Jedro

Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. Tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, lahko dejansko deluje kot tajni delavec.

Zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega delavca, ki je s svojimi trditvami obremenil obsojenca, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, gre tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. To stališče je potrebno tolmačiti v kontekstu novejših meril, izoblikovanih v sodni praksi ESČP. Sodišče mora pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

Bistvenega pomena v obravnavani zadevi je to, da obsojenca glede obremenilnih izjav v poročilih tajnih delavcev nista ostala povsem brez možnosti zaslišanja njenih avtorjev in da prispevek tajnega delavca TD65 pri tem ni odločilen. Poročila so namreč po ugotovitvah sodišč bila vedno sestavljena skupno - v sodelovanju z ostalimi tajnimi delavci; vsak izmed njih je vsebino posameznega poročila pregledal in podpisal. Obsojenca sta ostale soavtorje o tej isti obremenilni vsebini tudi imela možnost izpraševati.

Izrek

I.Zahteve za varstvo zakonitosti obsojenca A. A., njegove zagovornice in zagovornikov obsojenca B. B. se zavrnejo.

II.Oba obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

III.Zahteva za varstvo zakonitosti pooblaščenca C. C. se zavrže.

Obrazložitev

A.

1.Okrožno sodišče v Mariboru je s sodbo X K 17558/2019 z dne 31. 8. 2022 obsojenca A. A. in B. B. spoznalo za kriva kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obsojencu A. A. je izreklo 6 let in 6 mesecev zapora ter 500 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 10.000,00 EUR denarne kazni, ki jo mora plačati v dveh letih po prejemu plačilnega naloga, obsojencu B. B. pa kazen 5 let in 2 meseca zapora in 300 dnevnih zneskov po 20,00 EUR, to je 6.000,00 EUR denarne kazni, ki jo mora plačati v dveh letih po prejemu plačilnega naloga. Odločilo je, da se obema na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 v izrečeno zaporno kazen všteje čas, ko jima je bila odvzeta prostost, in sicer A. A. od 17. 4. 2019 od 19.15 ure do 28. 7. 2021 do 14. ure, B. B. pa od 17. 4. 2019 od 18.52 ure do 6. 8. 2021 do 14.45 ure. Prav tako je odločilo, da se jima na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 odvzame zasežena droga in sicer 49,80 g kokaina, 299,57 g kokaina, 1100,06 g kokaina, 99,10 g kokaina in 2000 g kokaina. Na podlagi 74. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je obsojencu A. A. odvzelo premoženjsko korist v znesku 129.530,00 EUR, B. B. pa v znesku 2.970,00 EUR. Na podlagi 73. člena KZ-1 je bil obsojencu A. A. zaseženi denar v višini 5.570,00 EUR odvzet, na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 pa je bilo odvzeto tudi zaseženo osebno vozilo znamke Fiat 500, last D. D. Obsojencu A. A. je odvzelo tri mobilne telefone, obsojencu B. B. pa dva mobilna telefona in navigacijsko napravo. Odločilo je, da se oba obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) oprosti plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov pa po prvem odstavku 97. člena ZKP bremenijo proračun. V točki 2 izreka je po 3. točki 358. člena ZKP obdolženko E. E. oprostilo očitka, da naj bi storila kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 in glede stroškov tega dela kazenskega postopka odločilo, da na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP bremenijo proračun, vključno z nagrado in potrebnimi izdatki zagovornice odvetnice Jerneje Rošar. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 17558/2019 z dne 5. 7. 2023 pritožbi pooblaščenca zunajzakonske partnerke obsojenca A. A. C. C. delno ugodilo in izpodbijano sodbo za tega obsojenca v odločbi o varnostnem ukrepu spremenilo tako, da se ukrep odvzema zasežene gotovine v višini 5.570,00 EUR ne izreče, v ostalem pa pritožbo pooblaščenca C. C., v celoti pa pritožbe okrožnega državnega tožilca, zagovornice obsojenca A. A., obsojenca B. B. in njegovega zagovornika kot neutemeljene zavrnilo ter v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Obsojenca A. A. in B. B. je oprostilo plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov ter zagovornice obdolženke E. E. na pritožbeni stopnji pa bremenijo proračun.

2.Zoper navedeni sodbi so zahtevo za varstvo zakonitosti vložili:

‒C. C. po svojem pooblaščencu iz razlogov po 1. in 2. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, s katero sodbo izpodbija v delu izreka pod točko 1, s katerim je sodišče prve stopnje obsojencu A. A. odvzelo premoženjsko korist v znesku 129.530,00 EUR in predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi spremeni tako, da se izrek glede odvzema premoženjske koristi obdolženemu A. A. razveljavi, podrejeno pa, da sodbi v celoti razveljavi in vrne zadevo sodišču prve in druge stopnje v novo sojenje,

‒zagovorniki obsojenca B. B. iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena ZKP s predlogom, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da se obsojenca v celoti oprosti storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 oziroma podrejeno, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje;

‒obsojenec A. A. iz vseh razlogov iz prvega odstavka 420. člena ZKP in, kot navaja, zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ki so bila ugotovljena v odločbah, kršitve Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava) ter Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju EKČP) in Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sodbi spremeni, obsojenca oprosti obtožbe ter mu povrne nezakonito odvzeto premoženjsko korist oziroma podrejeno, da sodbi sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Predlaga tudi, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine;

‒zagovornica obsojenca A. A. v zahtevi in dopolnitvi zahteve slednjo vlaga zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP ter kršitve določb kazenskega postopka, ki so vplivale na zakonitost sodne odločbe, kršitve Ustave in EKČP ter predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da izpodbijani sodbi spremeni in obsojenca oprosti obtožbe in mu povrne nezakonito odvzeto premoženjsko korist oziroma podrejeno, da sodbi sodišča prve in druge stopnje v celoti razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred novim senatom. Podredno pa, da izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojencu izreče nižjo oziroma milejšo sankcijo in mu vrne nezakonito odvzeto premoženjsko korist, hkrati pa predlaga enako kot tudi obsojenec, da se izvršitev pravnomočne sodne odločbe odloži oziroma prekine.

3.Vrhovna državna tožilka Katjuša Čeferin v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti vseh navedenih predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščenca C. C. zavrže, ostale zahteve pa zavrne. Meni, da zahteve niso utemeljene.

4.Pooblaščenec C. C., zagovorniki obsojenca A. A. in zagovornica obsojenca B. B. so v svojih izjavah vztrajali kot v zahtevah za varstvo zakonitosti, ki so jih vložili.

B. - I.

K zahtevi pooblaščenca C. C.

5.Določba prvega odstavka 421. člena ZKP jasno določa, da smejo zahtevo za varstvo zakonitosti vložiti vrhovni državni tožilec, obdolženec in zagovornik. Drugače kot to velja za pritožbeni postopek, pa jo smejo šele po obdolženčevi smrti v njegovo korist vložiti tudi osebe iz drugega odstavka 367. člena ZKP. Kot zunajzakonska partnerka obdolženca A. A. bi bila torej C. C. legitimirana vložiti zahtevo šele po njegovi smrti, kar pa ni primer konkretne zadeve. Vsled navedenega je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti pooblaščenca C. C. zavrglo.

B. - II.

K zahtevam obsojenca A. A. in njegove zagovornice ter zagovornikov B. B.

Glede konkretizacije zakonskega znaka "hudodelska združba"

6.Materialnopravno izhodišče, iz katerega izhajajo vložniki je pravilno, kolikor navajajo, da se za obstoj hudodelske združbe na podlagi prvega odstavka 41. člena KZ-1 zahteva izpolnitev treh pogojev: (i) združba mora biti sestavljena iz najmanj treh oseb; (ii) kaznivo dejanje mora biti del hudodelskega načrta združbe in (iii) kaznivo dejanje mora biti izvršeno v sodelovanju z najmanj enim članom združbe (kot sostorilcem ali udeležencem). Vrhovno sodišče je že judiciralo, da je v okviru hudodelske združbe pomembna organizirana povezava, ki zahteva ustrezno organizirano strukturo - delitev vlog, v določenem obsegu pa tudi vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti ter koordinacijo. Člani združbe delujejo v skladu z njenim skupnim krovnim interesom, pri čemer zadošča že, da je organizirana struktura podana v osnovni (rudimentarni) obliki, vendar mora biti namenjena zasledovanju njihovega temeljnega cilja. V subjektivnem pogledu ni potrebno, da se člani hudodelske združbe med seboj poznajo, morajo pa vedeti za njen obstoj.

7.Po ustaljeni sodni praksi storilec pri izvrševanju kaznivega dejanja v okviru združbe mora sodelovati in mora biti pri njem podano (vsaj eno) ravnanje, ki predstavlja objektivni element sostorilstva. Ni torej potrebno, da bi storilec uresničil vse izmed alternativno določenih izvršitvenih dejanj pri kaznivem dejanju neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1. Iz opisa mora izhajati, da je obsojenec kot sostorilec storil oziroma odločilno prispeval k uresničitvi vsaj ene od izvršitvenih oblik tega kaznivega dejanja kot zakonskega znaka; za člana hudodelske združbe namreč šteje tudi tisti, ki v okviru te združbe stori le eno izvršitveno dejanje, če je vedel za njen obstoj. Pri presoji vloge storilca pri očitanem kaznivem dejanju je tako pomemben celoten opis dejanja, ki določa storilca kot člana hudodelske združbe. Bistveno je, da so vsa ravnanja usmerjena v promet s prepovedanimi drogami. Sklepno torej velja, da za presojo, ali je obsojenec glede na opis dejanja v pravnomočni sodbi deloval kot član hudodelske združbe oziroma sostorilec, ni pomembno le njegovo izolirano ravnanje pri posameznem opisu, temveč njegovo celotno ravnanje, ki mora biti v izreku natančno določeno.

8.Ob navedenih izhodiščih so neutemeljene navedbe vložnikov, da iz celotnega opisa obravnavanega kaznivega dejanja ne izhaja, da sta obsojenca delovala v okviru hudodelske združbe, ker vloge njenih članov naj ne bi bile dovolj natančno opredeljene. Ta očitek nadalje utemeljujejo z navedbami, da je v opisu - glede dejanj opisanih pod točko I/8 in I/9 izreka - navedeno, da sta pri slednjih v sostorilstvu sodelovali le dve osebi (A. A. ter F. F.) in ne tri osebe, kar se za hudodelsko združbo zahteva. Kot vložniki že sami navajajo, uvodni del opisa kaznivega dejanja jasno in zadostno določa, "da sta B. B. in A. A., skupaj z F. F. in drugimi neznanimi storilci (…) kot člana mednarodno organizirane hudodelske združbe (…) zaradi izvedbe hudodelskega načrta storila v nadaljevanju opisano kaznivo dejanje po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1 (…)". Nato so v konkretnem delu opisa sprva natančno opisane vloge storilcev, nadalje pa je preciziran način izvršitve vsakega posameznega ravnanja (v točkah I/3 do I/10 izreka). Tako je nedvoumno opisana vloga obsojenca A. A. kot vodje celice, ki je "(…) z namenom nadaljnje prodaje prepovedane droge kokain določal naloge njemu podrejenim članom pri prenašanju in prodaji droge, ki je bila organizirana z njegovim dovoljenjem ter je določal tudi ceno prodaje za končnega odjemalca (…) pod točko 8 pa prepovedano drogo skupaj z F. F. tudi prodal (…)". V nadaljevanju opis jasno določa vlogo obsojenca B. B. in F. F. kot člana celice; B. B. je drogo zaradi nadaljnje prodaje hranil in prenašal, F. F. pa jo je po navodilih vodje prevzemal na lokacijah predaje.

9.Da obsojenec B. B. pri dejanju pod točko I/8 izreka ni bil vključen pri hrambi in prodaji kokaina, na kar opozarjajo vložniki, iz opisa prav tako ni izostalo. Izrecno je namreč najprej navedeno, kako je kot član celice ravnal; "(…) zaradi nadaljnje prodaje je glede na navodila vodje hranil in prenašal prepovedano drogo iz lokacije prevzema do lokacije predaje naslednjemu kupcu (…)

kar je nato pri posamičnih ravnanjih podrobno opisano - nadalje pa je njegova vloga pri dejanju I/8 izrecno izključena z opisom "razen pri dejanju pod točko 8 izreka". Toda to ne pomeni, da obsojencu B. B. ni mogoče očitati obravnavanega kaznivega dejanja, kar skušajo doseči vložniki. Izhajajoč iz zgoraj predstavljenih materialnopravnih izhodišč, odsotnost aktivne vloge (so)storilca le pri enem izmed (v konkretnem primeru osmih) očitanih posameznih ravnanj, ne more vplivati na to, da je deloval kot član hudodelske združbe. Celo nasprotno; če bi obsojenec B. B. aktivno ravnal le pri enem izmed dejanj, pri čemer bi za obstoj hudodelske združbe in delovanje v njej vedel, bi bilo njegovo delovanje prepoznano kot delovanje v okviru take združbe.

10.Okoliščina, da obsojenec B. B. pri izvršitvi dejanja pod točko I/8 izreka ni bil vključen, nikakor ne more negirati niti delovanja obsojenca A. A. v okviru hudodelske združbe. Za izvršitev kaznivega dejanja v hudodelski združbi se namreč zahteva sodelovanje še vsaj z enim njenim članom, kar je tudi pri ravnanju pod točko I/8 izreka izpolnjeno. Iz opisa namreč izhaja, da sta ga izvršila dva njena člana, A. A. in F. F.. Vendar ne glede na navedeno, kot že predstavljeno, ni mogoče gledati posameznega ravnanja povsem izolirano, temveč je potrebno vlogo storilca obravnavati kot celoto. Ta je za oba, tako obsojenca A. A. kot obsojenca B. B., v opisu jasno prepoznavna. Vsakršna zatrjevanja zahtev v smeri razbremenitve kvalificirane oblike očitanega kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1 so zato povsem neutemeljena.

11.Tudi nadaljnjim navedbam vložnikov, da je pod točko I/9 izreka v opisu navedeno zgolj, "da je obsojenec B. B. vedel za hrambo prepovedane droge", ni mogoče pritrditi. Nasprotno je namreč v opisu jasno navedeno, da je obsojenec B. B. skupaj s sostorilcem F. F. prepovedano drogo tudi "ponujal naprodaj". Navedeno pa v okviru tega izvršitvenega dejanja za napolnitev zakonskega znaka "promet s prepovedanimi drogami" zadostuje. Prav tako izrek prvostopenjske sodbe v tem delu ni nejasen, kar zatrjujejo vložniki. Prvič, da gre za dejanje, storjeno v okviru obravnavane hudodelske združbe in zaradi izvrševanja predmetnega hudodelskega načrta, iz celote izreka - v povezavi abstraktnega in konkretnega dela - jasno izhaja. In drugič, samo dejanje pod točko I/9 izreka je logično in natančno opisano (najprej ponujanje naprodaj in neuspešna prodaja kokaina v količini 15.000 g za 500.000,00 EUR tajnemu delavcu TD 64 s strani obsojenca A. A. in F. F. na območju Štajerske, nato pa ponujanje naprodaj in neuspešna prodaja iste količine prepovedane droge, za isto vsoto in istemu tajnemu delavcu TD 64 s strani obsojenca B. B. in F. F. na območju Ljubljane).

12.Z navedbami, da sodišče ni ugotovilo obstoja hudodelskega načrta ter njegove izvedbe; da iz dokaznega postopka glede dejanja pod točko I/9 izreka izhaja, da so obsojenci ravnali popolnoma ločeno; da v komunikaciji s tajnim delavcem obsojenec A. A. sploh ni sodeloval in je bil iz izvršitve tega dejanja popolnoma izločen; ter z navedbami glede okoliščin prevzemanja prepovedane droge na Ibizi, vložniki izpodbijajo zmotno oziroma nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Slednje ne predstavlja razloga, ki bi ga bilo s tem izrednim pravnim sredstvom mogoče uveljavljati (drugi odstavek 420. člena ZKP). Sicer pa sta se sodišči do obstoja hudodelske združbe, izvrševanja hudodelskega načrta in posameznih vlog obsojencev tudi v obrazložitvi obširno opredelili in svojo presojo utemeljili z razumnimi razlogi (zlasti točke 127 do 129 prvostopenjske sodbe in točka 17 drugostopenjske sodbe). Zato jima tudi ni mogoče očitati kršitve po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

Glede uporabe nedovoljenih dokazov

13.Eden izmed vložnikovih temeljnih očitkov je usmerjen proti ravnanju tajnih delavcev (TD64, TD65, TD61 in TD63) dne 20. 6. 2018 v gostinskem lokalu A. Prikriti preiskovalni ukrep tajnega delovanja naj bi navedenega dne zoper F. F. izvajali brez odredbe in s tem nezakonito. Slednje v bistvenem utemeljujejo z navedbami, da so tega dne tajni delavci, potem ko v lokalu A. niso uspeli vzpostaviti kontakta z obsojencema A. A. in B. B. ter sta ta dva že zapustila lokal - kljub temu, da torej ni bilo več subjektov opazovanja - ostali v lokalu in tajno delovali zoper F. F.. Z njim so vzpostavili zaupen odnos in se dogovarjali o razuzdani zabavi s "prostitutkami". Navajajo, da je znano, da so na takšnih zabavah tudi prepovedane droge. S temi navedbami vložniki uveljavljajo absolutno bistveno kršitev po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj bi po njihovi oceni uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja z dne 20. 8. 2018 moral biti izločen.

14.Na podlagi drugega odstavka 155.a člena ZKP se tajno delovanje izvaja z vključitvijo tajnih delavcev in neprekinjenim ali ponavljajočim zbiranjem podatkov o osebi ter njeni kriminalni aktivnosti. Za določitev začetka izvajanja tajnega delovanja je ključen torej tisti trenutek, ko tajni delavec začne usmerjeno zoper določeno osebo zbirati podatke o njej in njeni kriminalni aktivnosti. Tajne delavce se načrtno vključi v okolje, v katerem so osebe seznanjene s preiskovanim kaznivim dejanjem (na primer v hudodelsko združbo) ali obveščene o njem, v tem okolju pa nato delavci pod vodstvom in nadzorom policije zbirajo relevantne informacije. Tajni delavci svoj status pridobijo na podlagi ustrezne pisne odredbe. Za presojo zakonitosti njihovega delovanja ni izključena možnost, da so osebe de facto tajno delovale že pred tem, ko so pridobile navodila policije o tem, kako naj ravnajo v zvezi s preiskovanim kaznivim dejanjem ter so bile seznanjene s pravicami in obveznostmi tajnih delavcev. V komentarju k 155.a členu ZKP je predstavljeno stališče, da tudi v primeru, ko posameznik že pred formalno uvedbo tajnega delovanja deluje po navodilih in usmeritvah policije ter je seznanjen s pravicami in obveznostmi tajnega delavca, dejansko deluje kot tajni delavec.

15.Za presojo zatrjevanih očitkov so pravnorelevantna naslednja pravnomočno ugotovljena dejstva:

-- tajno delovanje je bilo kritičnega dne, 20. 6. 2018, v lokalu A. zakonito izvajano zoper obsojenca A. A. in B. B.; zoper slednjega na podlagi pisne odredbe št. SDT-Ktpp-z 5/2018 z dne 21. 5. 2018 in zoper A. A. na podlagi pisne odredbe št. SDT-Ktpp-z 5/2018 z dne 20. 3. 2018;

-- sosledje dogodkov med tajnimi delavci in F. F. je bilo obravnavanega dne v bistvenem naslednje: (i) pozdrav najemnika lokala F. F. s strani tajnega delavca TD65 ob vstopu v notranjost lokala; (ii) zanimanje tajnih delavcev za prireditev zabave v lokalu A.; (iii) ponudba F. F. za večerno zasebno zabavo s "puncami"; (iv) nahajanje tajnih delavcev v lokalu po odhodu obsojencev A. A. ter B. B. iz prizorišča - kar sta sodišči na podlagi izpovedbe koordinatorja ukrepa PALICA I in izpovedb tajnih delavcev pripisali metodi in taktiki izvedbe ukrepa tajnega delovanja; (v) zahvala tajnega delavca TD64 po plačilu računa v notranjosti lokala in ponovno zanimanje za prireditev zabave; (vi) izročitev darilnega bona s telefonsko številko s strani F. F. tajnemu delavcu TD64; (vii) gesta F. F. usmerjena proti tajnemu delavcu TD64, ko mu je nakazal na svoj nos in ga povlekel navzgor, pri čemer ga je TD64 vprašal, kaj s tem misli; (viii) odgovor in ponudba F. F. tajnemu delavcu TD64, da ima v pisarni zmeraj 50g kokaina ter da ga lahko poskusi; (ix) zavrnitev ponudbe s strani tajnega delavca TD64, ki je F. F. odgovoril, da prepovedanih drog ne uživa; (x) vztrajanje F. F., da je njegova droga "Flex", to je odlične kvalitete, in da se lahko obrne nanj, če ga bo potreboval, nato pa sta se poslovila;

-- tajni delavci zoper F. F. na tej točki postopka še niso ravnali po navodilih in usmeritvah policije in niso vedeli o tem, da F. F. sodeluje s hudodelsko združbo; kritičnega dne so zato sestavili le uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja.

16.Glede na tako ugotovljeno (procesno) dejstveno podlago je primarno ključnega pomena, da so tajni delavci ves čas opisanega dogajanja delovali v socialnem okolju obeh obsojencev, A. A. in B. B., zoper katera je bilo tajno delovanje nesporno zakonito odrejeno. Nadalje pa je ob upoštevanju pravnomočno ugotovljenih dejstev razumno stališče sodišč (točke 12 do 20 prvostopenjske sodbe in točka 22 drugostopenjske sodbe), da ravnanja tajnih delavcev v odnosu z F. F. niso predstavljala usmerjenega zbiranja podatkov o njem in njegovi kriminalni aktivnosti; tega namreč ni mogoče prepoznati niti v eni izmed predstavljenih medsebojnih komunikacij. To pomeni, da tajni delavci niso nezakonito, brez zahtevane odredbe, izvajali de facto tajnega delovanja zoper F. F., na čemer v jedru temelji argumentacija vložnikov. Da navedenega ne more omajati niti dejstvo, da naj bi organi pregona in Slovenska varnostno-obveščevalna agencija (SOVA) o F. F. predhodno (pred 20. 6. 2018) pridobivali osebne podatke, na kar opozarjajo vložniki, je že pritožbeno sodišče zanesljivo odgovorilo (točka 24 obrazložitve drugostopenjske sodbe). Tudi o vseh ostalih ugovorih obrambe v tej zvezi sta se sodišči seznanili, jih presodili in jih z razumnimi razlogi zavrnili (točke 12 do 20 prvostopenjske sodbe in točke 22 do 25 drugostopenjske sodbe). Osrednja teza vložnikov o nezakonito pridobljenih dokazih se tako izkaže za neutemeljeno.

17.Ravnanja tajnih delavcev tudi v okviru drugih pravnih institutov ni mogoče opredeliti kot nezakonita. Kot je razvidno iz opisanega sosledja dogodkov tega dne namreč v ničemer ni mogoče prepoznati izzivanja kriminalne dejavnosti, ki je tudi sicer s strani vložnikov povsem pavšalno zatrjevana. Skladno z ustaljeno sodno prakso je obravnavano vprašanje v prvi vrsti dejanske narave. Tako je nazorno iz ugotovljenega dejanskega stanja razvidna samoiniciativnost F. F., ki je s kretnjo "drgnjenja po nosu" ob koncu pogovora prostovoljno - brez kakršnegakoli napeljevanja ali pritiska tajnega delavca - nakazal na prodajo kokaina. Po nadaljnjem pojasnilu in ponudbi uživanja kokaina s strani F. F. je tajni delavec TD64 slednje odklonil ter neposredno po tem dejanju pogovor tudi zaključil; s svojimi aktivnostmi v nobenem pogledu ni nadaljeval. Že nižji sodišči sta se v bistvenem s takšnimi razlogi do tega očitka vložnikov opredelili in z zanesljivo obrazložitvijo ovrgli njihovo (drugačno) interpretacijo dogodka (zlasti točka 19 prvostopenjske sodbe in točki 22 ter 24 drugostopenjske sodbe).

18.Ravno samoiniciativna narava ravnanja F. F. se tudi v okviru nadaljnje presoje zakonitosti pridobljenega dokaza izkaže za ključno. Ne glede na to, da je v postopku ugotovljeno, da delovanje tajnih delavcev zoper njega na tej točki postopka še ni bilo usmerjeno (osredotočeno), ne gre spregledati, da je tajni delavec TD64 - v okviru zakonito odrejenega tajnega delovanja zoper oba obsojenca - deloval v imenu organov pregona. Ta informacija F. F. ni bila znana. Vendar pa privilegij zoper samoobtožbo ravno zaradi spontane samoobtožilne (najprej konkludentne in nato tudi izrecne) izjave Jožeta Jundra v tem primeru ne more biti uporabljiv. Ta se namreč tudi v okviru delovanja tajnih delavcev ne nanaša na takšne - prostovoljne, samoiniciativne izjave. Iz navedenih razlogov tudi po tej plati, ki jo vložniki sicer zgolj abstraktno in smiselno zatrjujejo, ne morejo uspeti.

19.Ostale navedbe, da naj bi bili tajni delavci z F. F. v stiku z namenom tajnega delovanja že pred dogodkom dne 20. 6. 2018, saj so med drugim razpolagali z njegovo telefonsko številko ter mu puščali visoke napitnine, kot tudi navedbe v smeri, da ni logično in življenjsko, da bi F. F. tajnemu delavcu že ob prvem srečanju ponujal tako veliko količino prepovedane droge, ostajajo na ravni špekulacij. Vložniki z njimi ponovno nedopustno, v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP, skušajo posegati v pravnomočno ugotovljena dejstva.

20.Navedbe zagovornice obsojenca A. A. v zvezi s pomanjkljivo in nezakonito obrazložitvijo odredb državnega tožilca o izvajanju navideznih odkupov, odrejenih dne 19. 7. 2018, 3. 9. 2018, 18. 10. 2018, 4. 12. 2018, 28. 2. 2018 in 7. 3. 2018, se izkažejo za materialno neizčrpane. Zagovornica, s strani obsojenca A. A. pooblaščena za zastopanje v pritožbenem postopku, jih v pritožbi namreč ni uveljavljala. Enako velja tudi za v zvezi z navedenimi navideznimi odkupi zatrjevano izzivanje kriminalne dejavnosti. Navedene kršitve z razlogi, ki jih s tem v zvezi ponuja zagovornica v zahtevi; da so navidezni odkupi najkasneje že po četrtem odkupu bili nepotrebni in odveč, zaradi česar meni, da je policija izzivala in poglabljala aktivnosti obsojencev, ter da je policija zato delovala v nasprotju s 4. členom Zakona o nalogah in pooblastilih policije (v nadaljevanju ZNPPol) obsojenčeva tedanja zagovornica v pritožbi ni grajala. Zato se Vrhovno sodišče na podlagi petega odstavka 420. člena ZKP do njih ni vsebinsko opredelilo. Zagovornica je v pritožbi izzivanje kriminalne dejavnosti smiselno zatrjevala le z navedbami, da se je F. F. izključno sam in samovoljno dogovarjal za prodajo droge tajnim delavcem, ki so ga očitno poiskali za navidezen odkup; da je F. F. obsojenca A. A. imenoval "šef", slednji pa naj bi se tajnim delavcem predstavil in z njimi srečal na pobudo tajnih delavcev in ne prostovoljno, s čimer je utemeljevala nedovoljeno aktivno delovanje zoper A. A.. Na te navedbe je pritožbeno sodišče zanesljivo in podrobno - s konkretnim povzemanjem poročil o okoliščinah srečanja tajnih delavcev in obsojenca A. A. - odgovorilo in kršitve razumno ni ugotovilo (točki 19 in 20 drugostopenjske sodbe).

Glede zavrnitve dokaznega predloga z zaslišanjem tajnega delavca - TD65

21.Do pomembnosti vprašanja pravice do zaslišanja obremenilnih prič v primerih, ko sodba v bistvenem delu temelji na poročilih tajnih policijskih (so)delavcev, se je opredelilo že Ustavno sodišče. Presodilo je, da zgolj dejstvo, da je sodišče zavrnilo predlog za neposredno zaslišanje tajnega policijskega sodelavca, ki je s svojimi trditvami obremenil pritožnika, samo po sebi še ne pomeni, da je bila kršena pravica do zaslišanja obremenilnih prič iz točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP in s tem pravica do obrambe iz 29. člena Ustave. Za kršitev navedenih pravic gre tedaj, ko se obsodilna sodba izključno ali v odločilni meri opira na sporni dokaz. Po stališču Ustavnega sodišča, ki svojo presojo opira na odločitev Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP), gre za dokaz, ki je bil v odločilni meri podlaga za obsodbo, tudi tedaj, kadar je sodišče, ki je sodbo izreklo, druge dokaze presojalo predvsem z vidika, ali potrjujejo sporne navedbe obremenilnih prič. To stališče je potrebno tolmačiti v kontekstu novejših meril, izoblikovanih v sodni praksi ESČP. Sodišče mora pri presoji opustitve neposrednega zaslišanja obremenilne priče upoštevati zlasti naslednji sklop vprašanj: (i) ali so podani utemeljeni in opravičljivi razlogi za opustitev neposrednega zaslišanja; (ii) ali je bila priča zaslišana v predhodni fazi postopka; (iii) ali je obremenilna izpovedba priče edini ali odločilni dokaz, na katerem temelji obsodilna sodba in (iv) ali so sodišča poskrbela za ustrezno uravnoteženje slabšega položaja obrambe.

22.Vložniki ustrezno opozarjajo tudi na stališče Ustavnega sodišča v zadevi U-I-271/08-19 z dne 24. 3. 2011 v zvezi z varovanjem tajnosti virov in tajnih policijskih delavcev ter njihovega prikritja obrambi (in posledično javnosti). Kot legitimne cilje, ki se s temi ukrepi lahko zasledujejo, je Ustavno sodišče opredelilo interese, ki izhajajo iz pomembnih ustavnopravnih vrednot; to so na primer varnost države, zaščita posameznika pred posegi v njegovo življenje ali telo, varstvo taktike in metod policijskega dela (npr. interes, da tajni policijski delavci ostanejo prikriti, da lahko delujejo tudi v prihodnje). Nadalje pa je poudarilo, da je ukrep nerazkritja sicer primeren ukrep za dosego cilja - tj. varovanje priče, če bi bila njeno življenje ali varnost ogroženi - in je nujen ter sorazmeren takrat, ko je podana resna nevarnost za življenje ali telo priče ali če obstajajo drugi tehtni razlogi v javnem interesu. Hkrati mora biti zagotovljena možnost zaslišanja te priče ob uporabi zaščitnih ukrepov.

23.V obravnavani zadevi ni mogoče pritrditi stališču vložnikov, da sodišče glede nerazkritja podatkov ni opravilo potrebnega tehtanja med interesi obrambe do neposrednega zaslišanja obremenilne priče na eni strani in varnostjo priče ter varstvom taktike in metod policijskega dela na drugi. Sodišče se je pri svoji presoji oprlo zlasti na stališče generalnega direktorja Generalne policijske uprave Maribor, kateremu je po tem, ko se je TD65 zaščitnim ukrepom odpovedal, na podlagi določil drugega odstavka 118. člena ZNPPol in prvega odstavka 235.a člena ZKP odločitev o odvezi varovanja tajnosti podatkov odstopilo v reševanje. Slednji je predsedniku Višjega sodišča v Mariboru posredoval obrazloženo mnenje, da tajnega delavca kljub njegovi želji ne more razrešiti dolžnosti varovanja tajnosti podatkov, saj bi to lahko resno ogrozilo njegovo življenje in osebno varnost, kot tudi ostalih tajnih delavcev. Prav tako pa bi po njegovi oceni ogrozilo učinkovitost taktike in metod dela policije. Slednje predstavlja legitimne in ustavnoskladne zasledovane cilje, ki sta jih sodišči kot nosilne pri svoji odločitvi izpostavili tudi v svojih odločbah; ukrep je po njunih razumnih razlogih zaradi resne ogroženosti pomembnih ustavno varovanih dobrin tudi nujen in sorazmeren (točka 145 obrazložitve prvostopenjske sodbe in zlasti točke 34 do 37 drugostopenjske sodbe).

24.Vložniki navajajo, da bi sodišče lahko ob nerazkritju tajnih podatkov pričo zaslišalo z uporabo zaščitnih ukrepov po 240.a členu ZKP. Kot izhaja iz ugotovljenih procesnih dejstev, je sodišče prve stopnje sprva tajnega delavca TD65 tudi dejansko vabilo na zaslišanje z uporabo takšnih ukrepov, vendar se je slednji tem odpovedal in izrazil željo, da se ga zasliši brez njihove uporabe; v posledici tega je sledila zahteva sodišča za razrešitev varovanja tajnosti podatkov. Ob navedenem ni mogoče slediti niti očitku zagovornice A. A., da je višje sodišče protispisno ugotovilo "upiranje" zaščitnim ukrepom oziroma "nesodelovanje" tajnega delavca. Na podlagi spisovnih podatkov je mogoče ugotoviti, da je slednje adekvatno povzelo vsebino pisanj na list. št. 6959a, 6970, 7072 in 7093a, da tajni delavec z uporabo zaščitnih ukrepov ne želi biti zaslišan, zato ta očitek ne more biti utemeljen.

25.Sodišče prve stopnje ob upoštevanju nastale situacije tajnega delavca TD65 ni zaslišalo, pri čemer je razumno sklepalo, da bi bil s samo izpovedbo učinek varovanja tajnosti podatkov odpravljen. Argumentirano je pojasnilo, zakaj njegovo zaslišanje ni nujno potrebno, čemur je pritožbeno sodišče v celoti pritrdilo (točka 145 obrazložitve prvostopenjske sodbe in zlasti točka 34 do točke 37 drugostopenjske sodbe). Nosilni razlogi za to so zlasti: (i) da je sodišče svojo odločitev oprlo na številne dokaze, pri čemer poročilo z obremenilno vsebino, ki ga je skupaj s TD64 sestavil TD65, ni izključni oziroma odločilni dokaz; (ii) da TD65 pri nobenem izvajanju ukrepa ni deloval sam, temveč vedno še vsaj z enim tajnim delavcem (TD64, TD61 in TD63), skupaj s katerimi je tudi pisal poročila - vsi navedeni tajni delavci so bili zaslišani; (iii) da sta imela obramba in obsojenec zaslišanim tajnim delavcem možnost postavljati vprašanja; (iv) da obramba glede poročil tajnega delovanja niti glede izpovedb tajnih delavcev tekom postopka ni imela nobenih pripomb.

26.Iz navedenega je razvidno, da je sodišče prve stopnje pri svoji presoji upoštevalo in se v bistvenem opredelilo do vseh vprašanj, ki jih je na tem področju oblikovala sodna praksa ESČP. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sicer res, kot je navedlo sodišče, da se je pri svoji presoji glede dejanj, pri katerih je sodeloval tudi tajni delavec TD65, oprlo na ostale izvedene dokaze (na izpovedbe tajnih delavcev; izpovedbo priče F. F., izpovedbo priče PALICA I - koordinatorja oziroma nosilca ukrepov preiskave, na poročila o tajnem opazovanju; zapisnike o prevzemu oziroma predaji predmetov; poročila o preiskavi Nacionalnega forenzičnega laboratorija (NFL); na izsledke preiskave osebnega vozila Fiat 500, na zapisnik o ogledu kraja dejanja, na poročilo o kriminalistično tehničnih ugotovitvah SKP, PU Maribor). Toda ni mogoče prezreti, da so v obravnavani zadevi eden izmed temeljnih obremenilnih dokazov glede dejanj, pri katerih je kot tajni delavec deloval TD65, ravno poročila soavtorjev o tajnem delovanju. Slednja je sodišče vzelo za temeljno dokazno podlago tudi pri presoji ostalih dokazov.

27.Ne glede na navedeno pa je bistvenega pomena v obravnavani zadevi to, da obsojenca glede obremenilnih izjav v poročilih nista ostala povsem brez možnosti zaslišanja njenih avtorjev in da prispevek tajnega delavca TD65 pri tem ni odločilen. Poročila so namreč po ugotovitvah sodišč bila vedno sestavljena skupno - v sodelovanju z ostalimi tajnimi delavci; vsak izmed njih je vsebino posameznega poročila pregledal in podpisal. Obsojenca sta ostale soavtorje TD61, TD63 in TD64 o (tej isti) obremenilni vsebini tudi imela možnost izpraševati. O verodostojnosti poročil pa sta se sodišči končno prepričali tudi na podlagi vseh zgoraj navedenih, v celoto zaokroženih dokazov. Tudi glede dogajanja dne 20. 6. 2018 v lokalu A. je sodišče izvedlo več dokazov; zlasti se je glede poteka dogodkov oprlo na izpovedbe tajnih delavcev, F. F. in PALICE I. Vsa razhajanja in vrzeli med njihovimi izpovedbami ter vsebino uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja je razčistilo že z njihovimi zaslišanji (točke 12 do 20 prvostopenjske sodbe ter zlasti točke 22 do 23 drugostopenjske sodbe). Na podlagi navedenega je mogoče ugotoviti, da sta sodišči skladno z zahtevanimi standardi ustrezno uravnotežili nekoliko slabši položaj obsojencev in po presoji Vrhovnega sodišča, upoštevajoč zgoraj navedena izhodišča, v zadostni meri zadostili interesom obrambe.

28.Zagovornica obsojenca A. A. šele v dopolnitvi zahteve za varstvo zakonitosti - in s tem za vsebinsko obravnavo dokaza prepozno - prilaga overjeno pisno izjavo tajnega delavca TD65. Slednji v izjavi opozarja na več nepravilnosti pri izvedbi tajnega delovanja, katerega je sam izvajal. Ker torej takšen "nov dokaz", ki ga vložnica ni priložila (najkasneje) v pritožbi, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ne more biti predmet obravnave, se Vrhovno sodišče do njega ni vsebinsko opredelilo.

Glede kršitve domneve nedolžnosti

29.Očitku vložnikov, da je sodišče izhajalo iz domneve krivde, ni mogoče slediti. Že pritožbeno sodišče je jasno povzelo celoten zaključen sklop dokazov - zlasti izsledke prikritih preiskovalnih ukrepov in izpovedbe prič - na katerih je sodišče prve stopnje gradilo svojo obsežno dokazno oceno ter njegovim ugotovitvam razumno pritrdilo (točke 42 do 51 drugostopenjske sodbe). S preostalimi navedbami, ko vložniki v bistvenem poudarjajo predvsem, da iz nobenega dokaza ne izhaja, da bi ravno obsojenca storila očitano kaznivo dejanje, nedopustno posegajo v sfero dejanskega. Slednje je iz presoje Vrhovnega sodišča izrecno izključeno (drugi odstavek 420. člena ZKP).

Glede odvzema premoženjske koristi

30.Tako zagovornica obsojenca A. A. kot tudi obsojenec A. A. sam nazadnje v vloženih zahtevah pod videzom kršitve domneve nedolžnosti iz 27. člena Ustave navajata, da v spisu ni nobenih dokazov, da bi zasežena gotovina v vrednosti 129.530,00 EUR izvirala oziroma bila povezana z očitanim dejanjem. S tem v bistvenem skušata vplivati na drugačno dokazno oceno o izvoru odvzetega premoženja, kar kot že pojasnjeno, v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom ni dopustno. Sodišči sta o tem ugotovljenem dejstvu tudi podali razloge, temelječe na konkretnih dokazih (točka 151 prvostopenjske sodbe in točke 63 do 68 drugostopenjske sodbe), zato vsakršna nasprotna zatrjevanja niso utemeljena.

C.

31.Vrhovno sodišče je ugotovilo, da v zahtevah za varstvo zakonitosti uveljavljane kršitve niso podane, v delu pa so zahteve vložene tudi zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja oziroma so materialno neizčrpane, zato jih je na podlagi prvega odstavka 425. člena ZKP zavrnilo.

32.Izrek o stroških temelji na 98.a členu ZKP v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena ZKP, ob upoštevanju razpoložljivih podatkov o premoženjskem stanju obeh obsojencev.

33.Odločitev je bila sprejeta soglasno.

-------------------------------

Op. št. (1)Tako tudi Šepec M. (ur.): Zakon o kazenskem postopku s komentarjem - splošni del; GV Založba, Ljubljana 2021, str. 635-640, tč. 2.

Op. št. (2)Sodba in sklep Vrhovnega sodišča I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018 in sodba Vrhovnega sodišča I Ips 1842/2018 z dne 11. 10. 2022.

Op. št. (3)Tako sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 395/2006 z dne 17. 5. 2007, I Ips 3490/2009-65 z dne 14. 4. 2011, I Ips 747/2010-418 z dne 23. 6. 2011 in I Ips 31766/2012 z dne 16. 11. 2016.

Op. št. (4)Glej sodbo Vrhovnega sodišča Ips 27135/2011-690 z dne 18. 9. 2014.

Op. št. (5)Primerjaj s sodbo Vrhovnega sodišča I Ips 42004/2017 21. 2. 2019.

Op. št. (6)P. Križnar, komentar k 155.a členu ZKP, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) : s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Lexpera, GV založba, 2023, str. 914; enako tudi K. Šugman Stubbs, P. Gorkič v: Dokazovanje v kazenskem postopku, Ljubljana, GV založba, 2011, str. 155.

Op. št. (7)P. Križnar, komentar k 155.a členu ZKP, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) : s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Lexpera, GV založba, 2023, str. 915.

Op. št. (8)Prav tam, opomba 2988.

Op. št. (9)Odločbe Vrhovnega sodišča I Ips 20845/2010-331 z dne 8. 9. 2016, I Ips 53301/2011 z dne 14. 4. 2022 in I Ips 56977/2020 z dne 14. 12. 2023.

Op. št. (10)Glej K. Šugman Stubbs, P. Gorkič v: Dokazovanje v kazenskem postopku, Ljubljana, GV založba, 2011, str. 148; P. Križnar, komentar k 155.a členu ZKP, v: Zakon o kazenskem postopku (ZKP) : s komentarjem, 1. knjiga, Ljubljana, Lexpera, GV založba, 2023, str. 917. Da doseg privilegija zoper samoobtožbo na splošno ne zajema spontanih izjav, izhaja iz obsežne tako tuje kot domače sodne prakse; tako Vrhovno sodišče ZDA v zadevah Brown v. Walker, 161 U.S. 591, 597-98 (1896); Fitzpatrick v. United States, 178 U.S. 304, 314-16 (1900); Brown v. United States, 356 U.S. 148 (1958); Ohio Adult Parole Auth. v. Woodard, 523 U.S. 272, 286 (1998); podobno tudi Vrhovno sodišče RS primeroma v odločbah I Ips 500/2008 z dne 9. 7. 2009, IV Ips 47/2009 z dne 22. 4. 2010, I Ips 50818/2014 z dne 16. 1. 2020; primerjaj tudi npr. s sodbo ESČP Bykov proti Rusiji, št. 4378/02 z dne 10. 3. 2009, zlasti tč. 102 obrazložitve.

Op. št. (11)Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča Up-518/03 z dne 19. 1. 2006, Up-754/04 z dne 14. 9. 2006, Up-483/05-19 z dne 3. 7. 2008 in Up-709/15-29, Up-710/15-34 z dne 9. 10. 2019.

Op. št. (12)Zadeva Mild in Virtanen proti Finski, št. 39481/98 in 40227/98 z dne 26. 10. 2005.

Op. št. (13)Sodbe ESČP Al-Khawaja in Tahery proti Združenemu kraljestvu, št. 26766/05 in 22228/06 z dne 15. 12. 2011, Štefančič proti Sloveniji, št. 18027/05 z dne 25. 10. 2012, Schatschaschwili proti Nemčiji, št. 9154/10 z dne 15. 12. 2015, Boyets proti Ukrajini, št. 20963/08 z dne 30. 4. 2018, Dodoja proti Hrvaški, št. 53587/17 z dne 24. 9. 2021; izrecno v zvezi z opustitvijo zaslišanja tajnega delavca glej sodbo Guerni proti Belgiji, št. 19291/07 z dne 23. 10. 2018 - stališče sodne prakse ESČP zavzema tudi Vrhovno sodišče (primeroma) v sodbah I Ips 43147/2017 z dne 7. 9. 2023 in I Ips 39535/2019 z dne 26. 10. 2023.

Op. št. (14)Primerjaj tudi sodbi ESČP v zadevah Jasper proti Združenemu kraljestvu, št. 27052/95 z dne 16. 2. 2000, tč. 52 ter Rowe in Davis proti Združenemu kraljestvu, št. 28901/95 z dne 16. 2. 2000, tč. 61.

Op. št. (15)Glej tudi sodbo ESČP Lüdi proti Švici, št. 12433/86 z dne 15. 6. 1992.

Op. št. (16)To so dejanja z dne 20. 6. 2018, 20. 9. 2018, 28. 9. 2018 ter dejanja v obdobjih od 6. 10. 2018 do 9. 11. 2018, od 4. 12. 2018 do 21. 12. 2018 in od 13. 3. 2019 do 17. 4. 2019.

Op. št. (17)Podrobneje k posameznemu dejanju razvidno iz obrazložitve v točkah 12 do 117 prvostopenjske sodbe.

Op. št. (18)Ključni zaključki sodišča prve stopnje so strnjeni zlasti v točkah 124 do 131 obrazložitve prvostopenjske sodbe.

---.---

ZvezaZakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 155a Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 41, 41/1 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 29

Pridruženi dokumentiZadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.