Jedro

Tožnik ni izpolnjeval svojih obveznosti oziroma je kršil navodila delodajalca, s čimer je zagrešil hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Ne glede na dejstvo, da ravnanje med delavci tožene stranke ni bilo enotno in da so nekateri enako kot tožnik kršili navodila, mu je tožena stranka utemeljeno podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „Tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke D. d.d., ...., podana dne 23. 2. 2007 tožeči stranki G.R., ... nezakonita.

2. Ugotovi se, da je tožeča stranka G.R., ... v delovnem razmerju pri toženi stranki D. d.d., ... tudi od 29. 2. 2007 dalje.

3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo ter jo razporediti na delovno mesto cestninski blagajnik v Poslovni enoti ..., ter v njegovo delovno knjižico vpisati delovno dobo od 29. 2. 2007 dalje, ter mu od 29. 2. 2007 dalj obračunati plačo v višini 1.015,00 EUR bruto, oziroma v času zaposlitve pri drugem delodajalcu od 3. 9. 2007 dalje pa razliko med plačo, ki jo je prejemal pri tem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja, plačati od bruto plače pristojnim organom davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca in nato neto zneske plače in druge prejemke izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila, to je 11. dne v mesecu dalje, vse dokler vsota zapadlih neplačanih obresti ne doseže glavnice, vse v roku 15. dni, da ne bo izvršbe.

4. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila.“ s e z a v r n e . “ Tožeča stranka krije sama svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2007 nezakonita in ugotovilo, da je tožeča stranka v delovnem razmerju pri toženi stranki tudi od 29. 2. 2007 dalje in toženi stranki naložilo, da je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo, jo razporediti na delovno mesto cestninski blagajnik v Poslovni enoti ..., ter v njegovo delovno knjižico vpisati delovno dobo od 29. 2. 2007 dalje, ter mu od tega datuma dalje obračunati plačo v višini 1.015,00 EUR bruto, oziroma v času zaposlitve pri drugem delodajalcu od 3. 9. 2007 dalje razliko med plačo, ki jo je prejemal pri tem delodajalcu in plačo, ki bi jo prejemal pri toženi stranki, ter vse druge prejemke iz delovnega razmerja, plačati od bruto plače pristojnim organom davke in prispevke, ki bremenijo delodajalca in nato neto zneske plače in druge prejemke izplačati tožeči stranki z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izplačila, to je 11. dne v mesecu dalje, vse dokler vsota zapadlih neplačanih obresti ne doseže glavnice, v roku 15. dni, da ne bo izvršbe. S sklepom je tožbo v delu, ki se je nanašala na plačilo plače za obdobje od 31. 1. 2007 do 28. 2. 2007 zavrglo in toženi stranki naložilo, da je dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v višini 1.872,00 EUR, v roku 15 dni, po preteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega naslednjega dne dalje do plačila, vse pod izvršbo.

Zoper zgoraj navedeno sodbo se v odprtem pritožbenem roku pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP in Višjemu delovnemu in socialnemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da zahtevek zavrne oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom. Sodišče prve stopnje je razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ker iz izpovedi prič ni moglo ugotoviti enotnega stališča o tem, kaj je dolžnost blagajnika v primeru neujemanja registrskih številk pri prostih kartah. Zaključilo je, da je bila kontrola prostih kart obvezna že pred 8. 1. 2007, kljub temu pa je menilo, da v tožnikovem ravnanju niso podani znaki kaznivega dejanja zatajitve. Sodišče je ugotovilo, da ni podan niti naklep niti huda malomarnost pri neobračunavanju cestnine, neupoštevanju pisnih navodil in materialnemu odškodovanju, ker si je tožnik le napačno razlagal navodila. Sodišče je tudi zavzelo stališče, da ni mogoče trditi, da se ne bi dalo nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka, ker sporne karte ni več. Odločitev sodišča prve stopnje je nepravilna, saj sodišče ni ločevalo med tožnikovo 23-kratno zlorabo proste karte VL 44EW in obveznostjo kontrole prostih kart na splošno. Tožena stranka tožniku ni očitala neizpolnjevanje obveznosti kontrole na splošno, kajti tudi če sistem kontrole prostih kart ne bi deloval, se konkretna kršitev pri tožniku ne bi smela in ne bi mogla pojaviti. Tožnik je karto naklepno zlorabljal. Očitek se namreč nanaša le na eno prosto karto in ne na splošno nespoštovanje navodil. V primeru tožnikovih sodelavcev Č.M. in B.P. je šlo za zlorabo ene in iste kartice z oznako VL 44EW. Dokazano je, da s to karto z avstrijske strani v tem času ni peljal proti Sloveniji nihče. Prehodi so se vršili le pri navedenih treh blagajnikih. Na podlagi izvedenih dokazov ne more biti dvomov o tem, da je bilo navodilo o kontroli prostih kart povsem jasno in so se kontrolirane vse proste karte. Če vozilo ni imelo ustrezne proste karte, je moral blagajnik zaračunati cestnino, morebitna zloraba pa se je ugotavljala s pomočjo analize obrazcev motnje. Če je pripeljalo vozilo z avstrijsko registracijo, karta pa se ni ujemala, je blagajnik lahko takšno vozilo spustil čez cestnino, če je potnika identificiral kot uslužbenca z avstrijske strani in obenem vpisal v obrazec motnje. Če izmenovodje niso vseh takšnih prehodov zabeležili kot nepravilnost, to razkriva le njihovo malomarno delo in nikakor ne tega, da prehoda z napačno karto niso šteli kot nepravilnost. Tožnik ni spuščal le vozil, ki bi jih lahko spuščal in vpisal v obrazec motnje, temveč tudi vozila s takšnimi osebami, ki bi jim moral zaračunati cestnino. Tožena stranka je izpolnjevala tudi pogoj po določbi 1. odstavka 110. člena ZDR, saj 23-kratna zloraba konkretne proste kartice kaže na tožnikovo vztrajno ravnanje in da gre za človeka, ki ne more biti deležen zaupanja v zvezi s pobiranjem denarja. Sodišče prve stopnje se je premalo ukvarjalo z dokazno oceno izpovedi posameznih prič, ki so želele relativizirati jasna navodila o kontroli prostih kart. Navodilo z dne 8. 1. 2007 je namenjeno vodjem izmen in ne blagajnikom in ne govori o uvedbi kontrole prostih kart. Sodišče bi ob pravilni dokazni oceni moralo priti do zaključka, da je obveznost kontrole prostih kart obstajala vselej in da glede obveznosti blagajnikov ni bilo nobenih nejasnosti. Pobiranje cestnine je bil osnovni namen tožnikove zaposlitve in njegove kršitve predstavljajo hujše kršitve. Ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank tudi ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka glede na obseg in vrsto kršitev, ker je bilo zaupanje v delo tožnika povsem porušeno.

Tožnik je podal odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe in predlaga njeno zavrnitev ter priglaša stroške odgovora na pritožbo. Navaja, da se prostih kart ni preverjalo in da so si ustna navodila razlagali vsak delavec deloma po svoje. Tudi v primerih, ko so bile vpisane opombe oziroma motnje, ni bilo nobenega ukrepanja. Zato ni mogoče očitati kršitve tožniku.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava in absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga določba 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev pravil postopka, ki jih očita pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je sodišče prve stopnje popolno ugotovilo dejansko stanje, da pa na ugotovljeno dejansko stanje ni pravilno uporabilo materialnega prava.

Sodišče je v tem individualnem delovnem sporu presojalo zakonitost izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 2. 2007, zaradi storjene hujše kršitve pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja, pri čemer ima storjena kršitev vse znake kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu KZ, kar predstavlja pravno podlago po 1. alinei 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR – Ur. l. RS, št. 42/2002) in zaradi naklepnega ravnanja po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožniku je tožena stranka očitala, da je najmanj 23-krat namenoma izrabil prosto karto za prehod ... z oznako ID ... Sodišče je v izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je tožnik dejansko dopustil prevoz z vozilom, za katere ni bila izdana navedena prosta karta v vseh primerih, vendar je zaključilo, da s tem ni storil nobene kršitve, ne po 1., ne po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR iz razloga, ker se pisna navodila o kontroli prostih kart in njihovi neprenosljivosti v praksi niso izvajala pri avstrijskih uporabnih, ki so bili zaposleni na platoju. Ker zaslišane priče niso imele enotnega stališča, kaj je bila dolžnost blagajnika v primeru neujemanja registrskih številk pri prostih kartah, pa je tudi ugotovilo, da tožniku ni mogoče očitati naklepno ali hudo malomarno ravnanje glede pogodbenih obveznosti.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ker naj bi kršitve pogodbenih obveznosti imele znake kaznivega dejanja zatajitve po 215. členu KZ. Ne strinja pa se z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožnik ni ravnal s hudo malomarnostjo, ker tudi nekateri drugi delavci tožene stranke niso spoštovali navodil o kontroli prostih kart in njihovi neprenosljivosti oziroma o postopkih, ki bi jih morali uporabiti v primeru neujemanja prostih kart, ko le-te uporabljajo avstrijski uporabniki, zaposleni na platoju. Po navodilih bi namreč moral tožnik z vozilom z drugačno registrsko oznako, kadar se v njih nahajajo avstrijski uporabniki zaposleni na platoju, omogočiti brezplačen prehod, vendar bi moral to zabeležiti v poseben obrazec, česar pa ni izvajal. Kršitev navodil predstavlja po zaključku pritožbenega sodišča hujšo kršitev pogodbenih obveznosti iz delovnega razmerja. Dejstvo, da ravnanje med delavci tožene stranke ni bilo enotno in da so nekateri spoštovali pravilna in navodila, drugi pa ne, namreč tožnika ni opravičevalo, da ne bi izvajal pogodbenih obveznosti tako, kot je bil to dolžan glede na navodila nadrejenih.

Iz izvedenega dokaznega postopka pred sodiščem prve stopnje izhaja, da je imel tožnik sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za pobiralca cestnine in je bil po pogodbi o zaposlitvi dolžan pobirati cestnino za prehod preko tunela ... Prost prehod je lahko omogočil le vozilom, ki so predložila prosto karto, na kateri je bila razvidna registrska oznaka vozila in to le v primeru, da se je registrska oznaka vozila ujemala z oznako na prosti karti. Po internem dogovoru je lahko omogočil prost prehod tudi delavcem, ki so delali na tunelu ... na avstrijski strani v primeru, da so se le-ti peljali v avtomobilu z drugačno registrsko številko, kot je bila označena na prosti karti, vendar je moral v tem primeru to zapisati v poseben formular kot motnje in v njem navesti, katero vozilo se je peljalo s prosto karto, ki ni ustrezala. Tožnik svojih obveznosti ni izpolnjeval, zato je po zaključku pritožbenega sodišča delodajalec lahko izredno odpovedal pogodbo o zaposlitvi po 2. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene ali druge obveznosti z delovnega razmerja. Opustitev dolžnega ravnanja v 23-ih primerih (z isto karto za prost prehod) je po oceni pritožbenega sodišča hujša kršitev delovne obveznosti, katero je tožnik lahko storil le naklepoma ali iz hude malomarnosti. Iz izvedenega dokaznega postopka izhaja, da je tožena stranka ugotovila, da nadaljevanje delovnega razmerja ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče do izteka odpovednega roka. Stališče sodišča prve stopnje, da ta pogoj ni izpolnjen iz razloga, ker prosta karta, ki se je zlorabljala, ne velja več, je zmotno. Gre namreč za zaupanje med delavcem in delodajalcem na delovnem mestu, kjer je potrebno zaupanje, saj delavec pobira cestnino, kar predstavlja upravljanje z denarnimi sredstvi. Zato bi bilo neutemeljeno pričakovati od delodajalca, da ob takih kršitvah, ki so se ponavljale, takemu delavcu še zaupa in mu omogoči nadaljevanje delovnega razmerja do izteka odpovednega roka. Zato je po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka utemeljeno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, za kar je imela podlago v 2. alinei 1. odstavka 111. člena in v 110. členu ZDR.

Pritožbeno sodišče je glede na vse navedeno pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo. Za svojo odločitev je imelo podlago v določbi 4. točke 358. člena ZPP.

Pritožbeno sodišče je sklenilo, da tožeča stranka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, ker le-ta k rešitvi pritožbe ni pripomogel.