Jedro

V zakonskem opisu kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena KZ se izraz „brez pooblastila“ oziroma „protipravno“ nanaša na celotno inkriminirano ravnanje in ne predstavlja samostojnega zakonskega znaka. V takšnih primerih zadošča, da so v opisu dejanja konkretizirane okoliščine, iz katerih izhaja, da gre za protipravno ravnanje storilca.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Mariboru je obsojenega B. F. spoznalo za krivega kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ) in kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena KZ v zvezi s 122. členom KZ in tretjim odstavkom 24. člena KZ. Izrečena mu je bila enotna kazen 3 (tri) leta zapora ter stranska kazen 10.000,00 EUR. Višje sodišče v Mariboru je pritožbe okrožne državne tožilke, obsojenčevega zagovornika in obsojenca zavrnilo kot neutemeljene in obsojencu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojenčev zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja, da je bil uporabljen materialni zakon, ki se ne bi smel uporabiti (4. točka prvega odstavka 372. člena Zakona o kazenskem postopku, v nadaljevanju ZKP), da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so si ti s seboj v nasprotju (11. točka 371. člena ZKP) ter kršitev pravice do obrambe in predlaganja dokazov v svojo korist. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni in obsojencu izreče oprostilno sodbo, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, ki ga je podala na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, ocenila, da zahteva ni utemeljena, saj je na vse očitke iz zahteve prepričljivo odgovorilo že višje sodišče. Obe sodbi imata potrebne razloge o tem, da je v ozadju nabave anhidrida ocetne kisline proizvodnja mamil. Zakaj izvedba predlaganih dokazov ni bila potrebna, je določno pojasnilo višje sodišče, to pa potrjujejo tudi drugi izvedeni dokazi in njihova analiza.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu in njegovemu zagovorniku. Obsojenec je v svojem odgovoru ponovil stališče iz zagovora, da je opravil le prevoz kisline, ni bil pa njen naročnik, zato še danes ne ve, zakaj je bil obsojen.

B.

5. Zagovornik kršitev materialnega prava vidi v tem, da se obsojencu očita ravnanje v nasprotju z Uredbo ES št. 273/2004 z dne 11. 2. 2004, ki določa promet s predhodnimi sestavinami pri prepovedanih drogah znotraj Evropske skupnosti. V obravnavanem primeru je bila anhidrid ocetna kislina namenjena za izvoz izven držav EU, zato bi se protipravnost obsojenčevega ravnanja morala presojati na podlagi Uredbe ES št. 111/2005 z dne 22. 12. 2004, ki določa promet s predhodnimi sestavinami pri prepovedanih drogah med državami članicami EU in tretjimi državami. Kršitev 11. točke 371. člena ZKP zagovornik utemeljuje z navedbami, da izrek obsojencu očita, da ni pridobil registracije pri Uradu RS za kemikalije, skladno s šestim odstavkom 3. člena Uredbe ES 273/2004 z dne 11. 2. 2004, medtem ko iz obrazložitve izhaja, da obsojenec ni pridobil licence v skladu s prvim odstavkom 3. člena Uredbe ES 273/2004 z dne 11. 2. 2004, zato je ostalo nejasno, katero pooblastilo (registracijo ali licenco) bi obsojenec potreboval. Sodba tudi nima razlogov o tem, da je bila v ozadju nabave anhidrida ocetne kisline proizvodnja mamil ter da je obsojenec v času nabave to vedel, pri čemer se zagovornik sklicuje na zaključke izvedenca kemijske in kriminalistično-tehnične stroke, ki sta pojasnila, da je anhidrid ocetna kislina nepogrešljiva pri proizvodnji številnih drugih produktov.

6. Na zgornje očitke je odgovorilo že Višje sodišče v Mariboru in jih zavrnilo z navedbami, da je nasprotje med izrekom in obrazložitvijo zgolj navidezno, saj je iz obrazložitve sodbe povsem jasno razvidno, da obsojenec pri Uradu RS za kemikalije ni opravil registracije, kar je tudi jedro njegovega protipravnega ravnanja. Tudi Vrhovno sodišče zagovornikove očitke zavrača, vendar iz drugih razlogov, kot Višje sodišče v Mariboru.

7. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena KZ je kaznivo pripravljalno dejanje, ki ga je mogoče storiti na več alternativno določenih izvršitvenih načinov (z izdelovanjem, nabavljanjem, imetjem, ali dajanjem v uporabo opreme, materiala ali predhodnih sestavin, za katere storilec ve, da so namenjene za proizvodnjo mamil). V obravnavanem primeru se obsojencu kot bistveno očita, da je brez pooblastila nabavljal predhodno sestavino, za katero je vedel, da je namenjena za proizvodnjo mamil, saj je na Češkem nabavil večjo količino anhidrid ocetne kisline, za katero ni pridobil registracije pri Uradu RS za kemikalije, v Slovenijo pa mu jo je pripeljal avtoprevoznik P. M. s. p., obsojenec pa je v Sloveniji prikrival lokacijo skladišč in poskrbel, da se je s cistern odstranila originalna deklaracijska nalepka in se namestila lažna etiketa, da gre za razredčen ocetni kis.

8. Kršitev materialnega prava, ker naj bi bila uporabljena napačna Uredba ES, in kršitev 11. točke 371. člena ZKP, ker je ostalo nejasno, ali bi obsojenec pri Uradu RS za kemikalije moral pridobiti registracijo ali licenco, se nanašata na zakonski znak »brez pooblastila«, ki ga gre v okviru kaznivega dejanja neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena KZ razumeti v pomenu „protipravno“. V zakonskem opisu tega kaznivega dejanja se izraz „brez pooblastila“ oziroma „protipravno“ ne razume kot samostojen zakonski znak, ampak se nanaša na celotno inkriminirano ravnanje, to je na pripravo na proizvodnjo, predelavo ali prodajo mamil. V takšnih primerih je ta zakonski opis odveč, saj že iz splošnih pravil kazenskega materialnega prava izhaja, da zakon grozi s kaznijo samo, če storilec ravna protipravno, zato tega v posebnem delu zakona ni potrebno posebej omenjati. V takšnih primerih zadošča, da so v opisu dejanja konkretizirane okoliščine, iz katerih izhaja, da gre za protipravno ravnanje storilca. V obravnavanem primeru jedro obsojenčevega protipravnega ravnanja ni v tem, da je kršil bodisi uredbo ES bodisi zakon, katerih namen je izvajanje nadzora nad pravnimi in fizičnimi osebami, ki opravljajo promet s snovmi, ki se lahko uporabijo kot predhodne sestavine za izdelavo prepovedanih drog. Kaznivo dejanje neupravičene proizvodnje in prometa z mamili po tretjem odstavku 196. člena KZ je kaznivo pripravljalno dejanje, ki inkriminira ravnanja, ki se kažejo kot pripravljalna v razmerju do proizvodnje, predelave, prodaje ali ponujanja mamil po prvem odstavku 196. člena KZ. Bistvo obsojenčevega protipravnega ravnanja torej ni v tem, da je kršil določbe uredbe ali zakona, ampak v tem, da se je z nabavo anhidrid ocetne kisline pripravljal na proizvodnjo mamil. Dejstvo, da obsojenec ni opravil določenih formalnosti, ki jih zahteva omenjena uredba, pomeni okoliščino, ki kaže na to, da je obsojenec kislino nabavil v nedovoljen namen in je torej ravnal protipravno. Opravljena registracija ali pridobljena licenca pri Uradu RS za kemikalije sicer zmanjšuje možnost uporabe predhodnih sestavin v nedovoljene namene, vendar storilca vedno ne more razbremeniti kazenske odgovornosti, saj oseba pridobljeno pooblastilo lahko tudi zlorabi in sestavine, kljub izpolnjevanju formalnih obveznosti iz uredbe in zakona, nabavi v nedovoljen namen.

9. Navedbe, da sodba nima razlogov o tem, da je bila v ozadju nabave anhidrid ocetne kisline proizvodnja mamil, se nanašajo na zakonski znak »zavest o proizvodnji mamil«. Namen storilca je zakonski znak, ki ga ni smiselno še posebej in izrecno konkretizirati, včasih pa to niti ni mogoče, zato se na njegov obstoj sklepa iz relevantnih okoliščin in dejstev. V obravnavanem primeru so nekatere izmed teh okoliščin in dejstev konkretizirane že v izreku sodbe (nabava kisline brez potrebne registracije, odstranitev originalnih in namestitev ponarejenih etiket, prikrivanje lokacije skladišč). Obsojenec se ni zagovarjal, da je za nabavo anhidrida ocetne kisline izpolnjeval pogoje, pod katerimi je promet z njo dovoljen, ampak je samo posplošeno zatrjeval, da v ozadju ni bila proizvodnja mamil, zato je odrejanje izvedenstva, s pomočjo katerega se ugotavlja, pri proizvodnji katerih (legalnih) produktov je anhidrid ocetna kislina nepogrešljiva, nepotrebno. Namen storilca je subjektivni znak kaznivega dejanja, zato je v prvi vrsti presoja njegovega obstoja prepuščena sodišču in ne izvedencu. Vedenje, kje vse se uporablja anhidrid ocetna kislina, sodišču sicer lahko pomaga pri ugotavljanju namena storilca, ne more pa to predstavljati temeljne okoliščine, na kateri sodišče gradi presojo o obstoju tega subjektivnega zakonskega znaka.

10. Vrhovno sodišče zaključuje, da se tako očitki v zvezi z nepravilnim sklicevanjem na Uredbo ES št. 273/2004, kot tudi nasprotja med zaključki sodišča in izvedencev v zvezi z namenom storilca, ki ga je zasledoval pri nakupu anhidrid ocetne kisline, nanašajo na dejstva, ki za obstoj kaznivega dejanja po tretjem odstavku 196. členu KZ niso pravno relevantna in jih sodišču ne bi bilo treba ugotavljati, zato tudi morebitna nasprotja med izrekom in obrazložitvijo sodbe ne morejo vplivati na njeno zakonitost. 11. Z navedbami, da je sodišče zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje prič S. H. in J. Ž., zagovornik uveljavlja kršitev obsojenčeve pravice do obrambe. Na zadnjem naroku za glavno obravnavo je zagovornik vztrajal pri zaslišanju teh dveh prič, s pomočjo katerih bi obsojenec dokazoval, da ni bil organizator nakupa anhidrid ocetne kisline, temveč le posrednik pri organizaciji prevoza. Predloga je utemeljil s tem, da je bil S. H. direktor vseh družb, ki so bile naročnice prevoza in je pri naročanju kisline imel aktivno vlogo, v drugi kazenski zadevi, ki je še v fazi preiskave, pa je skupaj z obsojencem obravnavan kot sostorilec. Priča J. Ž. bi kot tolmač, ki je sodeloval pri naročilu anhidrid ocetne kisline, lahko povedal, za koga je dejansko podajal naročila in kakšna je bila pri tem vloga obsojenca. Sodišče je oba dokazna predloga zavrnilo z utemeljitvijo, da so bila z izvedenimi dokazi ugotovljena vsa pravno relevantna dejstva, pomembna za presojo, ali je obsojenec storil dejanje in ali je kazensko odgovoren.

12. Po ustaljeni sodni praksi iz obdolženčeve pravice do izvajanja dokazov v njegovo korist ne izhaja, da bi sodišče moralo izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obdolženec. To mora sodišče storiti tedaj, kadar je predlagani dokaz pravno upošteven, pri čemer mora obdolženec obstoj in pravno upoštevnost predlaganega dokaza utemeljiti s potrebno stopnjo verjetnosti. Sodišče sme zavrniti izvedbo predlaganega dokaza, če bi bilo nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč (US RS, Up-203/97 z dne 16. 3. 2000).

13. Pri presoji zagovora obsojenca, da je bil le posrednik pri organizaciji prevoza, se je prvostopenjsko sodišče oprlo na druge izvedene dokaze, ki podpirajo očitek obtožbe, da je bil obsojenec naročnik anhidrida ocetne kisline. Priča L., ki je bil dobavitelj kisline na Češkem, je povedal, da je v celotnem inkriminiranem obdobju posloval prav z obsojencem, Ž. pa je bil samo tolmač. Obsojenca so obremenile tudi druge zaslišane priče, in sicer zaslišani prevozniki, ki so vsi povedali, da so prevoz opravili za obsojenca, le-ta pa je z njimi posloval gotovinsko, plačilo pa je bilo vsaj za 1/3 višje od običajnih prevozov. Obsojenec je bil tisti, ki je skrival lokacijo skladišč anhidrida ocetne kisline po Sloveniji in predlagal odstranitev originalne deklaracije in namestitev ponarejenih nalepk, da gre za navaden ocetni kis. Prav tako je sodišče ugotovilo okoliščine, ki kažejo na to, da je za družbami, katerih formalni lastnik je sicer S. H., dejansko posloval obsojenec (najden žig družbe L. v obsojenčevi družbi B.). Možno je sicer, da bi J. Ž., ob morebitnem pričevanju, bolj kot obsojenca, obremenil S. H. in tako prispeval k omajanju verodostojnosti drugih izvedenih dokazov. Vendar gre iz obrazložitve prvostopenjske sodbe razumeti, da so bili drugi, pred tem izvedeni dokazi, za to sodišče prepričljivi do te mere, da njegovega prepričanja o obsojenčevi aktivni vlogi v obravnavani zadevi ne bi mogel spremeniti niti navedeni dokaz. Tudi če bi se ob morebitnem pričanju predlaganih prič potrdile navedbe zagovornika, da sta J. Ž. in S. H. pri nakupu anhidrida ocetne kisline imela aktivno vlogo, se obsojenec očitka iz obtožbe, glede na njegovo ugotovljeno aktivno vlogo, ne bi mogel razbremeniti, prej nasprotno, saj bi se mu lahko očitalo celo, da je ravnal v sostorilstvu ali hudodelski združbi.

14. Vrhovno sodišče se strinja z zaključki nižjih sodišč, da obramba ni uspela izkazati z zadostno stopnjo verjetnosti, da bi zaslišanje predlaganih prič pripeljalo do drugačnega dokaznega zaključka glede teze, ki jo zatrjuje obramba, to je, da je bil obsojenec le posrednik pri organizaciji prevoza. Izvedeni dokazi posebej in tudi v medsebojni povezavi kažejo na to, da je bil obsojenec naročnik anhidrida ocetne kisline. Zato sodišče ni prekršilo pravice do obrambe, ko je zavrnilo zaslišanje predlaganih prič.

15. Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, zato jo je v skladu z določilom 425. člena ZKP kot neutemeljeno zavrnilo.

16. Glede na izid postopka je obsojenec na podlagi 98. a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek, ki je nastal v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti in bo odmerjena s posebnim plačilnim nalogom sodišča, pred katerim je tekel postopek na prvi stopnji.