Jedro

Vse revizijske navedbe se nanašajo izključno na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča druge stopnje, vendar revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi kršitev obveznosti iz delovnega razmerja: ker je namenoma izrabil prosto karto za predor Karavanke za vozila, za katera ni bila izdana. Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku za razveljavitev odpovedi, reintegracijskemu zahtevku in denarnim zahtevkom. Ugotovilo je, da ne gre za razlog po 1. alineji prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002 in nasl. - ZDR), saj v tožnikovem ravnanju niso podani zanki očitanega kaznivega dejanja prilastitve. Prav tako pa ni podan razlog po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, saj tožniku ni mogoče očitati naklepnega ravnanja ali ravnanja iz hude malomarnosti.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo. Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podan razlog za izredno odpoved po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, ne pa tudi z zaključkom, da tožnik ni ravnal s hudo malomarnostjo. Tožnik je kršil navodila o evidentiranju brezplačnih prehodov, kar predstavlja hujšo kršitev pogodbenih obveznosti. Dejstvo, da ravnanje delavcev tožene stranke ni bilo enotno in da so nekateri spoštovali pravila in navodila, drugi pa ne, tožnika ni opravičevalo. Tožena stranka je ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče do izteka odpovednega roka. Stališče prvostopnega sodišča, da ta pogoj ni izpolnjen, ker zlorabljana prosta karta ne velja več, je zmotno. Ob ponavljajočih kršitvah bi bilo neutemeljeno pričakovati, da bo delodajalec delavcu, ki upravlja z denarnimi sredstvi, še zaupal. 3. Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da se z odločitvijo sodišča druge stopnje ne strinja, ker je povsem prezrlo nekatera nesporna dejstva. Tožnik je opozoril in navedel napake pri vodenju disciplinskega postopka, o čemer se sodišči nista izjavili. Tožnik je očital toženi stranki bistvene kršitve določil disciplinskega postopka. Ker sodišče tega ni preverilo je tudi sodišče bistveno kršilo določila postopka. Navodila tožene stranke so bila nejasna in so jih delavci različno razlagali. Dopuščene so bile izjeme, tožnik pa ni bil nikdar opozorjen, da dela karkoli narobe. Ker se pri prostih kartah ni pobirala cestnina tudi ni nastala nobena škoda. Sklicuje se na svoje navedbe v tožbi ter na utemeljitve in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje in predlaga, da revizijsko sodišče razveljavi izpodbijano sodbo oziroma podrejeno, da zadevo vrne sodišču druge stopnje v ponovno sojenje.

4. V skladu s 375. členom Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list RS, št. 26/99 in nasl.) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije v Ljubljani in tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila in predlaga, da jo sodišče kot neutemeljeno zavrne.

5. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).

6. Katero bistveno kršitev določb pravdnega postopka uveljavlja, tožnik izrecno ne navede, zato v tem delu izpodbijane sodbe niti ni mogoče preizkusiti. Morebitne „napake pri vodenju disciplinskega postopka pri toženi stranki“ bi se presojale v okviru presoje pravilne uporabe materialnega prava. Ker pa gre v obravnavanem primeru za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi in ne za disciplinski postopek, so navedbe v zvezi z disciplinskim postopkom povsem brezpredmetne.

7. Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

8. Revizije zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (3. odstavek 370. člena ZPP). Vse revizijske navedbe pa se nanašajo izključno na nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno sodišča druge stopnje. Morebitne bistvene kršitve določb pravdnega postopka v zvezi s tem tožnik ne navaja. To velja tudi za navedbo, da je sodišče kršilo materialno pravo, ko ni upoštevalo, da so bila navodila tožene stranke nejasna in različno razlagana.

9. Iz dejanskih ugotovitev sodišča druge stopnje jasno izhaja, kakšna so bila navodila in kako bi moral tožnik (in ostali delavci) postopati pri uporabi brezplačnih kart, kot tudi, da se ne more sklicevati na to, da so navodila nekateri delavci spoštovali drugi pa ne. Opustitev dolžnega ravnanja v 23-tih primerih z isto karto za prost prehod je po oceni pritožbenega sodišča hujša kršitev delovne obveznosti, ki jo je tožnik lahko storil le naklepoma ali iz hude malomarnosti.

10. Po ugotovitvah sodišča druge stopnje je tožena stranka dokazala tudi, da delovnega razmerja ni bilo mogoče nadaljevati niti do izteka odpovednega roka. Gre za vprašanje zaupanja med delavcem in delodajalcem na delovnem mestu, kjer je potrebno zaupanje, saj je tožnik pobiral cestnino in je tako imel opravka z denarnimi sredstvi. Zato bi bilo od tožene stranke neutemeljeno pričakovati, da bo ob ponavljanju ugotovljenih kršitev omogočila tožniku nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka.

11. Glede na ugotovljeno dejansko stanje (ki ni več predmet revizijske presoje) je izpodbijana sodba pravilna. Sodišče druge stopnje je ugotovilo vsa odločilna dejstva, pomembna za odločitev o zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, kot jih določata 2. alineja prvega odstavka 111. člena in prvi odstavek 110. člena ZDR. Da bi bil kakorkoli kršen postopek izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa tožnik niti ne izrecno ne smiselno ne zatrjuje. Neupoštevno je pri tem sklicevanje na navedbe v tožbi in na obrazložitev sodbe sodišča prve stopnje.

12. Ker zatrjevani revizijski razlogi niso podani in je ob ugotovljenem dejanskem stanju izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče v skladu s 378. členom ZPP zavrnilo revizijo kot neutemeljeno.