Jedro

Pravnega posla, na podlagi katerega bi prišlo do ustanovitve predmetne služnosti, tožnica ni dokazala. Takšnega pravnega posla ne more nadomestiti vedenje niti morebitno soglasje tožencev oziroma njunih pravnih prednikov za izgradnjo oziroma za vzdrževanje elektroenergetskih naprav, kot to smiselno zatrjuje pritožba.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnica), da na nepremičninah last tožencev kot lastnikov služečih zemljišč parc. št. 247/1 k.o. - L., obstoji v korist parc. št. 611/0 k.o. - D, ki je v lasti tožnice, služnostna pravica izgradnje uporabe in vzdrževanja daljnovoda dvakrat 20 kW R. - M. v točno opisanem obsegu (točka I. izreka) ter prav tako zavrnilo podredni tožbeni zahtevek na ugotovitev obstoja v točki I. opisane služnosti v korist tožnice.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) z navedbo, da je sodba protispisna, da se ne da preizkusiti in da ne odraža dejanskega stanja, ker sodišče zaradi neutemeljene zavrnitve predlaganih dokazov ni vodilo postopka tako, da bi se dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo in je zaradi tega tudi neustrezno uporabilo materialno pravo. Tožnica je ves čas postopka trdila in dokazovala, da je upravljalec spornega daljnovoda, in da je ta elektroenergetski objekt ves čas nemoteno vzdrževala, obnavljala in to vse v dobri veri in je priposestvovala služnostno pravico na nepremičnini toženih strank. Ne more razumeti obrazložitve sodišča, da služnosti ni priposestvovala, ker naj ne bi bila v dobri veri. Tožnica je namreč priložila upravne odločbe, ki jasno kažejo, da je daljnovod tudi na tem območju postavljen že vse od leta 1937. Kolikor je sodišče tej navedbi dvomilo, bi moralo ugoditi tožničinemu dokaznemu predlogu po imenovanju izvedenca elektro stroke. Sklicuje se na upravno odločbo iz leta 1995 Upravne enote R., ki dovoljuje dela na tem daljnovodu. Že vse predložene listine kažejo na zakonito upravičenje tožnice, da ta daljnovod vzdržuje in da je to služnost že zdavnaj priposestvovala in manjka le še vpis v zemljiško knjigo. Da tožeča stranka vzdržuje predmetni daljnovod že zelo dolgo in da pri teh delih ni nikoli do leta 2012 bila motena niti s strani tožencev niti s strani njunih pravnih prednikov, bi lahko potrdila priča I.Š. Očita, da se je sodišče v obrazložitvi nezakonito oprlo na strokovne članke, saj mora soditi v skladu z zakonodajo. Zgolj tudi trditev tožencev, da nikoli niso dali soglasja za elektroenergetski objekt, ki nesporno poteka preko njune nepremičnine, ne more omajati dobre vere tožnice in vrniti dokaznega bremena nazaj nanjo. Sklicuje se na upravno odločbo II Ips 1022/2008. Sodišče je nepravilno sledilo trditvam tožencev, da sta prejela nepremičnine bremen prosto. Tudi, če sodišče ne vidi povezave med tožnico in upravno odločbo iz leta 1937, pa je več kot očitno, da je bila upravna odločba iz leta 1995 izdana prav tožnici. Četudi bi sodišče sledilo tožencem, da je lastnik iz denacionalizacije prejel bremen prosto nepremičnino, je minilo dovolj časa za priposestvovanje služnosti od tega datuma dalje. Zgolj dejstvo, da tožnica nima nobene listine, ki bi bila podpisana s strani lastnikov nepremičnine ne zanika dejstva, da je bila ves čas izvajanja služnosti v dobri veri. Če sta toženki vedeli proti komu vložiti tožbo na plačilo odškodnine (postopek teče v ločeni pravdi P 97/2014) sta nedvomno priznali upravičenje tožnice, da naloge zakonito opravlja. Kot izhaja iz odločbe Vrhovnega sodišča II Ips 1022/2008 je lastnik zemljišča, ki dejansko ve za izvrševanje navzven zaznavnih služnostnih upravičenj in se jim v času trajanja priposestvovalne dobe ne upre, molče pristal na nastanek služnostne pravice.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo niti kakšne (smiselno) zatrjevane niti uradoma upoštevane bistvene kršitve postopkovnih določb iz prvega in drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče druge stopnje soglaša z nosilnimi razlogi sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi in se v izogib ponavljanju nanje tudi sklicuje ter v nadaljevanju odgovarja na bistvene pritožbene navedbe1. 5. Sodišče je dokazne predloge tožnice (zaslišanje priče I.Š. ter vpogled spisa P 97/2014 OŽ v Celju) zavrnilo z ustrezno navedbo jasnih in pravilnih razlogov za neizvedbo dokazov (točka 5. obrazložitve), ker se s predlaganima dokazoma ne bi mogla dokazovati pravno relevantna dejstva, temveč dejstvo, ki med pravdnima strankama ni bilo sporno, v bistvu pa tudi ni pravno pomembno za odločitev v pravdi (dejstvo, da je tožnica upravljalec spornega daljnovoda). Nadaljnji pritožbeni očitki glede neizvedbe dokaza z angažiranjem izvedenca elektro stroke ter navedbe v zvezi z upravno odločbo Upravne enote R. iz leta 1995 pa predstavljajo nedovoljeno pritožbeno novoto2. 6. Na glavni pritožbeni očitek, da je sodišče kljub dejstvom, da poteka daljnovod po zemljišču v lasti tožencev že od leta 1937, da toženka to elektroenergetsko omrežje upravlja in vzdržuje, pri čemer je niti toženca niti njuna pravna prednika vse do leta 2012 nista pri tem ovirala, sodišče pa je tožbeni zahtevek na ugotovitev priposestvovanja služnosti v javno korist zavrnilo, je odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 7 obrazložitve. In sicer je sistematično navedlo katera dejstva so za odločitev pomembna ter v nadaljevanju materialnopravno podlago, ki jo je potrebno v zadevi uporabiti, z nadaljnjo argumentacijo s pomočjo strokovne literature ter sklicujoč se na novejšo sodno prakso Vrhovnega sodišča. Sodišče druge stopnje le dodaja, da je potrebno upoštevati, da gre pri tožnici za javnopravni subjekt in posledično za nemožnost nedobrovernega priposestvovanja po drugem odstavku 217. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ)3. Treba je namreč upoštevati, da gre pri priposestvovanju neprave stvarne služnosti v javno korist za razlaščujoč poseg, kar je mogoče le izjemoma in to le takrat, kadar je konkreten razlastitveni akt pravni posel. Priposestvovanje take služnosti je zato mogoče le ob strogi presoji dobre vere, kar jasno izhaja iz navedene odločbe VSRS, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje. Slednje tudi pravilno razlaga, da je potrebno dobrovernost posesti javnopravnega subjekta izkazati, ker se ta ne domneva. Dejstva samovoljnega izvrševanja upravičenj služnostne pravice se namreč lahko prekrivajo z upravičenji, ki imajo podlago v veljavno sklenjenem pravnem poslu. Ne zadošča torej izvajanje služnosti (čeprav več desetletno in ob dejstvu nepreprečevanja s strani lastnika zemljišč), temveč je potrebno izkazati upravičenost izvrševanja služnosti, da torej pravica temelji na pravnem poslu kot podlagi.

7. Pravnega posla, na podlagi katerega bi prišlo do ustanovitve predmetne služnosti, tožnica ni dokazala. Takšnega pravnega posla ne more nadomestiti vedenje niti morebitno soglasje tožencev oziroma njunih pravnih prednikov za izgradnjo oziroma za vzdrževanje elektroenergetskih naprav, kot to smiselno zatrjuje pritožba. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da odločbi z dne 4. 6. 1937 in z dne 18. 11. 1937 nista dokaza, s katerima bi tožnica, z zahtevanim dokaznim standardom, dokazala svojo dobro vero. Natančne in pravilne razloge za takšen zaključek je navedlo sodišče na strani 16 in 17 obrazložitve (točka 7). Prav tako je sodišče na strani 18 razložilo, da bi se lahko tožnica na svojo dobro vero sklicevala le, v kolikor bi razpolagala s pravno poslovno izjavo toženčevih pravnih prednikov, ki bi upravičevala upravičenost izvrševanja služnosti, torej sklenitev pravnega posla s toženčevimi pravnimi predniki. Sodišče je zato tako primarni kot podrejeni tožbeni zahtevek pravilno zavrnilo iz razloga, ker tožnica ni uspela dokazati, da je bila pri izvrševanju služnosti v javno korist v dobri veri, oziroma, da so bili pri izvrševanju vtoževane služnosti v dobri veri njeni pravni predniki.

8. Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani, in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi sodišče druge stopnje po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

9. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, v skladu z določbami prvega odstavka 154. in 165. člena ZPP ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka.

1 Prvi odstavek 360. člena ZPP. 2 Določba 337. člena ZPP. 3 Sodba VS II Ips 210/2014 z dne 8. 10. 2015.