti. Toda priča X. X. je na glavni obravnavi 12. 11. 2015 izrecno povedala, da oškodovanke podrobneje o dejanjih ni spraševala, ker to ni bil namen pogovora (list. št. 239), oškodovanka pa je v nadaljevanju glavne obravnave 7. 12. 2015 po predočeni izpovedbi priče X. X. v delu, ko je opisala vsebino pogovora, povedala, da vsebina pogovora z njene strani ne drži in da je bila tedaj zmedena (list. št. 263). V nadaljevanju postopka je oškodovanka pri opisih obeh obdolženčevih izvršitev iz prijave kaznivih dejanj, izpovedbe v preiskavi ter iz izpovedbe na glavni obravnavi dne 19. 6. 2015 vztrajala. Razen tega se je oškodovanka po prijavi kaznivih dejanj pogovarjala še s pričo Z. Z., ki je na glavni obravnavi 12. 11. 2015 povzela vsebino pogovorov, v katerem ji je oškodovanka povedala za dve časovno ločeni izvršitvi. Razlika je le, da je oškodovanka prvo izvršitev časovno umestila v junij 2013, medtem ko je za drugo izvršitev navajala oktober 2013. Če je bilo v prvem primeru ugotovljeno neskladje posledica osredotočenosti priče X. X. na drug oziroma prvoten namen pogovora ter oškodovankine zmedenosti med pogovorom, je v drugem primeru nedvomno, da je oškodovanka priči Z. Z. opisala obe obdolženčevi izvršitvi na pretežno enak način, kot je to storila ob prijavi kaznivih dejanj in nato še nekajkrat, ko je bila zaslišana v kazenskem postopku. Glede na ugotovljeno, oškodovankinih izpovedb v tem postopku niti po primerjavi z njenimi navajanji in zatrjevanji po prijavi kaznivih dejanj, ni mogoče oceniti kot neskladnih ali spreminjajočih. Opisano ogrodje obeh obdolženčevih izvršitev je namreč po utemeljenih pritožbenih poudarkih ves čas enako, zgoraj preizkušene razlike pa znova niso takšne, da bi bilo treba samo zaradi katere od teh razlik vse oškodovankine izpovedbe v kazenskem postopku zavrniti kot nezanesljive ali celo kot izmišljene.

12. Čeprav število prič, ki so v izpovedbah bolj ali manj nakazovale, da kaznivi dejanji v zatrjevanih okoliščinah in v opredeljenem času nista mogli biti izvršeni, ni majhno, je najprej opozoriti, da to ni združljivo z izpovedbo že omenjene priče Z. Z. in ne z izpovedbo priče Ž. Ž., ki sta v obrazložitvi sodbe delno povzeti, v dokazni oceni pa prezrti. Obe priči sta namreč oškodovanko doživeli kot travmatizirano osebo, kar je v primeru neizvršenih kaznivih dejanj kot podlage za takšno stanje nenavadno. Tisto kar ostane, je potem znova samo domneva izvedenca psihiatra o obdolženčevem nasilju v družini, ki pa ga po že obrazloženem nobena od zaslišanih prič, ki so obdolženčev zagovor potrjevale, ni omenjala. Pomembno je tudi, da prva izvršitev po opisu dejanja ni bila takšna, da bi zahtevala daljši časovni vložek, da nobena od prič (N. N., P .P., O. O. in G. G.) oškodovanke ni zaznala izven hiše ter da v zvezi z drugo izvršitvijo izpovedba priče F. F., R. R., O. O., S. S., Š. Š. in J. J., po utemeljeni pritožničini oceni niso skladne.

13. Zlasti v delu, ko sta priči O. O. in S. S. povedala, da je 15. 10. 2013 zakolu jagnjeta in pred kosilom sledil razvoz oziroma razdelitev mesa, česar priča J. J., kot mesar, ki je jagnje zaklal, ni omenjal. Enako velja za priči F. F. in R. R., ki sta bila pri zakolu navzoča, s tem da je priča F. F. kasneje na glavni obravnavi 5. 2. 2018 povedal, da je bil 15. 10. 2013 z obdolženim skupaj od 5.00 ure zjutraj in da je obdolženi meso razvažal po 16.00 uri (list. št. 543), kar pa je moralo biti glede na izpovedbe ostalih prič, po kosilu. Če pustimo ob strani, da prvi del izpovedbe priče F. F. ni v skladu s prvotno pričino izpovedbo, je v zaznavnem nasprotju z izpovedbo priče O. O. v delu, ko je povedala, da je obdolženi 15. 10. 2013 po molitvi in pred zakolom jagnjeta prišel voščiti praznik, medtem ko priče F. F. v tem delu ni omenjala, kot na drugi strani priča F. F. niti v spremenjeni izpovedbi ni omenjal priče O. O. Neskladja in nasprotja v izpovedbah navedenih prič niso nepomembna, saj razvoz mesa po obdolžencu (da bi meso razvažal kdo drug, nobena od prič ni navajala) pred kosilom glede na opis kaznivega dejanja zanesljivo odpira objektivno možnost druge izvršitve, ki pa končno niti v primeru obdolženčevega razvoza po kosilu, ob manjšem časovnem zamiku v opisu dejanja ni izključeno. S takšnimi izpovedbami navedenih prič ter kljub temu, da so te enotno navajale, da se je oškodovanka odselila že pred 15. 10. 2013, kar izhaja še iz izpovedb prič H. H. in I. I., obdolženi ob predhodno preizkušenih dokazih ne more biti razbremenjen do te mere, da bi bil kot storilec drugega enako kot prvega kaznivega dejanja izključen.

14. Sploh pa ne po povezavi vsebine oškodovankine prijave kaznivih dejanj, njenih izpovedb v kazenskem postopku in izpovedb prič D. D, C. C., E. E., X. X., Z. Z., Ž. Ž. in K. K. z ugotovitvami izvedenke za otroško in mladostniško psihiatrijo, ki jih pritožnica v pritožbeni obrazložitvi utemeljeno poudarja. Najprej zato, ker v razlogih sodbe izvedenkine ugotovitve niso v celoti povzete in zlasti, ker so povsem neposredne ter z vidika naloge, ki jo je izvedenka morala opraviti, zadostne. Pri tem je pomembno, da je izvedenka pri oškodovanki ugotovila posttravmatsko stresno motnjo, ki jo je povezala z obremenjujočo spolno izkušnjo ter zlasti, da je izključila povezave z nasiljem v oškodovankini primarni družini, kakor tudi s "prodajo" oškodovanke v zakon z obdolženčevim sinom. Pomembno je še, da se izvedenkine ugotovitve skladajo z izvidi kliničnega psihologa, ki je oškodovanko pregledal nekaj mesecev po dejanjih, da je po njenem klinično psihološki pregled oškodovanke pokazal, da je doživljanje opisala na svoj preprost in neposreden način, kar je izvedenko vodilo do ocene, da je oškodovanka govorila iz lastne izkušnje ter da je obrazložila, čemu izvedenec psihiater pri oškodovanki ni zaznal posttravmatske stresne motnje. Glede na to, in ker pritožnica na koncu utemeljeno opozarja na vsebino dopisa Strokovnega sveta za sodno izvedenstvo, sodno cenilstvo in sodno tolmačenje z dne 30. 4. 2020, po katerem sta upoštevaje nalogo (izvedenski problem) pedopsihiater in klinični psiholog enako kompetentna, se postavitev slednjega za izvedenca tudi po oceni sodišča druge stopnje izkaže za nepotrebno. Še zlasti, ker niti v obrazložitvi napadene sodbe niso navedeni konkretni zadržki iz 257. in 258. člena ZKP v zvezi z izvedenskim mnenjem izvedenke za otroško in mladostniško psihiatrijo, ki bi bili šele s postavljenim izvedencem za klinično psihologijo ustrezno odpravljeni.

15. Zgoraj preizkušena povezava je sodišču druge stopnje omogočala zanesljive ugotovitve o dokazanosti obeh obdolženčevih izvršitev in o obdolženčevi krivdi. Že po opisu dejanj sta bili obe izvršitvi ciljno naravnani in nobenega dvoma ni, da je obdolženi v obeh primerih cilj dosegel. Če k temu dodamo druge okoliščine, kot so odsotnost domačih v hiši, v kateri se je nahajal z oškodovanko v času prve izvršitve in izbira gozda za kraj v času druge izvršitve, je ob upoštevanju obdolženčeve starosti ter pridobljenih življenjskih izkušenj jasno, da se je zavedal protipravne vsebine obeh ugotovljenih izvršitev in da je vsakokratno kaznivo dejanje tudi hotel izvršiti (25. člen KZ-1).

16. Ker se je okrožna državna tožilka utemeljeno pritožila zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, za pravilno ugotovitev pa je bila potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, brez izvedbe novih dokazov ali ponovitve že izvedenih dokazov, sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje ni razveljavilo, temveč jo je, skladno z izrekom spremenilo (peti odstavek 392. člena in prvi odstavek 394. člena ZKP). Glede na to, da na zadnji glavni obravnavi 31. 3. 2021 obdolženi zagovora ni dopolnil in da so bili vsi dokazi izvedeni posredno z branjem, je bilo sodišče druge stopnje pri njihovi oceni v primerljivo enakem položaju kot sodišče prve stopnje (prim. Gorkič P., Zakon o kazenskem postopku, Uvodna pojasnila k noveli ZKP-O, Uradni list, Ljubljana 2021, stran 64.) in posledično samo predlagane obravnave ni opravilo.

17. Za kaznivo dejanje posilstva je po prvem odstavku 170. člena KZ-1 predpisana kazen zapora od enega do desetih let, za kaznivo dejanje spolnega nasilja pa po prvem odstavku 171. člena KZ-1 kazen od šestih mesecev do desetih let. Višina konkretno določenih kazni je posledica teže kaznivih dejanj, ki sta bili izvršeni zoper oškodovanko, ki je bila tedaj stara nekaj manj kot 16 let, ki se je preselila k obdolžencu kot "nevesta" njegovega sina in ki je morala obdolženca pri drugem kaznivem dejanju dvakrat oralno zadovoljiti. Hkrati pa ni bilo prezrto, da obdolženi še ni bil obsojen in da je po mnenju izvedenke za otroško in mladostniško psihiatrijo, del znakov za oškodovankino posttravmatsko stresno motnjo oslabel, del izginil oziroma so bili ti do zadnjega oškodovankinega zaslišanja le še v delu prisotni (list. št. 815/4). Po tako določeni kazni za posamezno kaznivo dejanje je bila nato obdolženemu po 3. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1 izrečena enotna kazen zapora, ki je večja od vsake določene kazni ter brez da bi jo v seštevku dosegla.

18. Ker je obdolženi po posredovanih podatkih edini, ki z mesečnim dohodkom v višini 750,00 EUR preživlja in vzdržuje družino z 8 otroki, ga je sodišče druge stopnje vrnitve stroškov postopka od 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP in plačila sodne takse po četrtem odstavku 95. člena ZKP oprostilo. Pomeni, da je bilo treba po tretjem odstavku 97. člena ZKP tudi za nagrado in potrebne izdatke oškodovankine pooblaščenke skleniti, da obremenjujejo proračun, medtem ko je bila oškodovanka s premoženjskopravnim zahtevkom po drugem odstavku 105. člena ZKP napotena na pravdo. V danih okoliščinah in pogojih podatki kazenskega postopka niso dali zanesljive podlage, da bi sodišče druge stopnje o premoženjskopravnem zahtevku v celoti ali vsaj v delu razsodilo.