Jedro

Pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi in posledično ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi). Upoštevna je tudi odločba Ustavnega sodišča Up-849/14.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožnik je dolžan tožencema v roku 15 dni povrniti 387,96 EUR stroškov odgovora na revizijo, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

**Zahtevek (trditve) tožnika in odločitev sodišč prve in druge stopnje**

1. Tožnik kot izvajalec javne gospodarske službe distribucije električne energije je svoj zahtevek za priposestvovanje služnosti v javno korist utemeljeval s trditvami, da so on in njegovi pravni predniki vse od leta 1937, odkar na nepremičnini tožencev stoji daljnovod, ta daljnovod vzdrževali in z njim upravljali ter posledično na tej nepremičnini izvajali določena opravila. Za postavitev elektroenergetskega objekta naj bi bila pridobljena vsa potrebna upravna dovoljenja, izvajanju služnosti naj (vse do leta 2012) ne bi nihče oporekal. 2. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja služnostne pravice izgradnje, uporabe in vzdrževanja daljnovoda 2 x 20 kV R. v obsegu, razvidnem iz I. točke izreka, v korist nepremičnine, parc. št. 611/0, k. o. ... (ID ...), ki je v lasti tožnika, na nepremičnini parc. št. 247/1, k. o. ..., ki je v solasti tožencev. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek za ugotovitev obstoja iste služnostne pravice v breme iste nepremičnine (parc. št. 247/1, k. o....), vendar v korist tožnika.

Sklicevalo se je na stališče Vrhovnega sodišča, zavzeto v odločbi II Ips 210/2014, in poudarilo, da je mogoče samo dobroverno priposestvovanje prave ali neprave služnosti v javno korist. Ocenilo je, da dejstvo, da so tožnik in njegovi pravni predniki vse od postavitve daljnovoda ta daljnovod vzdrževali in z njim upravljali ter na služeči nepremičnini izvajali določena opravila, samo po sebi ne more utemeljiti zaključka o dobri veri tožnika, niti ocene, da so pravni predniki soglašali s postavitvijo daljnovoda. Iz vsebine upravnih odločb naj ne bi izhajalo, da je pravni prednik tožnika sklenil kakršenkoli pravni posel za ustanovitev stvarne služnosti, niti da bi soglašal z izgradnjo daljnovoda. Poleg tega naj bi nje izhajalo, da pravni predniki tožnika pred njeno izdajo še niso pridobili vseh „posestniških“ pravic.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Strinjalo se je s presojo sodišča prve stopnje in poudarilo, da je dobrovernost posesti javnopravnega subjekta treba izkazati, ker se ta ne domneva. Treba naj bi bilo izkazati upravičenost izvrševanja služnosti, da torej pravica temelji na pravnem poslu, na podlagi katerega bi lahko prišlo do ustanovitve predmetne služnosti. Sodišče prve stopnje je pravilno razložilo, da bi se tožnik na svojo dobro vero lahko skliceval le, če bi razpolagal s pravno poslovno izjavo pravnih prednikov tožencev, ki bi izkazovala upravičenost izvrševanja služnosti.

**Dopuščeno vprašanje**

4. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 145/2018 z dne 13. 9. 2018 revizijo dopustilo glede vprašanja pravno korektne razlage določb Občega državljanskega zakonika (v nadaljevanju ODZ), in sicer paragrafov 1460 do 1464 in paragrafa 1479, vse glede možnosti priposestvovanja služnosti v javno korist in glede pogojev za priposestvovanje.

**Navedbe strank v revizijskem postopku**

5. Tožnik je na podlagi navedenega sklepa zoper sodbo sodišča druge stopnje vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Prvostopenjsko sodišče naj bi zavzelo pretrdo stališče glede presoje dobre vere, saj naj glede na skoraj osemdeset let trajajoče izvajanje služnosti na predmetnem daljnovodu ne bi bilo mogoče pričakovati, da bo zmožen predložiti dokazila za obstoj pravnega posla, na podlagi katerega naj bi pridobil služnost na spornih zemljiščih. Prav navedeno splošno znano dejstvo naj bi bilo razlog za zakonsko ureditev instituta priposestvovanja. Sklicuje se na odločbo Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 4871/2007, odločbo Višjega sodišča v Celju Cp 1236/2009 in odločbo Vrhovnega sodišča II Ips 1022/2008. Iz slednje naj bi izhajalo, da pravna pravila ODZ (paragrafi 1460 do 1464 in paragraf 1479) v zvezi z načelnim pravnim mnenjem Zveznega Vrhovnega sodišča št. 3/60 zahtevajo za priposestvovanje zgolj izpolnitev dveh pogojev: 1) da je lastnik gospodujočega zemljišč dejansko izvrševal služnost več kot dvajset let, in 2) da lastnik služeče stvari temu ni nasprotoval. Upoštevaje, da naj bi tožnik oziroma njegovi pravni predniki izvrševali služnost več kot dvajset let, to je osemdeset let, naj bi jo priposestvovali. ODZ naj bi med drugim tudi v paragrafu 1463 celo določal, da vsak naslednji posestnik prične s priposestvovanjem z začetkom svoje posesti tudi v primeru, ko je bila posest njegovega pravnega prednika celo nepoštena (odločba Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 255/2015). Glede navedenega pravnega vprašanja naj bi v povezavi z aktualno sodno prakso tudi pravna teorija zavzela podobno stališče. Prvostopenjsko sodišče naj bi zaradi napačne uporabe določil ODZ napačno uporabilo tudi pravila o dokaznem bremenu. Dokazno breme glede ugovorov tožencev o dobrovernosti naj bi bilo na tožencih. Sicer pa naj sama dobrovernost glede na dejansko stanje in stališče v odločbi II Ips 1022/2008 niti ne bi bila bistvena.

6. Revizija je bila v skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena tožencema, ki sta v odgovoru nanjo predlagala njeno zavrnitev. Sklicujeta se na odločbi Vrhovnega sodišča II Ips 282/2016 in II Ips 210/2014. Ustavno sodišče naj bi smiselno enako presodilo v zadevi Up-849/14. Pridobitev služnosti v javno korist naj bi bila že v letih 1937 do 1957 pogojena z obstojem posamičnega razlastitvenega akta, enako naj bi veljalo tudi za kasneje. V danem primeru naj investitor ne bi pridobil nobenega naslova za pridobitev pravic na spornem zemljišču. Tožnik naj ne bi pojasnil, na podlagi katerega pravnega naslova naj bi on oziroma kateri od njegovih domnevnih pravnih prednikov na spornem zemljišču bil upravičen pridobiti, imeti in izvrševati služnost v javno korist. Revizijski očitki o pretrdem stališču glede dobre vere in previsokem dokaznem standardu v zvezi s tem presegajo dopuščeno revizijsko vprašanje, tudi sicer pa so neutemeljeni.

**Presoja Vrhovnega sodišča**

7. Revizija ni utemeljena.

8. V primeru dopuščene revizije Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila ta dopuščena (drugi odstavek 371. člena ZPP). Revizijske navedbe glede napačne uporabe pravil o dokaznem bremenu se po vsebini nanašajo na premeščanje procesnega dokaznega bremena. Zato presegajo okvir dopuščene revizije in jih Vrhovno sodišče ni upoštevalo.

9. Revidentovo zavzemanje, da zgolj dejstvo večdesetletnega izvrševanja upravičenj, ki tvorijo vsebino obravnavane služnostne pravice v javno korist, zadostuje za priposestvovanje te pravice, ni utemeljeno. Vrhovno sodišče je v odločbah II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015 in II Ips 282/2016 z dne 6. 9. 2018 pojasnilo, da pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem ne more pomeniti sredstva za obid prisilnih predpisov o razlastitvi in da posledično ni mogoče dopustiti pridobitev služnosti v javno korist s priposestvovanjem, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi). Opredelilo se je tudi do drugačnih stališč glede dopustnosti takega priposestvovanja, zavzetih v odločbi II Ips 1022/2008, in jih deloma zožilo, zato sklicevanje revidenta na omenjeni judikat ne more biti uspešno. Vrhovno sodišče je tako poudarilo, da izjemno naravo služnosti v javno korist (ki jo v bistvenem razlikuje od siceršnjih nepravih stvarnih služnosti) določa njena javnopravna lastnost, tj. da gre pri njej za razlaščajoč poseg (ne sicer za odvzem, ampak za omejitev lastninske pravice), ki mora biti zato v skladu z ustavnopravnimi varovali. Glede teh situacij je treba uporabo splošnega pravila o priposestvovanju teleološko (z ustavnoskladno razlago) utesniti. Položaj, ko oblastveni, javnopravni subjekt samovoljno (brez pravnega naslova) izvršuje služnost dvajset let, se namreč bistveno razlikuje od položaja, ko to počne civilnopravni subjekt. V duhu take razlage ni mogoče dopustiti pridobitve služnosti v javno korist s priposestvovanjem brez pogoja (stroge presoje) dobre vere. Ustavno sodišče je v odločbi Up-849/14 z dne 27. 9. 2018 opozorilo, da z vidika pravice iz 33. člena v zvezi z 69. členom Ustave ni sprejemljiva odločitev sodišč, ki je zavarovala položaj nasprotne stranke kot razlastitvenega upravičenca tako, da je ugotovila obstoj služnosti v javno korist po pravilih stvarnega prava zgolj na podlagi dejstva njenega nemotenega več kot dvajsetletnega izvrševanja. Poudarilo je, da je z ustavnim varstvom zasebne lastnine nezdružljivo priznavanje možnosti priposestvovanja razlastitvenemu upravičencu, ki mu je zakon, ki je urejal razlastitev, omogočal pridobitev služnosti v javno korist, pa njene pridobitve ni izposloval v skladu z zakonodajo.

10. V skladu s povzetimi stališči aktualne sodne prakse je tudi odločitev v konkretnem primeru. Kot je bilo poudarjeno v omenjenih odločbah, je bila predpostavka za veljavno razlastitev vselej ta, da je moral obstajati konkreten razlastitveni pravni akt (odločba upravnega organa ali pogodba). Glede na v obravnavani zadevi relevantno obdobje (od leta 1937) velja pojasniti, da je bila v bistvenem podobna tudi ureditev po Osnovnem zakonu o razlastitvi iz leta 19471 in Zakonu o razlastitvi iz leta 19572. Razlaga o izključitvi priposestvovanja služnosti v jasno korist, ki ne bi bilo dobroverno (še posebej če ne bi temeljilo na pravnoposlovni podlagi), velja tudi v konkretnem primeru.

11. V obravnavanem primeru je tožnik vztrajal na svojem stališču, da obstoj kakršnekoli pravne podlage in njegova dobra vera za priposestvovanje služnosti v javno korist nista pomembna. Opiral se je zgolj na dejstvo njenega nemotenega več kot dvajsetletnega izvrševanja, trditev o kakršnikoli pravni podlagi za izvrševanje služnostnih upravičenj (ob ustreznih ugovorih tožencev) pa ni podal, ne dokazal. Tožnik torej ni utemeljil dejstev, ki bi narekovala presojo, da je bila njegov posest dobroverna, kar po obrazloženem izključuje sklep o priposestvovanju obravnavane služnosti v javno korist. Odločitev sodišč prve in druge stopnje o zavrnitvi njegovega zahtevka je zato pravilna.

12. Glede na obrazloženo uveljavljeni revizijski razlogi niso podani, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

**O stroških revizijskega postopka**

13. Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP. Tožnik z revizijo ni uspel, zato mora tožencema povrniti stroške odgovora na revizijo. Višina teh je odmerjena v skladu z Odvetniško tarifo.

1 Uradni list FLRJ št. 28/1947. 2 Uradni list FLRJ, št. 12/1957.