Jedro

V zvezi s samim zastaranjem tudi pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je to nastopilo. Pri tem tudi nima pomislekov glede upoštevnosti zastaralnega roka v smislu člena 346 OZ tudi za obravnavano razmerje. Ko pritožba nakazuje,da tožnika v bistvu v tem razmerju ne zahtevata izpolnitve obveznosti, ampak razvezo pogodbe, smiselno pritožnika nakazujeta na značaj obravnavanega tožbenega zahtevka, kot oblikovalnega in zato ne pade pod inštitut zastaranja. Vendar pa takšnemu stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Tak zahtevek lahko ima oblikovalno naravo le v razmerju med preživljalcem in preživljancem, dokler pogodba še učinkuje med pogodbenima strankama, s smrtjo pogodbene stranke, ki bi lahko zahtevala razvezo pogodbe, ta pravica sicer res preide na dediče pogodbene stranke, vendar pa je jasno, da izgubi svojo oblikovalno naravo, saj je samo pogodbeno razmerje že prenehalo zaradi smrti pogodbene stranke. Interes dedičev stranke je tako le premoženjski, kar v bistvu tudi pritožnika ne zanikata, ko v svojem navedbenem gradivu ves čas poudarjata, da gre za premoženjsko pravico. Razen tega ni mogoče prezreti, da je v danem primeru zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju povezan tudi z dajatvenim zahtevkom, v okviru katerega pa tožnika od tožencev zahtevata dopustitev vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pred učinkovanjem obeh spornih pogodb. Iz tega vidika v bistvu zahtevata tudi izpolnitev določene obveznosti tožencev, četudi je ta dopustitvena (kar pa prav tako sodi v sklop tožbenega zahtevka z dajatvenima atributom). Glede na vse navedeno je skratka tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tudi v obravnavanem razmerju v zvezi s tožbenim zahtevkom na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju treba presojati utemeljenost ugovora zastaranja z vidika splošnega petletnega zastaralnega roka. Nasprotna pritožbena izvajanja pri tem zavrača kot neutemeljena.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke (v nadaljevanju tožnikov) na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 13. 8. 1985, sklenjene med pokojnim F. R., nazadnje stanujočim kot preživljancem in prvotoženima strankama (v nadaljevanju prvotoženkama) S. G. in M. A. kot preživljalkama (točka 1 tožbenega petita), nadalje na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 23. 1. 2006, sklenjene med prvotoženko in drugotoženko kot darovalkama ter tretjetoženo stranko (v nadaljevanju tretjetožencem) kot obdarjencem (točka 2 tožbenega petita), nadalje pa je zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja kakršno je bilo pred vknjižbo lastninske pravice na tretjetoženca ter pred vknjižbo lastninske pravice na prvo in drugotoženko (točka 3 tožbenega petita), v stroškovnem oziru pa je pod točko II izreka napadene sodbe odločilo, da morata tožnika prvo in drugotoženi stranki povrniti 626,76 EUR pravdnih stroškov in tretjetožencu 609,00 EUR pravdnih stroškov vse s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi v primeru plačilne zamude. V zvezi s tožbenim zahtevkom uperjenim zoper prvo in drugotoženko, torej v smeri razveze navedene pogodbe o dosmrtnem preživljanju je sodišče prve stopnje svojo odločitev o zavrnitvi tega dela tožbenega zahtevka oprlo na inštitu zastaranja in tako ugodilo tovrstnemu ugovoru tožencev. Štelo je, da bi tožnika lahko zahtevala razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju v 5 letih (splošni zastaralni rok iz člena 346 Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ)), začenši od 26. 10. 2002, to je prvi dan po tistem, ko je postal pravnomočen sklep Okrajnega sodišča v S. B. z dne 19. 9. 2002 (o popravi sklepa o dedovanju) z ugotovitvijo, da nepremičnina vl. št. 83 k.o. O. ne spada v zapuščino po pokojnem F. (F.) R., ravno zato, ker je bila predmet pogodbenega prenosa po sporni pogodbi o dosmrtnem preživljanju. Ker sta tožbo v tej zadevi vložila šele 21. 5. 2010, je očitno, da je bila vložena prepozno in da je že potekel navedeni splošni 5 letni zastaralni rok. Ker je sodišče prve stopnje štelo, da je v bistvu odločitev o ničnosti sporne pogodbe vezana na utemeljenost zahtevka na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju, je zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka.

2. Zoper to sodbo se pravočasno pritožujeta tožnika, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka člena 338 Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlagata spremembo napadene sodbe na pritožbeni stopnji v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku tožnikov, podrejeno pa naj jo pritožbeno sodišče razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi navajata, da sodišče prve stopnje svoje odločitve ne bi smelo opreti na inštitut zastaranja v smislu člena 335 in 346 OZ. Tožnika namreč ne vtožujeta izpolnitve pogodbe o dosmrtnem preživljanju, temveč razvezo zaradi neizpolnjevanja obveznosti s strani prvih dveh toženk. Zastaranje pa pomeni, da preneha pravica zahtevati izpolnitev obveznosti, kar pa torej v danem primeru ni podano. V skladu z zakonsko ureditvijo po OZ in stališči sodne prakse oziroma pravne teorije preide na dediče pravica zahtevati razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi njenega neizpolnjevanja, tudi če takšne tožbe ni vložil sam preživljanec. Ker prvi dve toženki nista izpolnjevali sporne pogodbe o dosmrtnem preživljanju z vidika sprejetih obveznosti nasproti preživljancu, sta tožnika zato utemeljeno vložila to tožbo. Podani so tedaj pogoji za njeno razvezo, prav tako pa tudi za ugotovitev ničnosti sporne darilne pogodbe, ki je bila po stališču pritožbe sklenjena izključno z namenom, da bi se na ta način oškodovala tožnika v zvezi z njuno pravico do razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Takšno ravnanje tožencev nasprotuje prisilnim predpisom kot tudi moralnim načelom in je posledično na osnovi člena 86 OZ takšna darilna pogodba nična.

3. Toženci pritožbenih odgovorov niso vložili.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkušalo pravilnost izpodbijane odločitve tako v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa zadeve po drugem odstavku člena 350 ZPP in tudi samo ocenilo izpodbijano odločitev, oprto na dovolj razjasnjeno dejansko stanje v upoštevni smeri, kot materialnopravno sprejemljivo in tudi ne obremenjeno s procesnimi kršitvami (ki jih v bistvu tudi pritožba posebej ne konkretizira). Sodišče prve stopnje pa je tudi napadeno sodbo izčrpno in vsestransko obrazložilo z razumno argumentacijo tako z vidika ugotovljenega dejanskega stanja kot tudi pravne presoje razmerja in se pritožbeno sodišče najprej sklicuje na razloge iz obrazložitve prve sodbe in jih povzema, samo pa še dodaja:

6. Čeprav je sodišče prve stopnje sicer tudi zavzelo stališče glede določenih ugovor procesnopravne narave, podanih s strani tožencev in jim ni sledilo, pa je očitno nato svojo odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka oprlo na institut zastaranja kot ključni razlog za neutemlejenost tožbenega zahtevka. Pri tem pravilno povzema določbe drugega odstavka člena 335 OZ, po katerem zastaranje nastopi ko poteče z zakonom določen čas, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti, zastaranje samo pa pomeni,da v bistvu upnik izpolnitve obveznosti ne more več zahtevati, če tudi je ta obstojala oziroma obstoja. Ravno zato, ker upnik v primeru zastaranja izpolnitve obveznosti (ob tovrstnem ugovoru dolžnika) ne more več zahtevati, je pravilen pristop sodišča prve stopnje, da je najprej odločalo o tem ugovoru, saj v primeru nemožnosti zahtevati izpolnitev obveznosti niti ni več pomembno ali in v kakšnem obsegu je ta obstojala. Zato so tudi neupoštevne tiste pritožbene trditve, ki se osredotočajo na zatrjevanje, da v danem primeru prvi dve toženki nista izpolnjevali pogodbenih obveznosti po sporni pogodbi o dosmrtnem preživljanju.

7. V zvezi s samim zastaranjem tudi pritožbeno sodišče pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da je to nastopilo. Pri tem tudi nima pomislekov glede upoštevnosti zastaralnega roka v smislu člena 346 OZ tudi za obravnavano razmerje. Ko pritožba nakazuje,da tožnika v bistvu v tem razmerju ne zahtevata izpolnitve obveznosti, ampak razvezo pogodbe, smiselno pritožnika nakazujeta na značaj obravnavanega tožbenega zahtevka, kot oblikovalnega in zato ne pade pod inštitut zastaranja. Vendar pa takšnemu stališču pritožbe ni mogoče pritrditi. Tak zahtevek lahko ima oblikovalno naravo le v razmerju med preživljalcem in preživljancem, dokler pogodba še učinkuje med pogodbenima strankama, s smrtjo pogodbene stranke, ki bi lahko zahtevala razvezo pogodbe, ta pravica sicer res preide na dediče pogodbene stranke, vendar pa je jasno, da izgubi svojo oblikovalno naravo, saj je samo pogodbeno razmerje že prenehalo zaradi smrti pogodbene stranke. Interes dedičev stranke je tako le premoženjski, kar v bistvu tudi pritožnika ne zanikata, ko v svojem navedbenem gradivu ves čas poudarjata, da gre za premoženjsko pravico. Razen tega ni mogoče prezreti, da je v danem primeru zahtevek na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju povezan tudi z dajatvenim zahtevkom, v okviru katerega pa tožnika od tožencev zahtevata dopustitev vzpostavitve prejšnjega zemljiškoknjižnega stanja pred učinkovanjem obeh spornih pogodb. Iz tega vidika v bistvu zahtevata tudi izpolnitev določene obveznosti tožencev, četudi je ta dopustitvena (kar pa prav tako sodi v sklop tožbenega zahtevka z dajatvenima atributom). Glede na vse navedeno je skratka tudi po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da je tudi v obravnavanem razmerju v zvezi s tožbenim zahtevkom na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju treba presojati utemeljenost ugovora zastaranja z vidika splošnega petletnega zastaralnega roka. Nasprotna pritožbena izvajanja pri tem zavrača kot neutemeljena.

8. V skladu z določili Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) preide zapuščina na dediča s smrtjo zapustnika. V zapuščino sodijo tudi terjatve. Tako je v bistvu že s samo smrtjo pokojnega F. R. obravnavana terjatev tudi prešla na tožnika kot njegova dediča. Tožnika nista zatrjevala, da za obstoj sporne pogodbe ne bi vedela še za časa življenja pokojnega (drugi tožnik) oziroma vsaj od časa zapuščinske obravnave v letu 1997 dalje, prav tako pa nista zatrjevala, da iz kakršnegakoli razloga ne bi vedela za neizpolnjevanje pogodbenih obveznosti s strani prvih dveh toženk. Tako bi v bistvu že od takrat dalje, ko sta zvedela za sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko zahtevala njeno razvezo zaradi neizpolnjevanje obveznosti v petletnem zastaralnem roku, pri tem pa ni mogoče prezreti, da je sodišče prve stopnje pri presoji ugovora zastaranja izhajalo celo iz milejšega stališča in je štelo, da je zastaralni rok začel teči s pravnomočnostjo sklepa o popravi sklepa o dedovanju (s 25. 10. 2002), ko je v bistvu bilo tudi formalno deklarirano, da s sporno pogodbo o dosmrtnem preživljanju zajeto premoženje ne spada v zapuščino pokojnega F. R.. Tudi od štetja zastaralnega roka od tega časa dalje pa je očitno, da je bila v času vložitve tožbe terjatev tožnikov že zastarana, kot je to tudi pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in zato tudi utemeljeno zavrnilo ta del tožbenega zahtevka.

9. Četudi bi bila sporna darilna pogodba sklenjena v bistvu iz nekih šikanoznih namenov, kot tožnika zatrjujeta in bi nasprotovala prisilnim predpisom oziroma moralnim načelom, bi v vsakem primeru šlo kvečjemu za tako imenovano relativno ničnost, vezano na ugotovitev kršitve interesov prav določenih subjektov. Tožnika bi tako imela interes uveljavljati ničnost sporne pogodbe le, v kolikor bi uspela z zahtevkom na razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju (prvi dve toženki kot sopogodbenici tretjemu tožencu po sporni darilni pogodbi kakršnihkoli hib te pogodbe ne uveljavljata). V kolikor pa še naprej prvotoženki ostajata prevzemnici po sporni pogodbi o dosmrtnem preživljanju, tožnika od uveljavljene ničnosti darilne pogodbe ne bi imela ničesar, saj bi se vzpostavilo kvečjemu stanje pred pogodbo, to je povratni prehod predmeta pogodbe na prvi dve toženki. Zato je sodišče prve stopnje povsem utemeljeno ob zavrnitvi že navedenega prvega zahtevka zavrnilo tudi ta del tožbenega zahtevka (pravilneje bi bilo zavrženje tožbe v tem delu, kar pa pritožba posebej ne graja).

10. Potem, ko pritožbeno sodišče tudi samo uradno upoštevnih kršitev procesnega ali materialnega prava ni našlo, je glede na ugotovljeno neuspešnost pritožbe to zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih pritožnika nista priglasila. Prvostopenjska stroškovna odločitev pa ni predmet pritožbene graje.