Jedro

Odgovornost lovca za škodo, ki jo z uporabo strelnega orožja povzroči med lovom drugemu lovcu, je krivdna in ne objektivna.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu potrdi . Tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožniku odškodnino v znesku 4.550.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 9.11.1999 dalje do plačila, zavrnilo pa je višji tožbeni zahtevek v presežku do 10.200.000,00 SIT s pripadki. Odločilo je tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti 13.286,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi od 9.11.1999 dalje do plačila. Presodilo je, da je tožena stranka dolžna plačati odškodnino na podlagi odgovornosti za 70 % škode, povzročene tožniku med lovom dne 14.11.1992. Zoper takšno sodbo se je pritožila tožeča stranka in izpodbijala zavrnilni del sodbe. Navajala je, da ne more soglašati z odločitvijo sodišča, da je tožnik prispeval k škodnemu dogodku v višini 30 %. Sodišče te odločitve tudi ni podrobneje obrazložilo, razen kolikor je navedlo, da je tudi tožnik ravnal neodgovorno. Toda v času škodnega dogodka se je komaj začelo razporejanje lovcev in je tožnik samo šel tja, kjer je prej lovil. Med tožnikom in tožencem je bila čistina, tako da ga je toženec lahko videl. Slednji je streljal proti javni cesti. Tožnik je zaradi prečkanja grabna verjetno nekoliko zaostal, toda tudi drug lovec H. je zaostal v grabnu. Toženec je streljal, ne da bi se prej prepričal in prenizko. Zato je izključno odgovoren za škodo. Glede tožbenega zahtevka po višini pa tožeča stranka meni, da ga je postavila realno za vsako postavko in ni bilo potrebe po zniževanju odškodnine. V izogib ponavljanju se tožeča stranka v celoti sklicuje na mnenje izvedenca medicinske stroke. Posebej pa je poudarila intenzivnost prestanih telesnih bolečin, ter obstoj trajnih bolečin. V okviru razsoje o odškodnini zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je sodišče prve stopnje napačno povzelo iz izvedenskega mnenja odstotek splošnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki ni 20 %, temveč je 35 %. Tožnik je izpovedal, kako močno je omejen, da ne opravlja več kmečkih del, ne vozi motornih vozil, izogibati se mora naporom in soncu, izgubil je okus, obraz ima omrtvičen. Zaradi tujkov v možganih duševno trpi, ter je razdražljiv in depresiven, in trpi za nespečnostjo. Zato je odškodnina iz tega naslova v višini 3,500.000,00 SIT prenizka. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba ni utemeljena. Dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, se povsem ujema z dejanskim opisom kaznivega dejanja, za katerega je bil toženec obsojen s pravnomočno sodbo kazenskega sodišča. Dejanski opis kaznivega dejanja je tak, da je toženec "s splošno nevarnim sredstvom iz malomarnosti povzročil nevarnost za življenje ljudi in je pri tem ena oseba utrpela hudo telesno poškodbo s tem, da je dne 14.11.1992, okoli 10.30 ure v R. g. v K. v sadovnjaku H. med lovom na nizko divjad pričel z lovsko puško streljati na fazane in sicer tako, da se je obrnil za 180 stopinj in sprožil dva strela proti fazanom, to pa je storil kljub temu, da se ni prepričal, če lahko strelja ne da bi ogrožal varnost ostalih udeležencev lova, streljal pa je tudi na prenizko leteča fazana, zaradi česar je najmanj en strel zadel v predel obraza, glave in telesa lovca B. F., ki je hodil za njim na oddaljenosti 30 m in pri tem utrpel strelne poškodbe". V konkretni zadevi pravdno sodišče obravnava isti historični dogodek, le da sedaj z vidika premoženjskopravnih pravil. Obravnava se t.i. identično dejansko stanje kakor v kazenskem postopku. Pravdno sodišče pa je vezano na obstoj kaznivega dejanja (14. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP).To pomeni, da je vezano na vsa dejstva, ki sestavljajo dejanski opis kaznivega dejanja v izreku kazenske sodbe in ki pomenijo elemente kaznivega dejanja. Hkrati pa mora ugotavljati, ali so podani vsi elementi civilnega delikta. Ker je eno bistvenih dejstev, ki skupaj predstavljajo kaznivo dejanje, tudi to, da je toženec poškodoval tožnika pri lovu, ko je le-ta hodil za tožencem na oddaljenosti 30 m, je pravdno sodišče na tako ugotovitev vezano in je pritožba ne more izpodbiti, saj bi bilo sicer kršeno pravilo o vezanosti na obstoj kaznivega dejanja. Ker se je tožnik znašel v opisanem položaju, mu je sodišče prve stopnje utemeljeno očitalo, da je tudi sam ravnal neodgovorno, ter ta očitek jasno obrazložilo. Lovci (med njimi pa pravdni stranki) so izvajali lov tako, da so oblikovali "strelsko črto", to je bok ob boku, ki so jo vzdrževali tudi, ko so se pomikali naprej. Iz mnenja izvedenca za lov izhaja pravilo, da so bili lovci dolžni dosledno držati strelsko vrsto, se oglašati in hoditi počasi. Če lovec v strelski črti naleti na oviro, mora s klicem opozoriti ostale, da ga počakajo, dokler ne obide ovire. Tožnik je ravnal v nasprotju s tem varnostnim pravilom, ter ne da bi opozoril solovce, skrenil s svojega položaja v strelski liniji za hrbet toženca. Zaradi takega ravnanja je sokriv za škodo, ki mu je nastala. Sodišče druge stopnje sprejema tudi oceno stopnje sokrivde v obsegu 30 %, z ozirom na ravnanje toženca, ki je kršil celo več varnostnih pravil in sicer je streljal prenizko, ker je bil lov na fazane, to pa pomeni streljanje nad krošnjami dreves, poleg tega pa je streljal prehitro, ne da bi se prej prepričal, če je varno. Če bi bil pozoren, bi namreč opazil tožnika, ki je bil za njim viden v praproti in ne skrit v goščavi. Toženec namreč v razmerju do tožnika ne odgovarja objektivno, temveč le krivdno. Lov je nevarna dejavnost in strelsko orožje je nevarna stvar (173.člen Zakona o obligacijskih razmerjih, ZOR), toda v razmerju do tretjih, ki se ne udeležujejo lova. Lovci, ki sodelujejo pri lovu, pa se v to aktivnost s povečano nevarnostjo podajajo prostovoljno, in se pri tem zavedajo okoliščin povečane nevarnosti ter zato prostovoljno pristajajo na običajno večje tveganje zaradi uporabe strelnega orožja. Pri tem pričakujejo, da se bodo vsi udeleženci lova ravnali po vnaprej določenih pravilih lova, še posebej tistih varnostne narave. Kršitve teh pravil pa pomenijo odškodninsko odgovornost. Ker pa so v obrazložitvi izpodbijane sodbe opisani vsi elementi krivdne odškodninske odgovornosti (nedopustno ravnanje toženca, škoda in vzročna zveza med njima, ter krivda toženca, vse v skladu z določbo 1. odstavka 154. člena ZOR), je dovolj, če sodišče druge stopnje opozori na pravilno uporabo materialnega prava, saj ostaja kljub drugemu pravnemu temelju odločitev nespremenjena. Tožnik je v starosti 48 let utrpel dve vstrelnini v možgane, vstrelnine obraza, vstrelnine glave v predel temena desno in v zatilje v predel mastuide, vstrele v vrat,vstrel v stranki del prsnega desnega koša, vstrel v nadlaht levo, vstrelnine v predel desne podlahti, vstrel v tretji prst na desni roki, dva vstrela nad desno črevnico ter vstrel v hrbet ob notranjem robu lopatice. Višina prisojene odškodnine za negmotno škodo je v posebej izpodbijanih postavkah v skladu z določbami členov 200 in 203 ZOR. Ob ugotovljeni intenzivnosti in trajanju prestanih telesnih bolečin (kratkotrajne, a zelo intenzivne bolečine pri obširnem področju ran zaradi vstrelnin, še posebej na glavi) in neugodnosti ob zdravljenju (posebej se izpostavijo operacija, številni pregledi in RTG slikanja), ter upoštevanju bodočih telesnih bolečin, je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da pravična denarna odškodnina v tej postavki znaša 2.000.000,00 SIT. Prav tako je pravilno presodilo o višini denarne odškodnine (3.500.000,00 SIT) zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti (predvsem motnje pri okušanju hrane zaradi poškodbe obrazneg živca, ter ugotovljenih omejitev fizične in psihične narave zaradi psihoorganskega sindroma vsled poškodbe možganov na dveh mestih). Na pravilnost presoje ne vpliva dejstvo, da se je sodišču prve stopnje očitno napačno zapisalo, da je ocena zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti tožnika 20 %, saj je izvedenec res zapisal, da po njegovi oceni obseg znaša 35 %. Toda te ocene niso bistvene za oceno obsega škode in služijo le kot pomagalo za predstavo tega obsega. Bistveno za ugotavljanje obsega te škode so ugotovitve, koliko so življenjske aktivnosti neke osebe zaradi poškodbe dejansko zmanjšane in koliko oseba zaradi tega trpi. Vse omejitve, ki jih je pritožba posebej izpostavila, je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Pritožba je torej neutemeljena, sodišče druge stopnje pa v izposbijani sodbi tudi ni našlo pomanjkljivosti, na katere sicer pazi uradoma. Zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem obsegu potrdilo (353.člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo tožeča stranka nosi sama svoje pritožbene stroške (154. in 165.člen ZPP).