Jedro

Res je glede zemljišč, ki so bila nacionalizirana in na katerih je odtlej obstojala pravica uporabe, obstojala določena prepoved prometa, a ta ni bila absolutna, saj je bil promet le omejen, ne pa prepovedan. Zato ni mogoče že na načelni ravni izključiti veljavnosti pogodb, katerih predmet je bil prenos pravice uporabe. Pri presoji veljavnosti takih pravnih poslov je potrebno presoditi, ali je šlo za kršitev majhnega pomena.

Ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm, zato utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla zoper nedobrovernega (vknjiženega) drugega kupca. Odsvojitelj je namreč že s prvim razpolaganjem izčrpal svoja razpolagalna upravičenja, drugi pridobitelj pa je za prvo razpolaganje vedel ali bi lahko vedel.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je odkupna pogodba z dne 4. 5. 2006, ki sta jo sklenila M. N. in M. N. kot prodajalca in prva toženka Občina X kot kupec, v delu, ki se nanaša na pridobitev lastninske pravice Občine X na ½ solastninskem deležu drugega toženca M. N. na nepremičnini z ID znakom 000 (ID X) in nepremičnini z ID znakom 000 (ID Y) v korist druge toženke Občine X, nična; razsodilo, da je vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča na Jesenicah Dn. št. 1228/2006 v korist Občine X na ½ solastninskem deležu prvega toženca M. N. na navedenih nepremičninah pravno neveljavna in se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov ter se pri obeh nepremičninah vknjiži lastninska pravica v korist drugega toženca M. N. do ½; razsodilo, da je drugi toženec dolžan tožniku izstaviti zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice v deležu do ½ na spornih nepremičninah, v roku 15 dni; odločilo, da sta toženca dolžna nerazdelno povrniti tožniku pravdne stroške v višini 1.674,45 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo sta toženca vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagata, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo „razveljavi in tožbo šteje za umaknjeno, ali pa tožbeni zahtevek zavrže oziroma tožbeni zahtevek zavrne.“ Navaja, da je sodišče odločalo o že razsojeni stvari. Sodišče je že zavrnilo tožbeni zahtevek na uveljavitev lastninske pravice v postopku I P 486/2007. V obrazložitvi sodbe je navedeno, da tožniku ni uspelo dokazati, da je na spornih nepremičninah pridobil veljavno pravico uporabe, ki bi se po Zakonu o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (ZLNDL) spremenila v lastninsko pravico. Višje sodišče je pritožbo tožnika zoper takšno sodbo zavrnilo, Vrhovno sodišče RS pa je zavrnilo tudi revizijo tožnika in obe sodbi potrdilo. V 5. točki pogodbe o splošnem prenosu pravice uporabe z dne 25. 3. 1976 je izrecno navedeno, da nezazidanega zemljišča M. in M. N. ne moreta odsvojiti, ampak ga morata vrniti občini po isti ceni. V tem času je veljal Zakon o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72), po katerem je občini pripadala pravica uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, če ga je uporabljal dejanski uporabnik zemljišča brez pravnega naslova, občini je tudi pripadala pravica do prednostnega nakupa nezazidanega stavbnega zemljišča, pravice uporabe zemljišča pa same zase ni bilo mogoče prenašati. Zakonsko določilo je bilo jasno in obvezno, razpolaganje v nasprotju z zakonom pa je bilo nično. Tudi po Zakonu o prometu z nepremičninami se prenos pravice uporabe, ki jo je imetnik dobil od občine, ni mogel prenesti, razen če je bila na zemljišču že zgrajena stavba do vključno III. gradbene faze. Sodišče napačno zapiše, da noben zakon ni prepovedoval prenosa pravice uporabe v družbeni lastnini. Pogodba z dne 1. 12. 1977 je nedvomno nična. To pa ne velja za odkupno pogodbo z dne 4. 5. 2006. Tožnik zatrjuje ničnost pogodbe zaradi neobstoja kavze. Kavza odkupne pogodbe je jasna – poslovni namen je prenos lastninske pravice, kar je dopustna podlaga. Tožnik in sodišče skušata neobstoj kavze dokazati s tem, da naj bi šlo za prodajo tuje stvari, pri čemer prodaja tuje stvari ni nična, ampak veže pogodbenika (440. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Tudi sporna pravica je lahko predmet prodajne pogodbe (prvi odstavek 441. člena OZ). V konkretnem primeru pa tudi sicer ni šlo za prodajo tuje stvari, saj je bil drugi toženec vknjižen kot lastnik nepremičnine.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V konkretni zadevi ne gre za že razsojeno stvar (drugi odstavek 319. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP) že iz razloga, ker je tožnik v pravdi I P 486/2007, ki je tekla prav tako pred Okrožnim sodiščem v Kranju, uveljavljal ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja, v tej zadevi pa je vložil izbrisno tožbo (1) (z vmesnim ugotovitvenim zahtevkom (2)), s sklicevanjem na pridobitev lastninske pravice na podlagi ZLNDL. Ne gre torej za sojenje o istem zahtevku, pa tudi ne za sojenje med istima strankama (v pravdni zadevi I P 486/2007 sta bila tožnik A. A., toženec pa M. N.). Zgolj podredno pritožbeno sodišče še pripominja, da je pritožbeno sodišče v zadevi I P 486/2007, v nasprotju s prvostopnim sodiščem, ugotovilo, da so tožnik in G. v letu 1977 nedvomno sklenili kupoprodajno pogodbo za sporno zemljišče (kar izhaja tudi iz listine z dne 1. 12. 1977).

6. Tudi ta dokazni postopek je pokazal, da so tožnik in N. v letu 1977 sklenili kupoprodajno pogodbo za sporno zemljišče, kar izhaja že iz listine z dne 1. 12. 1977 (priloga A7). Ugotovljeno je bilo tudi, da je bila dogovorjena kupnina plačana do konca meseca aprila 1978, tožnik pa je kupljeno zemljišče tudi prevzel v posest. Res je glede zemljišč, ki so bila nacionalizirana in na katerih je odtlej obstojala pravica uporabe, obstojala določena prepoved prometa, a ta ni bila absolutna, saj je bil promet le omejen, ne pa prepovedan (primerjaj sklep VS RS II Ips 374/97). Zato ni mogoče že na načelni ravni izključiti veljavnosti pogodb, katerih predmet je bil prenos pravice uporabe. Pri presoji veljavnosti takih pravnih poslov je potrebno presoditi, ali je šlo za kršitev majhnega pomena. Ker sta v konkretnem primeru N., kot imetnika pravice uporabe, na tožnika prenesla le tak obseg pravic, kot sta jih imela sama in nič več, tudi pritožbeno sodišče meni, da družbeni interesi v tedanjem pomenu besede s takšnim prenosom niso bili prizadeti v tolikšni meri, da bi po spremembi družbenoekonomskega sistema in ukinitvi družbene lastnine, ne bi bilo mogoče govoriti o prepovedi manjšega pomena. Takšna je v podobnih primerih tudi uveljavljena sodna praksa (na primer sklep VS RS II Ips 374/97). Nedvomno je bila torej v letu 1977 za sporno zemljišče sklenjena kupoprodajna pogodba, zemljišče pa je tožnik tudi prevzel v posest oziroma uporabo. To pa pomeni, da je bil imetnik pravice uporabe ob uveljavitvi ZLNDL tožnik, ki se mu je tako po samem zakonu (2. člen ZLNDL) pravica uporabe transformirala v lastninsko pravico.

7. Kljub temu je drugi toženec „svoj“ del spornih nepremičnin ponovno prodal in sicer prvi toženki z odkupno pogodbo z dne 4. 5. 2006 (priloga A5). Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pomeni kršitev moralnih norm (3. člen OZ) zato utemeljuje zahtevek za ugotovitev ničnosti (86. člen OZ) zavezovalnega pravnega posla zoper nedobrovernega (vknjiženega) drugega kupca, saj je odsvojitelj že s prvim razpolaganjem izčrpal svoja razpolagalna upravičenja, drugi pridobitelj pa je za prvo razpolaganje vedel ali bi lahko vedel. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje ugotovilo, in česar pritožba ne prereka, da je bila prva toženka Občina X nedobroverna (glej razloge 9. točke obrazložitve), da je torej tudi sama ravnala v nasprotju z načeli vestnosti in poštenja (5. člen OZ), zato ne gre za primer prodaje tuje stvari v smislu določbe 440. člena OZ, kot to skuša prikazati pritožba.

8. Pravilno in zakonito je torej sodišče prve stopnje tožbenim zahtevkom ugodilo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

(1) 243. člen Zakona o zemljiški knjigi.

(2) Tretji odstavek 181. člena ZPP.