Jedro

Pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za presojo utemeljenosti uveljavljenega nasprotnega tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Okoriščenje tožeče stranke je v pridobitvi večvrednih nepremičnin po prenehanju pogodbe, prikrajšanje tožene stranke pa v izgradnji objektov na teh nepremičninah in njihovi prepustitvi tožeči stranki.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožeča stranka mora v 15 dneh, od vročitve te sodbe, povrniti toženi stranki njene revizijske stroške v znesku 3.320,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z delno sodbo dne 27. 2. 2014 razsodilo, da je tožena stranka dolžna opustiti vsakršno poseganje v lastninsko pravico tožeče stranke na v izreku naštetih nepremičninah, da je dolžna odstraniti vse premičnine iz na njih stoječe poslovne stavbe in funkcionalnih objektov in tožeči stranki izročiti ključe ključavnice, s katero se zapirajo vrata ograje teh nepremičnin, nepremičnine pa prazne izročiti tožeči stranki. Toženi stranki je še prepovedalo, da v bodoče s takimi ali podobnimi ravnanji posega v lastninsko pravico tožeče stranke.

2. S končno sodbo z dne 26. 11. 2015 je sodišče prve stopnje odločilo o preostalem tožbenem zahtevku za plačilo uporabnine in nasprotnem tožbenem zahtevku. V pretežnem delu je ugodilo zahtevku tožeče stranke in toženi stranki naložilo, da tožeči plača 72.438,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz III. točke izreka. V celoti pa je ugodilo nasprotnemu tožbenemu zahtevku in tožeči stranki naložilo, da toženi plača 247.000,00 EUR z zakonskimi obrestmi od vložitve tožbe. Odločilo je še o pravdnih stroških.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožeče stranke ugodilo le glede začetka teka zamudnih obresti tako, da tečejo od 22. 7. 2014, t.j. od naslednjega dne po izročitvi nepremičnine, sicer pa je njeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo prve stopnje.

4. Zoper sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka pravočasno vložila revizijo iz vseh revizijskih razlogov po prvem odstavku 370. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Navaja, da v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba je zgolj povzetek prvostopenjske sodbe. Na nekatere pritožbene trditve sploh ni dala odgovora. Terjatev po nasprotni tožbi je zastarana. Zastaralni rok znaša 5 let, vlaganja so bila zaključena 1974 in 1997 in tedaj je zapadla domnevna terjatev tožene stranke. ODZ in Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih nista imela določbe, kot jo ima sedaj veljavni Stvarnopravni zakonik (v nadaljevanju SPZ) v 48. členu. Niso izpolnjene predpostavke za zahtevek iz neupravičene obogatitve. Podana je privolitev tožene stranke v (domnevno) prikrajšanje (volenti non fit iniuria). Sodišči v nasprotju z listinskimi dokazili (kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) navajata, da se je tožena stranka zavezala odstraniti silose za zimsko službo (provizorij) in da iz pogodbe ne izhaja, da se je tožena stranka odpovedala odškodninskim zahtevkom za objekte, zgrajene na podlagi nadaljnjih gradbenih dovoljenj. Vsa dokumentacija za gradnjo silosov za zimsko službo, poslovnega objekta - skladišče, garaža za zimsko službo, sanitarije ter gradnjo silosa za skladiščenje soli, rezervoarja in nadstrešnice je bila izdana na podlagi pogodbe z dne 3. 6. 1974. Pod pojmom silos za zimsko službo je torej treba razumeti vse objekte, ki so bili zgrajeni na podlagi teh dovoljenj in pogodbe z dne 3. 6. 1974. Tožena stranka je za pridobitev gradbenega dovoljenja za vse objekte predložila prav to pogodbo. Določilo o odstranitvi silosov oziroma odpovedi (odškodninskim) zahtevkom se nanaša na vse objekte. Besedna zveza "ko bo to potrebno" kaže, da bo v prihodnosti odstranitev objektov gotovo dejstvo, kar pomeni, da se je tožena stranka za odstranjene objekte odpovedala odškodnini za zgrajene objekte in ne samo vlaganjem v silos, kot protispisno navaja sodišče druge stopnje. Namen vlaganj se je za toženo stranko izčrpal že z dolgotrajno uporabo objektov za svojo dejavnost. Da je tožena stranka privolila v svoje prikrajšanje, izkazuje tudi dejstvo, da si tožeča stranka ni izgovorila nobene denarne odmene za to, da je tožena stranka gradila na njenih nepremičninah. Tožeča stranka več desetletij ni mogla uporabljati svoje lastnine. O tem v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov, zaradi česar je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Ena od predpostavk obogatitvenega zahtevka je odsotnost pravne podlage (temelja), ki bi opravičevala premik premoženja. Tu je podlaga bila, saj so bili objekti zgrajeni na podlagi gradbenih dovoljenj oziroma pogodbe z dne 3. 6. 1974. Tožena stranka se je s premikom premoženja strinjala, saj je imela interes, da uporablja zemljišča tožeče stranke za opravljanje svoje dejavnosti, pri tem pa ni plačevala najemnine, za kar sedaj ne more zatrjevati neupravičene obogatitve tožeče stranke. Tudi o tem v izpodbijani sodbi ni nobenih razlogov. Izračuni izvedenca, da naj bi bila vrednost nepremičnin za 247.000,00 EUR višja, so nepravilni, saj so objekti dotrajani, iztrošeni, stari oziroma zanemarjeni, torej ničvredni in jih je treba v celoti prenoviti. Dejanska tržna vrednost ni enaka temu znesku in jih za to ceno ni mogoče prodati. Tožeča stranka je predlagala dopolnitev mnenja in ugovarjala kršitev, ker sodišče tega dokaza ni izvedlo. Zato je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi pritožbi tožeče stranke in v celoti zavrne zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču druge stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da sodbi druge in prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Revizija je bila po 375. členu ZPP vročena toženi stranki. V odgovoru na revizijo tožena stranka navaja, da revizija ni utemeljena in predlaga, da jo Vrhovno sodišče zavrne.

6. Revizija ni utemeljena.

7. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, to kršitev pa tudi napačno razume. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ("protispisnost") je podana le, če gre pri ugotavljanju odločilnih dejstev za napako pri prevzemanju oziroma prenosu vsebine listin oziroma izpovedb prič, to je tedaj, ko jih je sodišče v razloge sodbe povzelo (prepisalo) z drugačno vsebino, od tiste, ki jo imajo v resnici. Tega tožeča stranka niti ne trdi. "Protispisnosti" pa ni, kadar sodišče dokaze presodi in oceni drugače kot stranka, jim pripisuje drugačen pomen kot stranka in zato na njihovi podlagi sprejme drugačne zaključke o obstoju ali neobstoju relevantnih dejstev. Z zatrjevanjem take "protispisnosti" stranka v resnici izpodbija dokazno oceno in ugotovljeno dejansko stanje, kar v revizijskem postopku ne more biti predmet preizkusa (tretji odstavek 370. člena ZPP). Tak nedovoljen poskus izpodbijanja dokazne ocene in dejanskega stanja tako predstavljajo (razmeroma obširne) trditve tožeče stranke o tem, na kaj se pogodba z dne 3. 6. 1974 nanaša. Na dejansko ugotovitev, da se pogodba nanaša samo na silose za zimsko službo (provizorij), ne pa tudi druge objekte, ki jih je na nepremičninah zgradila tožena stranka na podlagi dokumentacije, katere del je bila sicer tudi ta pogodba, je zato Vrhovno sodišče vezano.

8. Tožeča stranka neutemeljeno uveljavlja tudi bistveno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Njene trditve, da v izpodbijani sodbi "ni razlogov o odločilnih dejstvih, saj je drugostopenjska sodba zgolj povzetek prvostopenjske oz. na nekatere pritožbene trditve drugostopenjsko sodišče sploh ni odgovorilo", bodisi niso točne (drugostopenjska sodba namreč ni prepis ali povzetek prvostopenjske), bodisi niso konkretizirane v tolikšni meri, da bi jih Vrhovno sodišče lahko upoštevalo. Ostajajo namreč tako splošne, da Vrhovnemu sodišču prepuščajo, da samo oceni in izlušči, katere naj bi bile tiste relevantne pritožbene trditve, na katere tožeča stranka v izpodbijani sodbi ni našla odgovora. To pa ni naloga Vrhovnega sodišča (prvi odstavek 371. člena ZPP). V izpodbijani sodbi sicer res ni posebnih razlogov o večdesetletni nemožnosti tožeče stranke, da uporablja svojo nepremičnino, za kar ni prejemala najemnine, a zato ker tega tožeča stranka v postopku doslej ni izpostavila, sicer pa niti ni mogoče pritrditi relevantnosti teh okoliščin za obogatitveni zahtevek tožene stranke.

9. Tudi kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tožeča stranka v reviziji za utemeljevanje te kršitve navaja procesno dejansko stanje, ki ne izhaja iz podatkov spisa. Tako ni res, da je predlagala dopolnitev izvedenskega mnenja, podanemu izvedenskemu mnenju pa razen z navedbami, ki jih je sodišče druge stopnje korektno povzelo v 15. in 16. točki obrazložitve, ni ugovarjala ali mu nasprotovala niti ni imela pripomb nanj.

10. Pred sodiščema prve in druge stopnje ugotovljeno dejansko stanje daje podlago za presojo utemeljenosti uveljavljenega nasprotnega tožbenega zahtevka na podlagi pravil o neupravičeni pridobitvi. Okoriščenje tožeče stranke je v pridobitvi večvrednih nepremičnin po prenehanju pogodbe, prikrajšanje tožene stranke pa v izgradnji objektov na teh nepremičninah in njihovi prepustitvi tožeči stranki. Tožena stranka je gradila objekte v skladu z izkazano pravico gradnje in na podlagi ustrezne gradbene dokumentacije. Ni bilo ugotovljeno, da bi tožeča stranka gradnji objektov kadarkoli kakorkoli nasprotovala, s tožbo pa je od možnih zahtevkov za varstvo lastninske pravice izbrala zahtevek za izročitev nepremičnin z zgrajenimi objekti vred1, ki mu je bilo z delno sodbo tudi ugodeno. Obe sodišči sta tožeči stranki pojasnili, da za tako okoriščenje ni podlage. Pogodba z dne 3. 6. 1974, ki jo tožena stranka ponuja v reviziji, to ni. Ta je podlaga za odstop zemljišča oziroma za nastanek "služnosti za gradnjo", ne pa za prehod koristi, ki se kaže v večvrednosti nepremičnin zaradi zgrajenih objektov. Po zaključkih sodišč prve in druge stopnje se privolitev v prikrajšanje oziroma odpoved kakršnimkoli odškodninskim zahtevkom v pogodbi z dne 3. 6. 1974 nanaša le na silose za zimsko službo (provizorij), ne pa tudi druge objekte, ki so, upoštevajoč ugotovitve sodišča prve stopnje na podlagi mnenja izvedenca, očitno trajnejše narave. Vztrajanje pri drugačnem stališču in poudarjanje, da vsi objekti delijo enako usodo, pomeni drugačno razlago pogodbene volje strank in, kot že navedeno, izpodbijanje dejanskega stanja.

11. Pravilna pa je tudi odločitev o zastaranju. Glede na to, da je kriterij, od katerega je odvisna časovna veljavnost določbe tretjega odstavka 48. člena SPZ, čas vložitve tožbe,2 postopek pa se je začel po uveljavitvi SPZ (nasprotna tožba je bila vložena 3. 6. 2014), je treba uporabiti SPZ (268. člen SPZ). Po tretjem odstavku 48. člena SPZ pa zastaralni roki za zahtevke graditelja tečejo od dneva, ko je graditelj izgubil posest nepremičnine. Stališče ni v nasprotju z zadevo, na katero se sklicuje revizija in ki ne daje odgovora na to, katera razmerja se bodo presojala po SPZ.

12. Revizijsko sodišče je tako ugotovilo, da revizija ni utemeljena, saj niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena. Na podlagi 378. člena ZPP jo je zato zavrnilo.

13. Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na določilu prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. In 155. člena ZPP. Tožeča stranka v revizijskem postopku ni uspela, zato mora toženi stranki povrniti njene potrebne stroške revizijskega postopka, ki jih sestavljajo nagrada za postopek z revizijo (2.702,00 EUR), materialni stroški (20,00 EUR) in DDV.

1 Lahko bi uveljavila npr. tudi zahtevek za izročitev nepremičnin v prvotnem stanju. 2 II Ips 174/2010