Jedro

Izpodbijana odločitev temelji na ključni ugotovitvi, da je bil darovalkin nagib, da bi obdarjenec nadaljeval s kmetovanjem in kmetijo ohranil, tako pomemben, da brez njega do izročitve darila sploh ne bi prišlo. Zato je nagib prešel v pravno podlago oz. v kavzo pogodbe. Ob upoštevanju pravnega mnenja občne seje Vrhovega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987, ki se glasi: "Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla, je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti.“

Izrek

Revizija se zavrne.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe, zaradi delnega umika tožbe postopek delno ustavilo, nato pa z vmesno sodbo razsodilo, da je po temelju utemeljen zahtevek tožeče stranke za plačilo 155.240, 00 EUR (kar predstavlja denarno protivrednost nepremičnin, ki so bile predmet darilne pogodbe, ki je prenehala veljati).

2. Pritožbeno sodišče je toženčevo pritožbo zavrnilo in izpodbijano vmesno sodbo potrdilo.

3. Zoper odločitev pritožbenega sodišča toženec vlaga revizijo, v kateri uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče sodbo sodišča druge stopnje spremeni tako, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb sodišča prve in druge stopnje in ponovno sojenje pred sodiščem prve stopnje ter priglaša revizijske stroške. Toženec graja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil nagib darovalke za sklenitev darilne pogodbe, da naj toženec kmetijo še naprej obdeluje. V zvezi s tem toženec pritožbenemu sodišču očita pavšalno potrditev dokazne ocene sodišča prve stopnje (kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Toženec meni, da se sodišče ni dovolj kritično opredelilo do spreminjanja trditvene podlage s strani tožeče stranke: od zmote preko hude nehvaležnosti do ničnosti zaradi odpadle podlage ter končno do odpadlega nagiba. Prav tako graja sklepanje sodišča prve stopnje, da že vložitev tožbe kaže na voljo prvotne tožnice (ki je, ker je umrla, ni bilo mogoče zaslišati). Revident meni, da vložitev tožbe ne more imeti pomena dokaza. Nasprotje v sodbi sodišča prve stopnje toženec vidi v ugotovitvi, da tožnici nista bili seznanjeni s sklepanjem darilne pogodbe matere s tožencem, po drugi strani pa sta v sodbi upoštevani njuni izpovedi o materinem nagibu. Revizija graja dokazno oceno oziroma njeno pomanjkljivost glede vrednotenja toženčeve izpovedi o besedah, ki jih je mati izrekla ob sklepanju darilne pogodbe (“kdor dela, naj še ima“), v čemer vidi zlorabo procesnih pravic. Toženec vztraja, da tožnici nista dokazali, da bi bil darovalkin motiv v nadaljnji obdelavi kmetije. Tako bi sodišče lahko sklepalo le, če ob sestavi pogodbe ne bi sodeloval notar, ki bi, če bi tak motiv v resnici obstajal, pogodbeno določilo o tem vnesel v tekst pogodbe. Po toženčevem mnenju je mati imela legitimno pravico, da se z nadaljnjimi posli ni strinjala, vendar bi tako situacijo morala predvideti že v fazi sklepanja pogodbe in jo preprečiti z ustreznim pogodbenim določilom. Revident zaključuje, da je sodišče napačno presodilo izvedene dokaze in zmotno uporabilo materialno pravo, zato je izpodbijana odločba po njegovem mnenju nezakonita.

4. Revizija je bila dostavljena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Po določbi drugega odstavka 367. člena ZPP je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela pravnomočne sodbe presega 40.000,00 EUR (dovoljena revizija). Ker se v konkretni pravdi tožbeni zahtevek glasi na plačilo 155.240,00 EUR oziroma za vsako tožnico polovica tega zneska, je ta pogoj izpolnjen.

7. Po določbi prvega odstavka 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni.

8. Nižji sodišči sta ugotovili naslednja pravno relevantna dejstva: - mati pravdnih strank, ki je med pravdo umrla, je 12. 7. 2005 s sinom, tožencem, sklenila darilno pogodbo, s katero mu je podarila vse svoje nepremično premoženje (kmetijo); - mati je tožencu kmetijo podarila tudi z namenom, da bi jo še naprej obdeloval; - toženec je kmetovanje opustil in dobro leto po prejemu darila nepremičnine (razen ene gozdne parcele) podaril svojemu pastorku, ta pa jih je v deležu 1/10 podaril podjetju R., d. o. o., za preostali solastni delež 9/10 pa je z istim podjetjem sklenil prodajno predpogodbo.

9. Revident v pretežnem delu nedovoljeno izpodbija ugotovljeno dejansko stanje glede darovalkinega nagiba v zvezi nadaljevanjem kmetovanja. Očitke skuša predstaviti kot procesno kršitev (bodisi kot kršitev metodologije dokazne ocene po 8. členu ZPP bodisi kot nasprotje po 14. oziroma 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), vendar gre v resnici za grajanje logičnosti dokazne ocene, kar spada v sfero izpodbijanja dejanskega stanja, ki v revizijskem postopku ni več dovoljeno (tretji odstavek 370. člena ZPP). Potrditev dokazne ocene, ki jo je opravilo pritožbeno sodišče, je metodološko pravilna, konsistentna in povsem dovolj obrazložena glede na to, da je bila pritožbena graja skopa in pavšalna. Očitka v zvezi z nevednostjo tožnic o tem, da je mati nepremičnine podarila tožencu, pa toženec ni uveljavljal že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje, zato z njimi v reviziji ne more uspeti. Revizija je pravno sredstvo zoper sodbo sodišča druge in ne prve stopnje.

10. Izpodbijana odločitev temelji na ključni ugotovitvi, da je bil darovalkin nagib, da bi obdarjenec nadaljeval s kmetovanjem in kmetijo ohranil, tako pomemben, da brez njega do izročitve darila sploh ne bi prišlo. Zato je nagib prešel v pravno podlago oz. v kavzo pogodbe. Ob upoštevanju pravnega mnenja občne seje Vrhovega sodišča SRS z dne 21. in 22. 12. 1987, ki se glasi: "Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla, je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti,“ je odločitev nižjih sodišč materialnopravno pravilna. Pravno mnenje je Vrhovno sodišče sprejelo v zvezi z določbo prvega odstavka 51. člena Zakona o obligacijskih razmerjih. V konkretni zadevi je za materialnopravno presojo treba sicer uporabiti določbe Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), vendar pa je relevantna zakonska določba o tem, da mora vsaka pogodbena obveznost imeti dopustno podlago (razlog), povsem enaka v obeh predpisih (prvi odstavek 39. člena OZ). Zato je uporaba pravnega mnenja, sprejetega na podlagi prejšnjega predpisa, pravilna. Obogatitveni zahtevek (zaradi nemožnosti vrnitve v naravi uveljavljan kot denarna protivrednost dela izročenih nepremičnin) po določbi tretjega odstavka 190. člena OZ za primer naknadno oz. kasneje odpadle podlage premika premoženja je tako utemeljen.

11. Revizijsko sodišče je revizijo zoper vmesno sodbo zavrnilo, ker je ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena (378. člen ZPP). Ob tem revizijsko sodišče izrecno poudarja, da je bila njegova presoja omejena na uveljavljane revizijske razloge, saj preizkusa pravilnosti izpodbijane odločbe po uradni dolžnosti, torej izven revizijskih razlogov, zakon ne predvideva.

12. Glede na naravo vmesne sodbe, pri kateri bo uspeh strank razviden šele po izdaji končne odločbe, se odločitev o stroških postopka v revizijskem postopku pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena v zvezi s 315. členom ZPP).