Jedro

Trditveno in dokazno breme za dovoljenost revizije je na strani revidenta.

Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ni konkretiziral, njegove navedbe o odstopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča in navedbe o neenotni sodni praksi pa so pavšalne in v celoti neizkazane, pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka (revident) vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2. Revizija ni dovoljena.

3. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentovo tožbo zoper sklep Upravne enote Laško, št. 351-208/2010/22 z dne 11. 8. 2011, v zvezi z odločbo tožene stranke, št. 35108-27/2011-7-BM z dne 28. 11. 2011, s katero je bila revidentova pritožba zoper prvostopenjski akt zavrnjena. Prvostopenjski upravni organ je z izpodbijanim sklepom zavrgel revidentov predlog za obnovo postopka izdaje gradbenega dovoljenja investitorju ..., za gradnjo trgovskega centra v ... z zunanjo ureditvijo in gradnjo podpornega zidu, ki je bil končan z odločbo istega upravnega organa, št. 351-38/2010-18 z dne 28. 5. 2010 (delna odločba), in z odločbo, št. 351-38/2010-30 z dne 25. 10. 2010 (dopolnilna odločba). Revident je predlagal obnovo postopka iz razloga po 9. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da gradnja (predvsem tudi podpornega zidu, ki se glede na 8. člen Odloka o občinskem podrobnem načrtu za poslovno-trgovski center v ..., lahko izvede na parcelni meji) niti ne meji in niti ne posega na zemljišče v lasti revidenta, torej okoliščina, na katero se predlog opira, ni verjetno izkazana.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče začeti in je tudi ne dovoliti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbi prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbami četrtega in petega odstavka 367. b člena ZPP mora revident v reviziji natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7. Revident navaja, da gre v tej zadevi za pomembno pravno vprašanje, da izpodbijana odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča, glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev in da sodna praksa sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotna. V nadaljevanju, kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje: „Ali stranka s sklenitvijo zavezovalnega pravnega posla izkazuje pravni interes, ki je potreben za udeležbo stranskega udeleženca v upravnem postopku, in sicer za vložitev predloga za obnovo postopka?“

8. Tako postavljeno vprašanje po presoji Vrhovnega sodišča ni konkretizirano, kot je to opisano v 6. točki te obrazložitve, zato konkreten odgovor nanj niti ni možen. Nekonkretizirano pravno vprašanje tudi po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravno vprašanje, zaradi katerega bi Vrhovno sodišče revizijo vsebinsko obravnavalo (npr. X Ips 31572009, X Ips 428/2009, X Ips 88/2010, X Ips 185/2010, X Ips 442/2010, X Ips 262/2011, X Ips 159/2012).

9. Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ni konkretiziral, njegove navedbe o dostopu od sodne prakse Vrhovnega sodišča in navedbe o neenotni sodni praksi pa so pavšalne in v celoti neizkazane, pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 ni izpolnjen.

10. Revident ni izkazal izpolnjevanja uveljavljanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. K II. točki izreka:

11. Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).