Jedro

Tožnica in pokojni nista skupaj prebivala v obdobju zadnjih treh let oziroma v zadnjem letu pred njegovo smrtjo. Med njima torej v tem času ni bilo življenjske skupnosti. Zaradi neobstoja zunajzakonske skupnosti tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine (114. člen ZPIZ-1).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita zavrnilni odločbi tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2011 in iste št. z dne 21. 7. 2011 ter da se tožnici prizna pravica do vdovske pokojnine po pokojnem A.A. od 7. 4. 2011 dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da tožnica sama nosi svoje stroške postopka (II. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo vlaga pritožbo tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po določilih 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Navaja, da je dokazala pogoje in druge bistvene okoliščine, ki se nanašajo na odnos in življenje med njo in pokojnim A.A. Te okoliščine so podrobno opisale tako osebe, ki so kot priče podale svoje pisne izjave, kot tudi zaslišane priče, katerih izjave tožnica v pritožbi povzema. Iz izpovedi in pisnih izjav prič izhaja, da so bili tudi po formalni razvezi zakonske zveze izpolnjeni vsi pogoji za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti po 12. členu Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. RS, št. 15/76 s spremembami). Po mnenju tožnice je dokazana trdna oblika življenjske in ekonomske skupnosti. Skupno bivališče je sicer lahko eden od zunanjih znakov obstoja zunajzakonske skupnosti, vendar ni odločilen dokaz, razen tega pa je tožnik občasno tudi prebival pri tožnici. Za obstoj zunajzakonske skupnosti je potrebno ugotoviti tudi izpolnjevanje drugih pogojev, ki takšno skupnost dokazujejo. Tožnica očita sodišču prve stopnje, da je svojo odločitev sprejelo na podlagi zmotne, nepopolne in nepravilne ocene izjav prič. Meni, da bi bilo gospodinjstvo tožnice, brez pokojnikove skrbi in pomoči, ogroženo z določenimi življenjskimi posledicami tako za tožnico kot za njuno hčerko B.B. Trdi, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP, ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004, 10/2004), in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu pritožbeno sodišče ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, niti tistih, na katere opozarja pritožba. Očitana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Izpodbijana sodba ima razloge o obstoju odločilnih dejstev glede obstoja zunajzakonske skupnosti, ti razlogi pa omogočajo njen preizkus. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Omenjena kršitev (tj. protispisnost) je podana takrat, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin oziroma zapisnikov o izvedbi dokazov, torej takrat, ko je sodišče tem listinam oziroma zapisnikom pripisalo drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo, ne pa, če sodišče vsebino listine oziroma izpovedi tolmači drugače kot stranka oziroma ji pripiše drugačen dokazni pomen. V tem primeru gre lahko le za zmotno dokazno oceno, torej za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, ki pa glede dokaznega zaključka sodišča prve stopnje, da niso izpolnjeni pogoji za obstoj zunajzakonske skupnosti, ni podana. Sodišče prve stopnje je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

Sodišče prve stopnje je v skladu z določbo 63. člena ZDSS-1 presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 26. 8. 2011 ter prvostopne odločbe tožene stranke z isto številko z dne 4. 10. 2006, s katero je bila zavrnjena zahteva tožnice za priznanje pravice do vdovske pokojnine. Tožena stranka je v izpodbijanih odločbah ugotovila, da tožnica in pokojni A.A. nista živela v zunajzakonski skupnosti.

V obravnavanem primeru se ob izpolnjenem pogoju na strani pokojnega zavarovanca iz 109. člena Zakona o pokojninskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami), sporno razmerje nanaša na to, ali lahko tožnica ob sicer izpolnjenem pogoju iz 110. člena ZPIZ-1, skladno s 114. členom ZPIZ-1 pridobi ob zavarovančevi smrti pravico do vdovske pokojnine kot oseba, ki je zadnja tri leta pred smrtjo zavarovanca živela z njim v življenjski skupnosti, ki je po predpisih o zakonski zvezi in družinskih razmerjih v pravnih posledicah izenačena z zakonsko zvezo, ali je v takšni skupnosti živela z umrlim zadnje leto pred njegovo smrtjo in je z njim kadarkoli imela skupne otroke. Ker ni sporno, da je tožnica s pokojnim A.A. imela hčer B.B., je za odločitev v tej zadevi bistvenega pomena vprašanje, ali je tožnica s pokojnim zadnje leto pred njegovo smrtjo (26. 1. 2011) živela v zunajzakonski skupnosti.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov ugotovilo, da pokojni A.A. ni imel volje živeti v skupnosti s tožnico. Iz izpovedi zaslišanih prič izhaja, da razmerja s tožnico pokojni ni štel za življenjsko skupnost. Pokojni je pogosto menjaval partnerke in bivališča ter je želel živeti sam. Tožnica in pokojni sta bila razvezana zakonca, ki sta imela skupno hčer, za katero sta oba želela čimbolj poskrbeti in ki sta tudi po razvezi zakonske zveze ohranila zgledne odnose.

Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja zaključek sodišča, da med tožnico in pokojnim A.A. v zadnjem letu pred njegovo smrtjo ni obstajala zunajzakonska skupnost, materialnopravno pravilen. Bistveni element zunajzakonske skupnosti po določbi prvega odstavka 12. člena ZZZDR je dalj časa trajajoča življenjska skupnost moškega in ženske. Če življenjske skupnosti ni - torej, če partnerja ne živita skupaj - tudi ni zunajzakonske skupnosti po določbi 12. člena ZZZDR. Stališče tožnice, da skupno prebivanje ni odločilen pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti, je materialnopravno zmotno. V sodni praksi (sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 37/2010 z dne 24. 11. 2011) je zavzeto stališče, da skupno bivanje ni pogoj za obstoj zunajzakonske skupnosti le v primeru, če za to obstajajo opravičljivi razlogi. Skupno življenje v smislu prebivanja v skupnem stanovanju (hiši) je načeloma pogoj za nastanek zunajzakonske skupnosti. Izjemoma je pogoj izpolnjen kljub začasnemu ločenemu življenju, kadar za to obstajajo utemeljeni razlogi (kot so študij ali zaposlitev v drugem kraju ali državi, varovanje bližnjih sorodnikov, nasilna ločenost partnerjev, zdravstveni ali starostni razlogi, ipd). Te izjeme je potrebno ozko razlagati. Razloga, ki ga je tožnica navajala v postopku na prvi stopnji (da pokojni ni živel z njo v hiši v C., ker ni bilo prostora), ni mogoče razumeti v tem smislu. Sicer pa je priča D.D. povedala, da je bilo v hiši dovolj prostora za oba, torej da objektivno gledano ni bilo realnih ovir, da ne bi na tej lokaciji ustvarila skupnega bivanja. Pokojni A.A. je imel stalno bivališče v zadnjem letu pred smrtjo prijavljeno na naslovu ... v E., občasni obiski pokojnega pri tožnici na naslovu C., kjer se je nahajala hiša v lasti hčere, dograjena s tožnikovo pomočjo, pa še ne omogoča zaključka, da sta s tožnico dejansko živela skupaj. Tožnica torej ni izkazala opravičljivih razlogov, zaradi katerih to ni bilo mogoče. Tožnica v pritožbi zmotno meni, da so za konkretno zadevo bistvene tudi pisne izjave oseb (F.F., G.G., H.H. in I.I.), iz katerih naj bi izhajalo, da je obstajala zunajzakonska skupnost med tožnico in pokojnim. Sodišče prve stopnje teh pisnih izjav pri sprejeti dokazni oceni oziroma dokaznem zaključku ni upoštevalo, ker je presojalo le neposredno izvedene dokaze. Pritožbeno sodišče ocenjuje takšno postopanje sodišča prve stopnje kot pravilno, saj tožnica skladno z določbo 236. a člena ZPP pisnih izjav prič ni mogla predložiti brez soglasja sodišča. Tudi sicer same pisne izjave po oceni pritožbenega sodišča, glede na ostale neposredno izvedene dokaze, ne bi mogla predstavljati podlage za drugačen zaključek oziroma drugačno dokazno oceno sodišča prve stopnje glede neobstoja stanovanjske skupnosti in volje pokojnega po skupnem prebivanju.

Ob zaključku, da tožnica in pokojni A.A. nista skupaj prebivala v obdobju zadnjih treh let oziroma zadnjem letu pred njegovo smrtjo in da torej med njima v tem času ni bilo življenjske skupnosti, se pritožbenemu sodišču ni bilo treba ukvarjati s pritožbenimi očitki, ki se nanašajo na obstoj drugih elementov zunajzakonske skupnosti. Presoja sodišča prve stopnje, da zaradi neobstoja zunajzakonske skupnosti tožnica ni upravičena do vdovske pokojnine, je torej pravilna.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče sklenilo, da na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbe.