Jedro

V bistvenem tožba nasprotuje dokazni oceni toženke.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Sodišče se na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge toženke (predvsem 35. in 41. do 47. točka ugotovitev). Dokazna ocena toženke je celovita, prepričljiva in temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku pred senatom komisije in so se potrdila tudi pred sodiščem.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Komisija za preprečevanje korupcije (v nadaljevanju toženka) je z izpodbijanimi ugotovitvami o konkretnem primeru (v nadaljevanju ugotovitve) ugotovila, da ravnanje tožnika, tedanjega državnega sekretarja na Ministrstvu za ..., ko je 27. 6. 2018 javnemu uslužbencu Ministrstva za ... A. A. dal navodilo, naj vlogo družbe B. z dne 4. 4. 2018 pusti pri miru in jo da v predal, ter na izrecno opozorilo javnega uslužbenca, da je vezan na rok odgovora, ponovno dal navodilo, naj vlogo pusti pri miru, ni bilo v skladu s pričakovanji in odgovornostjo, ki se od njega zahteva v skladu s prvim standardom Etičnega kodeksa funkcionarjev v Vladi Republike Slovenije in ministrstvih (zakonitost in častnost) in predstavlja kršitev integritete, kot jo opredeljuje 3. točka 4. člena Zakona o integriteti in preprečevanju korupcije (v nadaljevanju ZIntPK).

2. Iz ugotovitev izhaja, da je toženka začela postopek na podlagi prijav z dne 4. 1. 2022 in 7. 1. 2022. Pridobila je dokumentacijo Ministrstva za ..., v kateri je bil tudi uradni zaznamek A. A. z dne 27. 6. 2018, v katerem je navedeno, da je tožnik od njega zahteval, da ne obravnava vloge družbe B., d. o. o., glede javno-zasebnega partnerstva pri upravljanju letališča C. Na podlagi tega uradnega zaznamka in ostale pridobljene dokumentacije, navedene 2. in 3. strani ugotovitev, je senat toženke na seji dne 20. 1. 2023 sprejel sklep, da se v zadevi uvede preiskava, o čemer je obvestil tožnika. Na 9. seji senata je toženka zaslišala tožnika in A. A. ter na podlagi njunih izpovedb in listinske dokumentacije sklenila, da je tožnik izvajal vpliv oziroma dal navodilo v zvezi z vodenjem konkretnega postopka, s čimer je svojo funkcijo uporabil v nasprotju z zakonom. Navodilo, naj javni uslužbenec da vlogo v predal, in ob izrecnem opozorilu, da je ministrstvo vezano na rok odgovora, ponovno naročilo, naj se vloga pusti pri miru, je po presoji toženke v nasprotju s standardom integritete, kot se pričakuje od funkcionarjev. Tožnik ni ravnal v skladu s prvim standardom Etičnega kodeksa funkcionarjev v Vladi Republike Slovenije in ministrstvih, saj dana navodila niso bila v okviru in na podlagi zakona. S tem je ravnal v nasprotju s pričakovanim delovanjem in odgovornostjo posameznikov pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila funkcija uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi, s čimer je kršil integriteto.

3. Tožnik odločitev toženke primarno izpodbija iz razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Trdi, da javnemu uslužbencu ni nikoli naročil, naj vlogo družbe B. pusti pri miru oziroma jo da v predal. Uradni zaznamek in pričanje javnega uslužbenca sta v direktnem nasprotju z listinami v spisu, pričanjem javnega uslužbenca o samem uradnem zaznamku in tožnikovim pričanjem. Uradni zaznamek z dne 27. 6. 2018 se ne nahaja v računalniški aplikaciji SPIS4 Lotus Notes, kar po mnenju tožnika pomeni, da ni bil sestavljen navedenega dne in da torej ne obstaja. Očitno je bil navedeni uradni zaznamek sestavljen bistveno kasneje, še posebej, ker je bila v papirnati obliki najdena le njegova kopija. Prav tako ne drži, da A. A. na zadevi ne bi delal še po 27. 6. 2018. Toženki še očita, da ni obrazložila, zakaj je verjela javnemu uslužbencu in ne tožniku, čeprav so listine ovrgle pričanje javnega uslužbenca. Uveljavlja tudi kršitev pravil postopka, ker toženka ni zaslišala priče D. D., niti ni ponovno zaslišala A. A., kot je predlagal tožnik. Zato mu ni bilo omogočeno ustrezno pravno varstvo.

4. Tožnik sodišču predlaga, naj odloči, da je izpodbijani akt nezakonit in posega v tožnikove ustavno zavarovane človekove pravice oziroma, da njegovo ravnanje ne predstavlja ravnanja, ki bi bilo v nasprotju s pričakovano integriteto. Podredno vlaga izpodbojno tožbo in predlaga, naj sodišče izpodbijani akt odpravi in zadevo vrne toženki v ponovni postopek. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

5. Toženka v odgovoru na tožbo prereka tožnikove navedbe, dodatno pojasni, zakaj je verjela izpovedbi javnega uslužbenca in kje v izpodbijanem aktu so ti razlogi navedeni. Sodišču predlaga, naj tožbo zavrne.

**K I. točki izreka**

6. Tožba ni utemeljena.

7. V predmetni zadevi je toženka vodila postopek zaradi suma kršitve integritete uradne osebe v skladu s 13. členom ZIntPK. Po končanem postopku je izdala ugotovitve o konkretnem primeru, zoper katere ima obravnavana oseba po petem odstavku 15. člena ZIntPK pravico vložiti tožbo v upravnem sporu.

8. Z izpodbijanim aktom je toženka v tožnikovem ravnanju, opisanem v izreku, ugotovila obstoj okoliščin, ki pomenijo kršitev integritete v smislu določb ZIntPK. V 3. točki 4. člen ZIntPK je integriteta opredeljena kot pričakovano delovanje in odgovornost posameznikov in organizacij pri preprečevanju in odpravljanju tveganj, da bi bila oblast, funkcija, pooblastilo ali druga pristojnost za odločanje uporabljena v nasprotju z zakonom, pravno dopustnimi cilji in etičnimi kodeksi.

9. Etični kodeks funkcionarjev v Vladi Republike Slovenije in ministrstvih vsebuje standarde in vodila etičnosti funkcionarjev. Prvi standard z naslovom "Zakonitost in častnost" določa, da funkcionar opravlja svojo funkcijo samostojno in odgovorno v okviru in na podlagi ustave, ratificiranih in objavljenih mednarodnih pogodb, zakonov in podzakonskih predpisov ter drugih splošnih aktov, častno in v mejah tega kodeksa ter spoštovanja človekovega dostojanstva, pri čemer je osnovno vodilo delo v javno korist. Pri opravljanju svoje funkcije deluje predano in nepristransko, v skladu s temeljnimi vrednotami spoštovanja človekovih pravic, svobode, poštenja, pravičnosti, solidarnosti ter prizadevanja za suverenost in blaginjo Slovenije, pa tudi v skladu s pričakovano integriteto in državotvorno držo. 10. Konkretno se tožniku očita izvajanje vpliva na postopek s podajo navodil javnemu uslužbencu, ki je vodil postopek odločanja o izvedbi projekta javno-zasebnega partnerstva po določbah Zakona o javno-zasebnem partnerstvu (v nadaljevanju ZJZP), ki niso skladna z navedenim zakonom. V skladu s tretjim odstavkom 34. člena ZJZP mora namreč javni partner vlogo o zainteresiranosti za izvajanje javno-zasebnega partnerstva obravnavati in o njej odločiti v štirih mesecih od prejema in se v tem času o njej tudi odločiti. V zadevi ni sporno, da ministrstvo o vlogi zasebnega partnerja, tj. družbe B., ni odločilo v zakonsko določenem roku, vendar se prekoračitev roka tožniku glede na izrek izpodbijanega akta ne očita (več). Postopka namreč ni vodil tožnik niti v času izteka štirimesečnega roka ni več zasedal položaja državnega sekretarja, zato je toženka v izpodbijanem aktu pojasnila, da tožnik ni odgovoren, da vloga družbe ni bila obravnavana v zakonsko predpisanem roku in je navedbo o tem iz ugotovitev umaknila. Posledično so za odločitev v tem sporu nebistvene tožbene trditve, ki se nanašajo na omenjeni del ugotovitev, in se posledično sodišče do njih ne opredeljuje.

11. V zadevi je v predvsem sporno dejansko stanje, in sicer, ali je tožnik 26. 7. 2018 na domnevnem sestanku v svoji pisarni, na katerem naj bi bila bila prisotna le javni uslužbenec A. A. in tožnik, izrekel navodilo glede neobravnavanja vloge o zainteresiranosti družbe B. Da tako navodilo, tudi če je bilo izrečeno, ne predstavlja kršitve integritete, kot je določena v 4. členu ZIntPK, tožnik ne trdi.

12. Ugotovitev toženke, da je tožnik izrekel navedeno navodilo, temelji primarno na uradnem zaznamku A. A. z dne 27. 6. 2018 (dokaz A5) in njegovi izpovedbi. V uradnem zaznamku je navedeno: _Dne 27. 6. 2018 sem bil pri državnem sekretarju gospodu E. E.. Naročil mi je, da pripravim javno naročilo iz vsebine projektne naloge z naslovom "Iskanje možnih rešite za delovanje letališča C.." Vprašal sem ga, kaj naj naredim z vlogo B. z dne 4. 4. 2018. Odgovoril mi je, naj jo pustim pri miru in naj jo dam v predal. Na opozorilo, da sem vezan na rok odgovora, mi je ponovno naročil, da vlogo pustim pri miru._ Navedeni so še datum in tožnikovo ime, priimek ter podpis. A. A. je v postopku pred toženko izpovedal, da je navedeni uradni zaznamek napravil na dan sestanka, torej v juniju 2018, in ga vnesel v sistem Lotus Notes, kjer ga v letu 2023, to je času nadzora toženke, ni bilo, bil pa je vložen v spis v fizični obliki. Nasprotno je tožnik izpovedal, da se dogodka ne spomni, da pa nikoli ni rekel, da ne podpira projekta in da posledično ne bi nikoli izrekel očitanih besed.

13. V bistvenem tožba nasprotuje dokazni oceni toženke. Zato je sodišče ponovno zaslišalo tako tožnika kot A. A. ter izvedlo vse listinske dokaze, ki sta jih v dokazne namene predložili stranki. Vpogledalo je v listine upravnega spisa, med drugim dopis Ministrstva za ... št. 010-76/2023/2-02011222 z dne 5. 5. 2023 (povzet v sodni spis kot dokaz C1) in listinske dokaze, ki jih je predložil tožnik, to so zaznamek A. A. z dne 27. 6. 2018 (A5), uradna zaznamka iz elektronskega spisa z dne 11. 4. 2018 in 2. 7. 2018 (A6 in A7), dopis/pojasnilo Ministrstva za ... z dne 5. 5. 2023, izjava F. F. z dne 23. 3. 2023, dopisa, ki ju je pripravil A. A. z dne 28. 6. 2018 in 18. 7. 2018, naslovljena na družbo B. (A8 in A9), zapisnik 184. kolegija ministra z dne 26. 6. 2018 (A10), izjasnitev tožnika o ugotovitvah toženke (A13), dokumenta/uradna zanamka z dne 17. 7. 2018 in 3. 8. 2018 (A11 in A12).

14. Kot nepotreben je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D. D., saj bi slednja glede na tožbene trditve izpovedala o dejstvih, ki niso pomembna za odločitev v tej zadevi. Zaslišanje priče je bila namreč predlagano za dokazovanje okoliščine, da je tožnik aktivno delal na omenjenem projektu javno-zasebnega partnerstva. To dejstvo pa po presoji sodišča ni pomembno za odločitev o zakonitosti izpodbijanega akta, saj se z njim tožniku ne očita neaktivnosti, ampak dajanje navodil, ki so v nasprotju z zakonom. Da bi priča vedela karkoli o domnevnem navodilu, pa tožnik ne trdi. Kot prepoznega pa je zavrnilo na drugem naroku za glavno obravnavo podan dokazni predlog za postavitev izvedenca računalniške stroke (glej prvi odstavek 286. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1). Navedeni dokazni predlog je bil podan v zvezi z dejstvom, ali je bil uradni zaznamek z dne 27. 6. 2018 vnesen v sistem Lotus Notes oziroma naknadno iz njega izbrisan. Kot izhaja iz upravnega spisa, je priča že ob zaslišanju pred toženko trdila, da je uradni zaznamek vnesla v elektronski sistem. Navedeno potrjuje posnetek njenega zaslišanja na seji senata toženke z dne 21. 2. 2023 (na zgoščenki, ki je del upravnega spisa, 24:15 minuta posnetka). Toženka je dejstvo, ali se (je) uradni zaznamek nahaja(l) v sistemu Lotus Notes, pred izdajo ugotovitev v konkretnem primeru preverjala pri Ministrstvu za ... (glej odgovor ministrstva z dne 5. 5. 2023, ki je bil tožnikovemu pooblaščencu poslan po elektronski pošti 26. 5. 2023). Ne gre torej za okoliščino, o kateri bi priča prvič izpovedala na naroku 18. 12. 2023, ampak je bilo to dejstvo sporno že v postopku pred izdajo izpodbijanega akta. Zato je tožnik z navedenim dokaznim predlogom prekludiran, saj bi ga moral podati najkasneje v tožbi pod pogoji iz 52. člena ZUS-1. 15. Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče presodilo, da je izpodbijani akt pravilen in zakonit. Sodišče se na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge toženke (predvsem 35. in 41. do 47. točka ugotovitev). Dokazna ocena toženke je celovita, prepričljiva in temelji na dejstvih, ki so bila ugotovljena v postopku pred senatom komisije in so se potrdila tudi pred sodiščem. Toženka je v izpodbijanem aktu obrazložila, zakaj je verjela javnemu uslužbencu, njegovo izpovedbo pa tudi sodišče ocenjuje kot verodostojno in prepričljivo. Listine, ki jih je pridobila v postopku, niso v nasprotju z izjavo A. A.. Uradni zaznamek z dne 27. 6. 2018 namreč v celoti potrjuje njegove navedbe. Nasprotno pa tožnik ni uspel dokazati, da bi navedeni uradni zaznamek nastal kasneje oziroma naknadno, niti ni tožnik navedel kakršnih koli okoliščin, ki bi utemeljevale takšno domnevo. Sama oblika uradnega zaznamka, ki je lastnoročno podpisan, pa z njegovo vsebino ni neposredno povezana, pri tem pa je toženka s primerjavo več uradnih zaznamkov in zapisov A. A. pojasnila (35. točka obrazložitve), zakaj verodostojnost uradnega zanamka z dne 27. 6. 2018 tudi s tega vidika ni sporna. Tej oceni sodišče pritrjuje. Javni uslužbenec je tudi po presoji sodišča prepričljivo pojasnil, da je po sestanku 17.6. 2018 od vlagatelja zahteval zgolj pisne dopolnitve v smislu popolnosti vloge, ni pa vsebinsko delal na navedeni zadevi.

16. Podane tudi niso zatrjevane kršitve pravil postopka. Upravni organ ni dolžan izvesti vseh dokazov, ki jih predlagajo stranke v postopku, mora pa se do njih opredeliti oziroma jih zavrniti iz ustavno dopustnih razlogov. Toženka je obrazložila, zakaj ni zaslišala predlagane priče D. D. (glej 33. točko ugotovitev), z njeno oceno, da zaslišanje ni bilo potrebno, saj se ne nanaša na dejstva, ki bi bila relevantna za odločitev v zadevi, pa se strinja tudi sodišče (glej 14. točko obrazložitve te sodbe). Enako velja za tožnikovo zahtevo po ponovnem zaslišanju javnega uslužbenca A. A.. Navedena zahteva temelji na tožnikovem nestrinjanju z vsebino izpovedanega in dokazno oceno toženke, kar pa samo po sebi ne vzpostavlja obveznosti toženke ponovno zaslišati pričo. 17. Kršitve ustavnih pravic so v tožbi zgolj navržene. Tožnik ne konkretizira domnevnih kršitev pravic iz 14., 21., 22., 28. in 29. člena Ustave, ampak zgolj navede številke členov, ne da bi pojasnil, v čem naj bi bila kršitev podana. Zato se sodišče do tega ugovora na more opredeliti. Prav tako v tožbi ni konkretno navedeno, katere kršitve, ki jih zagotavlja Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, naj bi bile kršene z izpodbijanim aktom.

18. Sodišče je zato po skrbni presoji vseh dokazov presodilo, da je odločitev toženke pravilna in na zakonu utemeljena, Ker tudi niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (ničnost), je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka**

19. Odločitev o stroških postopka temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.