Jedro

Pri sporni oceni uradnice oziroma sklepu, s katerim je tožena stranka to oceno potrdila, ne gre za odločanje o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in s tem aktom se ne posega v pravni položaj tožeče stranke. Z oceno delovne in strokovne kvalitete ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Z njo se tudi ne posega v njene ustavne pravice, saj gre za akt, ki sam po sebi še ne učinkuje in ne povzroča pravnih posledic.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je prvostopenjsko sodišče na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) zavrglo tožbo tožeče stranke zoper sklep tožene stranke z dne 12.4.2007. Z navedenim sklepom je tožena stranka potrdila oceno dela uradnice – tožeče stranke ter v obrazložitvi med drugim navedla, da je v ocenjevalnem listu za leto 2006 bilo ugotovljeno, da uradnica delo opravlja dobro.

Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navedlo, da ocena uradnice, ki jo je izdal njen nadrejeni, in sklep o potrditvi ocene (sklep tožene stranke z dne 12.4.2007) ne štejeta med akte, ki se jih v smislu 1. in 2. člena ZUS-1 lahko izpodbija v upravnem sporu. Upravni spor je spor o zakonitosti dokončnega posamičnega akta, s katerim je odločeno o pravici posameznika oziroma s katerim je poseženo v pravice posameznika, z oceno delovne in strokovne kvalitete pa se še ne odloča o posameznikovi pravici. Z njo se tudi še ne more poseči v ustavne pravice posameznika, ker gre za akt, ki še ne učinkuje in ne povzroča pravnih posledic. Ocena namreč ni akt o pravici ali obveznosti iz delovnega razmerja, temveč je karakteristika o sposobnosti in o rezultatih dela posameznika. Pridobljena ocena bi učinkovala šele tedaj, ko bi vplivala na napredovanje uradnice v višji naziv oziroma ko bi bila uporabljena kot podlaga za ugotovitev njene sposobnosti. Šele takrat bi se tudi odločalo o njeni pravici. Sama ocena pa po presoji prvostopenjskega sodišča iz navedenih razlogov nima samostojnega pravnega varstva.

Tožeča stranka je vložila zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter kršitev pravil postopka. Sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje. Po mnenju tožeče stranke je namreč izpodbijani sklep nepravilen in nezakonit, ima takšne vsebinske in formalne pomanjkljivosti, da ga sploh ni moč preizkusiti, ker ni obrazložen in je povsem neutemeljen. Izrek sklepa je nejasen oziroma nerazumljiv, kar samo po sebi predstavlja bistveno kršitev določb postopka. Obrazložitev ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, zato sklepa ni mogoče vsebinsko preizkusiti, kar tudi predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka. Ker izrek sklepa ni jasen, tudi ni izvršljiv, zato je po mnenju tožeče stranke ničen, na kar pa je treba paziti po uradni dolžnosti.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je izpodbijani sklep vsebinsko in formalno zakonit, izrek je jasen, razumljiv in jedrnat ter ustrezno obrazložen. Sodišče prve stopnje je po mnenju tožene stranke navedlo vsa odločilna dejstva, zato predlaga, da se pritožba kot neutemeljena zavrne.

Pritožba ni utemeljena.

V upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnice oziroma tožnika. Upravni akt po tem zakonu pa je upravna odločba in drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika, pravne osebe ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta (2. člen ZUS-1).

Pri presoji, ali je posamezna odločitev upravni akt ali ne, je treba ugotavljati obstoj formalnih in materialnih pogojev. Po formalnem kriteriju so upravni akti le tisti akti, ki jih izdajajo državni organi, organi lokalnih skupnosti oziroma nosilci javnih pooblastil, po materialnem kriteriju pa so to tisti akti, ki vsebujejo vsebinsko odločitev o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika. Če akt ne izpolnjuje formalnega in materialnega kriterija v celoti, ne gre za upravni akt, ki je lahko predmet presoje v upravnem sporu, in je zato treba tožbo zavreči kot nedovoljeno.

Tudi po presoji vrhovnega sodišča pri sporni oceni uradnice oziroma sklepu, s katerim je tožena stranka to oceno potrdila, ne gre za odločanje o materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika in s tem aktom se ne posega v pravni položaj tožeče stranke. Vrhovno sodišče se strinja z odločitvijo prvostopenjskega sodišča, da z oceno delovne in strokovne kvalitete ni odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožeče stranke. Z njo se tudi ne posega v njene ustavne pravice, saj gre za akt, ki sam po sebi še ne učinkuje in ne povzroča pravnih posledic. Glede na navedeno je po presoji vrhovnega sodišča prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, ko je tožbo tožeče stranke na podlagi 4. točke 1. odstavka 36. člena ZUS-1 s sklepom zavrglo.

Ker razlogi, zaradi katerih se sklep izpodbija, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.