Jedro

Sodišče je pravilno zaključilo, da je pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti tudi skupno bivanje oziroma skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju oziroma stanovanjski hiši, razen če za (začasno) ločeno bivanje obstajajo opravičljivi razlogi. Glede na določbe ZPIZ-1 bi moralo biti tako skupno življenje podano vsaj tri leta pred smrtjo zavarovanca, oziroma vsaj eno leto, če imata oziroma sta imela osebi v zunajzakonski skupnosti skupnega otroka.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek za odpravo odločb tožene stranke z dne 21. 7. 2011 in 26. 8. 2011, s katerima je tožena stranka tožnici zavrnila priznanje pravice do vdovske pokojnine po pokojnem B. K. 2. Sodišče druge stopnje je tožničino pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je s presojo, da tožnica in B. K. po razvezi zakonske zveze v zadnjih letih pred smrtjo slednjega nista živela v zunajzakonski skupnosti, na podlagi katere bi tožnica pridobila pravico do vdovske pokojnine.

3. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je sodišče pretogo razlagalo določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju ZZZDR) in določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (v nadaljevanju ZPIZ-1) o zunajzakonski skupnosti, da bi moralo na podlagi zbranih dokazov podrobneje analizirati tožničina razmerja s pokojnim B. K. in bi tako prišlo do zaključka, da bi bilo potrebno obstoj zunajzakonske skupnosti dejansko priznati. V pritožbi navaja značilnosti njunih stikov in sodelovanja, vključno s pomočjo skupni hčerki, kar vse kaže na obstoj življenjske skupnosti.

4. Revizija ni utemeljena.

5. Na podlagi 371. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Pri tem je vezano na dejanske ugotovitve, ki so bile podlaga za izdajo izpodbijane sodbe, saj zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6. ZZZDR ne prinaša širše opredelitve zunajzakonske skupnosti, ki ima po tem zakonu enake pravne posledice, kot če bi bila sklenjena zakonska zveza. V 12. členu določa le, da gre za dalj časa trajajočo življenjsko skupnost moškega in ženske, ki nista sklenila zakonske zveze, pa ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna. Hkrati določa, da ima na drugih področjih taka skupnost pravne posledice, če tako določa zakon. V zvezi s to določbo ZZZDR je ZPIZ-1 v 114. členu določal, da ob drugih izpolnjenih pogojih pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine tudi oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zavarovancem zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupnega otroka (zunajzakonska skupnost).

7. Glede na navedene opredelitve je sodišče pravilno zaključilo, da je pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti tudi skupno bivanje oziroma skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju oziroma stanovanjski hiši, razen če za (začasno) ločeno bivanje obstajajo opravičljivi razlogi. Glede na določbe ZPIZ-1 bi moralo biti tako skupno življenje podano vsaj tri leta pred smrtjo zavarovanca, oziroma vsaj eno leto, če imata oziroma sta imela osebi v zunajzakonski skupnosti skupnega otroka.

8. Sodišče je ugotovila, da sta bila tožnica in pokojni B. K. razvezana zakonca, da se jima je v času zakonske zveze rodila hčerka, da sta razvezana zakonca tudi po razvezi zakonske zveze ohranila dokaj redne in korektne kontakte, skupaj kupila hišo za hčerko v R., v katero se je že pred leti preselila tožnica s hčerko, da je pokojni B. K. tudi z osebnim delom pomagal pri obnovi hiše in pogosto hodil na obiske, da pa več kot tri leta pred njegovo smrtjo med njim in tožnico ni šlo za skupno življenje, saj je B. K. ves čas bival v drugem stanovanju na območju K. oziroma nazadnje na naslovu J. 73, I., kjer je imel nazadnje prijavljeno stalno bivališče, čeprav se je v tem času upokojil in ni bilo resnih ovir, da ne bi mogel sicer bivati skupaj s tožnico v hiši v R. 9. Revizijsko sodišče je na navedene dejanske ugotovitve vezano in glede na določbe tretjega odstavka 370. člena ZPP ni moglo upoštevati revizijskih navedb o domnevnih dejstvih, ki naj bi vendarle kazala na skupno življenje tožnice in pokojnega zavarovanca, oziroma vsaj na namen skupnega življenja.

10. Glede na navedene ugotovitve je sodišče utemeljeno presodilo, da med tožnico in pokojnim B. K. pred njegovo smrtjo ni obstajala zunajzakonska skupnost v smislu 114. člena ZPIZ-1, v zvezi z 12. členom ZZZDR in da zato tožnica po pokojnem B. K. ni pridobila pravice do vdovske pokojnine.

11. Ker revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan, je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.