Jedro

V darilni pogodbi je očitno zapisano, da celotna parcela pripade tožencu, zato je ta na podlagi vpisa v zemljiško knjigo postal lastnik parcele. Na podlagi sklenjega pravnega posla se lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, zato tožnik, tudi če so mu res nameravali starši podariti zemljišče pod in ob hlevu, lastnik tega zemljišča v letu 1986 ni mogel postati.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Predlog tožene stranke za povrnitev stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, naj mu toženec prizna lastninsko pravico na delu parcele št. 2641 in sicer v izmeri 310 m2 in na njej stoječem objektu v izmeri 50 m2 ter naj se za to zemljišče ustanovi nova parcelna številka in naj po geometerski odmeri izstavi tožniku zemljiškoknjižno listino, sposobno za vpis lastninske pravice na novoustanovljeni parceli na njegovo ime. Po izvedenem dokaznem postopku je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik pridobitve lastninske pravice na spornem zemljišču ni dokazal niti na podlagi določb Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (ZTLR) o gradnji na tujem svetu niti na podlagi priposestvovanja.

Zoper sodbo se pritožuje tožnik po pooblaščencu. V pritožbi navaja, da so za to pravdo pomembna naslednja dejstva: da sta starša pravdnih strank kot lastnika parcele št. 2641 k.o. S. dovolila tožniku, da si zgradi hlev, pri čemer sta mu kos zemljišča dejansko leta 1965 dala. Šlo je za izročitev v last tako zemljišča, na katerem je tožnik zgradil hlev, kot zemljišča okrog hleva s potjo, kar je povedala še živa priča - mati pravdnih strank J.J. Od tedaj dalje tožnik nemoteno uporablja hlev in zemljišče okrog njega. J.J. je jasno in nedvoumno povedala, da je to zemljišče dobil pri razdelitvi premoženja tožnik. Tudi okoliščina, da toženec tožniku nikoli ni osporaval pravice uporabe hleva in zemljišča ter poti vse do leta 1997, potrjuje, da se je toženec kljub temu, da je zemljiškoknjižni lastnik celotne parcele 2641, s tem strinjal. Zato ne more biti dvoma, da je tožnik zemljišče priposestvoval na podlagi dobroverne posesti v času od leta 1965 do leta 1997. Sicer pa je priposestvovalna doba potekla najkasneje že leta 1986. Le pomotoma je bila cela parcela 2641 v darilni pogodbi zapisana v korist toženca.

Toženec je podal odgovor na pritožbo. V odgovoru na pritožbo opozarja na spremenjene trditve pritožnika, ki je v tožbi zatrjeval, da sta mu starša dovolila gradnjo lope, sedaj pa trdi, da naj bi mu dala kos zemljišča in mu ga izročila že leta 1965 v last in posest. Zaslišani priči v tej pravdi nista pojasnili, zakaj sta povedali sedaj drugače kot v drugih pravdah. Opozarja še na izpovedbe strank in prič v drugih pravdah, ki so se vodile med istimi strankami.

Pritožba ni utemeljena.

Ključna priča v zadevi, mati pravdnih strank, je bila zaslišana tako v tej pravdi (zapisnik na listovni št. 16 spisa) kot v zadevi opr.št. P 9/2002 (prej P 683/93 - zapisnik na listovni št. 56 spisa). V obeh zadevah je povedala podobno; v priloženi zadevi, da: "sva z možem dovolila tožencema (poleg A. še sinu Z.), da si zgradita hleve, dokler je bilo še naše in sicer, da si naredijo štale za živino, ker sta ona dva imela potrebo.... smo mu to dovolili, da si zgradi... zemlja je bila naša..." V obravnavani zadevi pa : "sem mu jaz in moj mož dovolila, da je naredil na naši parceli to lopo.". Sodišče prve stopnje se je zato ukvarjalo z vprašanjem, ali tako dovoljenje staršev pravdnih strank, da si tožnik na njunem zemljišču zgradi lopo, predstavlja darilno pogodbo oziroma ali je bil tožnik zato dobroverni posestnik zemljišča (v prepričanju, da je zemljišče dejansko njegovo), ali pa je šlo le za dovoljenje za provizorično gradnjo v času, ko sta bila lastnika zemljišča starša. Na pravilnost dokazne ocene, da tožeča stranka darilne pogodbe ni uspela dokazati in s tem tudi svoje dobrovernosti od leta 1965 ne, kaže tudi nadaljnja pomembna, v sodbi ugotovljena okoliščina, da je bila namreč dne 17.12.1986 med pravdnima strankama, starši pravdnih strank in njunim bratom Z. sklenjena darilna pogodba, s katero so starši razdelili premoženje med otroke (darilna pogodba na listovni št. 3 spisa v fotokopiji zadeve opr.št. P 603/99, ki se je vodila zaradi preklica in vrnitve darila). Da je šele tega leta prišlo do delitve zemljišč med otroke (torej do darilne pogodbe) tudi glede parcele št. 2641 k.o. S., je J.J. jasno povedala v že omenjeni zadevi opr.št. P 9/2002 (na listovni št. 56 spisa) in prav tako v obravnavani zadevi, ko je povedala, da sta z možem razdelila premoženje na otroke. Podobno, da so namreč starši razdelili zemljo leta 1986 in da so otroci povedali, kaj bi radi ter da se je nato to v naravi delilo, je povedal tudi Z. J. Res pa je mati tudi povedala, da "I. nisva z možem podarila hlevov od tožencev, podarila sva mu samo staro hišo" (P 9/2002), oziroma da je "A. dobil ta del, pot za dostop in še nekaj zraven" (izpoved v obravnavani zadevi na listovni št. 16 spisa). Vendar pa je bilo v darilni pogodbi očitno zapisano, da celotna parcela pripade tožencu, zato je ta na podlagi vpisa v zemljiško knjigo postal lastnik parcele. Na podlagi sklenjega pravnega posla se namreč lastninska pravica na nepremičnini pridobi šele z vpisom v zemljiško knjigo, zato tožnik, tudi če so mu res nameravali starši podariti zemljišče pod in ob hlevu, lastnik tega zemljišča v letu 1986 ni mogel postati. Ker je I.J. s tožbo z dne 28.10.1993 v pravdi P 683/93 zahteval od A.J. odstranitev hleva z njegovega zemljišča, od vložitve te tožbe dalje A.J. nedvomno ni mogel več biti dobroverni posestnik zemljišča. Pritožnik zato povsem pavšalno in neutemeljeno zatrjuje, da naj bi bil dobroverni posestnik spornega zemljišča vse do leta 1997. Ker od leta 1986 do leta 1993 ni potekla potrebna 20 letna priposestvovalna doba, je tožnikov tožbeni zahtevek na priznanje lastninske pravice na spornem zemljišču in v posledici tega na izstavitev zemljiškoknjižne listine, neutemeljen. Sodišče prve stopnje je torej pravilno zaključilo, da tožniku pridobitve lastninske pravice s priposestvovanjem ni uspelo dokazati.

Pritožbeno sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353.čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Stroškov za odgovor na pritožbo sodišče toženi stranki ni priznalo, saj njene navedbe v ničemer niso pripomogle k razjasnitvi zadeve in zato ne gre za stroške, potrebne za pravdo v smislu 155.čl. ZPP.