Jedro

Toženca nista definirala pomembnega pravnega vprašanja, niti nista navedla okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Toženca se sicer sklicujeta na obrazložitev sodbe VS RS II Ips 184/2011 v predhodni zadevi med tožnikom in drugim tožencem, vendar v tem delu, poleg tega, da ni definirano pomembno pravno vprašanje, ni pojasnjeno, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito oziroma kako bi upoštevanje teh stališč privedlo do drugačne odločitve v tej zadevi.

Tak predlog torej ne zadosti četrtemu odstavku 367.b člena ZPP, zato ga je moralo Vrhovno sodišče zavreči (šesti odstavek 367.b člena ZPP).

Izrek

Predlog se zavrže.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odločilo: - da je odkupna pogodba št.... z dne 4. 5. 2006, ki sta jo sklenila drugi toženec in M. G. kot prodajalca in prva toženka kot kupec v delu glede solastniškega deleža do ½ drugega toženca na nepremičninah z ID znakom ... v korist prve toženke, nična; - da je vknjižba lastninske pravice v zemljiški knjigi pod dn. št. 1228/2006 v korist prve toženke na ½ solastniškem deležu pri nepremičninah z ID znakom ..., ki je bila izvedena na podlagi zemljiškoknjižnega dovolila, zajetega v 5. členu Odkupne pogodbe št. ... z dne 4. 5. 2006, pravno neveljavna in se vzpostavi prejšnje stanje zemljiškoknjižnih vpisov tako, da se vknjiži izbris lastninske pravice v korist prve toženke v deležu do ½ in ponovno vknjiži lastninska pravica v korist drugega toženca do ½; - da je druga toženka dolžna izstaviti tožniku zemljiškoknjižno listino za vknjižbo lastninske pravice v deležu do ½ v korist tožnika na nepremičninah z ID znakom ..., v 15 dneh, v nasprotnem primeru bo takšno zemljiškoknjižno listino nadomestila ta sodba.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo zavrnilo ter sodbo sodišča prve stopnje potrdilo. Obrazložilo je, da ne gre za sojenje o istem zahtevku, pa tudi ne za sojenje med istima strankama (v predhodni pravdi ni sodelovala tudi prva toženka). Glede zemljišč, ki so bila nacionalizirana in na katerih je bila podeljena pravica uporabe, je obstajala določena omejitev pravnega prometa, a ta ni bil absolutno prepovedan. Pri presoji veljavnosti takšnih pogodb je potrebno ugotoviti, ali je šlo za kršitev majhnega pomena. Ker sta G. kot imetnika pravice uporabe na tožnika prenesla le tolikšen obseg pravic, kot sta jih imela sama, družbeni interesi v tedanjem pomenu besede s takšnim prenosom niso bili prizadeti v tolikšni meri, da bi po spremembi družbenoekonomskega sistema in ukinitvi družbene lastnine ne bi bilo mogoče govoriti o prepovedi manjšega pomena. To pomeni, da je bil ob uveljavitvi Zakona o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (v nadaljevanju ZLNDL) tožnik imetnik pravice uporabe, ki se mu je po tem zakonu transformirala v lastninsko pravico. Ponovna prodaja nepremičnine, ki jo je lastnik prodal in dejansko izročil prvemu kupcu, pa pomeni kršitev moralnih norm, zato je zahtevek za ugotovitev ničnosti zavezovalnega pravnega posla utemeljen zoper nedobrovernega drugega kupca – prvo toženko. Toženca pa v pritožbi niti ne nasprotujeta ugotovljeni slabovernosti prve toženke.

3. Zoper sodbo sodišča druge stopnje toženca vlagata predlog za dopustitev revizije zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. P rvenstveno uveljavljata bistveno kršitev določb postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ker naj bi sodišče odločilo o zahtevku, o katerem je že bilo pravnomočno razsojeno. Namreč tožnik je tožbo v tej zadevi oprl na trditev, da je lastnik sporne nepremičnine, kar je že uveljavljal tudi v predhodni pravdi zoper drugega toženca, ki se je pri Okrožnem sodišču v Kranju vodila pod opravilno številko I P 486/2007 in kjer je bil tožbeni zahtevek zavrnjen. V obrazložitvi navedene sodbe je navedeno, da tožniku ni uspelo izkazati, da je na spornih nepremičninah pridobil pravico uporabe, ki bi se po ZLNDL spremenila v lastninsko pravico, ker za prenos pravice uporabe ni pridobil veljavnega pravnega naslova. V navedeni zadevi je tožnik uveljavljal enak zahtevek in v zvezi z istimi nepremičninami. Prav tako je bilo odločeno na podlagi iste dokumentacije. Sama okoliščina, da v sedanjem postopku sodeluje tudi prva toženka ni odločilna, saj gre za singularno pravno naslednico, za katero pravnomočna sodba prav tako velja. V tej zadevi je bil torej zgolj prilagojen tožbeni zahtevek glede na sedanje stanje pogodb in vpise v zemljiški knjigi. Ker na ničnost pazi sodišče po uradni dolžnosti (92. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ), bi moralo to sodišče ugotavljati že v predhodnem postopku. Ker tega ni storilo, tožnik sedaj tega ne more uveljavljati v novi pravdi. Nadalje navajata, da s odišči nista upoštevali 5. člena pogodbe o odsvojitvi pravice uporabe, sklenjene med prvo toženko ter drugim tožencem in M. G., ki slednjima prepoveduje odsvojitev pravice uporabe, ampak jo lahko zgolj vrneta prvi toženki po isti ceni. Enako velja, če v petih letih od podpisa pogodbe na tem zemljišču ne zgradita stanovanjske hiše do tretje gradbene faze. Zemljišče bi lahko odsvojila le skupaj s stavbo. Nižji sodišči nista upoštevali Zakona o razpolaganju z nezazidanim stavbnim zemljiščem (Ur. l. SRS, št. 27/72), po katerem je občini pripadala pravica uporabe na nezazidanem stavbnem zemljišču, če ga je uporabnik uporabljal brez pravnega naslova (3. člen). Občini je tudi pripadala pravica do prednostnega nakupa nezazidanega stavbnega zemljišča. (1. člen). Do uveljavitve predpisov o prometu z zemljišči je imel lastnik stavbe, zgrajene na zemljišču v družbeni lastnini, pravico uporabljati zemljišče, ki je pod stavbo, in zemljišče, ki je potrebno za njeno normalno rabo. Pravica uporabe zemljišča traja, dokler na njem stoji stavba (18. člen). Te pravice same zase ni mogoče prenašati. Razpolaganje v nasprotju z navedenimi določbami je bilo nično.

S prenosom pravice uporabe na stavbi v družbeni lastnini se prenese tudi pravica uporabe na zemljišču pod stavbo in na zemljišču, ki je potrebno za njeno redno uporabo (7. člen Zakona o prometu z nepremičninami).

Ne drži, da noben zakon ni prepovedoval prenosa pravice uporabe. Pravica uporabe za gradnjo na nezazidanem stavbnem zemljišču ni bila v prostem pravnem prometu. Ta pravica je bila časovno omejena z rokom petih let, v katerem je moral investitor zgraditi stavbo do vključno tretje gradbene faze. Investitor s to pravico ni smel razpolagati, temveč jo je lahko kvečjemu vrnil občini. Vsako drugo razpolaganje je pomenilo poseg v obstoječ sistem družbene lastnine, ki je bil privilegiran sistem nasproti razpolagalnim pravicam fizičnih oseb, zato je pogodba iz leta 1977 nična.

VS RS je v sodbi II Ips 184/2011 v predhodni zadevi med tožnikom in drugim tožencem zavzelo stališče, do kdaj je v RS veljal režim družbene lastnine in da je vse do lastninjenja v skladu z ustreznim področnim zakonom veljal pravni režim družbene lastnine.

Nasprotujeta tudi zaključku o nedobrovernosti prve toženke. Dobra vera se lahko pripeti nekomu, ki ne pozna pravnih predpisov. Občina pa mora ravnati v okviru svojih zakonitih pooblastil, zato ni mogoče govoriti o njeni (ne)dobrovernosti. Tudi ne drži, da toženca tega nista prerekala. Končno navajata, da p o 440. členu OZ prodaja tuje stvari veže pogodbenika, zato ne more biti nična. Ničnost tudi mora biti v zakonu izrecno določena (tako prvi odstavek 438. člena OZ določa, da je nična pogodba o prodaji stvari, ki je izven prometa).

4. Predlog ni popoln.

5. V predlogu za dopustitev revizije mora stranka natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse (četrti odstavek 367.b člena ZPP). Toženca navedenega nista v celoti izpolnila, saj nista definirala pomembnega pravnega vprašanja, niti nista navedla okoliščin, ki kažejo na njegovo pomembnost. Podala sta sicer obsežne navedbe in stališča, vendar jih ne podkrepita s stališči sodne prakse oziroma ne izkažeta odstopa od sodne prakse ali njeno neenotnost, prav tako nista navedla, da sodne prakse ni. Tudi splošneje ne pojasnita, zakaj je odločitev Vrhovnega sodišča v konkretni zadevi pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Toženca se sicer sklicujeta na obrazložitev sodbe VS RS II Ips 184/2011 v predhodni zadevi med tožnikom in drugim tožencem, vendar v tem delu, poleg tega, da ni definirano pomembno pravno vprašanje, ni pojasnjeno, zakaj je sodišče druge stopnje to vprašanje rešilo nezakonito oziroma kako bi upoštevanje teh stališč privedlo do drugačne odločitve v tej zadevi.

Tak predlog torej ne zadosti četrtemu odstavku 367.b člena ZPP, zato ga je moralo Vrhovno sodišče zavreči (šesti odstavek 367.b člena ZPP).