Jedro

Pogodba je imela dopustno podlago, ki pa je zaradi kasnejšega razpolaganja z nepremičnino odpadla.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je s sklepom dopustilo spremembo tožbe in zaradi delnega umika tožbe postopek v tem delu ustavilo ter z vmesno sodbo razsodilo, da je po temelju utemeljen denarni zahtevek na povrnitev neupravičeno pridobljene koristi zaradi odpadle podlage darilne pogodbe z dne 12.7.2005, za parc. št. 738/1 - njiva, 738/2 – sadovnjak in del parc št. 735 – travnik k.o. D.. Odločitev o stroških je pridržalo za poznejšo odločbo.

Toženec se pritožuje zoper navedeno vmesno sodbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se spremeni oziroma razveljavi. Navaja, da je darovalka del parc. št. 735, ki predstavlja gospodarsko poslopje, tožencu podarila, da bi imel te nepremičnine v lasti in posesti in si tako izboljšal pogoje življenja. Iz navedenega izhaja, da je bil namen darovalke omogočiti tožencu dostojno življenjsko okolje. Mati pravdnih strank je bila ob sklepanju darilne pogodbe poslovno sposobna in je znala in zmogla brati. Slednje potrjuje, da je bila s sklenitvijo pravnega posla zadovoljna in da ni imela drugih nagibov oziroma, da sklenitve darilne pogodbe ni pogojevala z nikakršnimi omejitvami. Darilna pogodba je veljavna, kar po prepričanju tožene stranke dokazuje, da nagib ni bil v tem, da bi moral toženec kmetijo obdelovati. Izpoved tožečih strank, da je darovalka postala redkobesedna in vase zaprta, je izključno prirejena potrebam konkretnega postopka, kjer skušata prikazati, da je toženec darovalko namenoma zavajal in da je bila zaradi njegovega vedenja prizadeta. Pri tem si tožnici sami s seboj prihajata v nasprotje. Sodišče popolnoma neobrazloženo in neutemeljeno zapiše, da je že iz besedne zveze „kdor dela, naj ima“ moč ugotoviti, da je bil darovalkin nagib pri sklepanju darilne pogodbe, da bi toženec kmetijo obdeloval še naprej. Toženec je pojasnil, da mati nikdar ni pogojevala obdelovanja kmetije s sklepanjem darilne pogodbe. Do prenosa lastništva na podjetje R. d.o.o. je prišlo zaradi želje po povečanju kmetije, katere pa ni bilo mogoče realizirati zaradi vložitve predmetne tožbe. Samovoljni zaključki sodišča, da je bila darovalka kot vsak kmečki človek na zemljo navezana, da je želela, da je obdelana, pomenijo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Samo dejstvo, da se darovalka z nadaljnjo prodajo ni strinjala, je seveda njena legitimna pravica, vendar ne more predstavljati nagiba za sklenitev darilne pogodbe. Gre namreč za okoliščino, ki je darovalka sicer ni mogla predvideti, vendar pa s prenosom lastninske pravice vsakdo izgubi pravico do razpolaganja in gre za riziko, v kolikor si prenosnik ne izgovori protipravice. Nenazadnje je toženec izrecno pojasnil, da mu je mati podarila nepremičnine iz hvaležnosti za dotedanje delo in ne iz nagiba, da bi kmetijo obdeloval v prihodnje. Kljub vsemu je toženec tak namen izkazal, vendar do realizacije nakupa večje kmetije ni prišlo zaradi vložitve predmetne tožbe.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih sodbi očita pritožba, sodišče druge stopnje ni ugotovilo, prav tako ne tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP). Pritožba se namreč sklicuje na izrazito nasprotje med izpovedjo priče, ki izhaja iz zapisnika, in izpovedjo, ki jo je sodišče povzelo v svojo obrazložitev, kar pa ne more biti bistvena kršitev postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj pri tem niti ne pove, na katero od zaslišanih prič naj bi se ta očitek nanašal. V sodbi so ugotovljena vsa odločilna dejstva, pri tem pa ne gre za samovoljne zaključke sodišča, kot jih očita pritožba, ampak so ti posledica celovite dokazne ocene, s katero tudi pritožbeno sodišče soglaša. Ugotovilo je sledeče dejansko stanje, ki je pomembno za pravno opredelitev obravnavane zadeve: mati pravdnih strank M. K. (ki je umrla med postopkom), je s tožencem dne 12.7.2005 sklenila darilno pogodbo, s katero mu je podarila vse svoje nepremično premoženje, ki predstavlja domačijo na naslovu X; toženec je dne 8.8.2006 te nepremičnine (razen ene gozdne parcele) podaril svojemu pastorku A. P., ta pa je dne 25.4.2007 sklenil predpogodbo o prodaji teh nepremičnin z družbo R. d.o.o., dne 3.5.2007 pa darilno pogodbo, na podlagi katere je R. d.o.o. postal lastnik 1/10 nepremičnin; darovalkin nagib pri sklepanju darilne pogodbe je bil, da bi toženec kmetijo obdeloval še naprej; darilo nepremičnin pastorku in kasnejša prodaja brez utemeljenega razloga predstavljajo okoliščine, ki jih darovalka ob daritvi ni predvidevala in se z njimi ni strinjala.

Tožeča stranka s tožbo zahteva vrnitev darila, s tem da se zaradi nemožnosti vrnitve nepremičnin v naravi nadomesti vrednost darila v denarju. Pri tem je sporna vrnitev vrednosti le dela nepremičnin, ki so bile predmet darilne pogodbe, in sicer parc. št. 738/1, 738/2 in dela parc. št. 735 k.o. D.. Tožeča stranka zatrjuje, da je bila darilna pogodba z dne 12.7.2005 že sklenjena na podlagi nedopustnega nagiba, sicer pa je z odtujitvijo vseh nepremičnin nagib za sklenitev darilne pogodbe gotovo odpadel pozneje, torej po sklenitvi darilne pogodbe. Glede na navedeno trditveno podlago in postavljeni tožbeni zahtevek je sodišče prve stopnje pravilno ugotavljalo, kakšen je bil nagib pokojne tožnice pri obdaritvi toženca ter, ali je zaradi toženčevega ravnanja z nepremičnino (podaritev naprej in kasnejša prodaja) odpadla podlaga darilne pogodbe. Pred tem je namreč sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožeča stranka ne izpodbija darilne pogodbe zaradi napak volje in sicer zaradi bistvene zmote v nagibu (46. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), niti ne zahteva preklica darilne pogodbe zaradi hude nehvaležnosti obdarjenca (540. člen OZ). Sporna pogodba je imela dopustno podlago (39. člen OZ), ki pa je zaradi toženčevega kasnejšega razpolaganja z nepremičnino odpadla. Razlogi, ki jih sodba vsebuje o tem zaključku, so prepričljivi in jih pritožba ne omaje, ko se sklicuje predvsem na vsebino darilne pogodbe, v kateri ni navedene nobene omejitve glede toženčevega razpolaganja z nepremičninami. Zaključki sodbe o tem so logični in razumni, kar pa ne velja za pritožbene trditve o tem, zakaj se je toženec odločil za sklenitev darilne pogodbe in s tem dopustil kasnejšo prodajo nepremičnin. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, oprt na pravno mnenje Občne seje Vrhovnega sodišča SRS z dne 21. in 22.12.1987 (Poročilo VSS 2/87) in kasnejšo sodno prakso (npr. II Ips 546/92, II Ips 611/2000), po kateri imata stranki pogodbe pravico zahtevati nazaj, kar sta v izvrševanju pogodbe dali ali prejeli, na podlagi sedaj veljavnih določil 3. odstavka 190. člena OZ. Zato je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo vmesno sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za poznejšo odločitev na podlagi 165. v zvezi s 164. členom ZPP.