Jedro

Ocena uradnika, ki jo je izdelal nadrejeni, in sklep o potrditvi ocene ne štejeta med akte, ki se jih lahko izpodbija v upravnem sporu. Ocena ni akt o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja, učinkovala bi šele tedaj, ko bi vplivala na napredovanje uradnice v višji naziv oziroma ko bi bila uporabljena kot podlaga za ugotovitev njene nesposobnosti.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka potrdila oceno tožnice za leto 2006. Povzema ugotovitve, da je bilo v ocenjevalnem listu uradnice (tožnice) za leto 2006 ugotovljeno, da je uradnica v letu 2006 delo opravljala dobro. V obrazložitvi je bilo tudi navedeno, da delo opravlja strokovno dobro, obseg dela je zadovoljiv (posamezni projekti se ne zaključijo dovolj zgodaj), strokovnost in ustvarjalnost sta dovolj dobri, natančnost pa bila lahko boljša. Navedeno je bilo še, da prihaja do posameznih konfliktov, ki bi jih lahko rešila bolj produktivno, ter da bi bilo pisno in ustno izražanje lahko boljše. Zoper takšno oceno je tožnica vložila ugovor. Tožena stranka v obrazložitvi sklepa navaja, da je minister na podlagi ugovora tožnice imenoval komisijo za preizkus ocene, ki se je dne 12. 4. 2007 sestala in na sestanek povabila tudi tožnico. V razpravi je tožnica pojasnila svoje videnje obrazložitve letne ocene in ocenjevalnega lista za leto 2006. Po mnenju tožene stranke si je obrazložitev razlagala zelo strogo, saj je menila, da iz navedb obrazložitve ocene izhaja, da ni pismena in da je konfliktna oseba. V razpravi je bilo tožnici pojasnjeno, da iz samega besedila obrazložitve ni mogoče sklepati na tovrstne lastnosti.

Tožnica v pravočasni vloženi tožbi izpodbija sklep zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je tožena stranka podala v zvezi z njenim delom dvoumno in sporno oceno, ki ne odraža resničnega in verodostojnega stanja stvari v zvezi z njenim delom. Opis dela in način njenega dela pri toženi stranki sta napačno povzeta, pri čemer imajo vse pisne ocene in pripombe v zvezi z delom tožnice močno negativno konotacijo. O ugovoru, ki ga je podala zoper ocenjevalni list uradnika za leto 2006, tožena stranka ni vsebinsko odločala. Izrek ni nejasen in razumljiv, saj z njim ni odločeno, ali je ugovor utemeljen ali ni utemeljen, temveč je le navedeno, da se ocena potrdi. Zato je izrek ničen, saj se ga ne more izvršiti. Tožnica tudi ugovarja sestavi komisije za preizkus ocene. Predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in ga izreče za ničnega.

Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov: V upravnem sporu se zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa ta zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo (1. odstavek Zakona o upravnem sporu ZUS-1; Uradni list RS, št. 105/06). V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. O zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon (2. člen ZUS-1).

Ocena uradnice, ki jo je izdelal njen nadrejeni, in sklep o potrditvi ocene ne štejeta med akte, ki se jih v smislu 1. in 2. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu. Upravni spor je spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, s katerim je odločeno o pravici posameznika oziroma s katerim je poseženo v ustavne pravice posameznika, z oceno delovne in strokovne kvalitete pa se še ne odloči o posameznikovi pravici. Z njo se tudi še ne more poseči v ustavne pravice posameznika, ker gre za akt, ki še ne učinkuje, to je, ne povzroča pravnih posledic. Ocena namreč ni akt o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je karakteristika o sposobnosti in o rezultatih dela posameznika. Pridobljena ocena bi učinkovala šele tedaj, ko bi vplivala na napredovanje uradnice v višji naziv oziroma, ko bi bila uporabljena kot podlaga za ugotovitev njene nesposobnosti. Šele takrat bi se odločalo o njeni pravici. Sama ocena iz navedenih razlogov zato nima samostojnega pravnega varstva.

Ob ugotovitvi, da akt, ki ga s tožbo izpodbija tožnica ni, upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo.