Jedro

Napoved uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ne pretrga zastaranja odškodninske terjatve.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sklepom zavrglo "tožbeni zahtevek za plačilo 1.700.000 SIT" s pripadki, sodišče druge stopnje pa je zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo prvostopenjski sklep. Presoja obeh sodišč je bila, da je tožnikova terjatev zastarala, ker je tožbo vložil po poteku treh mesecev od pravnomočnosti sklepa kazenskega sodišča o zavrženju obtožnega predloga zaradi zastaranja kazenskega pregona in o napotitvi oškodovanca z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka na pravdo. Pritožbeno sodišče je še dodalo, da bi sicer moralo prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zaradi zastaranja zavrniti, ne pa zavreči, vendar je zavrženje za tožnika ugodnejše in zato prvostopenjske odločbe ni spreminjalo v škodo tožnika kot edinega pritožnika.

Tožnik v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravdnega postopka. Predlaga razveljavitev sklepov obeh sodišč in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje. V začetku povzema nekatera pravno relevantna dejstva, ki izhajajo iz tega pravdnega in predhodnega kazenskega postopka, nato pa obema sodiščema očita zmotno uporabo materialnega prava iz 390. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR). Trimesečni rok ne teče od pravnomočnosti kazenske odločbe, saj ta postane pravnomočna le za stranke postopka, oškodovanec pa to ni. Kazensko sodišče oškodovanca ni seznanilo o odločitvi, da se ga napoti na pravdo, čeprav je odločeno o njegovi pravici in zahtevku. Zato prekluzivni rok za uveljavljanje zahtevka v skladu z napotilom kazenskega sodišča na pravdni postopek ni mogel začeti teči s pravnomočnostjo tega sklepa. Tožnik opozarja, da je treba kazenske odločbe po 116. členu Zakona o kazenskem postopku prizadetim osebam naznanjati, v primeru glavne obravnave navzočim ustno, nenavzočim pa v overjenem prepisu. Pravnomočnost kazenske odločbe v razmerju do oškodovanca ni pravno relevantna, proti zavrženju obtožnega predloga se ni imel pravice pritožiti, proti delu odločbe o napotitvi pa pritožba sploh ni mogoča. Razlogi obeh sodišč, da kazensko sodišče oškodovanca ni bilo dolžno obvestiti o svojih odločitvah na eni strani, na drugi strani pa vezanje pravočasnosti odškodninske tožbe na pravnomočnost kazenske odločbe, pomeni kršitev ustavne pravice do sodnega varstva po 23. členu Ustave Republike Slovenije (URS) ter kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva po 25. členu URS. Revizija pritožbenemu sodišču očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ker ni navedlo razlogov o odločilnih dejstvih v pritožbi o zatrjevani kršitvi ustavne pravice iz 23. člena URS.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in tožencema, ki nanjo nista odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče uvodoma ugotavlja, da spada presoja, kaj pomenijo izjave strank o procesnih dejanjih v postopku, praviloma v področje materialnega prava. Gre za izjave o umiku tožbe, odpovedi tožbenemu zahtevku, pripoznavi tožbenega zahtevka itd. Med take izjave sodi tudi priglasitev premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v predhodnem kazenskem postopku.

V tej pravdni zadevi je tožnik od obeh tožencev zahteval nerazdelno plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo, ker sta ga poškodovala v pretepu 28.12.1991. Odškodninsko tožbo je vložil 13.3.2000. Na ugovor tožene stranke, da je njegova odškodninska terjatev zastarala, je v vlogi z dne 29.5.2000 opozoril na določbo 390. člena ZOR ter še trdil, da je svoj premoženjskopravni zahtevek uveljavljal ob svojem zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom, nadalje da je bilo s tem dejanjem zastaranje pretrgano ter da je sklep kazenskega sodišča z dne 31.3.1998 o zavrženju obtožnega predloga in o napotitvi oškodovanca z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka na pravdo dobil šele 13.1.2000. Podobne so tudi njegove sedanje revizijske trditve, le da se pretežno ukvarjajo z materialnopravno grajo stališča obeh sodišč, da se rok iz 390. člena ZOR šteje od pravnomočnosti kazenske odločbe, torej od 21.7.1998, in ne od 13.1.2000, ko je tožnik kot oškodovanec iz kazenskega postopka prejel kazensko odločbo.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta obe sodišči nekritično sledili tožnikovi trditvi, da je v kazenskem postopku priglasil premoženjskopravni zahtevek in da je bilo s tem zastaranje njegove odškodninske terjatve pretrgano v smislu 390. člena ZOR. Kljub vpogledu v priloženi kazenski spis (podatki na tretji strani razpravnega zapisnika z dne 12.5.2003 in razlogi prvostopenjske odločbe na drugi strani) nista materialnopravno presodili izjave tožnika kot takratnega oškodovanca v kazenskem postopku pred preiskovalnim sodnikom ob zaslišanju 24.8.1992 (list. št. 35 kazenskega spisa). Tožnik je takrat izjavil, da bo uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, vendar pa še ne ve, v kakšni višini. Taka izjava po presoji revizijskega sodišča ne pomeni priglasitve oziroma uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, temveč le njegovo napoved. Na drugačno materialnopravno presojo ne more vplivati niti odločitev kazenskega sodišča v sklepu z dne 31.3.1998 pod opr. št. K 105/93 v delu, da se oškodovanec z uveljavljanjem premoženjskopravnega zahtevka napoti na pravdo. Na tovrstne sklepe kazenskega sodišča pravdno sodišče namreč ni vezano (primerjaj 14. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Za pretrganje zastaranja upnikove terjatve je najprej odločilen odgovor na vprašanje, ali je oškodovanec res uveljavljal premoženjskopravni zahtevek v kazenskem postopku, in šele nato, če ga je, ali se to pretrganje upošteva zaradi izpolnjevanja nadaljnjega pogoja o spoštovanju trimesečnega roka (in drugih pogojev) iz 390. člena ZOR.

Materialnopravno presojo izjav strank o procesnih dejanjih v postopku je revizijsko sodišče že večkrat presojalo drugače kot nižja sodišča. Prav glede priglasitve premoženjskopravnega zahtevka oškodovanca v kazenskem postopku je na primer v odločbi II Ips 184/96 med drugim zapisalo, da je zmotna presoja pritožbenega sodišča, da je tožnik premoženjskopravni zahtevek dovolj določno uveljavljal že z vložitvijo zasebne tožbe. Priglasitev odškodninskega zahtevka le po njegovem temelju, ne pa z elementi trditvene podlage o obsegu škode in njeni višini ter izostanek ustreznega dajatvenega dela tožbenega zahtevka nima pravnih posledic, ker te nastopijo šele po vložitvi za obravnavanje sposobnega premoženjskopravnega zahtevka.

Tudi v sedaj obravnavani zadevi revizijsko sodišče ugotavlja, da izjava tožnika kot takratnega oškodovanca pred preiskovalnim sodnikom, da "bo uveljavljal premoženjskopravni zahtevek, vendar pa še ne ve, v kakšni višini", še ne pomeni uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka, pač pa samo napoved bodočega uveljavljanja. Tožnik tudi kasneje v kazenskem postopku ni dal nobene določnejše izjave. Revizijsko sodišče ugotavlja, da samo napoved uveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka ni dejanje upnika, ki bi lahko v smislu 390. člena ZOR pretrgalo zastaranje njegove terjatve. Zato vprašanje pravilnega upoštevanje trimesečnega roka iz navedene zakonske določbe za to zadevo ni pravno relevantno. Prav v zvezi s tem vprašanjem pa revizija očita obema sodiščema tako zmotno uporabo materialnega prava, kot tudi procesne kršitve. Zato iz zatrjevanih procesnih kršitev izpeljana pritožbena trditev o kršitvi ustavne pravice iz 23. člena URS ter v reviziji dodana kršitev ustavne pravice iz 25. člena URS nista pravno relevantni. Odločitev o zastaranju tožnikove odškodninske terjatve je namreč materialnopravno pravilna iz drugih razlogov. Ker zaradi neuveljavljanja premoženjskopravnega zahtevka v kazenskem postopku ni prišlo do pretrganja zastaranja, je tožnikova odškodninska terjatev zastarala najkasneje s potekom petletnega absolutnega zastaralnega roka iz drugega odstavka 367. člena ZOR. Tožnik namreč v dne 13.3.2000 vloženi tožbi zatrjuje, da je do škode prišlo v pretepu 28.12.1991. Po vsem obrazloženem je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožnikovo neutemeljeno revizijo.