Jedro

Zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, ki ga uveljavljajo dediči, je zastarljiv.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Dediči preživljanca v tej pravdi zahtevajo, naj se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, ker prvo in drugo toženka nista izpolnjevali svojih obveznosti po tej pogodbi. Ker sta prva in druga toženka nepremičnino, ki je bila predmet te pogodbe, podarili tretjemu tožencu, zahtevata ugotovitev ničnosti darilne pogodbe. Ta pogodba naj bi bila sklenjena z izključnim namenom, da se izigra tožečo stranko. Osrednji interes pa tožeča stranka uresničuje z zahtevkom, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje pred obema pogodbama, tako da bo nepremičnina nato lahko predmet dedovanja.

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevke za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, za ugotovitev, da je nadaljnja darilna pogodba nična, ter zahtevek, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred obema pogodbama. Razlog za zavrnitev je, da je po presoji sodišča prve stopnje ugovor zastaranja utemeljen.

3. Pritožbeno sodišče je zavrnilo pritožnikove navedbe, da odločitve o zavrnitvi zahtevka za razvezo pogodbe ni dopustno opreti na pravila o zastaranju. Sodbo sodišča prve stopnje je potrdilo z razlogi, da zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju s smrtjo preživljanca preide na dediče, a hkrati izgubi svojo oblikovalno naravo, ker je interes dedičev izključno premoženjski.

4. Vrhovno sodišče je zoper odločitev sodišča druge stopnje s sklepom II DoR 73/2013 z dne 6. junija 2015 dopustilo revizijo glede vprašanja zastaranja tožbenega zahtevka za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

5. Zoper odločitev sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Predlaga, naj revizijsko sodišče izpodbijano sodbo ter sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter vrne zadevo v ponovno sojenje sodišču prve stopnje.

6. Revidenta poudarjata, da že iz same dikcije 335. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) izhaja, da z zastaranjem preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti. Tožnika pa ne zahtevata izpolnitve obveznosti po pogodbi, marveč njeno razvezo. Iz tega razloga pravil o zastaranju po njunem prepričanju ni mogoče uporabiti.

7. V nadaljevanju revidenta utemeljujeta še kršitev ustavnega načela enakega varstva pravic, glede česar pa revizija ni bila dopuščena.

8. Sodišče je revizijo vročilo toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

9. Revizija ni utemeljena.

10. Zahtevki, ki so v tožbenem predlogu podani v treh točkah, so vsebinsko gledano štirje: (a) zahtevek za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju (s 13. 8. 1985), (b) zahtevek za ugotovitev ničnosti darilne pogodbe (s 23. 1. 2006), (c) zahtevek, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred vknjižbo lastninske pravice na Damjana Šeligo (podlaga je bila darilna pogodba), ter (d) zahtevek, da se vzpostavi zemljiškoknjižno stanje, kakršno je bilo pred vknjižbo lastninske pravice na prvo in drugo toženko (podlaga je bila pogodba o dosmrtnem preživljanju).

11. Očitno je, da je odločitev o zahtevkih v zvezi z darilno pogodbo, ki sta zgoraj opisana pod točkama b in c, lahko za tožečo stranko ugodna le pod nujnim pogojem, da sta najprej utemeljena zahtevka v zvezi razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in kondikcijsko posledico razvezane pogodbe. Oba zahtevka sta bila pred nižjimi sodišči zavrnjena, ker je sodišče ugodilo ugovoru zastaranja. V zvezi s pravilnostjo stališča o zastarljivosti teh dveh med seboj povezanih zahtevkov, je bila tudi dopuščena revizija, in to je bil zato tudi edini predmet revizijskega preizkusa.

12. Odgovor na vprašanje glede zastaranja je odvisen od tega, kakšna je pravna narava posameznega zahtevka.

13. Uveljavljeno stališče je, da se zastaranje ne uporablja za oblikovalna sodnovarstvena upravičenja (npr. II Ips 1034/2007 in II Ips 641/2008).

14. Zastavlja se torej vprašanje, kakšna je glede na okoliščine konkretnega primera (se pravi tega, da je preživljanec že lep čas mrtev in da takšna zahtevka uveljavljajo njegovi dediči) pravna narava teh dveh zahtevkov. Mar v njem res prevladujejo oblikovalne prvine? Ali pa je njegovo celotno bistvo vendarle osredotočeno na klasičen kondikcijski (torej dajatveni) zahtevek, katerega podlaga je podana v drugem odstavku 111. člena OZ (prej drugi odstavek 132. člena Zakona o obligacijskih razmerjih), ki ureja učinke razvezane pogodbe?

15. Potrditev slednjega stališča ponujajo že tiste predhodne odločbe revizijskega sodišča, ki govorijo o legitimaciji dedičev za tožbo, s katero se zahteva razveza pogodbe o dosmrtnem preživljanju(1). Bistvo teh predhodnih odločb je, da je legitimacija dedičev pridržana le za uveljavljanje premoženjskih upravičenj. Tako jim sodna praksa npr. ne priznava pravice, da bi zahtevali razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi omajanosti razmerja in neznosnosti skupnega življenja med pogodbenima strankama, ker je to osebna pravica. „Samo v primerih, ko je kateri izmed pogodbenikov že za časa svojega življenja imel pravico zahtevati razvezo pogodbe iz razloga, da drugi pogodbenik ni izpolnjeval svojih obveznosti, ta pravica pripada tudi njegovim dedičem. Samo taka pravica je po svojem značaju premoženjska pravica, ki ni osebne narave (2. člen Zakona o dedovanju, v nadaljevanju ZD), in temelji na tretjem odstavku 120. člena ZD“(2)

16. Dediči za goli zahtevek, naj se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, v resnici nimajo pravnega interesa. Edini pravni smisel zahtevka dedičev je zato lahko le kondikcijski zahtevek po drugem odstavku 111. člena OZ. Le z njim se v pravnem svetu zanje sploh kaj spremeni. Nosilna prvina njihovega sodnovarstvenega zahtevka je torej vrnitvena terjatev, to je namreč tista pravna sprememba, ki jo želijo dediči v pravnem svetu s tožbo doseči. Čim je tako, pa morajo tak zahtevek zaradi načela pravne varnosti in jasnosti pravnih razmerij uveljavljati v razumnem roku, potem ko so pridobili aktivno legitimacijo. Tak razumni rok je za splošne terjatve, kakršna je tudi ta, uzakonjen v 346. členu OZ. Ta rok pa začne teči s smrtjo preživljanca.

17. Ker torej revizija glede vprašanja, v zvezi s katerim je bila dopuščena, ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

18. Odločitev, da revidenta sama krijeta svoje stroške revizijskega postopka, temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP in je zajeta z izrekom revizijske odločbe.

Op. št. (1): Glej: sodba VS RS II Ips 558/1996 z dne 18. 3. 1998, sodba VS RS II Ips 141/1997 z dne 9. 7. 1998 in sodba VS RS II Ips 178/1993 z dne 25. 8. 1993. Op. št. (2): Tako sodba VS RS II Ips 558/1996 z dne 18. 3. 1998.