Jedro

Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave.

Ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze.

Vrhovno sodišče je že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.

Izrek

I. Pritožbi pooblaščenca zunajzakonske partnerke obdolženega A. A., D. D., se delno ugodi in izpodbijana sodba za tega obdolženca v odločbi o varnostnem ukrepu spremeni tako, da se ukrep odvzema zasežene gotovine v višini 5.570,00 EUR ne izreče. II. V ostalem se pritožba pooblaščenca D. D., v celoti pa pritožbe okrožnega državnega tožilca, zagovornice obdolženega A. A., obdolženega B. B. in njegovega zagovornika kot neutemeljene zavrnejo in v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Obdolžena A. A. in B. B. se oprosti plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov ter zagovornice obdolžene C. C. na pritožbeni stopnji, pa bremenijo proračun.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo pod točko I izreka obdolžena A. A. in B. B. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Obdolženemu A. A. je izreklo kazen šest let in šest mesecev zapora ter 10.000,00 EUR denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku dveh let, v primeru nezmožnosti prisilne izterjave pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. Obdolženemu B. B. je izreklo kazen pet let in dva meseca zapora ter 6.000,00 EUR denarne kazni, ki jo je dolžan plačati v roku dveh let, v primeru nezmožnosti prisilne izterjave pa se bo izvršila tako, da se bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni določil en dan zapora. V izrečeno zaporno kazen je obema obdolžencema vštelo čas odvzema prostosti oziroma pripora, kot je navedeno v izreku sodbe. Na podlagi petega odstavka 186. člena KZ-1 je odvzelo tudi zaseženo drogo. Na podlagi 74. člena v zvezi s prvim odstavkom 75. člena KZ-1 je obdolžencema odvzelo tudi premoženjsko korist, in sicer A. A. v znesku 129.530,00 EUR, B. B. pa v znesku 2.970,00 EUR. Na podlagi 73. člena KZ-1 je obdolženemu A. A. odvzelo tudi zaseženi denar v višini 5.570,00 EUR, ter na isti pravni podlagi še tri mobilne telefone, obdolženemu B. B. pa dva mobilna telefona in navigacijsko napravo. Na podlagi petega odstavka 186. člena v zvezi s 73. členom KZ-1 je odvzelo tudi zaseženo osebno vozilo znamke Fiat 500, last E. E. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je oba obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena tega zakona, nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov pa bremenijo proračun. Pod točko II izreka sodbe je obdolženo C. C. po 3. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe, da naj bi storila kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1. Odločilo je, da po prvem odstavku 96. člena ZKP bremenijo stroški tega dela kazenskega postopka, potrebni izdatki obdolženke ter nagrada in potrebni izdatki njene zagovornice, proračun.

2. Zoper sodbo so se pritožili: - okrožni državni tožilec zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazni, s predlogom višjemu sodišču, da pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, podrejeno pa vrne le za dejanji iz točk 1 in 2 obtožbe zoper obdolžena A. A. in B. B. ter za dejanje iz točke 8 obtožbe zoper obdolženo C. C. V primeru vrnitve zadeve v novo sojenje le za dejanji 1 in 2 iz obtožbe zoper obdolžena A. A. in B. B., predlaga spremembo izpodbijane sodbe glede kazenske sankcije tako, da višje sodišče obdolženemu A. A. izreče kazen osem let zapora, obdolženemu B. B. pa kazen šest let zapora. Glede obdolžene C. C. podrejeno predlaga spremembo sodbe tako, da se ji za očitano kaznivo dejanje z uporabo omilitvenih določil izreče kazen eno leto in enajst mesecev zapora, ki naj se izvrši z delom v splošno korist; - zagovornica obdolženega A. A. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in odločbe o kazenski sankciji, kot navaja uvodoma, s predlogom višjemu sodišču, da obdolženca v celoti oprosti obtožbe, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; - obdolženi B. B. z uvodno navedbo, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP, višjemu sodišču pa predlaga, da pritožbi ugodi in izreče oprostilno sodbo, podredno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom; - zagovornik obdolženega B. B., ki uvodoma uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 370. člena ZKP in višjemu sodišču predlaga spremembo izpodbijane sodbe tako, da se obdolženca v celoti oprosti storitve očitanega kaznivega dejanja; in - pooblaščenec zunajzakonske partnerke obdolženega A. A., D. D., z uvodno navedbo, da se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 370. člena ZKP zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi v znesku 129.530,00 EUR in odvzemu zaseženega denarja v višini 5.570,00 EUR obdolženemu A. A.; s predlogom višjemu sodišču, da izpodbijano sodbo v tem delu spremeni tako, da navedeni odločitvi razveljavi, podrejeno pa razveljavi celotno sodbo in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Zagovornici obdolženih A. A. in C. C. ter zagovornik obdolženega B. B. v odgovorih na pritožbo okrožnega državnega tožilca višjemu sodišču predlagajo, da jo v celoti kot neutemeljeno zavrne.

4. Na zahtevo obdolženega B. B. in zagovornice obdolženega A. A. je višje sodišče o seji senata obvestilo vse obdolžence in njihove zagovornike, Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije ter tudi pooblaščenca zunajzakonske partnerke obdolženega A. A. Seje so se udeležili vsi v uvodu te sodbe navedeni udeleženci, razen pravilno obveščeni obdolžena C. C. in njena zagovornica odvetnica F. F., zato je bila seja opravljena v njuni odsotnosti, v skladu z določbo četrtega odstavka 378. člena ZKP. Glede na obvestilo Zavoda za prestajanje kazni zapora Dob pri Mirni o kadrovskih težavah, ki jim onemogočajo zagotovitev spremstva obdolženega B. B., ki je trenutno na prestajanju kazni zapora, na sodišče, je pritožbeni senat sklenil, da se seja opravi videokonferenčno in s tem zagotovi navzočnost obdolženca, kar sicer v skladu z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ustreza načelu neposredne izvedbe seje.

5. Po presoji višjega sodišča je delno utemeljena pritožba pooblaščenca zunajzakonske partnerke obdolženega A. A., vse ostale pritožbe pa so v celoti neutemeljene.

**A.**

**K OBSODILNEMU DELU SODBE** **Presoja zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka** Izrek sodbe - opis dejanja

6. Po pritožbenih navedbah državnega tožilca je sodišče prve stopnje nepotrebno in ponekod nejasno posegalo v izrek obtožbe, kar ima oziroma lahko ima za posledico nedoseganje konkretizacije (nerazumljivost in nejasnost) posameznih kaznivih dejanj, ki so bila storjena v hudodelski združbi zaradi izvedbe hudodelskega načrta. Prepričan je, da posegi sodišča niso bili potrebni. Pri opisu hudodelske združbe in hudodelskega načrta je sodišče zmotno ter nerazumljivo in nejasno spremenilo obdobje delovanja tu obravnavane celice hudodelske združbe in izvedbe hudodelskega načrta, saj je pravilen datum 3. 3. 2017. Nadalje izpuščena odstavka ter besedilo do označbe vozil nepotrebno zmanjšujeta konkretizacijo hudodelskega načrta in vloge posameznih članov. Pri opisu vozil je sodišče zmotno ter nerazumljivo in nejasno izpustilo vozili VW Transporter in Renault Megane Scenic ter tako spremenilo izvedbo hudodelskega načrta, zaradi izvedbe katerega sta se glede na ugotovitve izvedenih dokazov ti dve vozili uporabljali. Navedenih posegov ter skrajšanje časa izvedbe hudodelskega načrta in obstoja celice hudodelske združbe na čas od 20. 6. 2018 dalje, pa sodišče tudi ni obrazložilo oziroma je to obrazložilo povsem nerazumljivo in nejasno, kar po pritožbenih navedbah državnega tožilca pomeni bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

7. Državnemu tožilcu ni mogoče pritrditi. Izrek sodbe je nerazumljiv, če se iz njega ne da ugotoviti, za kakšno kaznivo dejanje gre. Nerazumljivost se mora nanašati na pravno odločilna dejstva, ki so zakonski znaki kaznivega dejanja ali na katerih temelji kazenska odgovornost obdolženca, torej na dejanski temelj sodbe. To velja še zlasti, kadar je kaznivo dejanje v zakonu opredeljeno v temeljni, kvalificirani in privilegirani obliki, iz opisa dejanja pa ni razvidno, za katero obliko je sodišče spoznalo obdolženca za krivega. Tudi umanjkanje katerega izmed zakonskih znakov v opisu dejanja v obsodilni sodbi lahko ima za posledico, da je izrek sodbe nerazumljiv, vendar v takem primeru ne gre za kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, temveč za kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena tega zakona.1 V skladu z določbo prvega odstavka 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici. Vezanost sodbe na dejanje, kot je opisano v obtožbi, pomeni zahtevo po objektivni identiteti med obtožbo in sodbo, ki obdolžencu omogoča učinkovito obrambo, sodišču pa preprečuje, da bi se spremenilo v organ kazenskega pregona. Po ustaljenem stališču sodne prakse2 so v sodbi glede opisa dejanja dopustne spremembe, ki niso pravno relevantne za kaznivo dejanje in kazensko odgovornost obdolženca, kot so npr. redakcijske, jezikovne ali stilistične izboljšave opisa dejanja, pa tudi spremembe, ki pomenijo samo natančnejšo ali jasnejšo konkretizacijo opisa obdolženčevega dejanja, ali izpustitev odvečnih podrobnosti, ki niso zakonski znaki kaznivega dejanja in podobno. Spremembe opisa, ki bi bile v škodo obdolženca, pa niso dopustne.

8. Sodišče prve stopnje je vse posege v opis dejanja v krivdoreku sodbe povsem jasno in razumljivo, ter hkrati zadostno in prepričljivo utemeljilo v točki 142 obrazložitve sodbe. Pregledno je pojasnilo, katere navedbe in navajanja iz obtožbe je v opisu dejanja izpustilo, in katero besedilo iz modificirane obtožbe je v opisu dejanja zgolj strnilo. Razumno je pojasnilo, da je slednje storilo zaradi boljše preglednosti opisa dejanja, medtem ko so izpuščeni očitki in posamezna navajanja iz obtožbe posledica ugotovitev dokaznega postopka ali pa zgolj nepotrebnih navajanj, ki niso zakonski znaki obravnavanega kaznivega dejanja, ter tudi nepotrebna ponavljanja v zvezi z vlogami posameznih članov hudodelske združbe. Povsem določno in glede na ugotovitve dokaznega postopka tudi logično, je sodišče pojasnilo razloge, zaradi katerih je iz opisa dejanja izpustilo navedbo vozil, zajetih pri izvršitvenem dejanju pod točko 2 modificirane obtožbe, kot tudi spremembo obdobja, v katerem je hudodelska združba izvajala hudodelski načrt, tako, da ga je skrčilo in datum "od 3. 3. 2017" nadomestilo z datumom "od 20. 6. 2018". Pravilno je zaključilo, da s prav nobenim navedenim posegom ni preseglo (prekoračilo) obtožbe.

9. Kljub vsem posegom sodišča v opis dejanja v krivdoreku sodbe, je ta po presoji višjega sodišča še vedno (dovolj) jasen in razumljiv, hkrati pa je še vedno določno konkretizirano izvrševanje očitanega kaznivega dejanja, z vsemi potrebnimi zakonskimi znaki, kar zajema tudi delovanje obeh obdolžencev v (mednarodno organizirani) hudodelski združbi - obdolženega A. A. kot vodje celice in (najmanj) obdolženega B. B. ter G. G.3 kot njemu podrejenih članov, z drugimi neznanimi storilci - zaradi izvedbe hudodelskega načrta trgovanja s prepovedano drogo, kot krovnega interesa, ter posledično pridobitev zaslužka oziroma premoženjske koristi. Vse povzeto končno pomeni, da v pritožbi državnega tožilca zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka glede (ne)razumljivosti opisa kaznivega dejanja in tudi (ne)ustrezne obrazloženosti posegov sodišča v opis dejanja, niso podane.

10. Pomanjkljivosti in nedoločnost izreka sodbe izrecno zatrjuje tudi zagovornica obdolženega A. A. Primarno se sicer opira na tenor obtožnice in navaja, da je opis dejanja po izreku obtožnice pavšalen, nedoločen in tudi nesklepčen; da bi tožilstvo glede na očitano obliko hudodelske združbe moralo jasno opredeliti vloge oziroma naloge obdolžencev in tudi katera dejstva in dokazi to dokazujejo; da brez konkretizacije vlog vseh obdolžencev odpade potrebni element hudodelske združbe, pri čemer ni zaznati okoliščin, niti dejstev in dokazov, da bi naj ravno obdolženi A. A. bil vodja te skonstruirane hudodelske združbe; da je povsem pragmatična in z ničemer podkrepljena ugotovitev tožilstva, da naj bi obdolženi A. A. vedel, kje v H. je potrebno zaradi nadaljnje prodaje prepovedano drogo prevzeti in kam jo zaradi nadaljnje preprodaje dostaviti; da tožilstvo ne navede načina delovanja obdolženega A. A. in tudi ne navodil "višje rangiranih" članov; da tožilstvo ne navede, kdo naj bi bil nadrejeni član A. A. iz mednarodne hudodelske združbe, kje naj bi bile lokacije prevzema in kam naj bi se iz teh lokacij prevažala droga; da so v tenorju obtožnice v 10. točkah opisi kaznivih dejanj premalo določni; da se tožilstvo v točki 1 tenorja sklicuje na "zgoraj opisan hudodelski načrt", ki pa ga nikoli ni opisalo, še manj pa razkrilo; da enako velja za opis kaznivega dejanja v točki 2 obtožnice, ko tožilstvo ne konkretizira delovanja obdolženega A. A.; da je prozaičen zaključek tožilstva v točki 3 glede očitka obdolženemu A. A., da je na doslej neugotovljen način organiziral prevoz prepovedane droge v Republiko Slovenijo; in še, da se enaka okoliščina pojavlja tudi v ostalih točkah obtožnice. Te navedbe zagovornica zaključi s prepričanjem, da obtožnica s takšnim opisom dejanj v njenem tenorju sploh ni sposobna obravnave in bi jo sodišče iz teh razlogov že po uradni dolžnosti moralo zavrniti. Zatem doda oziroma trdi, da enake pomanjkljivosti in nedoločnosti vsebuje tudi izrek izpodbijane sodbe.

11. Najprej je treba pojasniti, da predmet tega pritožbenega preizkusa ni popolnost in vsebinska ustreznost vložene obtožnice, saj je ta po ugovornem postopku in ugotovitvi, da je primerna in sposobna za nadaljnjo obravnavo, zoper vse obdolžence že pravnomočna. Predmet te pritožbene presoje je (zgolj) sodba sodišča prve stopnje, pri čemer pa zagovornica v povzetih pritožbenih navedbah ne graja zgolj pomanjkljivosti in nedoločnosti njenega izreka oziroma opisa obdolžencema očitanega kaznivega dejanja, temveč med zatrjevano kršitev hkrati vpleta svoje nestrinjanje glede dejanskih ugotovitev in zaključkov sodišča v zvezi z očitki obdolženemu A. A. Izrek sodbe namreč ne vsebuje nobenih zaključkov, saj je to stvar obrazložitve odločbe, pri čemer pa sta točki 1 in 2 v modificirani obtožnici (ki ju tudi izpostavlja zagovornica) zaradi pomanjkanja dokazov, da sta obdolženca izvršila ta dejanja, izpuščeni iz opisa dejanja v izpodbijani sodbi in torej slednja zajema (zgolj) 8 posameznih točk konkretnih izvršitvenih ravnanj obdolžencev.

12. Pritožbenim navedbam zagovornice o pomanjkljivosti in nedoločnosti izreka izpodbijane sodbe sicer ni mogoče pritrditi. Že v točki 9 obrazložitve te odločbe je višje sodišče utemeljilo svojo presojo, da je opis dejanja v krivdoreku sodbe jasen in razumljiv, z določno konkretizacijo izvršitvenih ravnanj obdolžencev, ki hkrati zajema vse potrebne zakonske znake očitanega kaznivega dejanja, tudi glede izvršitve v kvalificirani obliki, to je v hudodelski združbi zaradi izvedbe hudodelskega načrta te združbe. V okviru hudodelske združbe je pomembna organizirana povezava, ki zahteva ustrezno osmišljeno (organizirano) strukturo (delitev vlog) in v določenem obsegu vnaprejšnje načrtovanje dejavnosti in koordinacijo, člani združbe pa delujejo v skladu z njenim skupnim krovnim interesom.4 Takšna organizirana povezava in delitev vlog za izvedbo hudodelskega načrta, je iz opisa očitanega kaznivega dejanja obdolžencema jasno razvidna. V dejanskem delu opisa je povsem določno in jasno konkretizirana vloga vseh članov hudodelske združbe, tudi obdolženega A. A. kot vodje celice hudodelske združbe, ki je delovala v okviru mednarodne hudodelske združbe, njegovo védenje, kje v H. je potrebno zaradi nadaljnje prodaje prevzeti prepovedano drogo in je v ta namen imel komunikacijo z njemu nadrejenim, do sedaj neznanim članom mednarodne hudodelske združbe, vedel pa je tudi kam je potrebno drogo zaradi nadaljnje prodaje dostaviti in je za ta namen določal naloge njemu podrejenim članom pri prenašanju ter prodaji prepovedane droge, organizirane z njegovim dovoljenjem. Jasno je opisano, da je v točno določenem časovnem obdobju večkrat organiziral prevoz prepovedane droge v Republiko Slovenijo zaradi nadaljnje prodaje; da je (skupaj z B. B.) vedel, kje se droga za ta namen hrani ter da jo G. G. prodaja kupcem; določal je tudi ceno; skupaj z G. G. ponujal 15.000 g prepovedane droge naprodaj tajnemu delavcu za znesek 500.000,00 EUR in jo v enem primeru, potem ko je bila z njegove strani dostavljena G. G., skupaj z njim tudi prodal tajnemu delavcu za znesek 70.000,00 EUR (dejanje pod točko 8 izreka izpodbijane sodbe); prav tako pa je prevzemal denar od prepovedane droge in poskrbel za svoj zaslužek ter zaslužek nadrejenih in podrejenih članov mednarodno organizirane hudodelske združbe.

13. Določno, jasno in konkretizirano sta opisani tudi vlogi njemu podrejenih članov - soobdolženega B. B. in (že obsojenega) G. G.; ko je prvi zaradi nadaljnje prodaje hranil in prenašal prepovedano drogo, po navodilih vodje tudi prevzemal denar od te prodane droge in poskrbel za svoj zaslužek ter zaslužek nadrejenih članov, ter v okviru teh nalog dostavljal drogo G. G., slednji pa jo je ponujal naprodaj in tudi prodal, kot je opisano v točkah 3 do 7 izreka izpodbijane sodbe, ter jo z namenom prodaje tudi hranil - točka 10 izreka izpodbijane sodbe, v enem primeru pa sta skupaj z B. B. ponujala tajnemu delavcu TD 64 naprodaj 15.000 g kokaina za znesek 500.000,00 EUR - točka 9 izreka izpodbijane sodbe.

14. S poimenovanjem tranzitnih in držav končne prodaje prepovedane droge, to je najmanj držav H., Slovenija, I. in drugih držav Evropske unije, ter nadaljnje opisano védenje obdolženega A. A., kje v H. je potrebno zaradi nadaljnje prodaje prevzeti prepovedano drogo ter tudi kam jo je potrebno dostaviti in je tudi organiziral, da je bila zaradi nadaljnje prodaje prepovedana droga prepeljana v Republiko Slovenijo in tukaj, na točno določenih krajih, po posameznih očitkih tudi ponujana in večkrat prodana, je po presoji višjega sodišča zadostno opisana tako lokacija prevzema, kot tudi lokacija končne prodaje prepovedane droge, kaj več od tega pa za jasnost in razumljivost opisa ter opis vseh potrebnih zakonskih znakov kaznivega dejanja, ni odločilno in torej ni potrebno. Takšen opis dejanja obdolžencema omogoča učinkovito obrambo glede vseh konkretnih očitkov, sodišču pa daje jasen okvir predmeta odločanja. Zatrjevane kršitve, ki po vsebini pomenijo očitek bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, kot tudi kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, torej niso podane, medtem ko pomisleki zagovornice v dokazanost očitkov obdolžencu pomenijo uveljavljanje samostojnega pritožbenega razloga iz 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP.

Obrazložitev sodbe

15. Zagovornica obdolženega A. A. izrecno zatrjuje absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi s posplošeno navedbo, da sodba v določenih delih sploh nima razlogov, v določenih delih pa v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Takšne nekonkretizirane pritožbe v tem delu ni mogoče preizkusiti, kolikor pa se zagovornica sklicuje na pritožbene trditve nestrinjanja z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje v zvezi z očitki obdolžencu, pa ne uveljavlja tega pritožbenega razloga.

16. Enako kršitev izrecno uveljavlja tudi zagovornik obdolženega B. B., najprej z navedbami, da z ničemer ni dokazan obstoj hudodelske združbe, vloga in položaj posameznih članov domnevne združbe, nadalje pa, da sodišče tudi ni ugotovilo in obrazložilo obstoja predpostavk hudodelske združbe, ki jih določa prvi odstavek 41. člena KZ-1, s tem pa je po mnenju zagovornika podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

17. Vendar mu ni mogoče pritrditi. Sodišče prve stopnje je namreč primarno v točki 127 obrazložitve sodbe pravilno navedlo vse zakonske pogoje iz prvega odstavka 41. člena KZ-1, ki morajo biti izpolnjeni, da bi storilec kaznivega dejanja odgovarjal strožje zaradi izvršitve dejanja v hudodelski združbi, torej kvalificirani obliki kaznivega dejanja po tretjem odstavku 186. člena KZ-1, ter se pri tem glede pravne opredelitve hudodelskega združevanja oziroma ravnanja, ki ima za cilj udejanjenje hudodelskega načrta zaradi izvrševanja kaznivih dejanj ali kaznivega dejanja, ustrezno oprlo na teoretična izhodišča, sprejeta v ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije.5 V nadaljnji obrazložitvi, točkah 128 in 129 izpodbijane sodbe, pa je nato sodišče prve stopnje izčrpno in argumentirano navedlo razloge, na podlagi katerih je ugotovilo in zaključilo, da sta obdolženca delovala v okviru mednarodno organizirane hudodelske združbe v celici hudodelske združbe, ki je bila dobro organizirana ter utečenega in usklajenega delovanja, na kar kažejo že številna opisana izvršitvena dejanja, pri tem pa je vsak izmed članov celice imel svojo določeno vlogo, kot je opisano. Natančno in celovito je sodišče pojasnilo ugotovljeno vlogo (tudi) obdolženega B. B. kot člana celice združbe, ki je ravnal po navodilih vodje obdolženega A. A., in sicer je zaradi nadaljnje prodaje hranil in prenašal prepovedano drogo, po navodilih vodje tudi prevzemal denar od prodane prepovedane droge in poskrbel za svoj zaslužek ter zaslužek nadrejenih in podrejenih članov mednarodno organizirane hudodelske združbe. S temi izčrpnimi razlogi je v celoti zadostilo zahtevam po argumentirani sodni odločbi, kar obdolžencu zagotavlja učinkovito pravico do pravnega sredstva, zato uveljavljana kršitev ni podana. Dokazanost očitka delovanja obdolženega B. B. kot člana celice hudodelske združbe, pa je stvar dejanske presoje sodišča. Ustavnost in zakonitost dokazov

18. Zagovornica obdolženega A. A. izrecno uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, z navedbami, da so organi pregona, vključno z NPU in SOVO predhodno nezakonito vpogledovali v uradne evidence za obdolžence, da so si pripravili "teren" in postopek, od SDT pa na podlagi predhodno nezakonito pridobljenih izsledkov in podatkov pridobili ustrezno dovoljenje za izvajanje tajnih ukrepov. Vendar se z njo ni mogoče strinjati. Gre namreč le za posplošene in z ničemer argumentirane pritožbene navedbe, ki jih kot take ni mogoče preizkusiti. Ob tem pa na načelni ravni tudi ni odveč poudariti, da je bila zakonitost in ustavna skladnost odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepov (tudi) zoper obdolženega A. A. že preizkušena s pravnomočno odločitvijo sodišča prve stopnje, ki je s sklepom X K 17558/2019 z dne 22. 12. 2020 vse zahteve obdolžencev in njihovih zagovornikov za izločitev dokazov v tem kazenskem postopku zavrnilo, Višje sodišče v Mariboru pa s sklepom V Kp 17558/2019 z dne 12. 2. 2021 tej odločitvi v celoti pritrdilo. Ponovna ali dodatna presoja argumentacije iz pravnomočnih odločb, na podlagi sicer povsem posplošenih pritožbenih navedb, je zato odveč.6

19. Po vsebini enako bistveno kršitev, ne da bi jo pri tem pravno formalno konkretizirala, zagovornica uveljavlja tudi s trditvami o nedovoljenem aktivnem delovanju tajnih delavcev v smeri, da bi obdolženega A. A. napeljali k prodaji droge. Navaja, da se je obsojeni G. G. od vsega začetka očitno sam in izključno s svojo voljo dogovarjal za prodajo droge tajnim delavcem, ki so ga očitno poiskali za "navidezen odkup". Tekom večkratnega srečevanja s tajnimi delavci naj bi G. G. po njihovih zapisih začel omenjati besedo "šef", ki bi naj o vsem odločal, o ceni, rokih in načinu dobave, kasneje - tako poročila tajnih delavcev - pa naj bi se ta "šef" preko G. G. predstavil tajnim delavcem kot A. A. in to ne samovoljno, temveč na pobudo tajnih delavcev ob sodelovanju G. G. Tako so bili tajni delavci tisti, ki so dajali pobudo za srečanje z A. A., čeprav za to niso imeli z njegove strani nobene pobude, niti osnove. To, kar naj bi jim govoril G. G., pa je nedokazljivo, saj se resničnost poročil tajnih delavcev ne da preizkusiti, pisali so jih po svoje, kar so hoteli, pisal je posebej motivirani TD 64. 20. S povzetimi pritožbenimi navedbami zagovornica na podlagi lastnih dejanskih zaključkov zatrjuje nedovoljeno aktivno delovanje tajnih delavcev, vendar pri tem ne more biti uspešna. Prvič zato, ker so aktivnosti tajnih delavcev, tudi izrecno omenjenega TD 64, temeljile na zakoniti podlagi, to je odrejenih prikritih preiskovalnih ukrepih, med temi tudi ukrepa tajnega delovanja po 155.a členu ZKP zoper obdolženega A. A. za obdobje od 26. 3. 2018 in zoper že obsojenega G. G. za obdobje od 21. 7. 2018, za oba do 21. 5. 2019. Kot izhaja iz vsebine poročil o tajnem delovanju z dne 10. 8. 2018 (točki 22 in 23 obrazložitve izpodbijane sodbe) ter izpovedb zaslišanih TD 64 in TD 61 (točki 13 in 24 obrazložitve sodbe), je G. G. že tega dne med pogovorom s tajnima delavcema pričel omenjati besedo "šef", ter ob tem, kot tudi nadaljnjih srečanjih (poročila o tajnem delovanju z dne 21. 12. 2018 - točka 62 sodbe, z dne 13. 1. 2019 - točka 70 sodbe in z dne 14. 2. 2019 - točka 74 obrazložitve sodbe) še večkrat pojasnil vlogo te osebe; dne 27. 2. 2019 pa se je ta moški sam osebno predstavil tajnemu delavcu TD 64 kot A. A. in v nadaljnjem pogovoru povsem samoiniciativno začel razlagati tajnemu delavcu, da imajo zelo dobro kvaliteto kokaina, da so zelo dobro organizirani in se ukvarjajo s prodajo kokaina iz Južne Amerike, mu pokazal tudi fotografijo skladišča kokaina v H., ter nato skupaj z G. G. ponujal 2 kg kokaina za ceno 70.000,00 EUR (poročilo o tajnem delovanju z dne 28. 2. 2019, točka 84 obrazložitve izpodbijane sodbe). Način komunikacije med navedenimi, kot izhaja iz vsebine citiranih poročil o tajnem delovanju in izpovedb zaslišanih tajnih delavcev, v ničemer ne nakazuje na kakršnekoli nezakonitosti delovanja tajnih delavcev, kot posplošeno trdi zagovornica, medtem ko njeno nestrinjanje z dejanskimi ugotovitvami in zaključki sodišča prve stopnje glede teh okoliščin ne pomeni uveljavljane kršitve iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Slednje je drugi razlog, da ta kršitev ni podana.

21. S pritožbenimi navedbami, da se izpodbijana sodba opira na nezakonite dokaze, enako bistveno kršitev izrecno uveljavlja tudi zagovornik obdolženega B. B. Nasprotuje odločitvi sodišča prve stopnje, s katero je na naroku za glavno obravnavo dne 15. 6. 2022 zavrnilo njegov predlog oziroma zahtevo za izločitev dokazov, in sicer uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 20. 6. 2018 ter vseh poročil in dokazov, ki se nahajajo na taksativno naštetih listovnih številkah in so povezani z A. A. in B. B. Ponavlja trditve iz zavrnjene zahteve, da so tajni delavci že najkasneje dne 20. 6. 2018 delovali zoper G. G., čeprav za kaj takega niso imeli nobenega dovoljenja ali odredbe. Z njim so vzpostavili oseben kontakt in pridobili njegovo zaupanje na način, da gre za običajne goste, ki jih zanimajo hrana, pijača in razuzdana zabava s prostitutkami. Navedenega dne so tajno delovali zoper G. G. in ne morda zoper obdolženega B. B. ali obdolženega A. A., saj jim to ni uspelo, ko pa sta navedena že zapustila lokal J., so še nadalje ostali v lokalu in evidentno tajno delovali zoper G. G. Povsem neživljenjsko in nelogično je, da bi mednarodna kriminalna združba, kateri naj bi med drugim pripadala G. G. in obdolženi B. B., delovala na način, kot to izhaja iz spornega uradnega zaznamka. Kljub temu sodišče sprejme verzijo, da bi člani te kriminalne združbe posameznikom (tajnim delavcem policije), ki naj bi jih dne 20. 6. 2018 videli prvič v življenju, že kar takoj ponujali prostitutke in prepovedano drogo. Povsem jasno je, da je policija (tajni delavci) zoper G. G. delovala že pred 19. 7. 2018, ko so prvič s strani SDT pridobili odredbo za tajno delovanje in izvajanje drugih prikritih ukrepov zoper njega (in tudi pred 20. 6. 2018), s ciljem, da bi "prodrli" v domnevno kriminalno združbo in spremljali izvajanje kriminalne dejavnosti. Izpovedbe tajnih delavcev glede dogajanja v lokalu J. navedenega dne se razlikujejo v bistvenih elementih. TD 64 je tako povedal, da se pred tem datumom z G. G. niso pogovarjali, ampak zgolj z natakarjem K., čeprav iz spornega uradnega zaznamka izhaja, da se je TD 64 ob vstopu v lokal ta dan pozdravil z najemnikom lokala G. G. Že pred tem dnem je TD 64 tudi razpolagal z osebno telefonsko številko G. G., ki jo je potrditvah zagovornika očitno pridobil v predhodnem nezakonitem tajnem delovanju zoper njega. TD 63 je v nasprotju z izpovedbo TD 64 povedal, da se ta dan z lastnikom oziroma najemnikom lokala J. niso pogovarjali o prostitutkah, TD 61 pa je glede prvega stika s ponujanjem droge po vsej verjetnosti opisal dogajanje v lokalu J. dne 20. 6. 2018. Navedeno aktivno delovanje tajnih delavcev zoper G. G. že pred 20. 6. 2018 potrjuje tudi evidenca vpogledov v njegove osebne podatke, v katero so organi pregona in celo Slovenska varnostno-obveščevalna agencija vpogledovali že od maja 2018 dalje. Organi pregona so svoje predloge za nadaljevanje izvajanja prikritih ukrepov zoper A. A. in B. B. ter tudi zoper G. G. utemeljili ravno na podlagi dokazov, ki so jih zbrali ob nezakonitem tajnem delovanju zoper G. G. Upoštevaje navedeno so potrditvah zagovornika, kot sadeži zastrupljenega drevesa, posledično nezakonite tudi vse nadaljnje odredbe ter vsi dokazi, pridobljeni z njihovim izvrševanjem, ki bi zato morali biti izločeni. Ker sodišče tej zahtevi ni ugodilo in nezakonito pridobljenih dokazov ni izločilo, je s tem poseglo v ustavno zagotovljene pravice obdolženega B. B., posledično pa je sodba, ki se na te dokaze opira, nezakonita. Sodišče se v svoji obrazložitvi do navedenih kršitev vsebinsko pravzaprav ni opredelilo oziroma na zahtevo za izločitev dokazov praktično ni odgovorilo oziroma ni odgovorilo na način, ki bi zadostil zahtevi iz 22. člena Ustave, čeprav obrazložena sodna odločba pomeni tudi bistven del poštenega postopka, ki ga zagotavljajo 22. člen, prvi odstavek 23. člena in 29. člen Ustave, obveznost pa izhaja tudi iz 6. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju EKČP). S slednjim zagovornik, poleg kršitve iz 8. točke, uveljavlja še bistveno kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

22. Povzete pritožbene navedbe v ničemer ne presegajo navedb iz zahteve zagovornika za izločitev dokazov, nanje pa je v celoti, natančno, izčrpno in argumentirano odgovorilo že sodišče prve stopnje v točki 19 obrazložitve sodbe. Res je sicer, da mora sodišče upoštevati ekskluzijsko pravilo iz drugega odstavka 18. člena ZKP po uradni dolžnosti v vseh fazah kazenskega postopka, vendar je obramba po določbi drugega odstavka 83. člena ZKP pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov zaradi prekluzije omejena do začetka glavne obravnave. Čeprav je bila obravnavana zahteva vložena šele tik pred koncem sojenja, obramba pa pri tem niti ni zadostila trditvenemu bremenu iz 4. točke tretjega odstavka 285.a člena ZKP, zakaj izločitve teh dokazov iz navedenih razlogov ni mogla predlagati oziroma zahtevati že prej in je torej primarno prekludirana - prepozna (ko se zahteva ne nanaša na že na prvi pogled - prima facie nedovoljene dokaze), je izpodbijana odločitev sodišča prve stopnje na naroku dne 15. 6. 2022 vsebinsko utemeljena in pravilna ter v sodbi tudi prepričljivo argumentirana. Temelji na dejanskih ugotovitvah iz vsebine uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 20. 6. 2018 (točka 12 obrazložitve izpodbijane sodbe), izpovedbah tajnih delavcev z oznakami TD 64, TD 61 in TD 63 ter priče (že obsojenega) G. G. (točke 13 do 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), na podlagi katerih je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo in zaključilo, da dogajanja dne 20. 6. 2018 v lokalu J., in sicer komunikacije tajnih delavcev z G. G., ni mogoče opredeliti kot tajno delovanje zoper njega v smislu 155.a člena ZKP, in da tajni delavci pri tem tudi niso izzivali kriminalne dejavnosti. Določno in konkretizirano se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh zatrjevanj obrambe in primarno, ob sklicevanju na izpovedbo priče PALICA I (koordinator celotne preiskave) pojasnilo, da je način delovanja tajnih delavcev v okviru odrejenega tajnega delovanja zoper določeno osebo, stvar metodike in taktike dela tajnega delovanja. Nadalje se je oprlo na izpovedbo samega G. G., ki je dopustil možnost, da je tajni delavec (že) pred 20. 6. 2018 vzel njegovo telefonsko številko, vendar od "kelnarja, ki so jo dali vsakemu, kdor je spraševal zanj", ter da so ga tajni delavci pred tem datumom iskali kot šefa lokala, ne pa po imenu in priimku. Upoštevaje še izpovedbo priče - tajnega delavca TD 64 in vsebino uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 20. 6. 2018 glede okoliščin pozdrava tajnih delavcev tako natakarja, kot G. G. ob vstopu v lokal, zanimanja tajnih delavcev za prireditev zabave v lokalu J. in tudi izročitve darilnega bona s strani G. G. TD 64, je življenjsko logično in razumno presodilo, da te okoliščine nikakor ne presegajo običajnega odnosa med stranko in najemnikom lokala in ne predstavljajo neprekinjenega ali ponavljajočega zbiranja podatkov o osebi ter njeni kriminalni dejavnosti v smislu tajnega delovanja. Pravilno je dodalo, da je G. G. dojemanje odnosa tajnih delavcev do njega zgolj njegova subjektivna ocena, ki sicer nima podlage ne v izpovedbah zaslišanih tajnih delavcev, kot tudi ne v poročilih o tajnem delovanju.

23. Argumentirano se je sodišče prve stopnje v zvezi z zahtevo za izločitev dokazov opredelilo tudi do izpovedb tajnih delavcev TD 61 in TD 63. Glede prvega je, upoštevaje poročilo o tajnem delovanju z dne 10. 8. 2018 (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe), utemeljeno in pravilno poudarilo, da je TD 61 glede prvega stika s ponujanjem droge opisal dogajanje v lokalu J. dne 10. 8. 2018 in ne dne 20. 6. 2018, kot v pritožbi ponovno neutemeljeno, zgolj na ravni lastnega sklepanja trdi zagovornik. Priča TD 63 pa je skladno z izpovedbo TD 64 in vsebino uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja z dne 20. 6. 2018 izpovedal, da je bil ob pogovoru v zvezi z možnostjo zabave v lokalu J. le prisoten, da pa se sam o prostitutkah ni pogovarjal. Glede te okoliščine se torej njegova izpovedba v ničemer ne razlikuje od izpovedbe TD 64, kot neutemeljeno navaja zagovornik.

24. In končno, sodišče se je zadostno in ustrezno opredelilo tudi do zatrjevanih vpogledov organov pregona v osebne podatke G. G. in razumno ocenilo, da zgolj ti nikakor ne izkazujejo, da bi naj "tajni delavci aktivno delovali zoper njega že v mesecu maju 2018". Dodatno je v točki 143.e na strani 147 sodbe utemeljeno izpostavilo vprašljivo avtentičnost teh pridobljenih neformalnih podatkov s strani obrambe o vpogledih v osebne podatke in evidence G. G., ter argumentirano dodalo, da ta dokument tudi ne izkazuje izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov zoper G. G., še manj pa nezakonito delovanje ali celo izzvano kriminalno dejavnost. Upoštevaje vse navedeno in predvsem izpovedbo samega G. G., da je dne 20. 6. 2018 on sam "potegnil po nosu" (točka 16 obrazložitve izpodbijane sodbe), kar izhaja tudi iz vsebine za obrambo spornega uradnega zaznamka z dne 20. 6. 2018 in izpovedbe TD 64, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je bil G. G. ta, ki je bil zainteresiran za prodajo kokaina in tajni delavci dejansko niso izzivali kriminalne dejavnosti, temveč so njihova dejanja ostala v mejah prikritega in s strani države dovoljenega dela, ter pri tem ni šlo za provociranje in aktivno delovanje v smislu napeljevanja h kaznivemu dejanju.

25. Za presojo, ali je tajno delovanje potekalo že pred izdajo dovoljenja s strani pristojnega državnega organa, je ključen tisti trenutek, ko tajni delavec začne zbirati podatke ali dokaze o preiskovanem kaznivem dejanju.7 Iz vsebine citiranih dokazov tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče sprejeti zaključka, da bi tajni delavci (že) dne 20. 6. 2018 na ta način kakorkoli delovali zoper G. G., saj se, kot je izpovedal TD 64, zanj takrat še sploh ni vedelo, da sodeluje s hudodelsko združbo. Na koncu tega dne je bil zato napisan (le) uradni zaznamek o zaznavi kaznivega dejanja, poročilo o tajnem delovanju zoper obdolžena A. A. in B. B. pa ni bilo napisano, ker z njima ta dan ni bilo kontakta in se torej tajno delovanje ni izvajalo.

26. Glede na vse navedeno so povzeti razlogi in zaključki izpodbijane sodbe, da komunikacije tajnih delavcev z G. G. v lokalu J. dne 20. 6. 2018 ni mogoče opredeliti kot tajno delovanje zoper njega, in tudi ne kot aktivno delovanje v smislu napeljevanja h kaznivemu dejanju, pravilni. Posledično je sodišče prve stopnje zahtevo oziroma predlog zagovornika obdolženega B. B. za izločitev dokazov v pisni vlogi, prejeti dne 9. 6. 2022, utemeljeno zavrnilo, to odločitev pa izčrpno, prepričljivo in razumno utemeljilo. Zatrjevane kršitve torej niso podane.

27. Po vsebini pritožbenih navedb uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP tudi obdolženi B. B. sam. Ob sklicevanju na drugi odstavek 37. člena Ustave, po katerem je vsak poseg v svobodo komuniciranja oziroma omejitev pravic zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave možen le z vnaprejšnjo odredbo sodišča, trdi, da so fotografije sporočil oziroma komunikacije obdolžencev s tajnim delavcem iz kriptiranega telefona, na katere se opira sodišče prve stopnje v točkah 110, 111, 112 in 114 obrazložitve sodbe, nezakonite in jih je potrebno izločiti iz spisa. S tem, ko so tajni delavci fotografirali tekstovne pogovore iz tega telefona in v svoja poročila vključili tudi direktne prepise teh pogovorov, so po mnenju obdolženca izvajali prikrito snemanje s privolitvijo vsaj ene udeležene osebe v pogovoru, analogno 4. točki prvega odstavka 150. člena ZKP. Ker slikovnega ali zvočnega posnetka telekomunikacijskega pogovora ni mogoče enačiti z zapiski (povzetki) o pogovoru, saj gre za bistveno kakovostno razliko, bi tajni delavci za opravljeno slikovno snemanje pogovorov v danem primeru morali pridobiti odredbo po četrtem odstavku 155.a člena ZKP. Izpostavlja obrazložitev izpodbijane sodbe, da je tajni delavec TD 64 od 1. 3. 2019 pričel za komunikacijo z obdolženci uporabljati mobilni telefon, ki je omogočal kriptirano komunikacijo - SKY ECC, za katerega je plačal 1.550,00 EUR obdolženemu A. A. Omenjeni aparat se je uporabljal izključno kot pripomoček za dogovor za izvajanje prikritih preiskovalnih ukrepov, kar pomeni, da je predmet kaznivega dejanja in bi zato tajni delavec za nakup telefona moral imeti ustrezno odredbo tožilstva. Ker takšne odredbe v spisu ni, je bil nakup opravljen nezakonito, zato je potrebno tak dokaz, kot tudi vse ostale ugotovitve, ki izhajajo iz uporabe tega mobilnega telefona oziroma aplikacije SKY ECC, izločiti.

28. Kršitev ni. Prvič, ob dejstvu, da je sodišče prve stopnje na predobravnavnem naroku poučilo obdolženca o prekluziji pri uveljavljanju izločitve nedovoljenih dokazov, je šele pritožbeno zatrjevanje nezakonitosti navedenih dokazov primarno prepozno, posledično pa uveljavljanje 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP nedovoljeno, saj ne gre za že na prvi pogled (prima facie) oziroma očitno nedovoljene dokaze. In nadalje, ne glede na to, oziroma tudi brez upoštevanja prekluzije, so pritožbene navedbe tudi vsebinsko neutemeljene. Obdolženec namreč primarno spregleda oziroma prezre, da je državni tožilec Specializiranega državnega tožilstva dne 28. 2. 2019 izdal dovoljenje za uporabo prikritega preiskovalnega ukrepa enkratnega ukrepa navideznega odkupa po 155. členu ZKP - nakup kriptiranega mobilnega telefona, z nameščeno aplikacijo "SKY", ki ga bodo tajnim delavcem policije, zaradi kriminalnega delovanja, povezanega s kaznivim dejanjem neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami, prodali člani kriminalne združbe, katere prepoznani vodja je osumljeni A. A.; zoper A. A., B. B., G. G., L. L., M. M. in N. N., za čas od 28. 2. 2019 od 16.00 ure do 21. 3. 2019 do 15.00 ure (list. št. 1996 do 2002 v spisu); ta odredba pa je tudi bila del izvedenega dokaznega postopka na glavni obravnavi (list. št. 6352 do 6361 - konkretno 6355, 6367 s prilogo in zapisnik o glavni obravnavi z dne 16. 6. 2021, str. 5), na izvedbo dokaza pa s strani obdolžencev in obrambe ni bilo pripomb. To pomeni, da je imel nakup kriptiranega telefona, ki ga je po ugotovitvah sodišča tajnemu delavcu na lastno pobudo priskrbel in dne 1. 3. 2019 prodal obdolženi A. A. (poročili o tajnem delovanju z dne 28. 2. 2019 in z dne 1. 3. 2019 - točki 84 in 87 obrazložitve izpodbijane sodbe), zakonito podlago.

29. Iz vsebine citiranih poročil o tajnem delovanju in izpovedbe tajnega delavca TD 64 izhaja, da je ta združba med drugim uporabljala poseben način komuniciranja, posebne kriptirane telefone. Enega od teh, znamke Black Berry s sistemom SKY, je tajnemu delavcu priskrbel in prodal obdolženi A. A. in preko tega telefona sta nekaj časa komunicirala, A. A. je imel na tem telefonu vzdevek "11" in "4", prav tako je tajni delavec preko tega telefona komuniciral z obdolženim B. B., ki je imel vzdevek "12". Gre za poseben telefon, iz katerega se lahko samo piše in pošilja fotografije, ne more pa se iz njega telefonirati, pri čemer ostajajo podatki na tem telefonu samo omejen čas, nato se sporočila zbrišejo. Slednje je bil po izpovedbi TD 64 razlog, da so tajni delavci izmenjana sporočila iz teh telefonov dokumentirali tako, da so jih sproti fotografirali z drugimi telefoni. Telefonski aparat, ki ga je TD 64 dobil od obdolženega A. A., je bil namreč po izpovedbi tajnega delavca del sredstva delovanja te organizirane združbe, zato je bilo nujno, da ga uporablja, če je hotel z njimi sodelovati pri prodaji oziroma nakupu prepovedane droge. Vsa fotografirana sporočila na tem telefonu je zapisal v poročila o tajnem delovanju.

30. Pri izvajanju ukrepa tajnega delovanja je dokaz v kazenskem postopku tisto, kar je izvajalec izvedel, videl ali slišal o osumljencu oziroma, kar mu je pri izvajanju ukrepa po 155. členu ZKP dal ali je od njega prejel, torej vse tisto, o čemer na sodišču izpove kot anonimna priča. Če izvajalec ukrepa pri tajnem delovanju uporablja tehnične naprave, s katerimi se posega v zasebnost osumljenca in drugih oseb (naprave za skrivno zvočno in slikovno snemanje), mora imeti za to vnaprejšnje dovoljenje v pisni odredbi preiskovalnega sodnika, sicer pridobljeni dokazi niso dovoljeni.8 Iz povzetih ugotovitev dokaznega postopka izhaja, da je tajni delavec na podlagi zakonitega dovoljenja državnega tožilca kupil - torej prejel navedeni kriptirani telefon od obdolženega A. A. pri izvajanju prav tako zakonito odrejenega tajnega delovanja zoper njega. Telefon je kupil na pobudo oziroma iniciativo samega obdolženca, kar logično pomeni, da ni šlo za skrivno uporabo tehnične naprave. Glede na specifično delovanje telefona, na katerem se posredovana in prejeta komunikacija v določenem času samodejno zbriše, je bilo za celovito izvajanje tajnega delovanja nujno, da tajni delavci to komunikacijo ustrezno zavarujejo. Pravilen je zato zaključek sodišča prve stopnje v točki 90 obrazložitve sodbe, da fotografiranje vsebine sporočil, ki jih je tajni delavec prejel na telefon tekom tajnega delovanja, ne predstavlja zbiranja podatkov z uporabo tehničnih naprav za fotografiranje in video snemanje v smislu drugega in četrtega odstavka 155.a člena ZKP, temveč (zgolj) postopek zavarovanja dokazov. To pa pomeni, da tajni delavec za zavarovanje teh dokazov ni potreboval posebne odredbe preiskovalnega sodnika, kot neutemeljeno navaja obdolženi B. B. Upoštevaje prej citirano razlago oziroma vsebinski pomen in namen te določbe ZKP, namreč tudi po presoji višjega sodišča ni mogoče zaključiti, da je fotografiranje vsebine sporočil iz kriptiranega telefona tajnega delavca pomenilo prikrito snemanje oziroma skrivno uporabo tehnične naprave. Telefon je namreč tajni delavec pridobil in nato uporabljal na izrecno pobudo in torej z védenjem obdolženca oziroma obeh obdolžencev, zato pritožbenim navedbam o nedopustnem posegu v njuno komunikacijsko zasebnost ni mogoče pritrditi.

31. Nujnost takšnega načina zavarovanja teh dokazov se je nedvomno potrdila (tudi) pri izvrševanju odredbe preiskovalnega sodnika z dne 26. 6. 2019 za preiskavo elektronskih naprav in nosilcev elektronskih podatkov na podlagi 219.a člena in 223.a člena ZKP, ki je zajemala tudi naveden kriptirani mobilni telefon, ki ga je tajni delavec kupil od obdolženega A. A. (list. št. 4049 in 4050 v spisu). Preiskava zaseženega telefona je namreč pokazala, da na njem ni bilo več shranjenih nobenih podatkov (list. št. 4056 do 4058 in 4071 do 4075).

32. In nenazadnje, ta komunikacija oziroma vsebina fotografiranih sporočil na navedenem kriptiranem telefonu, povzeta v točkah 110, 111, 112 in 114 obrazložitve izpodbijane sodbe, niti ni edini in predvsem tudi ne ključni obremenilni dokaz zoper oba obdolženca, temveč je njuna krivda utemeljena na številnih drugih izvedenih dokazih, kot to izhaja iz obširnih dejanskih ugotovitev in zaključkov izpodbijane sodbe. Zatrjevane bistvene kršitve določb kazenskega postopka in kršitve Ustave torej niso podane.

Zavrnjeni dokazni predlogi

33. Zagovornik obdolženega B. B. uvodoma posplošeno zatrjuje kršitev obdolženčeve pravice do obrambe, z navedbo, da je sodišče zavrnilo vrsto dokaznih predlogov obrambe, ne da bi pri tem pojasnil, katere dokazne predloge ima v mislih, ter v čem in kako je njihova zavrnitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. V tem delu zato pritožbe ni mogoče preizkusiti. V zvezi z neizvedenim zaslišanjem tajnega delavca TD 65 pa uveljavljajo zagovornica obdolženega A. A., obdolženi B. B. in njegov zagovornik kršitev ustavnih pravic obdolžencev do obrambe, to je pravice do izvajanja dokazov v njuno korist in posledično do poštenega sojenja, kar hkrati pomeni bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP. Zagovornica navaja, da čeprav je tajni delavec celo sam pristal na zaslišanje brez zaščite, sodišče tega dokaza, pomembnega za ugotovitev, da se je sledenje in tajno opazovanje obdolžencev pričelo pred 21. 5. 2018 (to je pred dovoljenjem SDT), ni izvedlo, odločitev pa utemeljilo z izgovorom, da njegovo zaslišanje ne bi prispevalo k drugačni odločitvi. Po mnenju zagovornice gre za nedovoljen vnaprejšnji zaključek sodišča o dejstvu in dokazu, s katerim se sploh še ni seznanilo, s čimer je kršena obdolženčeva ustavno varovana pravica do poštenega sojenja. Obdolženi B. B. izpostavlja, da se izpodbijana sodba opira na ugotovitve tajnega delavca TD 65 v zvezi z očitki iz 4., 5., 7. in 9. točke izreka sodbe oziroma opisa kaznivega dejanja, pri čemer pa sodišče obrambi ni omogočilo, da se v zvezi z navedbami v poročilih o tajnem delovanju zasliši njihovega avtorja. Opustitev zaslišanja pomeni kršitev ustavno varovane pravice obdolženca do izvajanja dokazov v njegovo korist iz 29. člena Ustave. Tudi po pritožbenem mnenju njegovega zagovornika je zaslišanje tajnega delavca TD 65 pomembno zaradi dokazovanja nepravilnosti izvajanja prikritih ukrepov, zlasti ukrepa tajnega delovanja policije. TD 65 je bil namreč poleg, ko naj bi TD 64 zaznal kaznivo dejanje, kar je še bolj pomembno zato, ker sta bila le TD 64 in TD 65 delavca slovenske policije, ostali TD pa policijski delavci tujih držav. Sodišče je navedeni dokazni predlog zavrnilo s pavšalno obrazložitvijo, da izvedba dokaza z njegovim zaslišanjem brez upoštevanja ukrepov, kot jih določa 240.a člen ZKP, ni izvedljiva. Takšno stališče v izpodbijani sodbi pa je v neskladju z 29., 23., 15. in 2. členom Ustave ter 6. členom EKČP. Vztraja, da so tajni delavci zoper G. G. delovali že pred pridobljeno odredbo in celo pred 20. 6. 2018, ter da so izzivali kriminalno dejavnost. Z vidika jamstev poštenega sojenja je zato smiselno in odločilno, da sodišče preveri vsebino pogovorov v uradnem zaznamku ali v poročilih o tajnem delovanju, ter trditve obrambe o izzivanju kriminalne dejavnosti vsebinsko preuči. Osnovno vprašanje je torej presoja navedb in dokazov tožilstva oziroma policije, da pred 19. 7. 2018 niso tajno delovali zoper G. G. in niso izzivali kriminalne dejavnosti, ter po drugi strani navedbe zagovornika, da temu ni tako. Tudi iz vsebine dopisa, ki ga je tajni delavec TD 65 (zagovornik ga v pritožbi imenuje z imenom in priimkom, čeprav so vsi osebni podatki tajnega delavca na podlagi odrejenih zaščitnih ukrepov izbrisani iz kazenskega spisa) dne 7. 3. 2022 poslal na sodišče, po mnenju zagovornika izhajajo upravičeni dvomi, da je bilo delovanje policije v postopku zoper obdolžence zakonito. Zaradi teže, s katero omejitev pravice do zaslišanja (obremenilne) priče posega v pravico obdolženca do izvajanja dokazov, določbe 235.a člena ZKP oziroma 118. člena ZNPPol ni dopustno razlagati na način, da sme generalni direktor policije zavrniti zahtevo za (delno) razrešitev varovanja, če se je taka oseba sama odločila odpovedati se tem zaščitnim ukrepom. Tudi z vidika pravice do samoodločbe take osebe je nedopustno, da se ji ne dovoli, da bi pričala. Končno zagovornik meni, da bi sodišče tajnega delavca TD 65 lahko zaslišalo ob uporabi zaščitnih ukrepov iz 240.a člena ZKP.

34. Sodišče prve stopnje je razloge, zaradi katerih ni zaslišalo tajnega delavca TD 65, izčrpno utemeljilo v točki 145 obrazložitve sodbe in na tej podlagi končno prepričljivo in po presoji višjega sodišča tudi razumno zaključilo, da izvedba dokaza z zaslišanjem tega tajnega delavca brez upoštevanja zaščitnih ukrepov, kot jih določa 240.a člen ZKP, ni izvedljiva. Poudarilo je, da bi izvedba dokaza na ta način lahko resno ogrozila varnost ostalih tajnih delavcev in privedla do razkritja podatkov, za katere tajni delavec TD 65 ni pooblaščen, da jih razkrije. Utemeljeno se je oprlo na ugotovitve dokaznega postopka, da tajni delavec TD 65 v obravnavani zadevi v prav nobenem izvajanju ukrepa tajnega delovanja ni deloval sam, temveč je vedno deloval in nato tudi pripravljal poročila skupaj še vsaj z enim tajnim delavcem, pri čemer je sodišče prav vse tajne delavce, ki so delovali in pripravljali poročila skupaj z njim, zaslišalo tekom tega postopka. Na ta način je bila obdolžencem in njihovi obrambi zagotovljena možnost postavljanja vprašanj, pri čemer na izpovedbe tajnih delavcev, kot tudi na poročila o tajnih delovanjih, ki so jih napisali, obdolženci in obramba niso imeli prav nobenih pripomb. Dodalo je, da glede izvršitvenih dejanj oziroma očitkov obdolžencema, pri katerih je bil poleg TD 64 udeležen tudi TD 65, izpovedba slednjega oziroma njegovo (predlagano) zaslišanje ni izključni, niti odločilni dokaz, saj je sodišče ta izvršitvena ravnanja presojalo na podlagi številnih drugih obrazloženih dokazov; ter končno upoštevalo še dejstvo, da je G. G. izvršitev vseh teh dejanj priznal in bil za to že pravnomočno obsojen.

35. Višje sodišče povzetim razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje, pritožbene navedbe pritožnikov pa zavrača kot neutemeljene. Zagovornik obdolženega B. B. sicer pravilno poudarja in se opira na stališča v odločbi Ustavnega sodišča U-I-271/08-19 z dne 24. 3. 2018 glede nujnosti in sorazmernosti ukrepa varovanja tajnosti virov in tajnih policijskih sodelavcev ter njihovega prikritja obrambi, kadar ta zasleduje ustavno dopustne cilje; torej če je podana resna nevarnost za življenje ali telo priče ali če obstajajo tehtni razlogi v javnem interesu in je hkrati zagotovljena možnost zaslišanja te priče ob uporabi zaščitnih ukrepov. Utemeljeno nadalje zagovornik poudarja tudi dolžnost sodišča, da oceni potencialne nevarnosti, ki bi sledile razkritju zaupnih podatkov in skrbno preuči razloge javnega interesa in/ali osebne varnosti posameznika s pravico obdolženca do obrambe, nima pa prav, da sodišče prve stopnje tovrstnega "tehtanja" ni opravilo. Najprej, do ponovnih pritožbenih navedb, da so tajni delavci zoper G. G. delovali že pred pridobljeno odredbo in celo pred 20. 6. 2018, se je višje sodišče že opredelilo v gornji obrazložitvi in jih kot neutemeljene zavrnilo. V celoti je pritrdilo izčrpni ter vsebinsko pravilni in razumni utemeljitvi sodišča prve stopnje, da temu ni bilo tako in da tajni delavci dne 20. 6. 2018 v lokalu J. niso izzivali kriminalne dejavnosti. Upoštevaje navedeno, ter še izčrpne razloge v točki 145 obrazložitve izpodbijane sodbe, je utemeljitev neizvedenega zaslišanja tajnega delavca TD 65 o okoliščinah dogajanja tega dne v lokalu J. povsem konkretna in zadostna, hkrati pa tudi vsebinsko utemeljena, in je v tem delu ni mogoče opredeliti kot kršitev pravic obdolžencev do obrambe.

36. Enako velja tudi za ugotavljanje okoliščin nastanka in vsebine poročil o tajnem delovanju, katerih resničnost je sodišče prve stopnje zadostno ocenjevalo na podlagi, glede odločilnih dejstev in okoliščin skladnih izpovedb vseh ostalih tajnih delavcev v tej zadevi. Ker po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje zaslišanje tajnega delavca brez upoštevanja zaščitnih ukrepov iz 240.a člena ZKP, ki imajo svoj namen in zasledujejo ustavno dopustni cilj, ni mogoče oziroma ni izvedljivo (TD 65 pa se jim upira; list. št. 6959a, 6970, 7072 in 7093a v spisu), je izpodbijana odločitev razumna in torej pravilna. Za to presojo je sicer po oceni višjega sodišča, upoštevaje določene zaščitne ukrepe tajnim delavcem v sklepu preiskovalnega sodnika z dne 19. 6. 2019 (list. št. 2808 do 2810 v spisu), relevantna predvsem določba 240.a člena ZKP, ki ureja način zaslišanja oziroma varovanje identitete zaščitene priče,9 medtem ko se določba 235.a člena ZKP nanaša na vsebino izpovedbe priče in v tej zvezi ureja postopek odveze dolžnosti varovanja tajnosti podatka, ki je po vsebini takšen, da bi z njegovo izdajo lahko nastale hujše škodljive posledice. Slednje bi v obravnavani zadevi lahko postalo predmet odločanja (šele) v primeru primarne (z)možnosti oziroma izpolnjenih pogojih za izvedbo zaslišanja tajnega delavca ob uporabi zaščitnih ukrepov iz 240.a člena ZKP, kar pa zaradi "nesodelovanja" oziroma upiranja TD 65 takšnemu načinu zaslišanja, ni bilo izvedljivo. Relevantni so zato predvsem poudarki, da bi razkritje tajnosti podatkov identitete tajnega delavca z oznako TD 65 resno ogrozilo učinkovitost taktike in metod dela policije, prav tako bi združba lahko prišla do osebnih podatkov preostalih tajnih delavcev, ki so tajno delovali v predmetni zadevi.

37. Ker je torej sodišče prve stopnje vsa relevantna in odločilna dejstva glede dogajanja v lokalu J. dne 20. 6. 2018, kot tudi glede nastanka in vsebine poročil o tajnem delovanju - katerih nekaj je poleg drugih podpisal tudi tajni delavec TD 65 - v zadostnem obsegu za sprejem nedvomne odločitve ugotovilo in ocenjevalo na podlagi skladnih izpovedb vseh ostalih tajnih delavcev, potrjuje pa jih tudi sama vsebina poročil o tajnem delovanju, se neizvedeno zaslišanje TD 65 v nobenem primeru ne izkaže kot kršitev načela proste presoje dokazov iz prvega odstavka 18. člena ZKP, sicer omejenega z dolžnostjo po resnici in popolnoma ugotoviti vsa relevantna dejstva iz 17. člena ZKP, kot tudi ne kršitev ustavnih in konvencijskih pravic obdolžencev. Tovrstne pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

38. Slednje velja tudi za pritožbeno grajo obdolženega B. B. glede zavrnjenega dokaznega predloga za zaslišanje priče O. O., kot navaja. Meni, da je sodišče neutemeljeno štelo izpovedbo priče PALICA-I, to je koordinatorja celotne preiskave, kot verodostojno, saj je najprej izpovedal, da je sam usmerjal tajne delavce, kasneje pa, da je tajne delavce vodil delavec oddelka za tajno delovanje O. O. Ker sodišče ni omogočilo, da bi se z zaslišanjem slednjega preverila verodostojnost izpovedb koordinatorja, je onemogočilo pravico do obrambe.

39. Po ustaljenih merilih sodne prakse, skladnih s stališči Ustavnega sodišča Republike Slovenije, sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katera stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak po lastni oceni ugotavlja zgolj odločilna dejstva, pomembna za sprejem pravilne odločitve. V zvezi z dokaznim predlogom sodišče samostojno presoja, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo, ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo, lahko sodišče dokazni predlog zavrne. Tako kot velja zahteva po utemeljitvi posameznega dokaznega predloga že pred sodiščem prve stopnje, je tudi za uspešno uveljavljanje bistvene kršitve določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP treba v pritožbi primarno utemeljiti pravno relevantnost predlaganega dokaza, hkrati pa tudi vpliv njegove zavrnitve na pravilnost in zakonitost sodbe. Slednjemu obdolženec v povzetih pritožbenih navedbah ni zadostil, saj primarno ni pojasnil relevantnost okoliščine, ki naj bi se ugotavljala z zaslišanjem predlagane priče - torej katera oseba je bila koordinator tajnih delavcev; prav tako pa skopost pritožbenih navedb glede zavrnjenega dokaznega predloga višjega sodišča ne prepriča v obstoj razumnega dvoma o pravilnosti sprejete odločitve. Sodišče prve stopnje je namreč v točki 143.a obrazložitve izpodbijane sodbe ustrezno in zadostno utemeljilo razloge, zaradi katerih je dokazni predlog za zaslišanje priče P. P. (in torej ne O. O., kot v pritožbi navaja obdolženec), zavrnilo. Tej obrazložitvi pravzaprav ni kaj dodati, zato se, upoštevaje vse navedeno, pritožbene navedbe obdolženca izkažejo kot neutemeljene.

**Presoja zatrjevane zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja**

40. Zagovornica obdolženega A. A. navaja, da ni jasno, od kod sodišču podlaga, da naj bi bila obdolžena A. A. in B. B. skupaj z G. G. in drugimi neznanimi storilci člana mednarodno organizirane hudodelske združbe, da naj bi bil A. A. vodja celice hudodelske združbe, ki je delovala v okviru mednarodne hudodelske združbe, da sta mu bila podrejena najmanj člana B. B. in G. G., da naj bi vedel, kje v H. je potrebno za nadaljnjo prodajo prevzeti kokain, ter da je imel v ta namen komunikacijo z njemu nadrejenim, do sedaj neznanim članom hudodelske združbe. Krivdo obdolženega A. A. se dokazuje na principu govoric. Sodba temelji zgolj na pravnomočni obsodbi R. R. v H., ugotovitvah in poročilih tajnih delavcev policije ter izpovedbah prič s psevdonimom PALICA I in STIK, vendar brez ustrezne dokazne ocene. Očitno se je obsojeni G. G. že od začetka izključno sam in po svoji volji dogovarjal za prodajo droge tajnim policijskim delavcem, resničnosti njihovih poročil pa se ne da preizkusiti, saj so jih pisali po svoje, kar so hoteli in predvsem to, kaj naj bi jim povedal obdolženi A. A. Pisal je posebej motivirani TD 64. Ugotovitve tajnih delavcev in njihovi zapisi so tako povsem populistični. Glede na poročila tajnih delavcev obdolženi A. A. sploh ni uspel priskrbeti droge za navidezni odkup, kaj šele jo tajnim delavcem dobaviti in končno prodati. Tudi iz poročil izpostavljene okoliščine, ki jih sodišče prve stopnje požrtvovalno in nekritično povzema in na njih gradi svojo odločitev, da se je obdolženi A. A. hvalil s kvaliteto in količino ter izvorom drog in dejstvi, ki se nanašajo na predelana vozila s prostorom za spravljanje oziroma tihotapljenje droge, so izvedeli že od G. G., tako da jim A. A., če je resnično to govoril, ni povedal nič novega oziroma nič specifičnega v smislu delovanja domnevne hudodelske združbe. Okoliščine, kako se tihotapi droga v avtomobilih, od kod izvira najboljši heroin, da sta Kolumbija in Peru največji proizvajalki heroina (obdolžencema se sicer očita trgovanje s kokainom; op. sodišča), ter logotipi, so splošno znana dejstva iz poljudnoznanstvenih oddaj, informacije pa dostopne tudi preko javnih občil. Obdolženi A. A. se je večkrat nahajal v gostilni J. zgolj kot gost in znanec G. G. Če bi se preprodaja droge v skladišču in pisarni tega lokala vršila tako transparentno, kot zatrjujejo tajni delavci in povzema sodišče, bi osebje, natakarji in natakarica ter picopek to zagotovo opazili, kar pa niso.

41. Zagovornik obdolženega B. B. izpostavlja, da je sodišče v tej kazenski zadevi tekom celotnega postopka de facto izhajalo iz domneve krivde. Namesto, da bi izvedlo prepričljive in jasne dokaze o obdolženčevi krivdi, ponuja svoje prepričanje o tem, da je prav . B. B. dostavljal prepovedano drogo in prevzemal denar, ter da je bil član mednarodne organizirane hudodelske združbe. Obstoj hudodelske združbe ter vloga in položaj posameznih članov domnevne združbe, ni z ničemer dokazan. Od prvega dne je bil obdolženec v očeh sodišča določen za preprodajalca drog, vendar sodišče tega svojega prepričanja ne potrdi z nobenim neposrednim ali posrednim dokazom. Pri obdolžencu ne v vozilih, s katerimi je upravljal, niti na naslovu prebivališča ni bila najdena nobena droga ali večja količina gotovine, ki bi lahko kazala na to, da se obdolženec ukvarja s preprodajo drog. Sodišče prav ničesar ne pove o tem, kako naj bi obdolženec prenašal drogo in denar, od koga naj bi jo dobil, kje naj bi jo hranil itd. Ne obstaja logično posledično sosledje dejanj, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da naj bi obdolženec pripeljal drogo v J. zaradi prodaje. V več kot enem letu izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov, policisti niso niti enkrat samkrat zaznali prodaje prepovedane droge ali da bi obdolženec kakorkoli prenašal prepovedano drogo ali denar. Prav tako niso odkrili skrivališča, iz katerega naj bi obdolženec vozil drogo, čeprav so ga sledili. Vse ugotovitve sodišča glede teh okoliščin so povsem samovoljne in niso podkrepljene s prav nikakršnimi dokazi. Sodišče razpolaga zgolj z nekaj indici, ki pa po prepričanju zagovornika ne zadostijo kriterijem za izdajo obsodilne indične sodbe. O očitkih zoper obdolženca namreč sklepa zgolj na podlagi tega, da se je pogosto nahajal v lokalu J. in se večkrat pogovarjal z G. G., da se je enkrat ali dvakrat peljal z avtomobilom, ki je imel predelan prostor za prevoz droge oziroma denarja, da je poznal G. G. in A. A. itd.. Odsotnost trdnih in neposrednih dokazov ter začetno subjektivno prepričanje sodišča, sta pripeljala do subjektivne in s tem arbitrarne razlage resničnosti. Z izdajo obsodilne sodbe je zato sodišče kršilo domnevo nedolžnosti, ki jo varujejo člen 48/I Listine EU o temeljnih pravicah, 6. člen EKČP, prvi odstavek 11. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah in drugi odstavek 14. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, predvsem pa jo opredeljuje 27. člen Ustave in uzakonja 3. člen ZKP. Ob tem zagovornik izpostavlja še posamezne točke obrazložitve izpodbijane sodbe in trdi, da so njeni dejanski zaključki zmotni. Pogreša tudi pojasnilo sodišča, kako je mogoče, da ne na denarju, ne na prepovedani drogi niso bile najdene nikakršne biološke ali daktiloskopske sledi obdolženega B. B., čeprav nikoli ni nosil rokavic, prav on pa naj bi ves čas prenašal drogo in denar, pri čemer se je droga nahajala v PVC vrečkah, na katerih bi jasno ostale sledi prstnih odtisov ali biološke sledi. Končno zagovornik trdi, da na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče zaključiti, da naj bi obdolženi B. B. storil očitano kaznivo dejanje.

42. S povzetimi pritožbenimi navedbami zagovornikov ni mogoče soglašati. Sodišče prve stopnje je namreč skrbno in izčrpno ocenilo vse izvedene pravno relevantne dokaze, ugotovilo je vsa odločilna dejstva in svoje zaključke pravilno, medsebojno skladno, razumno in prepričljivo argumentiralo, na tej podlagi pa zanesljivo zaključilo, da je obdolžencema storitev očitanega kaznivega dejanja, opisanega v izreku sodbe, v celoti dokazana. Navedbam zagovornika o obsežnosti izpodbijane sodbe sicer ni mogoče oporekati, vendar je ta po presoji višjega sodišča sorazmerna z obsežnostjo vseh očitkov obdolžencema, kot tudi količino izvedenih dokazov. Temu ustrezno je obrazložitev sodbe zelo jasna, pregledna in konsistentna. Sodišče prve stopnje je primarno natančno in izčrpno povzelo ugotovitve dokaznega postopka glede vseh posamičnih očitkov oziroma izvršitvenih ravnanj obdolžencev, opisanih v točkah 3 do 10 izreka izpodbijane sodbe, jih tudi sproti dokazno ocenilo, nato pa končno v točkah 124 do 131 obrazložitve sodbe prepričljivo utemeljilo svoje zaključke glede vseh relevantnih okoliščin oziroma očitkov obdolžencema glede kaznivega dejanja kot celote. Oprlo se je na izpovedbe zaslišanih prič - predvsem tajnih delavcev policije, ter v celoti sledilo izsledkom prikritih preiskovalnih ukrepov, iz katerih so razvidni jasni, prepričljivi in podrobni opisi posameznih izvršitvenih dejanj, pri čemer pa niti obdolženca niti obramba na avtentičnost izsledkov niso imeli nobenih pripomb. Upoštevalo je tudi poročila o kriminalistično tehničnih ugotovitvah PU, Nacionalnega forenzičnega laboratorija in Drug Enforcement Administration - DEA, Vienna Country Office (Urad za boj proti drogam na Dunaju), ter zapisnike o prevzemu oziroma predaji predmetov, saj ni ugotovilo okoliščin, zaradi katerih bi kakorkoli podvomilo v pristnost in verodostojnost teh listin, kot tudi ugotovitve ostalih izvedenih listinskih dokazov. Višje sodišče izčrpnim razlogom in dokaznim zaključkom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje in jih, v izogib ponavljanju, kot pravilne povzema.

43. Sodba kot celota (v glavnem) temelji na neposrednih zaznavah tajnih delavcev v okviru tajnega delovanja - torej tudi njihovih pogovorih z obdolžencema in članom združbe G. G., ter na tej podlagi izdelanih poročilih o tajnem delovanju, katerih vsebino so v neposrednih zaslišanjih pred sodiščem v celoti potrdili. V bistvenem jih logično dopolnjuje vsebina poročil o tajnem opazovanju in vsebina prestrežene elektronske komunikacije obdolžencev in G. G., tudi s TD 64, pri čemer medsebojno skladna in vsebinsko zaokrožena celota teh dokazov določno in nedvomno potrdi ugotovljeno vlogo ter ustaljen način organiziranega delovanja obdolžencev v hudodelski združbi, v celotnem obdobju izvrševanja kaznivega dejanja. Ob primarno izčrpnih ugotovitvah in razlogih glede posameznih izvršitvenih ravnanj, se prepričljivi zaključki sodišča prve stopnje v točkah 124 do 131 obrazložitve sodbe nanašajo na vsa odločilna dejstva v zvezi z očitki obdolžencema, in sicer o načinu delovanja hudodelske združbe in konkretnih - točno določenih vlogah obeh obdolžencev in člana G. G.; izvoru kokaina iz Kolumbije in Peruja, dostavljenega najprej v skladišče v H., od tam pa na posamezne lokacije v Slovenijo in druge države Evropske unije, kot tudi I. in S.; védenju obdolženega A. A., kje v H. je potrebno zaradi nadaljnje prodaje prevzeti prepovedano drogo kokain in je v ta namen očitno imel komunikacijo z neznano osebo, vedel pa je tudi, kam je potrebno zaradi nadaljnje prodaje prepovedano drogo dostaviti in je organiziral njen prevoz v Republiko Slovenijo zaradi nadaljnje prodaje (doslej neugotovljen način tega prevoza sicer na obstoj kaznivega dejanja nima nobenega relevantnega vpliva, kot poskuša neuspešno prepričati zagovornica); védenju obdolženega B. B., da je organizator obdolženi A. A., kot tudi kje se droga hrani in da jo je zaradi nadaljnje prodaje hranil tudi sam in dostavljal G. G., ki jo je z njunim védenjem ter dovoljenjem in po navodilih obdolženega A. A. kot vodje celice združbe večkrat ponujal in prodal tajnim delavcem in enkrat Š. Š.; da sta tudi obdolženi B. B. skupaj z G. G. in obdolženi A. A. skupaj z G. G. ponujala 15.000 g prepovedane droge kokain tajnemu delavcu TD 64, obdolženi A. A. pa je skupaj z G. G. to prepovedano drogo v količini 2.000 g za ceno 70.000,00 EUR tajnemu delavcu TD 64 tudi prodal; da sta oba obdolženca prevzemala denar od prodane prepovedane droge in poskrbela za svoj zaslužek ter zaslužek ostalih članov mednarodno organizirane hudodelske združbe; da je obdolženi B. B. dostavljal prepovedano drogo G. G. (tudi) z vozilom Fiat 500, ki je imelo posebej prirejen prostor za prevoz prepovedane droge in denarja; ter da sta obdolženca skupaj z G. G. vsa opisana dejanja izvrševala v hudodelski združbi - delujoči v okviru mednarodne hudodelske združbe - obdolženi A. A. kot vodja celice hudodelske združbe, ki je določal naloge podrejenim članom ter tudi ceno prodaje prepovedne droge, obdolženi B. B. in G. G. pa kot njemu podrejena člana, torej vsak s svojimi točno določenimi vlogami in nalogami ter namenom izvršitve hudodelskega načrta transporta in prodaje prepovedane droge kokain, pri čemer sta obdolženca ravnala z direktnim naklepom. Ugotovljeno stopnjo njune krivde po pravilnih in izčrpnih razlogih izpodbijane sodbe potrjujejo način in obseg izvajane kriminalne dejavnosti, ko sta obdolženca pri izvrševanju posameznih dejanj uporabljala kriptirane telefone, prikrito komunikacijo in vzdevke, bila pazljiva pri izbiri lokacije prodaje prepovedane droge in prevzema denarja, kot tudi daljše časovno obdobje izvrševanja kaznivega dejanja, pri čemer so bile količine ponujane oziroma prodane prepovedane droge vedno večje. Ob vseh teh relevantnih oziroma ključnih okoliščinah, ugotovljenih iz nespornih obremenilnih dokazov zoper oba obdolženca, je sodišče prve stopnje končno dopustno in utemeljeno upoštevalo tudi priznanje krivde in na tej podlagi izdano pravnomočno obsodilno sodbo zoper G. G. glede izvršitve kaznivega dejanja, obravnavanega v tem postopku.

44. Zato ni mogoče soglašati s pritožbenimi navedbami zagovornikov, da sta se obdolženca v očitanem obdobju nahajala v lokalu J. zgolj kot gosta, kot znanca G. G., ne pa v vlogah in z namenom, kot je to nedvomno in pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da kljub izvajanim posebnim preiskovalnim ukrepom policisti oziroma preiskovalni organi niso odkrili skrivališča prepovedane droge, pa na obstoj kaznivega dejanja, dejanske ugotovitve in prepričljive ter razumne zaključke izpodbijane sodbe, da je obdolžencema storitev kaznivega dejanja brez dvoma dokazana, nima nobenega relevantnega vpliva.

45. Res je sicer, da obdolženi B. B. ni bil opažen (neposredno) "s prepovedano drogo v rokah", kot smiselno izpostavlja njegov zagovornik, a vendar je bilo dejstvo oziroma okoliščina, da prepovedano drogo hrani in jo z namenom prodaje dostavlja G. G. ter pri tem deluje po navodilih vodje A. A., prvič zaznano že 10. 8. 2018. Sodišče prve stopnje je namreč v točkah 21 do 25 obrazložitve sodbe, na podlagi vsebine poročil o tajnem opazovanju in tajnem delovanju z dne 10. 8. 2018 in izpovedbe tajnega delavca TD 61 ugotovilo, da je G. G. že tega dne razlagal tajnima delavcema, da bo treba za večjo količino kokaina počakati, da njegov dobavitelj sicer dnevno hodi k njemu v lokal, da si z dobaviteljem ne telefonirata, temveč mu na štiri ušesa pove kdaj in koliko kokaina potrebuje, da je dobavitelju poslal SMS z vsebino: "Pridi na špricar", in ob tem razložil, da bo tajnega delavca obvestil, ko bo roba pri njemu; ob kasnejši vrnitvi tajnih delavcev v lokal J. pa jima je G. G. povedal, da še nima robe, da je njegov prijatelj na morju in da bi drogo lahko dostavil njegov sin, vendar šele po 22.00 uri, ker dela. Ob tem je G. G. tajnima delavcema pričel samoiniciativno prikazovati svoj mobilni telefon, zraven pa govoril: "Glej kaj mi je napisal prijatelj na facebook" in pri tem je TD 64 opazil ime B. B. s tekstom "Dela do 22.00" in da sin ne bo mogel prej dostaviti kokaina. Povedal jima je tudi, da je bil pred kakšno uro pri njemu v gostilni njegov šef in to je človek, ki je tudi lastnik vsega kokaina, da mu je ta šef dovolil omembo, da prodajajo "cigle" 0,5 kg za 36.000,00 EUR in da jih še ima trenutno na "lagerju" kakšnih 5 ali 6 komadov, ter da mu je šef dovolil, da jima lahko proda 1 kg kokaina po ceni 36.000,00 EUR ter da ima šef pri sebi še 5 ali 6 kg, ter da je njegov šef pameten in robe nima pri sebi, ampak pri prijatelju, ki jima ga je prej omenjal, da bi moral prinesti kokain, a je sedaj na morju. Upoštevaje še ugotovitev iz poročila o tajnem opazovanju tega dne, da je bil pred ponovnim prihodom tajnih delavcev v lokal J. tam opažen obdolženi A. A., ki je vstopil skozi stranski službeni vhod in (že) čez 16 minut na enak način izstopil iz lokala, je sodišče prve stopnje povsem pravilno, logično in razumno zaključilo, da je oseba, ki jo je G. G. tega dne imenoval kot "šef", lahko samo obdolženi A. A. in da je obdolženi B. B. tisti, o katerem G. G. govori kot o osebi, ki mu "prinaša robo". Ti ključni vlogi obdolžencev pri izvrševanju kaznivega dejanja sta se tekom nadaljnjega izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov (samo) še večkrat dodatno potrdili, kot je pravilno ocenilo in prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje v točkah 29, 34, 39, 55, 68, 75, 81, 88, 101, 102 in 116 obrazložitve, ter na tej podlagi končno logično in razumno zaključilo v točkah 124 do vključno 126 obrazložitve sodbe.

46. Pri tem se je utemeljeno oprlo tudi na vsebino pogovorov oziroma izjav G. G. ter obdolženih A. A. in B. B. tajnim delavcem tako glede izvora prepovedane droge, količinah in kvaliteti, s katero sami trgujejo (izvor in kvaliteto kokaina nedvomno potrjujeta tudi poročili DEA z dne 25. 3. 2019 in dne 25. 6. 2019 - točki 53 in 99 obrazložitve izpodbijane sodbe), ter cenah po kateri jo prodajajo, kot tudi načinu delovanja združbe in vlogah obeh obdolžencev pri udejanjanju tega hudodelskega načrta. Poleg izjav A. A., da kokain "pride" iz Južne Amerike, da ga "vozijo" na dva do tri tedne, da del droge ostane v Sloveniji, nekaj pa gre naprej za I. in S., da ga vozijo tedensko na vse strani, da so nazadnje peljali 200 kg na območje I., da se lahko dobavi tudi v T., če ima tajni delavec kurirja pa bi ga lahko sam poslal v skladišče v H., kamor je potrebno s trajektom in je to po njegovem védenju U.; je namreč tudi obdolženi A. A. potem, ko ga je G. G. dne 27. 2. 2019 osebno predstavil tajnemu delavcu TD 64 kot svojega šefa, kateri ima kokain (točka 84 obrazložitve izpodbijane sodbe), istega dne sam razlagal tajnemu delavcu, da imajo zelo dobro kvaliteto kokaina, da so zelo dobro organizirani in da se ukvarjajo s prodajo kokaina iz Južne Amerike, katerega je imenoval "Bolivijanka, Perujanka in Kolumbijanka", da je kvaliteta kokaina od pošiljke do pošiljke različna, nekje med 80 % in 98 % čistosti, tajnemu delavcu pokazal fotografijo skladišča, kjer je bilo na paletah zloženo nekaj 100 zavitkov in za fotografijo povedal, da tako kokain prihaja v H., da je ta pošiljka prišla pred kratkim iz Južne Amerike ter ob tem tajnega delavca spraševal po osebi v T., ki bi bila pripravljena registrirati vozilo na svoje ime, da bi ga njegova skupina uporabljala za prevoze droge iz H. in V. Nadaljnji pogovor med njimi tega dne je zajemal povsem konkretne okoliščine ponujanja in bodoče prodaje prepovedane droge tajnemu delavcu, ki sta jo nato vodja A. A. in član G. G. v količini 2.000 g kokaina za ceno 70.000,00 EUR izvršila dne 6. 3. 2019 v stanovanjski hiši G. G. V zvezi s to prodajo je obdolženi A. A. predhodno, dne 1. 3. 2019 tajnemu delavcu povedal, da njegov kokain šele prihaja in da se le-ta trenutno nahaja v Z., da ima kokain tudi na Ž. in da zdaj v roku 2 ur na različnih mestih prodaja 10 kg kokaina, da bo zvečer dobil šoferja, ki lahko kokain za tajnega delavca, če tako želi, pripelje v T.; nato pa sta se dogovorila, da bodo posel speljali drugi teden, ko bo (obdolženi A. A.) dobil pošiljko kokaina iz Z. Ob tem je tajnemu delavcu še povedal, da bi v primeru prevzema kokaina v H., le tega prevzeli od njega osebno.

47. Tudi po prodaji kokaina tajnemu delavcu dne 6. 3. 2019, kot je to prepričljivo utemeljilo sodišče prve stopnje v točkah 86 do vključno 101 obrazložitve sodbe, je obdolženi A. A. v zvezi s ponujanjem naprodaj 15.000 g kokaina za znesek 500.000,00 EUR (točka 9 izreka izpodbijane sodbe), dne 10. 4. 2019 tajnemu delavcu razložil, da je prejšnji teden iz X. prišla 1 tona kokaina in je že pošla, saj je kokain zelo iskana droga in lahko vsi dobro zaslužijo; ob tem pa še, da ima probleme z enim izmed kurirjev na poti iz Y., kot tudi, da je v preteklih dneh sam veliko potoval, z vozilom naj bi bil v I., T., na Y. in na Q., in da je pretihotapil čez mejo v I. 40 kg kokaina (točka 107 obrazložitve izpodbijane sodbe). Upoštevaje še vsebino izjav G. G. tajnim delavcem o moškem, ki je nad njim in je pristojen, da se lahko pogaja glede cene, količine in dobave kokaina, ter ga sam naslavlja kot "šefa" in njegovega "kolega" - nato pa je v tej vlogi dne 27. 2. 2019 tajnemu delavcu predstavil A. A. - ter upoštevaje vse ostale relevantne ugotovitve dokaznega postopka, je zaključek sodišča prve stopnje že v točki 102 obrazložitve sodbe, da je ta oseba - torej vodja celice združbe - nedvomno obdolženi A. A., povsem logičen in razumen, in tudi višjemu sodišču ne vzbuja prav nobenega dvoma. Drugačne pritožbene navedbe njegove zagovornice in ob tem posplošeno nasprotovanje sprejeti dokazni oceni sodišča prve stopnje o vodilni vlogi in celotnem delovanju obdolženca pri izvrševanju kaznivega dejanja, zato ne more biti utemeljeno.

48. Prepričljivi zaključki v točki 125 obrazložitve izpodbijane sodbe, temelječi na ugotovitvah izvajanih prikritih preiskovalnih ukrepov, pa tudi ne puščajo nobenega dvoma, da je bil obdolženi B. B. ta, ki je pri opisanih izvršitvenih dejanjih, razen pod točko 8 izreka sodbe, dostavil prepovedano drogo kokain do G. G. zaradi nadaljnje prodaje in je torej nedvomno vedel, kje se ta prepovedana droga hrani, kot tudi, da je prevoz te prepovedane droge v Slovenijo organiziral A. A., oba pa sta zagotovo tudi vedela, da jo G. G. prodaja kupcem prepovedane droge. Kot izhaja iz vsebine poročila o tajnem delovanju z dne 17. 4. 2019 (točka 114 obrazložitve izpodbijane sodbe), je obdolženi B. B. tega dne v bližini Gradu Hrastovec, ob srečanju in rokovanju s tajnim delavcem TD 64 slednjemu sam povedal, da sta se že videla pri G. G. in mu hkrati razložil, da je (tajni delavec) dobil njegovih 300 g kokaina in 1.100 g kokaina (kar se je tudi po presoji višjega sodišča nedvomno nanašalo na očitke oziroma izvršitvena ravnanja, opisana v točkah 4 in 5 izreka izpodbijane sodbe), ter da bi se ga tajni delavec moral spomniti, ko je sam (obdolženi B. B.) prinesel kokain do lokala J. Nadalje je obdolženi B. B. tajnemu delavcu razložil, da za njega ni problem urediti 15 kg kokaina ter ob tem - očitno (že) v času spora z obdolženim A. A. - zahteval, da se s slednjim prekinejo vsi stiki.

49. Ugotovljeno časovno sosledje dogodkov tekom celotnega izvrševanja kaznivega dejanja, in sicer prihodi ter večinoma hitri odhodi obdolženega B. B. iz lokala J. in torej zgolj kratka srečanja z G. G., vstopanje in izstopanje pri stranskem vhodu lokala, menjave avtomobilov in na dan prodaje večjih količin prepovedane droge v dneh 29. 9. 2018 in 9. 11. 2018 uporaba prirejenega vozila za prevoz prepovedane droge in denarja Fiat 500 (ko je obdolženi B. B. vstopil v lokal skozi stranski službeni vhod, nakar sta skupaj z G. G. na enak način izstopila iz lokala ter se usedla v vozilo, G. G. pa je v rokah držal belo kvadratno škatlo; nakar sta čez nekaj trenutkov oba izstopila iz vozila in skozi stranski službeni vhod ponovno vstopila v lokal, G. G. pa je v rokah nosil belo kvadratno škatlo; nato ponovno oba na enak način izstopila iz lokala, se kratek čas pogovarjala, nakar se je B. B. odpeljal; nato pa je G. G. čez približno 40 minut v njegovi pisarni znotraj lokala izpod pisalne mize potegnil belo plastično kvadratno škatlo s pokrovom, iz katere je vzel večji PVC zavitek, v katerem je bil še en zavitek, zavit v temnejšo barvo in tajnima delavcema povedal, da je to kilogram kokaina, original pakiran, kot je prišlo iz Južne Amerike, in ga nato, skupaj s posebej pripravljenimi 100 g kokaina, prodal tajnima delavcema; točki 47 in 48 obrazložitve izpodbijane sodbe), kot vse potrjujejo poročila o tajnem opazovanju, dopolnjujejo pa poročila o tajnem delovanju, vsebina elektronske komunikacije in neposredne izpovedbe tajnih delavcev, iz katerih izhaja tudi vsebina njihovih pogovorov z G. G. oziroma njegove izjave o vlogah obeh obdolžencev v okviru hudodelske združbe in organiziran način njihovega delovanja (kot je natančno povzeto v razlogih izpodbijane sodbe glede posameznih izvršitvenih dejanj), tudi po presoji višjega sodišča ne pušča prav nobenega dvoma, da je obdolženi B. B. s temi ravnanji izvrševal vlogo dostavljavca prepovedane droge G. G., po navodilih vodje združbe obdolženega A. A. Utemeljeno zato sodišče prve stopnje ni verjelo njegovemu zagovoru, ko je zanikal, da bi G. G. dostavljal prepovedano drogo in navajal, da mu jo je dostavljal "Mehanik", ter da je sam G. G. večkrat na njegovo prošnjo prinesel (zgolj) določene sestavine, ki jih je G. G. potreboval za picerijo. Ob vseh obrazloženih relevantnih okoliščinah, ki brez vsakršnega dvoma potrjujejo ugotovljeno vlogo obdolženega B. B. pri izvrševanju kaznivega dejanja, je sodišče prve stopnje utemeljeno upoštevalo tudi priznanje G. G., da je prav obdolženi B. B. bil ta, ki mu je dostavljal prepovedano drogo.

50. Da sta obdolženca skupaj z G. G. in drugimi neznanimi storilci pri izvrševanju kaznivega dejanja delovala kot člana mednarodno organizirane hudodelske združbe, je sodišče prve stopnje - upoštevaje ugotovitve dokaznega postopka kot celote - končno prepričljivo utemeljilo v točki 128 obrazložitve sodbe. Ponovno je izpostavilo ključno vsebino pogovorov G. G. in obdolženega A. A. s tajnimi delavci, tako o izvoru kokaina iz Južne Amerike (kar je potrjeno tudi s poročili DEA), organiziranem transportu najprej v skladišče v H., od tam pa zaradi nadaljnje prodaje v različne države, tudi Slovenijo; kot tudi ugotovljeno vlogo in ustaljen način organiziranega delovanja obdolžencev in člana celice obravnavane združbe G. G. pri udejanjanju tega hudodelskega načrta v okviru očitanega kaznivega dejanja. Ob tem ni spregledalo izjav obdolženega A. A. tajnemu delavcu o zahtevah "svojih" dobaviteljev glede bankovcev za kokain in tudi želji "svojega" šefa, da izve, s kom posluje; ter izjav G. G., da je njihov glavni šef iz S., da so ga pred kratkim aretirali v Đ., vendar so na prostosti še trije, ki sedaj vodijo naveden klan in da je to ena največjih kriminalnih skupin. Vse navedeno, v povezavi z ostalimi obrazloženimi ugotovitvami delovanja obravnavane celice združbe - z vodjo obdolženim A. A. in njemu podrejenima članoma obdolženim B. B. in G. G. in drugimi neznanimi storilci - tudi po presoji višjega sodišča ne pušča prav nobenega dvoma, da je ta delovala v okviru mednarodno organizirane hudodelske združbe. Takšen zaključek sodišča prve stopnje, ki ima torej zanesljivo podlago v ugotovitvah izvedenega dokaznega postopka, je zato brez dvoma pravilen, logičen in tudi razumen.

51. Neutemeljene so zato pritožbene navedbe njegovega zagovornika, da je sodišče izhajalo iz domneve krivde, da ni nobenega neposrednega ali posrednega dokaza o tem, da bi obdolženi B. B. dostavljal prepovedano drogo in prevzemal denar in bil član mednarodne hudodelske združbe, da za to ne obstaja logično posledično sosledje dejanj, ter da je sodišče razpolagalo zgolj z indici, da se je obdolženec pogosto nahajal v lokalu J., se večkrat pogovarjal z G. G. in se dvakrat peljal z avtomobilom, ki je imel predelan prostor za prevoz droge oziroma denarja. Res je sicer, da ne na denarju in ne na prepovedani drogi niso bile najdene biološke ali daktiloskopske sledi obdolženega B. B., kot izpostavlja zagovornik in hkrati zatrjuje, da obdolženec nikoli ni nosil rokavic. Vendar pri tem spregleda ugotovitve dokaznega postopka, ki nedvomno potrjujejo posebno pazljivost obdolžencev oziroma članov združbe pri ravnanju s prepovedano drogo. Ob prodaji je bil namreč kokain spravljen v več PVC vrečkah, kot je ob sicer neposrednih zaznavah tajnim delavcem razložil tudi G. G. sam in hkrati povedal, da na njih ni nobenih prstnih odtisov (točka 27 obrazložitve izpodbijane sodbe); v posameznih primerih pa je G. G. uporabljal tudi gumijaste rokavice, pri čemer je večji PVC zavitek s prepovedano drogo najprej obrisal z brisačo in tajnima delavcema pojasnil, da želi pobrisati morebitne sledi (točka 48 obrazložitve izpodbijane sodbe). Ker je bil G. G. ob vseh prodajah prepovedne droge zadnji od članov združbe, ki je z njo "rokoval", ob tem pa na vrečkah, v katerih je bila hranjena, predhodno pobrisal morebitne sledi, se odgovor na pritožbene dileme zagovornika ponuja sam po sebi. Logično je namreč, da glede na opisano na vrečkah s prepovedano drogo niso mogle biti najdene biološke sledi obdolženega B. B., temveč so bile, kot izhaja iz poročil o preiskavi NFL, med ugotovljeno mešanico bioloških sledi na plastičnih vrečkah, v katerih je bila prepovedana droga, z veliko verjetnostjo biološke sledi G. G. 52. Zagovornik tudi ne more uspeti s pripombami oziroma selektivnim povzemanjem zgolj posameznih točk obrazložitve izpodbijane sodbe, saj je njeno pravilnost treba ocenjevati medsebojno povezano glede na vse izvedene dokaze in sprejeto dokazno oceno, torej kot celoto. Sodišče prve stopnje je namreč obdolženca spoznalo za kriva storitve (enega) kolektivnega kaznivega dejanja, z več izvršitvenimi ravnanji v daljšem časovnem obdobju, ki jih je glede na skupni očitek izvrševanja hudodelskega načrta trgovanja s prepovedano drogo, potrebno ocenjevati celovito in medsebojno povezano, kot je pravilno in prepričljivo argumentiralo že sodišče prve stopnje v sklepnih zaključkih, v točkah 124 do 132 obrazložitve sodbe. Ob tem zagovornik tudi nedosledno in selektivno izpostavlja in graja zgolj določene ugotovitve ter zaključke sodišča prve stopnje v zvezi s posameznimi izvršitvenimi ravnanji obdolžencev, zanemari pa celotno obrazložitev glede teh posameznih konkretnih očitkov. Tako glede dejanja dne 20. 6. 2018 izpostavi zgolj sklepno ugotovitev sodišča prve stopnje v točki 20 obrazložitve sodbe "da sta tudi tega dne, že ob prihodu tajnih delavcev v lokal J., bila tam obdolžena A. A. in B. B., ki sta se pogovarjala z G. G.", in trdi, da je sodišče ugotovilo zgolj to; povsem zanemari pa, da se ta zaključek sodišča nanaša na predhodno izčrpno in natančno utemeljene okoliščine o nahajanju obdolžencev v lokalu, kot izhajajo iz vsebine uradnega zaznamka o zaznavi kaznivega dejanja, ki jo v celoti potrjuje neposredna izpovedba tajnega delavca z oznako TD 64 (točki 12 in 13 obrazložitve izpodbijane sodbe). Enako velja za pritožbeno grajo točke 29 obrazložitve izpodbijane sodbe "da tekom tajnega opazovanja dne 13. 8. 2018 ni bilo opaženo, da bi obdolženi B. B. iz stranskega vhoda lokala J. izstopil s čimerkoli v rokah, kar bi kazalo na to, da bi za G. G. opravljal kakršnokoli dostavo pic ali zrezkov". V tem delu gre namreč, upoštevaje razloge sodbe kot celote, več kot očitno za presojo zagovora obdolženega B. B., da je G. G. večkrat dostavljal (zgolj) živila oziroma sestavine, ki jih je slednji potreboval za picerijo, ne pa prepovedano drogo. Upoštevaje vsebino poročil o tajnem opazovanju in tajnem delovanju z dne 13. 8. 2018, ki potrjuje kratko, zgolj nekajminutno srečanje obdolženega B. B. z G. G. v lokalu J., po tem, ko je G. G. v tem lokalu tajnemu delavcu prodal 49,80 g kokaina, namreč sodišče prve stopnje zagovoru obdolženega B. B. utemeljeno ni verjelo. Pritožbeno izpostavljen zaključek v točki 29 obrazložitve sodbe ima torej trdno oporo v konkretnih in izčrpnih ugotovitvah, utemeljenih v točkah 26 in 27 obrazložitve sodbe, ter končno - upoštevaje ugotovitve dokaznega postopka kot celote glede vloge obdolženega B. B., tudi v točki 125 obrazložitve izpodbijane sodbe.

53. Podobno velja za pritožbeno grajo razlogov v točki 39 na strani 48 obrazložitve izpodbijane sodbe. Povsem neutemeljeno zagovornik očita grobo manipulacijo sodišču prve stopnje glede ugotovitve, da je bil dne 29. 9. 2018, pred prodajo prepovedane droge tajnima delavcema, v lokalu J. le obdolženi B. B., ki se je tja pripeljal z vozilom Fiat 500; ter pri tem zavajajoče trdi, da iz poročila o tajnem delovanju ne izhaja, ali je bil lokal sicer prazen oziroma ali so bili tam tudi drugi gostje. Zgolj dejstvo, da se je obdolženec pred prihodom tajnih delavcev nahajal v lokalu, pa po mnenju zagovornika ne dokazuje tega, da naj bi prav on G. G. dostavil prepovedano drogo. Vendar zagovorniku ni mogoče pritrditi, saj je povsem jasno in logično, da je bil fokus izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov in posledično ugotovitev sodišča prve stopnje usmerjen na vlogo in delovanje obdolženega B. B. (kot tudi obdolženega A. A. in G. G.) in ne gostov v lokalu, ter v zvezi s tem na ugotovitve iz poročila o tajnem opazovanju z dne 29. 9. 2018 o gibanju obdolženca ter njegovem srečanju z G. G. v gostinskem lokalu J., do katerega se je pripeljal s prirejenim vozilom za prevoz prepovedane droge, in hkrati vsebino poročila o tajnem delovanju istega dne, da je G. G. kmalu po odhodu obdolženega B. B. tajnima delavcema v lokalu prodal (še) 200 g kokaina (točki 35 in 36 obrazložitve sodbe). Glede na vse obrazložene ugotovitve dokaznega postopka o vlogi obdolženega B. B. pri izvrševanju kaznivega dejanja kot celote, pa za presojo njegovega konkretnega izvršitvenega ravnanja dne 29. 9. 2018 ni relevantno, še manj pa odločilno, ali so bili v času njegovega zadrževanja v gostinskem lokalu - ko je sicer sam vstopil skozi stranski službeni vhod, čez 4 minute na enak način izstopil skupaj z G. G., nakar sta oba sedla v vozilo Fiat 500, trenutek zatem izstopila iz vozila in ponovno skozi stranski službeni vhod vstopila v lokal, po nekaj trenutkih pa ponovno izstopila, nakar se je B. B. odpeljal - tam morebiti kakšni gostje.

54. Nobene manipulacije sodišča prve stopnje nadalje tudi ni pri utemeljitvi ugotovitev glede izvršitvenega ravnanja obdolžencev v obdobju od 4. 12. 2018 do 21. 12. 2018. Pojasnilo sodišča prve stopnje v točki 62 na strani 65 obrazložitve, "da je moški, o katerem je G. G. govoril tajnima delavcema, da se mora z njim dogovoriti glede kokaina, katerega jima ima namen prodati, ravno obdolženi B. B.", ima namreč poleg ugotovitev iz poročila o tajnem opazovanju z dne 21. 12. 2018 (točka 61 obrazložitve sodbe), podlago tudi v izjavah in ravnanju G. G. (kot izhaja iz poročila o tajnem delovanju tega dne), ko je med pogovorom s tajnima delavcema odšel do mize, kjer sta sedela obdolženi B. B. in mlajši moški; po njunem odhodu iz lokala pa tajnima delavcema povedal, da sta bila to oče in sin ter da oba opravljata vlogo prenašalcev kokaina, da sta pri njemu v gostilni vsak dan in mu sproti po potrebi prinašata kokain. Ker je bil, kot že poudarjeno, fokus izvajanja prikritih preiskovalnih ukrepov (tudi tega dne) usmerjen na oba obdolženca in G. G., njihovo gibanje in ravnanje, je za presojo teh odločilnih dejstev povsem nepomembno, ali je bil obdolženi B. B. tisti, ki je obravnavanega dne zadnji oziroma pravkar vstopil v lokal, kot to brez možnosti uspeha in torej neutemeljeno izpostavlja njegov zagovornik.

55. Pritožbene navedbe oziroma spraševanje, "zakaj obdolženi B. B. ni bil nikoli prisoten pri prodaji prepovedane droge oziroma zakaj se je, če je vedel, da bo G. G. npr. dne 29. 9. 2018 ob 16.35 uri TD 64 prodal prepovedano drogo, odpeljal z vozilom izpred lokala in se šele čez dobri dve uri vrnil po denar, čeprav bi lahko enostavno počakal v lokalu ali na parkirišču, da bi mu G. G. izročil prejeto kupnino za prepovedano drogo", pa so zgolj pomisleki oziroma dileme obrambe, ki na presojo očitkov oziroma ključne vloge obdolženega B. B. pri izvrševanju kaznivega dejanja nimajo nobenega relevantnega vpliva, odgovore nanj pa gotovo pozna obdolženec sam. Nesprejemanje argumenta oziroma utemeljitve sodišča prve stopnje, da se obdolženi B. B. ni želel izpostavljati, pa izčrpnih, prepričljivih in razumnih zaključkov izpodbijane sodbe glede ugotovljene vloge obdolženca, ne more v ničemer omajati.

**Presoja pritožbenih navedb državnega tožilca**

56. V zvezi z izvršitvenimi dejanji, ki so se očitala obdolženemu A. A. pod točko 1 modificirane obtožbe ter obema obdolžencema pod točko 2 modificirane obtožbe, in jih je sodišče prve stopnje iz razloga pomanjkanja dokazov za izrek obsodilne sodbe izpustilo iz izreka izpodbijane sodbe, se pritožuje državni tožilec zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pri čemer hkrati - zaradi povsem nerazumljive in nejasne obrazložitve, kot navaja - uveljavlja še bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. V splošnem navaja, da gre za povsem parcialno tehtanje dokazov; da sodišče ni presojalo dokazov v zvezi z drugimi dokazi; da je obrazložitev ne le zmotna in nepopolna, temveč tudi nerazumljiva in nejasna; da je imel obdolženi A. A. vodilno vlogo pri prometu prepovedane droge v celici, kjer je bil član tudi W. W. (dejanje pod točko 1 modificirane obtožbe) oziroma v celici, kjer sta bila člana tudi R. R. in B. B. (dejanje pod točko 2 modificirane obtožbe); da je širša hudodelska združba, kateri je pripadala tudi tu obravnavana celica, glede na hudodelski načrt imela H. za "vstopno" državo za neupravičen promet prepovedane droge, ter da je celica glede na hudodelski načrt izvajala prevzeme, prevoz in hrambo prepovedane droge in za to uporabljala tudi vozili VW Transporter in Renault Megane Scenic, ki ju je sodišče nerazumljivo in nejasno izpustilo iz opisa kaznivega dejanja.

57. Nadalje državni tožilec taksativno našteva dokaze, ki po njegovem mnenju potrjujejo očitke v obtožbi in v zvezi z dejanjem pod točko 1 modificirane obtožbe navaja, da ti dokazi potrjujejo, da je W. W. razpolagal z večjo količino prepovedane droge kokain, da je to drogo kupil od A. A. v konkretiziranem obdobju, za ceno 30.000,00 EUR in da dokazi, ki so nastali po smrti W. W. in jih sodišče prve stopnje sploh ni tehtalo in razlagalo, omogočajo gotov zaključek, da je bil pokojni W. W. preprodajalec prepovedane droge kokain, s katero ga je oskrboval njemu nadrejeni A. A. Glede dejanja pod točko 2 modificirane obtožbe pa državni tožilec navaja, da dokazi iz H. potrjujejo nahajanja A. A., B. B. in R. R. na A. B. ter zaseg 184.815 g kokaina R. R., ki ga je prevažal v prirejenem prostoru vozila znamke VW Transporter. Posplošeno se sklicuje tudi na izpovedbi prič A. C. in A. D., ki sta potrdila, da ima A. A. vzdevek A. E., ter da je ta vzdevek uporabljal tudi v SKY komunikaciji s TD. Nadalje izpostavlja še vsebino izsledkov pogovorov T-47 in T-49, tarča SCENIC-1, med A. F. in A. G. v zvezi z zasegom vozila VW Touran in zaskrbljenostjo A. F., da bodo organi pregona v vozilu našli posebej prirejen prostor; pri čemer je med pogovorom v zvezi z denarjem, ki ga mora nakazati, omenjala moškega z vzdevkom "4.", s tem pa po pritožbenih navedbah mislila A. A. 58. Sodišče prve stopnje je primarno v točki 132 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da je kaznivo dejanje po 186. členu KZ-1 tako imenovani kolektivni delikt, ki pojmovno zajema niz dejavnosti oziroma ponavljajočih se ravnanj, kar pomeni, da gre v primeru več istovrstnih dejanj za navidezni realni stek in torej zgolj za eno kaznivo dejanje.10 Ob sklicevanju na ustaljeno sodno prakso je nadalje pravilno tudi stališče, da je v tem primeru mogoče izreči le eno sodbo in se zato posamezna očitana ravnanja, katerih storitev obdolžencu ni dokazana, iz opisa kaznivega dejanja (zgolj) izpustijo, saj poleg obsodilne sodbe ni mogoče hkrati izreči še oprostilno sodbo.

59. V točkah 134 do vključno 141 obrazložitve sodbe je sodišče prve stopnje natančno in izčrpno pojasnilo razloge, zaradi katerih je očitana izvršitvena dejanja obdolžencema izpustilo iz izreka sodbe zaradi pomanjkanja dokazov, ki bi s potrebno stopnjo gotovosti za izrek obsodilne sodbe potrdili, da sta jih obdolženca izvršila. Glede dejanja pod točko 1 modificirane obtožnice, ki obdolženemu A. A. očita, da je v okviru hudodelskega načrta kot vodja v obdobju od 1. 12. 2017 do 24. 12. 2017 zaradi nadaljnje prodaje organiziral prevoz najmanj 500 g prepovedane droge kokain v Republiko Slovenijo in jo kot vodja dne 24. 12. 2017 prodal oziroma zaradi nadaljnje prodaje izročil članu W. W., ki bi mu moral zanj plačati 30.000,00 EUR, je sodišče prve stopnje poleg vseh ostalih ugotovljenih okoliščin, kot bistvene izpostavilo predvsem tri ključne ugotovitve. Prvič, da iz poročila o preiskavi z mnenjem Nacionalnega forenzičnega laboratorija z dne 27. 8. 2018 izhaja, da med vzorcem prepovedane droge kokain, ki je bil s strani člana hudodelske združbe G. G. izročen tajnim delavcem dne 13. 8. 2018 (prva prodaja v lokalu J.) in vzorcema 4 in 5 prepovedane droge kokain, ki je bila najdena in zavarovana na naslovu bivanja W. W., niso bile ugotovljene povezave skupnega izvora prepovedane droge, in da je kemijski profil vzorcev, ki so bili najdeni pri pokojnem W. W., drugačen kot profil vzorca kokaina, izročenega tajnim delavcem dne 13. 8. 2018. Drugič, da pri sami domnevni prodaji oziroma izročitvi 500 g kokaina zaradi nadaljnje prodaje s strani vodje A. A. članu W. W. ni bilo prič in zato izvršitveno dejanje nikakor ni dokazljivo; končno pa se je oprlo še na nezanesljivo izpovedbo posredne priče s psevdonimom STIK. Glede slednje je utemeljeno izpostavilo, da je že v ovadbenih navedbah, nato pa tudi izpovedbah v preiskavi in na glavni obravnavi pred sodiščem izpovedovala v pogojnikih - da bi naj W. W. občasno kupil kokain, verjetno za lastno uporabo; da misli, da je W. W. kupil kokain od A. A.; da naj bi mu A. A. prodal 500 g te prepovedane droge in da naj bi se prodaja zgodila dne 24. 12. 2017 - nato pa upoštevaje vse ugotovljene okoliščine v točki 138 obrazložitve sodbe utemeljeno in ustrezno zaključilo, da izvedeni dokazi ne dajejo dovolj trdne podlage za potrditev očitkov obdolžencu, s potrebno stopnjo gotovosti za obsodilno sodbo.

60. Tudi glede dejanja pod točko 2 modificirane obtožbe, ki obdolžencema očita, da sta A. A. kot vodja, B. B. pa kot član hudodelske združbe, skupaj s članom R. R. v obdobju od 3. 3. 2017 do 23. 2. 2018 večkrat potovala v H. na A. E. ter da so v času od 22. 2. 2018 do 23. 2. 2018 tam zaradi nadaljnje prodaje prevzeli najmanj 184.815 g prepovedane droge kokain, v vrednosti najmanj 6,789.692,50 EUR ter ga skrili v posebej prirejen prostor za prevoz prepovedane droge v vozilu VW Transporter, je sodišče prve stopnje poleg relevantnih ugotovitev H. varnostnih organov glede najdbe prepovedane droge v navedenem vozilu, ki ga je takrat vozil R. R., obsodilne sodbe Prvostopenjskega sodišča v A. H. zoper slednjega11 in vsebino njegove izpovedbe kot priče v tem kazenskem postopku, prav tako kot ključne izpostavilo predvsem tri ugotovljene okoliščine. Prvič, da ni podatkov o tem, da bi se obdolženca navedenega dne sploh srečala s R. R. na A. B.; drugič, da so v A. H. pristanišče pripluli z različnima trajektoma, ob različnem času, najprej R. R. z vozilom VW Transporter, zatem pa z drugim trajektom in vozilom Renault Scenic obdolžena A. A. in B. B.; končno pa tudi navedbe v poročilu H. varnostnih organov, da ni znano, ali sta imela obdolženi A. A. in R. R. v navedenem obdobju na A. B. kakšne stike. Upoštevaje (zgolj) te ugotovitve in ob tem zagovor oziroma zanikanje obdolžencev o sodelovanju s R. R. pri prevozu prepovedane droge, ter njuno zatrjevanje, da se z njim na A. B. sploh nista videla in ne vedela, da je bil takrat tam, je sodišče prve stopnje v točki 141 obrazložitve sodbe utemeljeno izpostavilo težavnost dokazovanja tega izvršitvenega dejanja in posledično, v skladu z načelom in dubio pro reo (v dvomu v korist obdolženca) ustrezno zaključilo, da obdolžencema tudi to izvršitveno dejanje ni dokazljivo oziroma ni dokazano. Višje sodišče povzetim razlogom izpodbijane sodbe v celoti pritrjuje in hkrati kot neutemeljene zavrača drugačne, pravzaprav posplošene pritožbene navedbe državnega tožilca, glede obeh uveljavljanih izpodbojnih razlogov.

**Presoja odločbe o kazenskih sankcijah**

61. Zoper odločbo o izrečenih kaznih obdolžencema sta se z izrecno navedbo in obrazložitvijo izpodbojnega razloga pritožila le državni tožilec in zagovornica obdolženega A. A. Prvi navaja, da je sodišče pri obeh obdolžencih neprimerno ocenilo okoliščine, ki vplivajo na odmero kazni in sicer njuno predkaznovanost. Višjemu sodišču predlaga, da obdolženemu A. A. izreče kazen osem let zapora, obdolženemu B. B. pa kazen šest let zapora. Po mnenju zagovornice obdolženega A. A. je izrečena kazen zapora obdolžencu močno pretirana, ker da zaradi kaznivega dejanja ni nastala praktično nobena škodljiva posledica, saj do prodaje drog, razen navidezne, sploh ni prišlo. Tudi izrečena denarna kazen v znesku 10.000,00 EUR močno presega razumnost penološkega namena kaznovanja.

62. Višje sodišče je glede na uveljavljane pritožbene razloge, v skladu z določbo 386. člena ZKP, odločbo o izrečenih kaznih preizkusilo po uradni dolžnosti za oba obdolženca. Pri tem je ugotovilo in ocenilo, da ni nobenih razlogov za spremembo te odločbe v škodo ali korist nobenega obdolženca. Sodišče prve stopnje je namreč upoštevalo vse relevantne okoliščine, ki vplivajo na izbiro vrste in odmero višine kazenske sankcije obdolžencema, jih v točki 141 obrazložitve sodbe tudi ustrezno ovrednotilo in končno prepričljivo utemeljilo tako višino izrečenih zapornih kazni, kot tudi stranskih denarnih kazni12 obema obdolžencema. Tem razlogom, ki zajemajo tako upoštevanje teže kaznivega dejanja, to je storitve v okviru mednarodne hudodelske združbe, z eno najnevarnejših prepovedanih drog in v večjih količinah (ne glede na status kupcev), ter tudi predkaznovanost obeh obdolžencev kot obteževalne okoliščine, ob tem pa tudi ugotovljeno olajševalno okoliščino (zgolj) na strani obdolženega A. A., in jim glede na povzete pritožbene navedbe pravzaprav ni kaj dodati, višje sodišče v celoti pritrjuje.

**Glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi in varnostnem ukrepu odvzema denarja**

63. Zagovornica obdolženega A. A. se pritožuje tudi zoper odločbo o odvzemu premoženjske koristi. Navaja, da v sodnem spisu ni dokazov, da naj bi zasežena gotovina izvirala iz očitanega kaznivega dejanja. Gre za podarjeni denar, zato je logično, da je bil hranjen tako, da se ne bi poškodoval in izgubil. V preostalem se zagovornica zgolj sklicuje na pritožbo pooblaščenca obdolženčeve zunajzakonske partnerke D. D. (v nadaljevanju pooblaščenec), ne da bi te navedbe kakorkoli dodatno utemeljila.

64. Pooblaščenec se uvodoma pritožuje zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka ter kršitve kazenskega zakona, pri čemer kršitev v tej smeri z ničemer ne obrazloži. Da bi bila podana katera od kršitev, ki jih mora višje sodišče upoštevati po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), pri tem preizkusu ni bilo ugotovljeno.

65. Bistvo pritožbe pooblaščenca je v nestrinjanju z odločbo o odvzemu premoženjske koristi in tudi varnostnem ukrepu odvzema zaseženega denarja obdolženemu A. A. Po njegovem mnenju je gotovina v višini 135.000,00 EUR, ki je bila zasežena obdolžencu, last njegove partnerke D. D., ki je denar v navedenem znesku zaradi nakupa stanovanjske hiše prejela od staršev A. I. in A. J. Poleg tega bi sodišče prve stopnje moralo upoštevati, da tudi če bi obdolženec prevzel denar za nakup prepovedane droge, bi slednjega moral v večjem deležu porabiti za plačilo droge in sodelavcev.

66. V skladu s 74. členom KZ-1 nihče ne more obdržati premoženjske koristi, ki je bila pridobljena s kaznivim dejanjem ali zaradi njega. Odvzem premoženjske koristi je sui generis ukrep, ki je po svoji naravi bližje civilnopravni kot kazenski sankciji. Z njim se zasleduje predvsem restitucija, to je vzpostavitev takšnega premoženjskega stanja, kot je bilo pred storitvijo kaznivega dejanja. Vendar pa restitucija ni edini namen odvzema premoženjske koristi. Na konkretnega storilca ima tudi preventivni učinek v smislu, da storilec kaznivih dejanj ne bi ponovil. Ravno preventivni vidik ukrepa omogoča, da se storilci kaznivih dejanj ne morejo zanašati na odbitek tistih stroškov, ki so per se (sami po sebi) prepovedani, saj so ti po svoji naravi neločljivo povezani s (predhodnim) protipravnim ravnanjem oziroma iz njega izvirajo. Navedeno sicer ne pomeni, da je v vseh primerih pravilna in zakonita uporaba bruto metode, je pa njena uporaba ustaljena pri odvzemu premoženjske koristi, pridobljene s kaznivimi dejanji s področja prepovedanih drog. Vrhovno sodišče je namreč že večkrat pojasnilo, da se stroški, vloženi v storitev kaznivega dejanja, kot so stroški za nakup droge, ki že sam po sebi predstavlja storitev kaznivega dejanja (takšni stroški pa zato protipraven vložek v storitev kaznivega dejanja), ne odštevajo, zato jih pri oceni višine premoženjske koristi ni mogoče priznati in se storilcu kaznivega dejanja odvzame znesek, ki predstavlja seštevek vseh plačil za prodano drogo.13

67. Sodišče prve stopnje je v točki 151 obrazložitve sodbe pravilno pojasnilo, da znaša znesek protipravno pridobljene premoženjske koristi 132.500,00 EUR. Iz konkretnega dela opisa kaznivega dejanja (točke 3, 4, 5, 7 in 8 izreka izpodbijane sodbe) izhaja pet natančno opredeljenih izvršitvenih oblik prodaje prepovedane droge kokaina. Tajna delavca sta v teh primerih za njihov nakup izročila gotovino v skupni višini 132.500,00 EUR, kot je to v razlogih sodbe pravilno zaključilo tudi sodišče prve stopnje.14 Iz podatkov spisa je razvidno, da so policisti pri preiskavi stanovanja obdolženega A. A. dne 17. 4. 2019 našli 135.100,00 EUR gotovine,15 obdolženemu B. B. pa so med osebno preiskavo dne 17. 4. 2019 ter hišno preiskavo dne 18. 4. 2019 zasegli 2.970,00 EUR gotovine. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da sta obdolženca zaseženi denar v višini nesporno ugotovljene premoženjske koristi (132.500,00 EUR) pridobila s prepovedano dejavnostjo, zaradi česar je utemeljeno odločilo, da se jima premoženjska korist odvzame (in sicer obdolženemu B. B. v višini 2.970,00 EUR, obdolženemu A. A. pa v višini 129.530,00 EUR, kar skupaj znaša 132.500,00 EUR), odbitkov stroškov, kot predlaga pritožnik, pa upravičeno ni upoštevalo (prejšnja točka obrazložitve).

68. Obramba obdolženega A. A. je tekom postopka skušala prikazati, da je bila gotovina, ki je bila zasežena obdolžencu v vakuumskih vrečkah med hišno preiskavo, last njegove zunajzakonske partnerke D. D. Iste navedbe, katere je tehtno zavrnilo že sodišče prve stopnje v točki 152 razlogov izpodbijane sodbe, uveljavlja pritožnik, vendar neuspešno. Pravilna je namreč ocena sodišča, da so izpovedbe prič D. D., 8. 8. in 9. 9. glede bistvenih okoliščin neskladne ter izkustveno nesprejemljive. Njihove izpovedbe so različne glede okoliščine, kdo je bil navzoč pri predaji denarja, kot tudi glede samega načina pakiranja gotovine. Ugotovitev sodišča prve stopnje v tej smeri pritožnik niti ne izpodbija, pač pa meni, da se je sodišče neupravičeno spustilo v presojo, kako naj bi D. D. in njena starša pravno rešili "predmetno darilo", kar pa na odločitev sodišča prve stopnje ne more vplivati. Slednje je namreč v okviru potrebne presoje relevantnih okoliščin le zaključilo, da je izkustveno nesprejemljivo, da bi dedna razmerja urejali brez vednosti enega izmed dedičev (to je brata D. D.). Verodostojnost prič je ocenjevalo v povezavi z ostalimi, že izpostavljenimi ugotovitvami. Ni mogoče prezreti dejstva, da sta bila A. J. in A. I. neprepričljiva glede okoliščine hranjenja in pakiranja gotovine. A. J. je odločno povedal, da so denar hranili v „plehnatih“ škatlah in da ne ve, zakaj bi denar imel v vakuumskih vrečkah, medtem ko je A. I. povedala drugače, in sicer da so imeli doma sef in da se ne spomni, ali je bil denar vakuumiran, da se je njen mož „nekaj pogovarjal, da ga bo vakuumiral“. Nadalje glede zaseženih apoenov višje sodišče pritrjuje zaključku sodišča prve stopnje, da bankovcev za 5,00 EUR (kot je to zatrjeval A. J.) ni bilo v vakuumskih vrečkah. Med vso zaseženo gotovino je bil namreč le en bankovec za 5,00 EUR, ki pa pripada obdolženčevemu sinu A. K. (kuverta št. 20 - točki 151 in 152 razlogov izpodbijane sodbe). Tako različne izpovedbe o bistvenih okoliščinah tudi višjega sodišča ne prepričajo, zaradi česar se kot neutemeljene izkažejo vse pritožbene navedbe, da je bila gotovina v višini 135.000,00 EUR, ki je bila obdolženemu A. A. zasežena v dveh vakuumskih vrečkah, last njegove zunajzakonske partnerke D. D. Višje sodišče ob tem še dodaja, da se lahko na podlagi prvega odstavka 75. člena KZ-1 storilcu kaznivega dejanja, ki mu ni mogoče odvzeti premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, odvzame tudi premoženje, ki ustreza premoženjski koristi, oziroma se mu naloži plačilo denarnega zneska, ki ustreza tej premoženjski koristi (drugi odstavek 75. člena KZ-1), zaradi česar vse pritožnikove trditve o izvoru zasežene gotovine niso oziroma ne morejo biti upoštevne.16

69. Utemeljeno pa pooblaščenec izpodbija odločbo o odvzemu predmetov - zaseženega denarja (drugi odstavek 374. člena ZKP). Sodišče prve stopnje je na podlagi 73. člena KZ-1 obdolženemu A. A. odvzelo preostali zasežen denar v znesku 5.570,00 EUR, ne da bi konkretno pojasnilo povezavo zasežene gotovine z obravnavanim kaznivim dejanjem. Svojo odločitev je utemeljilo le z navedbami, da je obdolženec v času izvršitve očitanih dejanj prejemal socialno podporo in plačo v višini približno 342,00 EUR oziroma 650,00 EUR na mesec in da so se zoper njega vodile izvršbe v skupni vrednosti 22.273,87 EUR, zaradi česar po mnenju sodišča zasežen denar nedvomno predstavlja predmet, ki je bil uporabljen ali namenjen za kaznivo dejanje, storitev katerega se očita obdolžencu. Takšna obrazložitev pa ostaja na ravni pavšalnih zatrjevanj. Izhodiščni namen varnostnih ukrepov je sicer odstranitev tistih stanj ali okoliščin, ki bi lahko pomenili nevarnost za ponavljanje kaznivih dejanj. Nevarnost predmetov, ki se smejo ali morajo vzeti, pa se mora izkazovati v posebni zvezi s storjenim kaznivim dejanjem. To zvezo opredeljujejo tako narava in značilnost samih predmetov v razmerju do izvršitvene oblike kaznivega dejanja, kot posledično izkazana vzročna povezanost kaznivega dejanja s temi predmeti, kar vse upravičuje sklepanje, da preti nevarnost ponovne enakovrstne uporabe predmeta.17 Sodišče prve stopnje vzročne povezanosti kaznivega dejanja z zaseženo gotovino v obravnavani zadevi ni ugotavljalo. Višje sodišče pa v zvezi s tem pojasnjuje, da je bila glede posameznih prodaj prepovedane droge kokaina (točke 3, 4, 5, 7 in 8 izreka izpodbijane sodbe) natančno ugotovljena višina pridobljene premoženjske koristi, katero je sodišče prve stopnje tudi odvzelo. Da bi preostala zasežena gotovina v višini 5.570,00 EUR bila uporabljena ali namenjena za dejanji, opisani pod točkama 9 in 10 izreka izpodbijane sodbe, iz opisa kaznivega dejanja ali morebitnih drugih podatkov v zadevi ne izhaja. Nenazadnje ni mogoče prezreti, da v enem primeru do prodaje prepovedane droge kokaina ni prišlo (točka 9 izreka izpodbijane sodbe), v drugem primeru pa je bila prepovedana droga najdena pri soobdolženemu G. G. (točka 10 izreka izpodbijane sodbe).

70. Glede na vse navedeno je višje sodišče pritožbi pooblaščenca delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o odvzemu predmetov spremenilo tako, da se obdolženemu A. A. odvzem predmetov po 73. členu KZ-1 v delu, ki se nanaša na zaseženi denar v višini 5.570,00 EUR, ne izreče (prvi odstavek 394. člena ZKP). V preostalem, to je glede odločbe o odvzemu premoženjske koristi obdolžencu v znesku 129.530,00 EUR, pa je njegovo pritožbo ter v celoti pritožbo zagovornice obdolženca, kot neutemeljeni zavrnilo (391. člen ZKP).

**B.**

**K OPROSTILNEMU DELU SODBE**

71. Državni tožilec se je pritožil tudi zoper oprostilni del sodbe pod točko II izreka, s katero je sodišče prve stopnje, iz razloga po 3. točki 358. člena ZKP, obdolženo C. C. oprostilo obtožbe, da je skupaj z obdolžencema in G. G., kot članica mednarodno organizirane hudodelske združbe izvršila očitano kaznivo dejanje neupravičenega prometa s prepovedanimi drogami po tretjem in prvem odstavku 186. člena KZ-1; in v okviru tega neposredno sodelovala pri izvršitvenem dejanju dne 6. 3. 2019 v stanovanjski hiši G. G., opisanem (tudi) v točki 8 izreka obsodilnega dela izpodbijane sodbe. Po mnenju državnega tožilca gre za povsem parcialno tehtanje dokazov, sodišče jih glede obdolžene C. C. sploh ni presojalo v zvezi z drugimi dokazi in ni upoštevalo bistva ter ustaljene sodne prakse, ko je kaznivo dejanje storjeno v hudodelski združbi zaradi izvedbe hudodelskega načrta. Meni, da pri kaznivih dejanjih v hudodelski združbi na takem nivoju ni naključij, zato je potrebna resnejša dokazna ocena. Zagotovo ni naključje, da sta se vodja A. A. in član B. B. z vozilom, ki ga širša združba in obe celici uporabljata za prevoz prepovedane droge, nahajala na isti lokaciji, kot član R. R. Analiza izpovedb tajnih delavcev, zagovor B. B. ter dejstvo, da je bil slednji po prijetju R. R. na detektorju laži v I. oziroma S., so zagotovo dokazi, ki bi jih sodišče moralo vrednotiti in nato sprejeti zaključek. Bistveno je, da so organi odkrivanja in pregona kaznivo dejanje spremljali neposredno v realnem času. Struktura delovanja hudodelske združbe, njihova taktika in metodika pri uresničevanju hudodelskega načrta je bila že odkrita, iskalo se je skladišča in dobavitelje tej strukturi. Nesporno je, da so člani hudodelske združbe s končnim izročevalcem droge G. G., tajnim delavcem prodali izredno čisto prepovedano drogo kokain. Dokazi pri kaznivih dejanjih iz obtožbe in njene modifikacije potrjujejo, da so A. A., G. G. in C. C. kot člani hudodelske združbe zaradi izvajanja hudodelskega načrta izvajali promet prepovedane droge. TD in koordinator PALICA sta izkušeni in strokovni priči ter njuna ocena, da je bila tudi obdolžena C. C. članica hudodelske združbe, so zaključen krog, ki potrdi dejstvo, da je tudi slednja sodelovala pri dejanju zaradi izvajanja hudodelskega načrta. Ob (golem) citiranju dokazov, ne da bi pri tem kakorkoli utemeljil njihovo vsebino, državni tožilec zaključuje, da gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

72. S povzetimi pritožbenimi navedbami državni tožilec v nobeni točki ne nasprotuje konkretnim in izčrpnim razlogom oprostilnega dela izpodbijane sodbe in prepričljivim zaključkom sodišča prve stopnje v točki 158 obrazložitve sodbe, da ni mogoče z vso gotovostjo in onkraj razumnega dvoma obdolženko spoznati za krivo očitanega ji kaznivega dejanja. Utemeljeno je primarno izpostavilo, da sicer nikakor ne more verjeti njenemu zagovoru "da ni bila pozorna ne kaj so delali in ne kaj so se pogovarjali", saj ji je bilo glede na vsebino pogovorov to vsekakor dobro znano. V zvezi s konkretnimi očitki obtožbe, da je bila tudi obdolženka članica mednarodno organizirane hudodelske združbe, da je v tej vlogi zaradi nadaljnje prodaje prevzemala prepovedano drogo, ter da je v okviru hudodelskega načrta dne 6. 3. 2019 skupaj z vodjo A. A. in članom G. G. prodala TD 64 2.000 g kokaina za 70.000,00 EUR, pa je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve dokaznega postopka - da je bila obdolženka nekajkrat (zgolj) navzoča v lokalu J. in stanovanjski hiši takratnega partnerja G. G., njena izpostavljena ravnanja in komentarje ob tem - ter upoštevaje vsebino poročil o tajnem delovanju, ki obdolženke v ničemer ne povezujejo s kakršnokoli "resno" vlogo pri izvrševanju kaznivega dejanja, povsem utemeljeno in razumno zaključilo, da ji to ni dokazano in jo posledično oprostilo obtožbe. Teh zaključkov izpodbijane sodbe povzete pritožbene navedbe državnega tožilca ne morejo omajati.

**C.**

**SKLEPNO IN GLEDE STROŠKOV PRITOŽBENEGA POSTOPKA**

73. Po obrazloženem, in ker zagovornica obdolženega A. A., obdolženi B. B., njegov zagovornik, okrožni državni tožilec in pooblaščenec D. D. glede odločilnih dejstev in okoliščin ne navajajo ničesar drugega, kar bi terjalo posebno presojo in odgovor višjega sodišča, prav tako pa slednje pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo kršitev, ki jih mora upoštevati po uradni dolžnosti (383. člen ZKP), je njihove pritožbe, razen delno pritožbo pooblaščenca, kot neutemeljene zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (391. člen in prvi odstavek 394. člena ZKP).

74. Iz istih razlogov, kot že sodišče prve stopnje, je tudi višje sodišče obdolžena A. A. in B. B. oprostilo plačila sodne takse, nagrada in potrebni izdatki njunih zagovornikov ter zagovornice obdolžene C. C. na pritožbeni stopnji, pa bremenijo proračun (prvi odstavek 98. člena v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena in prvim odstavkom 97. člena ZKP). Ker je bilo zaradi delno uspešne pritožbe pooblaščenca zunajzakonske partnerke obdolženega A. A. z odločbo višjega sodišča deloma odločeno v obdolženčevo korist, sodna taksa za to pritožbo ni bila določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

1 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba Ljubljana 2004, str. 793 in Z. Dežman v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem (ur. M. Šepec), 2. knjiga, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023, str. 904. 2 Prim. sodba VSRS I Ips 69454/2010 z dne 16. 10. 2014 in druge. 3 G. G. je na predobravnavnem naroku dne 13. 3. 2020 krivdo za očitke po obtožbi priznal in mu je že bila izrečena pravnomočna obsodilna sodba. 4 Prim. sodba in sklep VSRS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018. 5 Prim. sodba in sklep VSRS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018, sodba VSRS I Ips 42004/2017 z dne 21. 2. 2019. 6 Sodba in sklep VSRS I Ips 23071/2014 z dne 7. 2. 2018, tč. 10. 7 Sodba VSRS I Ips 89/2010 z dne 17. 5. 2012. 8 Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004, str. 350, tč. 5. 9 Z zagotovitvijo anonimnosti se omogoča zaščita prič, pri katerih bi zaradi pričanja in sočasnega razkritja identitete nastala utemeljena nevarnost za njihovo življenje in življenje njihovih sorodnikov. Ker je ukrep odrejen v interesu zaščitene osebe, ni pričakovati, da bi se ta (namenoma) razkrila sama, kljub temu pa je treba upoštevati, da je odrejen tudi v javnem interesu (interes postopka). Ker so podatki, ki se nanašajo na anonimnost priče, uradna tajnost, tudi izvajalec prikritega preiskovalnega ukrepa, ki ima status zaščitene priče, ne bi smel brez odločitve sodišča razkriti svoje identitete (Š. Horvat, Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004 in M. Jančar v Zakon o kazenskem postopku s komentarjem, 2. knjiga, ur. M. Šepec, Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2023 - oba komentar k 240.a členu ZKP). 10 Prim. sodba VSRS I Ips 28411/2018 z dne 11. 2. 2021. 11 Prvostopenjsko sodišče v 7. je v skrajšanem postopku, s sodbo z dne 22. 10. 2018 obsodilo R. R. zaradi kaznivega dejanja proti javnemu zdravju, na kazen šest let in en dan zapora, odvzem pasivne volilne pravice v času prestajanja kazni in globo v znesku šest milijonov (6,000.000,00) evrov; sodba na štirih straneh v prilogi A1 kazenskega spisa. 12 V skladu z določbo drugega odstavka 47. člena KZ-1 skupne višine izrečene denarne kazni ne določajo le ugotovljene premoženjske razmere storilca, temveč tudi splošna pravila o odmeri kazni iz 49. člena tega zakona. 13 Prim. sodbe VS RS I Ips 7626/2021 z dne 19. 1. 2023, I Ips 5584/2016 z dne 31. 3. 2022, I Ips 19290/2017 z dne 28. 6. 2018, I Ips 45450/2012-1153 z dne 13. 11. 2014 in I Ips 12301/2009-596 z dne 10. 11. 2011. Tako tudi Z. Fišer v Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del (ur. M. Šepec), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 947. 14 Skupna višina predstavlja seštevek zneskov 3.000 EUR, 15.000,00 EUR, 40.000,00 EUR, 4.500,00 EUR in 70.000,00 EUR (gre za cene posameznih prodaj prepovedane droge kokaina). 15 Poleg tega so pri obdolženemu A. A. našli še 1.425,00 EUR gotovine, za katero je sodišče prve stopnje ocenilo, da pripada njegovemu sinu 10. 10. 16 Prim. sodba VS RS I Ips 7626/2021 z dne 19. 1. 2023. 17 D. Florjančič v Kazenski zakonik (KZ-1) s komentarjem, Splošni del (ur. M. Šepec), Lexpera, GV Založba, Ljubljana 2021, str. 917-919.