Jedro

Presoja višine odškodnine za negmotno škodo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da mora tožniku plačati odškodnino v znesku 4,550.000 SIT s pripadki, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo. Pritožbo tožnika je sodišče druge stopnje zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sodbi sodišča druge stopnje tožnik vlaga revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njeno spremembo tako, da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno. Toženec je bil v kazenskem postopku pravnomočno spoznan za krivega, da je iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje ljudi na način, da je dne 14.11.1992 na lovu z lovsko puško streljal na fazane, pri tem pa sprožil dva strela prenizko in zadel tožnika. Tožniku ni mogoče očitati sokrivde za dogodek. Toženec je bil tisti, ki je grobo kršil lovska pravila, saj je dvakrat streljal prenizko, pri tem pa je bil obrnjen proti tožniku. Tudi dosojena odškodnina je prenizka. Zdravljenje je bilo dolgotrajno, spremljano s psihičnimi in fizičnimi bolečinami in ogroženostjo za življenje. Iz izvedenskega mnenja je mogoče ugotoviti posamezne okoliščine, ki potrjujejo takšen obseg škode, kakršnega tožnik zatrjuje, kot tudi takšno višino odškodnine po posameznih postavkah, za kakršno se zavzema v tožbi. Pri tem revident poudarja zmeren psihoorganski sindrom, ki je tožniku nastal v posledici lokalne poškodbe možganov na dveh mestih. Težave se bodo še stopnjevale.

Toženec na revizijo ni odgovoril, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 375. člena ZPP, Zakona o pravdnem postopku - 1999).

Revizija ni utemeljena.

Kadar temelji tožbeni zahtevek na istem dejanskem stanju, na podlagi katerega je že bilo odločeno v kazenskem postopku, je sodišče vezano na pravnomočno obsodilno sodbo, izdano v kazenskem postopku, samo glede obstoja kaznivega dejanja in kazenske odgovornosti storilca (14. člen ZPP). Izpodbijana sodba se je pravno pravilno oprla na omenjeno procesno določbo, ko je ne glede na izid kazenskega postopka isto dejansko stanje obravnavala tudi s stališča toženčeve civilne odškodninske odgovornosti zaradi obstoja elementov civilnega delikta, pri tem pa tudi morebitnega tožnikovega lastnega prispevka k nastanku škode. Dejanske ugotovitve, ki ne morejo biti predmet revizijskega izpodbijanja (tretji odstavek 370. člena ZPP), potrjujejo pravno razlago, po kateri je tudi tožnik sam delno odgovoren za nastalo škodo. Tožnik in toženec sta bila v skupini lovcev, ki so izvajali lov na fazane tako, da so oblikovali "strelsko črto", ki so jo morali vzdrževati tudi potem, ko so se pomikali naprej. Navedene črte so se bili dolžni dosledno držati in se v primeru odstopanja od nje oglašati. Tožnik je ravnal v nasprotju s tem pravilom, ker ni opozoril solovcev, da je skrenil s svojega položaja v strelski liniji in prešel za toženčev hrbet. Sodišči nižjih stopenj sta pravilno ocenili, da je s tem prispeval k nastanku škode v obsegu 30% - in sicer ne glede na to, da je toženec kršil več varnostnih pravil, saj je streljal prenizko in prehitro, ne da bi se prepričal, če je to varno. V navedenem obsegu torej izpodbijani sodbi zmotne uporabe materialnega prava ni mogoče očitati. Podlago za odgovornost toženca in tožnikovo soodgovornost je mogoče najti v določbi 154. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR).

Obe sodišči pa sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, ko sta odločali o višini odškodnine za nastalo škodo. Tožnik je v starosti 48 let utrpel dve strelni rani v možganih, strelno rano obraza, glave v predel temena desno in v zatilje, v vrat, v stranski del prsnega koša, v nadlaht levo, v predel desne podlahti, v tretji prst na desni roki, dva strela nad desno črevnico ter strel v hrbet ob notranjem robu lopatice. Nastala mu je škoda, ki se že približuje škodam večjega obsega. Posebej to velja za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ter za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Izvedensko mnenje, ki objektivno ocenjuje potek zdravljenja s spremljajočimi bolečinami in nevšečnostmi, ne omogoča dosoje višje odškodnine iz tega naslova, kakor je določena v izpodbijani sodbi z zneskom 2,000.000 SIT. Telesne bolečine, ki jih je prestajal tožnik, so bile sicer hude, vendar pa kratkotrajne.

Operiran je bil v splošni anesteziji, v bolnišnici pa je bil zadržan 12 dni. V reviziji niso navedene okoliščine, ki bi omogočale zvišanje odškodnine iz tega naslova. Poškodba je tožniku pustila spremenjen občutek ob dotiku obraza in ob hranjenju z omrtvičenostjo dela leve ličnice. Psihoorganski sindrom zaradi vstreline v možgane je po izvedenskih ugotovitvah zmeren, vendar pa je posebej upoštevana tožnikova nevrotična stigmatiziranost. Ugotovljeno 20% znižanje življenjskih aktivnosti sicer kaže na večji obseg škode iz tega naslova (posebej zaradi nevarnosti možganske sepse), vendar pa je dosojena odškodnina iz tega naslova v znesku 3,500.000 SIT povsem primerna in tudi primerljiva z drugimi podobnimi primeri sodne prakse. Odškodnini za prestani strah in za skaženost pa sta v izpodbijani sodbi itak priznani v zahtevani višini.

Neutemeljeno revizijo je bilo treba po določbi 378. člena ZPP zavrniti.