Jedro

Domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.

Dokazni standard je neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti. Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo in dubio pro reo, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma (in dubio pro reo), celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje.

Izrek

I. Pritožbi obtoženčevega zagovornika se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obtoženega A. A., sina ... in ... (roj. ...), roj. ... na Kosovem, stanujočega ...

oprosti obtožbe, da je

1. v sredini meseca julija leta 2013, v stanovanju na naslovu ... ml. B. B. prisilil k spolnemu občevanju tako, da ji je zagrozil z neposrednim napadom na življenje, na ta način, da je od nje zahteval, da mora priti v spalnico, kjer je na postelji počival, ji ukazal, da mu naj sleče spodnje hlače in nogavice in ga pokrije, ter, da naj dvigne svoje krilo, kar je zaradi strahu storila, nato pa je zbežala v svojo sobo, kamor ji je sledil in jo za lase zvlekel nazaj v sobo, kjer jo je potisnil na posteljo, ter jo pričel otipavati po prsih in poljubljati po ustih, pri čemer se mu je skušala iz objema iztrgati, prav tako ga je ves čas prosila, da naj jo pusti pri miru, a ji zaradi njegove fizične moči to ni uspelo, nato ji je na silo slekel krilo in spodnje hlače, jo potisnil na hrbet, roke pa ji je tiščal na posteljo, ter svoj spolni ud potisnil v njenega in tako proti njeni volji z njo spolno občeval, ko je z dejanjem končal, ji je zagrozil, da če bo o tem komu povedala, da jo bo ubil;

2. dne 15. 10. 2013 med 13.30 in 14.15 uro v gozdu, v neposredni bližini vzhodne ulice, v osebnem avtomobilu znamke Jeep Grand Cherokee s silo in grožnjo prisilil ml. B. B. z neposrednim napadom na življenje, da je trpela kakšno spolno dejanje na ta način, da ji je, ko je avtomobil ustavil v gozdu zagrozil, da naj bo tiho, ter jo pričel na silo poljubljati, otipavati po prsih in spolovilu tako, da je s prstom prodrl v njeno spolovilo, pri čemer ga je ves čas prosila, da naj jo pusti pri miru in ga tudi skušala odriniti, vendar ji to zaradi njegove fizične moči ni uspelo, nato je od nje zahteval, da ga oralno zadovolji in ji zagrozil, da če tega ne bo storila, da jo bo ubil, ker se ga je zelo bala, ga je iz strahu na njegovo zahtevo dvakrat oralno zadovoljila, s čimer naj bi storil - z dejanjem opisanim v točki 1 kaznivo dejanje posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika, in - z dejanjem opisanim v točki 2 kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena Kazenskega zakonika.

II. Na podlagi prvega odstavka 96.člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona ter potrebni izdatki obtoženca in potrebni izdatki in nagrada njegovega zagovornika, proračun.

III. Po tretjem odstavku 97. člena Zakona o kazenskem postopku bremenijo nagrada in potrebni izdatki pooblaščenke oškodovanke, ki je bila mladoletni oškodovanki postavljena po uradni dolžnosti, proračun.

IV. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovano B. B. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom v znesku 70.000,00 EUR napoti na pravdo.

Obrazložitev

A. 1. Zoper obtoženega A. A. teče postopek že od leta 2014. Sklep o uvedbi preiskave je bil izdan dne 23. 6. 2014 ter za tem, dne 10. 3. 2015 zoper njega vložena obtožnica zaradi kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavku 170. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in kaznivega dejanja spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena KZ-1. S sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru I K 22757/2014 z dne 7. 6. 2016 je bil obtoženec iz razloga po 3. točki 358.člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v celoti oproščen obtožbe. Pritožbeno sodišče je dne 7. 12. 2016 pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje obtoženca dne 31. 3. 2021 ponovno v dvomu obtožbe oprostilo. Pritožbi okrožne državne tožilke je višje sodišče ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega storitve obeh očitanih mu kaznivih dejanj ter mu za kaznivo dejanje po prvem odstavku 170. člena KZ-1 določilo kazen eno leto zapora, za kaznivo dejanje po prvem odstavku 171. člena KZ kazen sedem mesecev zapora ter mu po določilih o steku izreklo enotno kazen eno leto in šest mesecev zapora. Oškodovanko je s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo, plačila stroškov kazenskega postopka pa je obtoženca oprostilo.

2. Zoper obsodilno sodbo sodišča druge stopnje se je pritožil obtoženčev zagovornik iz razlogov po 358. členu ZKP, saj meni, da v spisu ni podatkov, da bi sodišče lahko onkraj razumnega dvoma izdalo obsodilno sodbo. Kršena je torej domneva nedolžnosti iz 27. člena Ustave RS (v nadaljevanju Ustave). Zagovornik meni, da je bila obravnavana zadeva že vse od podaje kazenske prijave oškodovanke policiji podvržena izredno pomanjkljivi preiskavi, tako, da vsi očitki zoper obtoženca slonijo zgolj na oškodovankini izpovedbi. Gre torej za besedo proti besedi, ob odsotnosti kakršnihkoli drugih dokazov, ki bi pripomogli k razjasnitvi vseh okoliščin obravnavanega primera. Policija namreč ni izvedla ustreznih preiskovalnih postopkov, predvsem v smeri preiskave okoliščin očitanih kaznivih dejanj, ki se običajno izvedejo v takih primerih. Ni izvedla zdravniškega pregleda oškodovanke (žrtev spolnega nasilja ali posilstva v ginekološko ordinacijo običajno privedejo organi pregona z ustrezno odredbo o strokovnem pregledu), ni izločila oblačil, ki jih je oškodovanka nosila ob opisovanih dogodkih, ni odvzela DNK oškodovanke in obtoženca, ni opravila hišne preiskave, predvsem prostora, kjer naj bi očitana dejanja zgodila, ni opravila preiskave avtomobila obtoženca in ne preiskave mobilnih telefonov. Po oceni zagovornika je sodišče tudi povsem neutemeljeno verjelo izpovedbam prič, ki so za obe obtožencu očitani ravnanji izvedeli zgolj posredno, od oškodovanke same ali celo od druge osebe, ki ji je oškodovanka izpovedovala o dogodkih (priče C. C., D. D., E. E. ter F. F.), ni pa upoštevalo izpovedb prič, ki so o določenih okoliščinah v zvezi z oškodovankinimi navedbami o kraju ali času storitve izpovedovale na podlagi neposredne zaznave in to drugače, kot oškodovanka. Tako ni ocenjevalo izpovedbe priče G. G. (socialne delavke), pri kateri se je oškodovanka oglasila prvič dne 4. 2. 2014 predvsem zaradi svetovanja glede nadaljevanja šole. G. G. je namreč povedala, da je opravila razgovor z oškodovanko, med drugim, po ustaljenem protokolu, tudi o družinskih razmerah. Med pogovorom ji je oškodovanka omenila, da naj bi bil do nje nasilen fantov oče, ki naj bi jo najprej zaprl v hišo in posilil, drugi dan pa odpeljal v gozd, kjer mu je pobegnila. Prav tako pritožbeno sodišče ni upoštevalo izpovedbe dr. med. R. R.>, ki je izpovedala, da se je oškodovanka pri njej prvič oglasila že leta 2006 zaradi glavobolov in je bila zaradi tramatiziranosti takrat tudi hospitalizirana. Ob ponovnem obisku v novembru leta 2013 ji je oškodovanka zaupala, da naj bi jo posilil fantov oče v juniju in oktobru 2013 v njihovem stanovanju in to tedaj, ko fanta ni bilo doma. Kliničnemu psihologu S. S. pa je oškodovanka, ki jo je pregledal 15. 11. 2013, povedala, da naj bi bila posiljena s strani fantovega očeta nekje junija ali julija. Zagovornik pri tem še posebej izpostavlja, da so se navedene priče pogovarjale z oškodovanko kmalu po tem, ko naj bi bila obravnavana kazniva dejanja storjena. G. G., ki je opravila razgovor z oškodovanko dobre štiri mesece po zadnjem dogodku, je govorila o popolnoma drugačnem sosledju, kot kasneje, priči S. S. pa en mesec po zadnjem dogodku dveh spolnih napadov sploh ni omenjala, temveč je govorila le o enem posilstvu in o „tastovem“ fizičnem nasilju. Zato je presoja v obsodilni sodbi, da se je glede kraja in časa očitanih posilstev oškodovanka očitno zmedla, vse prej kot prepričljiva. V nadaljevanju zagovornik opozarja še na znanstveno dokazano dejstvo, (opisano v številni strokovni literaturi), da s potekom časa dokazano oslabijo spoznavni viri na katerih temelji obtožba, predvsem, da ponavljanje ene in iste izpovedi predstavlja resno nevarnost, da izjave prič več ne izražajo dejanskih okoliščin1. Pri tem po mnenju zagovornika tudi ni mogoče mimo dejstva, da je večkratno spreminjanje časovnih okoliščin kaznivega dejanja onemogočilo obtožencu obrambo z alibijem. Postopek se vleče že dolgih sedem let in je bilo pred sodiščem prve stopnje opravljeno več kot 50 narokov za glavno obravnavo. To sodišče, ki je dokaze izvajalo neposredno je obtoženca v dvomu dvakrat oprostilo, obsojen pa je bil s sodbo pritožbenega sodišča, ki je dokaze zgolj povzemalo, ni pa jih ustrezno ocenilo. Poleg kršitve domneve nedolžnosti obramba uveljavlja še kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kršitev 29. člena Ustave, izpodbija pa tudi odločbo o kazenskih sankcijah. Vrhovnemu sodišču predlaga, da naj pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca zaradi kršitve domneve nedolžnosti oprosti vseh obtožb, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na pritožbo predlagala zavrnitev pritožbe kot neutemeljene, saj meni, da z očitki kršitev 29. in 27. člena Ustave zagovornik zgolj s pavšalnimi navedbami, da je bila obtožencu onemogočena obramba z alibijem zaradi spremembe datumov domnevnega posilstva, ter da mu ni bila zagotovljena enakost orožij in kršena domneva nedolžnosti, ne utemeljuje očitanih kršitev. Sodišče je tudi argumentirano in podrobno pojasnilo razloge zaradi katerih je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje.

4. O odgovoru državnega tožilca se je izjavil zagovornik in izrazil svoje nestrinjanje ter pojasnil, da vztraja na navedbah pritožbe.

B-1.

5. Bistveni očitek v pritožbi je, da je sodišče druge stopnje pri presoji obstoja dokaznega standarda za obsodbo v kazenskem postopku, to je prepričanja o krivdi obtoženca (drugi odstavek 3. člena ZKP), z neupoštevanjem načela _in dubio pro reo_ prekršilo domnevo nedolžnosti, ki je jamstvo ustavnega ter konvencijskega ranga (27. člen Ustave, drugi odstavek 6. člena EKČP).

6. Domneva nedolžnosti pomeni, da 1) oseba velja za nedolžno, dokler se ji ne dokaže krivda, 2) da mora krivdo dokazovati državni tožilec in ne obdolžena oseba (dokazno breme) in 3) kar je najpomembnejše, da mora sodišče v dvomu, ko krivda ni nesporno dokazana, obdolženo osebo oprostiti.2 Ustavno sodišče je z drugimi besedami to ponovilo v odločbi U-I-8/93, kjer je poudarilo, da se domneva nedolžnosti nanaša na kazenskopravno krivdo in da pomeni troje: 1) pomeni, da je dokazno breme (_onus probandi_) na tožeči stranki (državi) in ne na obdolžencu; 2) pomeni, da država kot tožena stranka nosi dokazno tveganje: _„Actore non probante, reus absolvitur“_; in 3) kar je povsem isto, velja načelo _in dubio pro reo_, ki pomeni, da mora sodišče v dvomu obdolženca oprostiti.3 Da domneva nedolžnosti vključuje tudi dokazni standard, je Ustavno sodišče presodilo v zadevi Up-762/05, kjer je navedlo „če bi torej sodišče v tej zadevi pritožnika obsodilo, ne da bi bilo onkraj razumnega dvoma prepričano o tem, da je storil očitano kaznivo dejanje in da je zanj tudi kazensko odgovoren, bi kršilo njegovo pravico do domneve nedolžnosti in 27. člena Ustave“ (točka 14). Na isto stališče se je Ustavno sodišče sklicevalo še v sklepu Up-124/16. Dokazni standard je torej neločljiva sestavina ustavnega jamstva domneve nedolžnosti.4 Ravno zaradi domneve nedolžnosti bo sodišče izreklo oprostilno sodbo sklicujoč se na pravilo _in dubio pro reo_, čeprav zakon tega izrecno ne predpisuje. Obdolženec bo torej oproščen v primeru dvoma (_in dubio pro reo_), temveč celo v primeru verjetnosti ali utemeljenega suma, da je storil kaznivo dejanje. Utemeljen sum, ki mora biti podan, da kazenski postopek sploh steče, že po logiki stvari ne more biti podlaga za obsodbo. V nasprotnem namreč kazenski postopek sploh ne bi bil potreben. Že razlog za njegovo uvedbo (utemeljen sum), bi namreč hkrati pomenil podlago za njegov zaključek. Seveda pa domneva nedolžnosti ne pomeni podlage za predpisovanje dokaznih pravil,5 ki bi nasprotovala načelu proste presoje izvedenih dokazov (prvi odstavek 18. člena ZKP). Sodišča prosto odločajo o tem, katera preiskovalna dejanja ali dokaze bodo izvedla.6 Če je sodišče navkljub izvedenim dokazom v dvomu glede krivde, pa mora odločiti v korist obdolženca.7

7. Da je kršitev domneve nedolžnosti poleg dejanskega predvsem pravno vprašanje je presodilo Vrhovno sodišče že v zadevah I Ips 333/2005 z dne 3. 11. 2005, I Ips 53384/2014 z dne 11. 10. 2008, ter v sodbi I Ips 50057/2014 z dne 14. 4. 2022. Jasno pa je, da je pri presoji, ki jo opravi v zvezi z vloženo zahtevo za varstvo zakonitosti vezano na dejansko stanje, kot izhaja iz izpodbijane pravnomočne sodne odločbe, medtem ko je presoja Vrhovnega sodišča, ko odloča o pritožbi na tretji stopnji, širša. 8. V konkretni kazenski zadevi je sodišče prve stopnje opravilo veliko število narokov za glavno obravnavo (več kot 50). Obtoženec in oškodovanka sta bila večkrat zaslišana, večkrat so bile zaslišane, tako v prvem postopku kot v drugem, ki je tekel po razveljavitvi sodbe sodišča prve stopnje, tudi vse ostale priče, večkrat zaslišani in soočeni so bili tudi izvedenci. Sodišče prve stopnje je, kot bilo že uvodoma pojasnjeno, obtoženca v dvomu dvakrat obtožbe oprostilo, pri čemer je postopek ves čas tekel pred isto predsednico senata, ki je dokaze neposredno ocenjevala. Sodišče prve stopnje je v obeh oprostilnih sodbah ocenilo priče, tudi obtoženčeve sorodnike za izrazito verodostojne priče, saj so prepričljivo in skladno izpovedovale, o okoliščinah v zvezi z obtožencu očitanima kaznivima dejanjema. Ocenilo je, da vse izpovedbe skupaj „tvorijo smiselno celoto, podkrepljene pa so tudi z določenimi listinskimi dokazi“ (točka 12 na str. 13 sodbe sodišča prve stopnje). Na drugi strani pa je izpovedbo oškodovanke in njenih staršev ocenilo za neprepričljive. V svojih izjavah so se zapletale, jih tudi večkrat spremenile, pri čemer pa njihove izpovedbe niso bile niti medsebojno skladne. Predvsem so bile te priče nezanesljive pri navajanju časa storitve obtožencu očitanih kaznivih dejanj in so datume spremenile takoj, ko je obtoženec uspel dokazati alibi. Njihove izpovedbe pa je za manj prepričljive sodišče ocenilo tudi zato, ker so bile priče pri navajanju okoliščin povezanih z obravnavanimi očitki, ki jih je sodišče lahko preverjalo z izpovedbami drugih prič, ovržene. Izvedenec psihiatrične stroke mag. Mladen Vrabič je sicer navedel, da se pri podaji ovadbe osebe lahko zmedejo in da večkrat dajejo tudi napačen odgovor, vendar pa se v obravnavani zadevi napačni odgovori ponavljajo in popravljajo tudi kasneje v postopku, kar pa je z vidika umske razvitosti oškodovanke nenavadno. Možno je sicer, da bi se oškodovanka zaradi svoje mladosti in neizkušenosti v sodnih postopkih zmedla, vendar pa po drugi strani ni mogoče izključiti zavestne manipulacije oškodovanke zaradi rentnih pričakovanj. Sodišče je za presojo o travmatiziranosti oškodovanke poleg izvedenca mag. Vrabiča pritegnilo tudi sodno izvedenko psihiatrične stroke dr. Martino Žmuc Tomori, ki je po pogovoru in po pregledu oškodovanke, opravljenem v prostorih sodišča8, sicer ocenila, da so oškodovankine travme lahko posledica spolnih zlorab, vendar sodišče prve stopnje glede tega vprašanja njenemu mnenju ni sledilo, saj je v nasprotju z mnenji izvedenca Vrabiča in psihiatra dr Mateja Kravosa, poleg tega pa tudi v nasprotju s pridobljeno medinsko dokumentacijo. Iz te dokumentacije namreč izhaja, da je oškodovanka že v otroštvu trpela za posledicami stresnih motenj, ki so zahtevale psihiatrično in psihološko obravnavo in celo hospitalizacijo. Sodišče zato tudi ni sledilo oceni izvedenke, da „napetosti v partnerstvu svojih staršev“ niso globlje segle v njeno čustvovanje. Pri tem je izpostavilo, da iz podatkov v spisu izhaja, da ni šlo samo za napetosti med očetom in materjo, temveč so tako oškodovanka, kakor tudi njena mati in ostali sorojenci ravno zaradi hudega fizičnega nasilja s strani očeta bežali od doma in bili po več mesecev nastanjeni v varni hiši. 9. Višje sodišče je pritožbi državnega tožilca ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje na seji senata spremenilo, tako, da je obtoženca spoznalo za krivega. Pri tem se je oprlo, kot izhaja iz razlogov sodbe, predvsem na izpovedbo oškodovanke, potrjeno z izpovedbama njenega očeta in matere. Navedlo je, da je oškodovanka obe izvršitveni ravnanji skozi celoten kazenski postopek opisovala brez pomembnejših razlik in odstopanj, ter ocenilo, da reparacijska pričakovanja samih izvršitev kaznivih dejanj ne izključujejo. Drugače je ocenilo tudi izvedensko mnenje izvedenke za otroško in mladostno psihiatrijo dr. Žmuc Tomorijeve, ki je zaznala posttravmatsko stresno motnjo, ki je ni pripisala nasilju v oškodovankini primarni družini, kakor tudi ne dejstvu, da je bila oškodovanka praktično prodana v zakon. Poudarilo pa je, da je izvedenec psihiater mag. Vrabič dopustil možnost, da je oškodovankinim različnim izpovedbam botrovala njena mladost in neizkušenost. Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sicer res, da so določena nasprotja in spremembe tudi v izpovedbah oškodovankinih staršev, vendar pa je to pripisalo dejstvu, da gre za komaj pismene osebe brez poklica. Nadalje je tudi res, da je oškodovanka G. G. in R. R. pripovedovala o okoliščinah obtoženčevega ravnanja drugače, navedla pa je tudi drug datum storitve kaznivih dejanj, vendar je poudarilo, da sta obe priči pojasnili, da tema pogovora ni bila osredotočena na obravnavana dejanja. Pritožbeno sodišče je izpovedbe prič, katerih „število ni majhno“ in ki so v svojih izpovedbah „bolj ali manj nakazovale, da kaznivi dejanji v zatrjevanih okoliščinah in v opredeljenem času nista mogli biti izvršeni“,9 ocenilo kot neverodostojne ali pa njihovih izpovedb sploh ni ocenjevalo.

B-2.

10. Naloga sodišč, še posebej Vrhovnega ko odloča o pritožbi, je zagotoviti dejansko in učinkovito pravno varstvo temeljnih procesnih jamstev.10 Pritožba je namreč popolno pravno sredstvo. Razlogi iz katerih se sme izpodbijati sodba sodišča prve stopnje se nanašajo na pravne ali dejanske napake in pomanjkljivosti, ki so bile storjene v postopku izdaje sodbe ali v sami sodbi.

11. V konkretni zadevi je glede na pritožbene očitke, Vrhovno sodišče dolžno presoditi, ali je pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi sledilo pravno zapovedanemu razlikovanju med verjetnostjo krivde (ki za obsodbo, kot je bilo že pojasnjeno, ne more zadoščati) in prepričanostjo o krivdi (drugi odstavek 3. člena ZKP), ki je podlaga za izrek obsodilne sodbe. Presoditi je torej treba ali so dokazi izvedeni tekom postopka zadoščali za izrek obsodilne sodbe. Po osmih letih od dejanja, pa tudi ni pričakovati, da bi se pojavil kakšen nov dokaz, ki bi zadevo osvetlil v eno ali drugo smer. Utemeljeno pa zagovornik v pritožbi navaja tudi, da spomin na dogodke s potekom časa zbledi, tako, da tudi ponovno zaslišanje prič ne bi dejanskega stanja razčistilo bolj kot je sedaj.

12. Pri presoji ali je v konkretnem primeru podana gotovost oziroma prepričanje, da je obtoženec storil obravnavani kaznivi dejanji je Vrhovno sodišče upoštevalo naslednje okoliščine: - obtoženec je ves čas postopka dejanje zanikal; - v spisu ni nikakršnih materialnih dokazov, ki bi obremenjevali obtoženca (teh policisti niso niti iskali; ni bil opravljen zdravniški pregled oškodovanke, niso bile opravljene analize oblačil, ki jih je nosila, ni bila opravljena hišna preiskava , ne preiskava avtomobila ali mobilnih telefonov); - sodba temelji predvsem na izpovedbi oškodovane B. B. deloma potrjene z izpovedbama njenih staršev; - veliko število prič (tako sorodnikov kot povsem nepovezanih oseb) je opisovalo potek dogodkov v kritičnem času tako, da je izključilo obtoženca kot storilca kaznivih dejanj, ali pa je o določenih podrobnostih, ki sicer niso del očitka, a so pomembne za presojo verodostojnosti oškodovankine izpovedbe dogajanje opisovali popolnoma drugače kot ona; - oškodovanka je bila nedvomno travmatizirano dekle (tako specialist klinične psihologije S. S., str. 207), enako kot izvedenec mag. Mladen Vrabič in izvedenka prof. Žmuc Tomori. Mnenji izvedencev se razlikujejo zgolj v stališču ali je mogoče z vso zanesljivostjo v letu 2020 oceniti ali je ta simptomatika pri oškodovanki posledica tedanje spolne zlorabe ali ne. Izvedenec mag. Vrabič je ocenil, da je zaradi kasnejših stresnih dogodkov, to nemogoče ugotoviti, izvedenka Žmuc Tomorijeva pa je po pregledu, ki ga je izvedla „v prostorih Okrožnega sodišča v Mariboru“ navedla, da simptomatika pri oškodovanki „kaže na to“, da bi lahko bila povezana z neugodnimi spolnimi izkušnjami, pri čemer je izvedenka temu pritrjevala tudi že prej v pisnem mnenju, ne da bi imela z oškodovanko kakršenkoli kontakt. Izvedenec dr. Kravos pa je menil, da se z psihiatričnim izvedenstvom tega sploh ne da ugotoviti. Iz medicinske dokumentacije pa nadalje nedvomno izhaja, da je oškodovanka že v otroštvu, pri sedmih letih, trpela za posledicami stresnih motenj - travmatiziranosti, ki je zahtevala institucionalno psihiatrično in psihološko obravnavo.

- oškodovanko je oče E. E. prodal. Ženinovi družini je postavil naslednje pogoje: 7500 EUR plačila za B. B., nakup zlata zanjo in nakup oblačil. Ti pogoji so bili sprejeti in izpolnjeni. „Pogodba“ je bila torej sklenjena in realizirana.

13. Kot je bilo že pojasnjeno je sodišče prve stopnje obtoženca dvakrat obtožbe v dvomu oprostilo. Po presoji Vrhovnega sodišča pri tem ni mogoče spregledati, da je obravnava potekala ves čas pred ist0 predsednico senata, prav tako pa je bil eden od porotnikov (Branimir Peček) član senata od vsega začetka. Zaradi spremembe sestave senata na zadnji obravnavi (namesto sodnika porotnika Branka Duha je postal nov član senata Marjan Vrbnjak) se je obravnava začela znova in je sodišče tudi izpovedbe prič bralo. Višje sodišče, ki je izdalo izpodbijano obsodilno sodbo, je verodostojnost izpovedb ocenjevalo le na seji senata. Res je sicer, da je pritožbeno sodišče navedlo, da je bi bila za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna samo drugačna presoja že ugotovljenih dejstev, brez izvedbe novih dokazov, vendar pa je popolnoma jasno, da je pritožbeno sodišče ugotovilo drugačna dejstva na podlagi lastne - drugačne presoje dokazov. Oškodovanko in njena starša je ocenilo za resnicoljubne, njihove izpovedbe pa le nekoliko netočne v navajanju nepomembnih podatkov. Na drugi strani pa je izpovedbe prič, ki so izključevale možnost, da bi obtoženec dejanje storil ali kako drugače omajale izpovedbo oškodovanke ali njenih staršev, ocenilo kot neprepričljive, ali pa jih pri presoji sploh ni upoštevalo.

14. Nobenega dvoma ni, da v primeru, ko se dokazi neposredno izvajajo dobi sodišče neposreden vtis o verodostojnosti priče, o njeni neverbalni komunikaciji, ki je v marsičem enakovredna verbalni. Ustvari si vtis o pričinih fizioloških reakcijah, kot je rdečica, povešanje glave, oziranje k eni ali drugi stranki itd. Samo v primeru ko torej sodnik sam neposredno sodeluje pri izvajanju dokazov, ko jih sam tudi ocenjuje neposredno s svojimi čutili (in ne preko posrednika), lahko zazna vsebino in naravo dokaznih sredstev. Dokazano je, da informacija iz prve roke pomeni bistveno več, kot posredna informacija. Pri oceni vsebinske verodostojnosti, pa je najpomembnejša notranja kosistentnost izpovedbe in seveda skladnost z drugimi že znanimi dejstvi. V angloameriških procesnih sistemih, kjer je ocenjevanje dokazov zaradi porotnega sojenja bolj izpopolnjeno, velja utrjeno spoznanje, da prejšnja protislovja v izpovedbi priče kažejo na pričino nepoštenost ali na pomanjkljivosti njenega spomina. Notranja protislovja in zunanja protislovja (kadar je izpovedba priče v nasprotju s katerim od drugih dokazov) so najboljše merilo (ne)kredibilnosti priče.11

15. Ob takem izhodišču in ob zahtevani najvišji stopnji verjetnosti, ki mora biti podana za izrek obsodilne sodbe, to je prepričanje, Vrhovno sodišče ocenjuje, da zbrani dokazi ne dajejo podlage za obsodbo.

16. Obtoženec je, kot je bilo že pojasnjeno, ves čas postopka storitev kaznivih dejanj zanikal. Edino možnost razbremeniti se, je imel v dokazovanju alibija. Oškodovanka sicer časa storitve kaznivega dejanja opisanega v točki 1. ni natančno koledarsko opredelila, se je pa dalo iz okoliščin, ki naj bi dogajanje spremljale, izluščiti za kateri dan v mesecu juliju gre (čeprav je v preiskavi navedla, da naj bi bilo dejanje storjeno v mesecu avgustu). Obtoženca je ves čas obremenjevala, vendar je svoje izjave precej spreminjala in to ne samo glede časa storitve kaznivega dejanja. Oškodovanka je v kazenski ovadbi zatrjevala, da jo je obtoženec tedaj, ko je prišla v sobo, kjer je ležal na postelji „zgrabil za vrat in potegnil na sebe, tako da sem s celotnim telesom padla nanj in me nato posilil“. V preiskavi in na glavni obravnavi pa je izpovedovala, da je „tekel za njo v sobo in jo vlekel nazaj v posteljo, kjer jo je brutalno posilil, pri čemer je glasno kričala“. Če upoštevamo dejstvo, da je tudi oškodovanka sama izpovedala, da se je obtoženec tedaj slabo počutil in da so mu morali pomagati do postelje, o slabem počutju pa je govorilo tudi več prič12, je takšna izpoved oškodovanke vse prej kot prepričljiva. Še toliko manj je prepričljiva, če upoštevamo izpovedbi oškodovankinega moža H. H. in električarja I. I., ki sta se tistega dne po njunih navedbah in po navedbah drugih prič, nahajala v hiši, kjer je električar sicer v kletnem prostoru nekaj popravljal, ter izpovedbo obtoženčeve hčere J. J., ki se je po nasvetu K. K., obtoženčeve druge žene, odpravila v trgovino po jogurt, kamor jo je električar nemudoma odpeljal. Pred hišo se je tedaj igral obtoženčev mlajši sin. Utemeljeno se tako sprašuje zagovornik ali bi v času cca 10 minut, ko se je v hiši nahajal takratni oškodovankin „mož“, ko so pričakovali prihod žene K. K., ki so jo pred tem poklicali na pomoč in je k obtožencu prihitela celo prej preden sta se iz trgovine vrnila obtoženčeva hči in električar I. I., obtoženec, ki se mu je očitno pritisk tako dvignil, da mu je postalo slabo, lahko storil očitano kaznivo dejanje, še posebej, če bi moral pred tem loviti oškodovanko po hiši, jo vleči za lase, pri čemer naj bi ona glasno kričala. Vse navedene priče pa tudi niso ničesar zaznale, ne kričanja, ne znake lasanja, ne sledi grobega posilstva, ne pretresenosti oškodovanke, ne izboljšanje zdravstvenega stanja obtoženca, torej popolnoma nič, kar bi kazalo na domnevno posilstvo. K. K. je izjavila, da je tedaj, ko se je sama pripeljala k obtožencu, oškodovanka stala v kuhinji in rezala česen (kot ji je prej sama naročila po telefonu). Da o dejanju ni govorila z nikomer, pa je posebej vprašana pojasnila tudi oškodovanka.

17. Tudi glede drugega kaznivega dejanja je oškodovanka izpovedovala različno in to ne samo glede datuma, ko naj bi bilo dejanje storjeno. Kazenska ovadba in tudi pravnomočna obtožnica je obtožencu očitala storitev kaznivega dejanja za dne 29. 9. 2013, pri čemer je E. E., oče oškodovanke, očitek preciziral in navedel, da se je to zgodilo dan po tem, ko je oškodovanka pri njih prespala (prespala naj bi 28. 9. 2013) in je na tej izjavi vztrajal tudi po tem, ko mu je bila predočena oškodovankina izjava, dana v preiskavi. Oškodovanka je najprej pred sodiščem trdila, da se je drugo dejanje pripetilo pred njenim rojstnim dnevom, ki ga ima 2. 10., šele kasneje je svojo izjavo spremenila in povedala, da je do drugega spolnega napada prišlo kasneje, po rojstnem dnevu13. Glede tega očitka v pravnomočni obtožnici, je obtoženec dokazal, da ga dne 29. 9 2013, ko naj bi storil to kaznivo dejanje ni bilo doma, da je bil v tujini, zaradi česar je tožilstvo obtožnico, glede na nadaljnje navedbe oškodovanke in spremenjene navedbe njenega očeta, datum storitve spremenilo na 15. 10. 2013. Ne glede na navedeno, pa tudi glede opisa okoliščin tega dne oškodovankina izpovedba ni povsem konsistentna, predvsem pa potek dogodkov opisuje povsem drugače kot ostale zaslišane priče. Vse priče so namreč izpovedale, da so tistega dne praznovali bajram, da gre za njihov največji verski praznik, opisale so, kako so ga tudi tedaj po običaju praznovali in s kom ga je obtoženec preživel. Govorile so o zakolu ovce, razvažanju mesa in slavnostnem kosilu, medtem ko je oškodovanka trdila, da tega praznika pri obtožencu niso praznovali in da je bil to povsem običajen dan. Prav tako so vse priče enotno navajale, da se je oškodovanka iz obtoženčeve hiše odselila že pred 15. 10. 2013. Glede te okoliščine so izpovedbe članov družine potrdile tudi priče L. L. in M. M. Da se je hčerka vrnila domov pred bajramom, pa je zatrdil tudi njen oče in poudaril, da je prepričan, da se je to zgodilo od 3 do 5 ali 6 dni prej. Gre za zelo pomembno okoliščino. Če je namreč ta trditev prič resnična, potem obtoženec vsekakor ne bi mogel 15. 10. 2013 storiti obravnavanega kaznivega dejanja, ker oškodovanka ni bila več del njihove družine in je zato tudi ne bi mogel odpeljati od staršev k sebi domov. Prav tako ni mogoče mimo dejstva, da kliničnemu psihologu S. S., oškodovanka o drugem dejanju sploh ni govorila, temveč je povedala le, da je bila posiljena nekje poleti junija ali julija, pri čemer je psiholog oškodovanko pregledal 15. 11. 2013, torej mesec dni po tem, ko naj bi obtoženec storil drugo kaznivo dejanje. Zdravnici R. R. je oškodovanka govorila o posilstvih storjenih junija in oktobra 2013 v stanovanju, G. G. pa o tem, da naj bi jo fantov oče, ki je bil nasilen do nje tudi posilil in sicer naj bi jo najprej zaprl v hišo, drugi dan pa odpeljal v gozd, kjer mu je pobegnila.

18. Res je, da so vsi izvedenci ocenili oškodovanko kot travmatizirano osebo in da je izvedenka Žmuc Tomori potem, ko je v prostorih sodišča opravila pregled oškodovanke neposredno pred obravnavo, navedla, da kaže, da gre za posledice spolne zlorabe, čemur sta nasprotovala izvedenca Vrabič in Kravos.14 Vrabič je izhajal predvsem iz dejstva, da je oškodovanka preživela po tem, ko naj bi bila storjena obravnavana kazniva dejanja, zelo stresno obdobje zaradi očetovega nasilja. Nasilje naj bi trajalo od 1. 11. 2008 do 21. 2. 2014, vendar mati zaradi strahu pred partnerjem, večletnega nasilja ni upala prijaviti. Nasilje oškodovankinega očeta je bilo tako intenzivno, da se je morala oškodovanka skupaj z materjo in sorojenci umakniti v varno hišo, pri čemer ni nepomembno, da sprejem v krizni center dne 23. 2. 2014 časovno sovpada s podajo kazenske ovadbe zoper obtoženca (konec januarja tega leta). Nobenega dvoma pa tudi ni, da je imela oškodovanka hude psihične probleme že kot otrok, zaradi česar je bila tedaj hospitalizirana. Prav tako ni mogoče mimo dejstva, da je bila oškodovanka prodana drugi družini, da je imel njen oče E. E. kot izhaja iz izpovedb številnih prič, predvsem N. N. in O. O. za to poroko velik interes, saj naj bi po njunih izpovedbah želel vse skupaj pospešiti, ker naj bi B. B. hodila z P. P. Takšna možnost izhaja tudi iz izpovedbe njegovega sedanjega dekleta J. J., ki je opisovala prizadeto vedenje oškodovanke ob njegovem obisku v njihovi hiši, kar je sama pripisala njeni ljubosumnosti. Pojasnila je še, da ji je oškodovanka ob priliki zaupala, da je zaljubljena v P. P. (str.156). O tem, da se je oškodovankino obnašanje očitno spremenilo po P. P. obisku je izpovedala tudi J. J. (str.152). Res je sicer, da sta tako P. P. kot oškodovanka zanikala ljubezensko razmerje, vendar pa njuni izpovedbi glede tega nikakor nista konsistentni. Oškodovanka je namreč opisovala, da se je z njim veliko družila, da sta bila prijatelja med tem, kot je P. P. navedel, da jo sicer pozna, ker je njen daljni sorodnik, vendar pa z njo ni imel nikakršnih stikov. Če je oškodovanka gojila kakršnakoli čustva do njega, je bila dogovorjena poroka zanjo stres, ki pa se je ob ugotovitvi, da se je poročila iz ene nasilne družine v drugo (o tem, da je obtoženec bil nasilen do njenega moža zaradi vsake malenkosti, je govorila sama15) in ob hladnem, odklonilnem odnosu tašče in svakinj16, se je njena stiska zaradi romske poroke samo še stopnjevala. To je potrjeno tudi z ugotovitvijo njene zdravnice R. R., da je imela oškodovanka, kot ji je zaupala ob pregledu, od junija 2013 ko se je preselila k fantu, vsakodnevne glavobole z bruhanjem in da je tudi precej shujšala (10 kg). Iz dokaznega gradiva tudi nedvoumno izhaja, da oškodovanka kakšnega pristnega odnosa s svojim možem „ni imela“, saj njenega nezadovoljstva in njene stiske očitno ni opazil. Začudeno je le ugotovil, da je po njo prišel njen oče in da je ne bo več nazaj. Popolnoma jasno je, da si je želela oškodovanka družino ... zapustiti, vendar glede na „pogodbo“ tega brez posledic (vrnitve denarja in nakita) ni mogla storiti. Tudi tako so lahko razumljene besede oškodovanke, namenjene svojemu očetu, po tem ko ji je ta rekel, naj bo pridna in ubogljiva, „ti me boš v grob spravil.“ Povsem možno je torej, da si je oškodovanka očitek zoper obtoženca v nepopisni stiski, ki jo je preživljala, izmislila, oziroma, nikakor ni izključena možnost, o kateri je govoril izvedenec Vrabič, da bi lahko bila razlog, oziroma motiv za podajo ovadbe tudi reparacijska pričakovanja (verjetno predvsem oškodovankinega očeta17) .

19. Ob upoštevanju vsega navedenega je Vrhovno sodišče pritožbi obtoženčevega zagovornika ugodilo, saj je ocenilo, da v obravnavani kazenski zadevi na podlagi vseh izvedenih dokazov ni mogoče z gotovostjo oziroma z zahtevanim dokaznim standardom prepričanja (onkraj razumnega dvoma) zaključiti, da je obtoženec storil očitani kaznivi dejanji. Zato je izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za obe kaznivi dejanji. Ker je bila izdana oprostilna sodba sodišče drugih pritožbenih očitkov ni presojalo, saj so ti postali brezpredmetni.

20. Odločitev o premoženjskopravnem zahtevku temelji na določbi tretjega odstavka 105. člena ZKP .

21. Ker je bil obtoženec očitkov po obtožbi oproščen stroški kazenskega postopka na podlagi prvega odstavka 96. člena ter tretjega odstavka 97. člena v zvezi s tretjim odstavkom 65. člena ZKP bremenijo proračun.

1 Glej Dan Simon In Doubt: The Psihology of the Criminal Justice Process, Harvard University Press, Cambridge, London, str 212; Umek P., Areh I.; Psihološki vidiki pričanja v kazenskem postopku, Pravosodni bilten 2007, letnik 28, št. 2; Max StellerNichts als die Wahrkeit? Warum jeder Unschuldig verurteilt werden kann, tretja izdaja, Wilhelm Heyne Verlag, Munchen, 2015. 2 Glej sodbe US RS U-I-6/93, točka 5; enako Up-124/16, točka 7. 3 Glej odločbe US RS Up-743/03 z dne 9, 3. 2004, (tč. 5), U-I-18/93 z dne 11. 4. 1996 (tč. 76), U-I-296/02 z dne 20. 5. 2004. 4 Glej več B. Zobec v Komentar Ustave RS, M. Avbelj., Nova Univerza, Evropska pravna fakulteta, str. 267. 5 Sklep Ustavnega sodišča RS Up-19/93 z dne 25. 2. 1993. 6 Odločba US RS Up-34/93 z dne 8. 6. 1995, U-I-27/95 z dne 24. 10. 1996. 7 Sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice Ajdarič proti Hrvaški z dne 13. 12. 2o11, Barbera Messegue & Jabardo proti Španiji z dne 6. 12. 1988, Lavenc proti Latviji z dne 28. 11. 2002, Melich Inbeck proti Češki z dne 24. 7. 2008. 8 Oškodovanka se je med postopkom odselila v Nemčijo in se na vabila izvedenke ni odzivala, prav tako pa je imelo tudi sodišče težave z zagotovitvijo njene navzočnosti na obravnavi. 9 Točka 12 sodbe pritožbenega sodišča. 10 Glej odločbo US RS U-I-289/95 z dne 4. 12. 1997. 11 To je po mnenju McCormicka (v njegovi vplivni razpravi o dokazovanju) najširše uporabljena tehnika izpodbijanja verodostojnosti priče. Še posebej je dokaz o njeni neverodostojnosti, če je priča pred začetkom postopka dala izjave, ki so v nasprotju z njenimi izjavami danimi pred sodiščem, čeprav so bile te izjave dane bližje časovni točki, ko se je zgodil ključni dogodek: Handbook of Psyhology of investigative Interviewing: Current Developments, R. P. Fisher, N. Brewer, G, Mitchell, str. 124. 12 Po navedbah prič, se je obtoženec počutil zelo slabo, nič ni mogel , težko je govoril, tako, da so celo nameravali poklicat rešilca (glej izpovedbo I. I.), a jih je pomirila obtoženčeva prijateljica K. K., ki jim je tudi naročila, kako naj do njenega prihoda ukrepajo. 13 Tudi njen oče E. E. je povedal, da je videl modrice na hčerinem vratu , ko jo je obiskal za rojstni dan 2. 10. (str. 103). 14 Izvedenec dr. Kravos je na vprašanje izrecno odgovoril , da se z izvedenstvom iz psihiatrije post festum čez par let ne da ugotoviti, oziroma razločiti, katera travma je povzročila posledice. Še posebej pa to velja za konkreten primer, kjer oškodovanka ni iskala pomoči. (str 859). 15 19. 6. 2015 je na glavni obravnavi povedala, da je obtoženec pretepel H. H., (zdaj H. H.), ker je P. P. spustil v stanovanje in mu tega ni povedal.(str. 97) Za tem pa nadaljevala: „H. H. je namreč obtoženec za vsako figo pretepel, jaz pa sem to zraven gledala.“(str. 100). 16 Že ob podaji kazenske ovadbe je oškodovanka navedla, da je tašča že od vsega začetka ni marala, da je hujskala H. H., da grdo ravna z njo, sčasoma pa so postali vsi do nje neprijazni, jo maltretirali, zmerjali ter silili k prodaji cigaret. 17 O tem je izpovedoval obtoženčev oče N. N. (str 159).