Jedro

Do prehoda koristi in do prikrajšanja v konkretnem primeru ni prišlo z zaključkom vlaganj, ampak šele z izročitvijo nepremičnin tožnici, zaradi česar je zastaralni rok pričel teči 21. 7. 2014, ter je bila tožba vložena pravočasno (4. 6. 2014), ugovor zastaranja pa ni utemeljen.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi je delno utemeljena v zvezi z obrestnim delom odločitve ter se sodba sodišča prve stopnje v točki V izreka spremeni tako, da se od glavnice v višini 247.000,00 EUR priznajo zakonske zamudne obresti od 22. 7. 2014 dalje, zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od 4. 6. 2014 do 21. 7. 2014 pa se zavrne.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke po nasprotni tožbi zavrne in v nespremenjenem obsegu točke V. izreka ter točke VII. izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Pravdni stranki krijeta sami, vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v tej zadevi odločilo s sodbo in sklepom (ki pritožbeno ni izpodbijan).

S sklepom je v točki I. izreka vzelo na znanje delni umik nasprotne tožbe tožeče stranke po nasprotni tožbi za znesek 58.570,00 EUR in postopek v tem delu ustavilo ter v točki II. izreka dovolilo spremembo tožbe v pravdni zadevi opr. št. II P 521/2012 z dne 3. 7. 2015. S sodbo je v točki III. izreka toženi stranki po tožbi naložilo, da tožeči stranki po tožbi v roku 15 dni plača uporabnino 72.438,13 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot je razvidno iz izreka. V točki IV. izreka je v drugačnem obrestnem delu tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine zavrnilo. V točki V. izreka je toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo, da tožeči stranki po nasprotni tožbi v roku 15 dni plača 247.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe dalje (to je od 4. 6. 2014) do plačila. V točki VI. izreka je toženi stranki po tožbi naložilo, da povrne tožeči stranki po tožbi 4.617,62 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. V točki VII. izreka je toženi stranki po nasprotni tožbi naložilo, da povrne tožeči stranki po nasprotni tožbi 6.609,91 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zaradi tega, ker je pritožbeno sporna le še odločitev o tožbenem zahtevku po nasprotni tožbi in posledično stroškovna odločitev (točka V. in VII. izreka izpodbijane sodbe), se bodo v nadaljevanju označevale stranke sledeče, tožeča stranka po tožbi oziroma tožena stranka po nasprotni tožbi kot tožeča stranka oziroma tožnica in tožena stranka po tožbi oziroma tožeča stranka po nasprotni tožbi kot tožena stranka oziroma toženka.

3. Zoper obsodilni del sodbe, s katerim je bilo odločeno o nasprotni tožbi, v povezavi s stroškovno odločitvijo (točka V. in VII. izreka) je pritožbo po svojem pooblaščencu vložila tožnica, iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnica se ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe in meni, da je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zastaral, saj so bila vlaganja v nepremičnino končana leta 1974 oziroma leta 1997. Sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v tretjem v zvezi s prvim odstavkom 48. člena določa, da zastaralni roki tečejo od izgube posesti. Ker pa te določbe prej veljavni Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (v nadaljevanju ZTLR) in Obči državljanski zakonik (v nadaljevanju ODZ) nista vsebovala, je ugovor zastaranja utemeljen. Prav tako niso izpolnjene vse predpostavke neupravičene obogatitve, utemeljen je ugovor volenti non fit iniuria, ker je toženka privolila v prikrajšanje in si pri tem ni izgovorila nobene denarne domene. S Pogodbo št. 464-643/71-7/4Ger z dne 3. 6. 1974 si je toženka izgovorila brezplačno služnostno pravico za gradnjo provizorija za zimsko službo, z namenom, da je uporabljala zemljišče tožnice za opravljanje svoje dejavnosti. Zaradi tega tožnica več desetletij ni mogla uporabljati svoje lastnine, o čemer v izpodbijani sodbi ni razlogov ter je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Gradbeno dovoljenje za objekte, ki so bili zgrajeni na zemljišču v lasti tožnice, temelji na Pogodbi z dne 3. 6. 1974 ter je torej obstajala pravna podlaga za premik premoženja, zaradi česar ni izpolnjena ena izmed predpostavk obogatitvenega zahtevka, in sicer odsotnost pravne podlage. Tožnica ni dala soglasja za asfaltiranje dvorišča, niti toženka tekom postopka ni navedla, kdaj bi naj bilo to izvedeno, zaradi česar do povrnitve domnevnih vlaganj ni upravičena. Tudi verzijski zahtevek predvideva soglasje lastnika nepremičnine, zaradi česar je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da je vseeno, ali je bilo soglasje podano ali ne. Sodišče prve stopnje je pavšalno sledilo izračunom izvedenca Vrabla, ki je ocenil vrednost objektov oziroma izboljšav, „saj so ti objekti dotrajani, iztrošeni, stari oziroma zanemarjeni, torej ničvredni in jih je treba v celoti prenoviti“. Dejanska tržna vrednost vsekakor ni enaka ocenjenemu znesku 247.000,00 EUR, tožnica je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja in ugovarjala kršitev, ker sodišče prve stopnje tega dokaza ni izvedlo, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnica se pritožuje tudi zoper obrestni del odločitve, v zvezi s čemer sodišču prve stopnje očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ker v 30. točki obrazložitve navaja, da je bila tožba, vložena 4. 6. 2014, preuranjena, kljub temu pa zamudne obresti prisodi od tega datuma. Tožnica se zavzema za ugoditev pritožbi, spremembo izpodbijane sodbe v smeri zavrnitve celotnega tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi s stroškovno posledico oziroma podrejeno za razveljavitev sodbe v izpodbijanem delu (točkah V. in VII. izreka) ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v tem obsegu v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

4. Toženka se v odgovoru na pritožbo zavzema za zavrnitev le-te. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba je delno utemeljena.

6. Sodišče druge stopnje je v skladu s 350. členom ZPP preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje ter ugotavlja in zaključuje, da je sodišče prve stopnje v zadevi razjasnilo relevantne dejanske okoliščine, pomembne za odločitev, pravilno uporabilo materialno pravo (razen glede teka zakonskih zamudnih obresti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju) in pri tem ni storilo po uradni dolžnosti upoštevnih (drugi odstavek 350. člena ZPP) ter v pritožbi grajanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. V izogib ponavljanju sodišče druge stopnje povzema pravilne zaključke sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi izvajanji pa dodaja:

7. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni in niso med seboj v nasprotju, zaradi česar so neutemeljena pritožbena izvajanja, ki sodišču prve stopnje očitajo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

8. Pritožbeno sporen je zgolj obsodilni del zahtevka iz nasprotne tožbe, vsebovane v točki V. izreka (in stroškovni del odločitve v točki VII. izreka), s katerim je toženka od tožnice zahtevala povrnitev vlaganj v nepremičnine v lasti tožnice parc. št. 602/5 in 602/12 k.o. R, na katerih je toženka postavila objekte in asfaltirala dvorišče ter je z vrnitvijo nepremičnin v posest tožnici le-ta neupravičeno obogatena, toženka pa prikrajšana. Zaradi tega se je sodišče druge stopnje omejilo zgolj na obravnavanje tega dela odločitve.

9. Neutemeljena so pritožbena izvajanja, da „je tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi zastaral, ker so bila vlaganja v nepremičnino končana leta 1974 oziroma leta 1997, ZTLR in ODZ pa nimata določb, ki bi bile podobne določbi 48. člena SPZ, zaradi česar je podano zastaranje“, saj za zastaranje zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve velja splošni petletni zastaralni rok po 346. členu OZ, ki začne teči prvi dan po dnevu, ko je upnik imel pravico terjati izpolnitev obveznosti (336. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). Kot je pravilno obrazložilo sodišče prve stopnje, se za verzijski zahtevek (190. člen OZ) upoštevajo zastaralni roki iz obligacijskih razmerij in je potrebno uporabiti splošni petletni letni zastaralni rok, ki začne teči tedaj, ko obogatitveni zahtevek zapade v plačilo.

10. Nepravilno je stališče pritožbe, da v konkretnem primeru zastaralni rok začne teči po koncu vlaganj, ne pa z izgubo posesti nad nepremičnino. Kot pravilno izhaja iz točk 26, 27 in 28 obrazložitve izpodbijane sodbe, je za začetek teka zastaralnega roka bistveno, da je toženka uporabljala objekte do dneva, ko je nepremičnine predala v posest tožnici (21. 7. 2014), zaradi česar pred tem dnem niti ni prišlo do prehoda koristi na tožnico. Do prehoda koristi in do prikrajšanja v konkretnem primeru ni prišlo z zaključkom vlaganj, ampak šele z izročitvijo nepremičnin tožnici, zaradi česar je zastaralni rok pričel teči 21. 7. 2014, ter je bila tožba vložena pravočasno (4. 6. 2014), ugovor zastaranja pa ni utemeljen.

11. Prav tako so neutemeljena pritožbena izvajanja, ki se nanašajo na ugovor volenti non fit iniuria, s katerimi želi tožnica prikazati, da je toženka privolila v prikrajšanje in zaradi tega ni upravičena do povrnitve vlaganj. Za odločitev v zadevi ni bistveno, da se je v Pogodbi št. 464-643/71-7/4Ger z dne 3. 6. 1974 toženka zavezala, da bo odstranila silose za zimsko službo (provizorije) ter za to ne bo uveljavljala odškodninskih zahtevkov, saj se ta pogodba nanaša zgolj na silos, ki ni vključen v tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, ne pa tudi na sporne objekte, za katere zahteva toženka povrnitev vlaganj. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da ugovor privolitve v prikrajšanje ni utemeljen, saj toženka v zvezi objekti, ki jih je zgradila na podlagi nadaljnjih gradbenih dovoljenj, za pridobitev katerih je kot del dokumentacije služila tudi prej omenjena pogodba, v prikrajšanje ni privolila.

12. V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo s temeljem tožbenega zahtevka. S pravnomočno delno sodbo v pravdni zadevi II P 521/2012 je bilo ugotovljeno, da je tožnica dokazala, da je lastnica nepremičnin parc. št. 602/5 in 602/12 k.o. R, ter da jo toženka v njeni pravici protipravno vznemirja. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da na teh dveh nepremičninah stojijo objekti, zgrajeni na podlagi gradbenega dovoljenja iz leta 1974 in 1997 ter da je dvorišče asfaltirano. Sodišče prve stopnje je v točki 34 obrazložitve ugotovilo, da je tožnica s tožbo uspela z zatrjevano gradnjo na tujem svetu dokazati pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na izvirni način. Ko je toženka dne 21. 7. 2014 nepremičnine predala tožnici, se je zgodil premik premoženja in je bila tožnica obogatena, toženka pa prikrajšana, zato je pravilno zaključilo, da je podan temelj obogatitvenega zahtevka.

13. Tožnica v pritožbi zatrjuje, da toženka ni upravičena do povrnitve vlaganj za asfaltiranje dvorišča, ker ni imela soglasja za to, niti tekom postopka ni navedla, kdaj so bila dela opravljena. Tovrstna pritožbena izvajanja so brezpredmetna, saj je pogoj za uspešno uveljavljanje zahtevka po splošnih pravilih o neupravičeni obogatitvi, razen tožničine obogatitve in toženkinega prikrajšanja tudi odsotnost pravne podlage za prehod premoženja.

14. Glede na ugotovitve, da je toženka na nepremičninah tožnice zgradila objekte ter asfaltirala dvorišče, da je tožnica z vrnitvijo nepremičnin v posest obogatena, toženka pa prikrajšana, da je podana vzročna zveza med prikrajšanjem in obogatitvijo oziroma da je korist prešla iz toženke na tožnico, ter da ni podanega pravnega temelja, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan.

15. V nadaljevanju se je sodišče prve stopnje ukvarjalo z višino tožbenega zahtevka. Pri tem je pravilno upoštevalo, da OZ v 190. členu določa obogatitveni in ne vrnitveni princip. Kot izhaja iz komentarja 190. člena OZ, mora glede na obogatitveno načelo okoriščanec vrniti le korist, ki jo še ima, čas ocene koristi pa naj bi bil čas izdaje sodne odločbe.(1) Sodišče prve stopnje je v postopek pritegnilo izvedenca in cenilca gradbene stroke A.V., univ. dipl. inž. grad., ki je v izvedenskem mnenju in njegovi pisni dopolnitvi ocenil vrednost objektov in asfaltiranega dvorišča. Toženka se je z mnenjem oziroma z oceno vrednosti strinjala, tožnica pa je mnenju nasprotovala z navedbami, da so objekti dotrajani, iztrošeni, zanemarjeni in niso nič vredni, a dopolnitve izvedenskega mnenja ni predlagala, zato je sodišče prve stopnje pravilno sledilo izračunu izvedenca ter odločilo, da se je vrednost nepremičnin z vlaganji toženke povečala za 247.000,00 EUR(2).

16. Na tožnici je bilo dokazno breme, da dokaže, da ni obogatena v takšnem obsegu, kot zatrjuje toženka oziroma da vrednost dosežene koristi ni tolikšna, kot je izračunal izvedenec V. Konkretnih navedb in dokazov v tej smeri tožnica ni podala, niti ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja. V pripravljalni vlogi z dne 30. 6. 2015 (list. št. 157-159), s katero se je izjasnila o dopolnitvi izvedenskega mnenja z dne 10. 6. 2015 (list. št. 146 – 151),(3) je zgolj pavšalno navajala, da so objekti dotrajani, iztrošeni, zanemarjeni in niso nič vredni ter da je „tožbeni zahtevek tako ali tako neutemeljen že po samem temelju ter zastaran“, dopolnitve izvedenskega mnenja pa ni predlagala. Tožnica je na naroku za glavno obravnavo dne 27. 10. 2015 ugovarjala kršitvam določb postopka po 286.b členu ZPP, ker sodišča prve stopnje ni izvedlo na tem naroku predlaganih dokazov, ki so bili zaslišanje župana V.S., vpogled v stečajni spis in zaslišanje stečajnega upravitelja toženke S.Z., ki bi naj služili dokazovanju, da „je stečajni upravitelj prodal silos, ki stoji na nepremičnini parc. št. 602/5, kar pomeni dodaten razlog za zavrnitev zahtevka toženke po povrnitvi vlaganj“(4). Ker tožnica ni predlagala dopolnitve izvedenskega mnenja, so njena pritožbena izvajanja in očitki o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, neutemeljena.

17. Sodišče prve stopnje je ocenilo, da je izvedensko mnenje izvedenca V. jasno, popolno in v skladu z raziskanimi okoliščinami, zato mu je pravilno sledilo in povzelo v njem opravljene izračune. Tožnica ne more biti uspešna s pritožbenimi izvajanji, da „je sodišče prve stopnje pavšalno sledilo izračunom izvedenca V., ker so objekti dotrajani, iztrošeni, stari, zanemarjeni in ničvredni“, saj teh očitkov ni z ničemer opravičila, zaradi tega ne more uspešno nasprotovati ugotovitvam izvedenca iz dopolnitve izvedenskega mnenja, ki se nanašajo na obseg oziroma višino večvrednosti nepremičnin.

18. So pa utemeljena pritožbena izvajanja v zvezi z obrestnim delom odločitve. Toženka je zahtevala zakonske zamudne obresti od vložitve tožbe, to je od 4. 6. 2014. Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo 378. in 299. člen OZ, ne pa tudi 193. člena OZ, ki določa obseg vrnitve v primeru neupravičene obogatitve ter posebej ureja zamudne obresti, za katere določa, da jih je zavezanec dolžan plačati od dneva pridobitve, če je bil nepošten, drugače pa od dneva vložitve zahtevka (če je bil dobroveren).

19. Glede na dikcijo 193. člena OZ bi lahko sprva sklepali na to, da je toženka upravičena do povrnitve zakonskih zamudnih obresti od vložitve zahtevka, kot je odločilo sodišče prve stopnje, a pri tem ne gre spregledati nespornih dejanskih ugotovitev, da je toženka nepremičnine vrnila v posest tožnici dne 21. 7. 2014, kar je po vložitvi tožbe. Čeprav bi bila glede na določbo 193. člena OZ toženka upravičena do plačila zakonskih zamudnih obresti od vložitve tožbe, to velja za primere, ko je do premika premoženja (prikrajšanja oziroma obogatitve) prišlo pred vložitvijo tožbe, ne pa tudi za primere, ko je do premika premoženja prišlo po vložitvi tožbe. Zato je toženka upravičena do zakonskih zamudnih obresti šele od naslednjega dne po vrnitvi nepremičnin v posest tožnici, to je od 22. 7. 2014 dalje.

20. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje v skladu s peto alinejo 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v točki V. izreka glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti spremenilo, v preostalem delu pa je pritožbo tožnice zavrnilo (353. člen ZPP) in v nespremenjenem delu točke V. izreka ter v točki VII. izreka potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

21. Ker je sodišče druge stopnje delno ugodilo pritožbi in spremenilo odločitev sodišča prve stopnje v obrestnem delu, mora glede na določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka.

22. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v delu glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti ter se zaradi tega uspeh pravdnih strank v postopku na prvi stopnji ni spremenil, sodišče druge stopnje stroškovne odločitve ni spreminjalo. Tožnica namreč izrecne pritožbene graje zoper stroškovno odločitev ni podala, sodišče druge stopnje pa ob uradnem preizkusu ni našlo kršitev, na katere je dolžno paziti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

23. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbah drugega odstavka 154. člena ZPP in prvega odstavka 155. člena ZPP. Tožnica je s pritožbo uspela le v delu glede začetka teka zakonskih zamudnih obresti, kar predstavlja tako majhen odstotek uspeha, da ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov in jih krije sama. Prav tako sama svoje stroške krije toženka, ki z odgovorom na pritožbo ni pripomogla k rešitvi zadeve.

Op. št. (1) : Tako A. Polajnar Pavčnik v Obligacijski zakonik s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, stran 46 in 47. Op. št. (2) : Izvedenec je pri izračunu upošteval zastaranja, glede na dejansko stanje objektov ob ocenjevanju.

Op. št. (3) : Dopolnitvi izvedenskega mnenja je izvedenec V. izračunal vrednost objektov (izboljšav) na parc. št. 602/5 in 602/12 k.o. R oziroma ugotovil, da se je v posledici vlaganj vrednost nepremičnin povečala za 247.000,00 EUR.

Op. št. (4) : Kot izhaja iz prepisa zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 27. 10. 2015 na list. št. 170.