Jedro

Določitev premije v zavarovalni polici je ena izmed bistvenih sestavin pogodbe. Ker iz presojane zavarovalne police izhaja, da premija za sporno zavarovanje ni določena, zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb ni bilo sklenjeno, in tako ni mogoče uporabiti določbe 83. člena OZ glede nejasnih določb vnaprej pripravljenih pogodb. Niti tožnikovo prepričanje, da zadostuje navedba zavarovalne vsote, niti namen strank, da skleneta tudi zavarovalno pogodbo AO+, ne more zadostovati za zaključek, da je bila sporna zavarovalna pogodba sklenjena.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbeni zahtevek, ki se glasi:„Tožena stranka T. d. d., je dolžna plačati tožeči stranki Z M. 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21.1.2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo.“ zavrne.

II. Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena.

III. Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 341,00 EUR stroškov postopka na prvi stopnji in 270,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po izteku 15-dnevnega plačilnega roka, pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da je tožena stranka T. d. d., dolžna plačati tožeči stranki Z. M. odškodnino za nematerialno škodo v znesku 6.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 21. 1. 2009 dalje do plačila, vse v roku 15 dni pod izvršbo, v presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo. Poleg tega je odločilo, da je tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 654,91 EUR stroškov pravdnega postopka v roku 15 dni od prejema sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo naslednji dan po izteku 15-dnevnega plačilnega roka, pod izvršbo.

Zoper 2. in 3. točko izreka je vložila pritožbo tožeča stranka iz vseh razlogov. Navaja, da v izpodbijanem delu sodba sodišče prve stopnje v večjem delu sledi navedbam in dokazom tožene stranke ter se glede navedb In dokazov tožeče stranke ne opredeli oz. jih le pavšalno zavrne, zato sodbe sploh ni mogoče preizkusiti in je podan razlog absolutne bistvene kršitve določb ZPP iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Poleg tega navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da tožniku ne pripada odškodnina zaradi duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ker naj bi bil tožnik v podajanju svojih dokaznih predlogov prepozen. Tožnik je namreč v svoji vlogi z dne 26. 1. 2009 jasno navedel, da njegove nevrološke težave ob ugotovitvah izvedenca izhajajo iz škodnega dogodka z dne 27. 9. 2008, sodišče prve stopnje pa je navedeno interpretiralo v smislu, da je bil tožnik pred prvim narokom že seznanjen s svojimi težavami in bi jih zaradi tega moral zatrjevati pravočasno. Tožnik ni vedel in tudi ni mogel vedeti, da so težave, ki so se pojavile marcu 2009, v povezavi s škodnim dogodkom. Poleg tega meni, da če je sodišče prve stopnje tožniku priznalo odškodnino za telesne bolečine, to še ne pomeni apriornega zanikanja utemeljenosti zahtevka iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanih življenjskih aktivnosti. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, stroške pritožbenega postopka pa naloži v plačilo toženi stranki, oz. da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišči prve stopnje v ponoven postopek.

Tožena stranka je vložila pritožbo zoper obsodilni in stroškovni del sodbe iz vseh razlogov. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo, da je bilo po polici št. 40601027 sklenjeno zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb. Osnovno načelo pri sklepanju zavarovalnih pogodb je pisnost, ob tem morajo biti v zavarovalni pogodbi določeni vsi bistveni elementi, ki jih določa Obligacijski zakonik. V konkretnem primeru je manjkal bistveni element, in sicer navedba premije zavarovanja. Agentka je namreč ob predočitvi police takoj navedla, da je po navedeni polici sklenjeno le osnovno obvezno avtomobilsko zavarovanje in je le dopustila možnost, da sta se s tožnikom pogovarjala tudi o sklenitvi A 0 + zavarovanja. Glede na pisnost zavarovalne pogodbe in izrecno določilo 926. člena OZ, kaj mora polica vsebovati, po mnenju tožene stranke ne zadošča le volja strank, ampak mora biti ta volja pisno navedena na pogodbi. Ob razlagi sodišča prve stopnje, da so določila police nejasna, ker so navedene zavarovalne vsote še za druge zavarovalne pogodbe (med drugim tudi za AO+), lahko pridemo do situacije, ko nekdo zavestno ne bo sklenil zavarovanja, ko bo imel škodo pa bo zatrjeval, da ga je. Za presojo, katera zavarovanja so bila sklenjena, je vsekakor pomemben obračun premije. Iz obračuna izhaja, da je bila sklenjena le premija za avtomobilsko odgovornost in je enaka premiji, ki je navedena na polici, kar je dokaz, da je bilo sklenjeno le to zavarovanje. V podobnih primerih se je o tem že izjasnila sodna praksa. Podredno se pritožuje tudi glede višine prisojene odškodnine, saj je pretirana in odstopa od siceršnje sodne prakse, ki jo sodišča dosojajo v podobnih primerih. Celotno zdravljenje tožnika je potekalo konzervativno, brez posebnih primerov, zaključeno pa je bilo v dveh mesecih. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek v celoti oziroma, razveljavi in vrne v ponovno sojenje. Zahteva tudi povrnitev stroškov pravdnega in pritožbenega postopka.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

V tej zadevi je sodišče prve stopnje odločalo o upravičenosti tožeče stranke do odškodnine zaradi poškodb, ki jih je utrpela v prometni nesreči z motornim vozilom, ki naj bi bilo zavarovano pri toženi stranki med drugim tudi za zavarovanje telesnih poškodb po pogodbi AO+. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila med pravdnima strankama zavarovalna pogodba AO+ sklenjena in svojo ugotovitev utemeljilo s tem, da premija sicer ni bila plačana, vendar pa je bil tožnik utemeljeno prepričan, da jo je plačal, in da niti agentka ne ve, ali bi morala biti sklenitev zavarovanja izrecno napisana na polici. Posledično je svojo odločitev oprlo na 83. člen Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. I. RS, št. 83/01 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami), ki določa, da če je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini ali je bila pogodba kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, je treba nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Utemeljena je pritožba tožene stranke, da je sodišče prve stopnje s tem napačno uporabilo materialno pravo in da zavarovalna pogodba AO+ med strankama ni bila sklenjena. V tej zadevi je bilo namreč ugotovljeno, da zavarovalna premija za sporno zavarovanje ni bila niti plačana niti obračunana. V skladu z 921. členom OZ se namreč zavarovalec z zavarovalno pogodbo zavezuje, da bo zavarovalnici plačal zavarovalno premijo ali prispevek, zavarovalnica pa se zavezuje, da bo, če se zgodi dogodek, ki pomeni zavarovalni primer, izplačala zavarovancu ali nekomu tretjemu zavarovalnino ali odškodnino ali storila kaj drugega. V skladu s prvim odstavkom 925. člena OZ je zavarovalna pogodba tako sklenjena, ko pogodbenika podpišeta zavarovalno polico ali potrdilo o kritju. V skladu s 1. odstavkom 926. člena OZ pa morajo biti v polici navedeni: pogodbeni stranki, zavarovana stvar oziroma zavarovana oseba, nevarnost (riziko), ki jo zajema zavarovanje, trajanje zavarovanja in doba kritja, zavarovalna vsota ali, da je zavarovanje neomejeno, premija ali prispevek, dan, ko je bila izdana polica, in podpisa pogodbenih strank. Določitev premije v zavarovalni polici je torej ena izmed bistvenih sestavin pogodbe. V tej zadevi pa, kot v pritožbi pravilno navaja tožena stranka, iz zavarovalne police št. 40601027 izhaja, da premija za sporno zavarovanje ni določena. Zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb torej ni bilo sklenjeno, kot je navedla tudi zaslišana agentka, tako da ni mogoče uporabiti določbe 83. člena OZ glede nejasnih določb vnaprej pripravljenih pogodb. V tej zadevi namreč ni sporna razlaga katere izmed določb zavarovalne pogodbe. Niti tožnikovo prepričanje, da zadostuje navedba zavarovalne vsote, niti namen strank, da skleneta tudi zavarovalno pogodbo AO+, po presoji pritožbenega sodišča ne more zadostovati za zaključek, da je bila sporna zavarovalna pogodba sklenjena, saj iz police jasno izhaja, da ni bila sklenjena. Glede na navedeno torej zavarovalna pogodba za poškodbe AO+ ni bila sklenjena in tožeča stranka iz tega naslova ni upravičena do povračila škode, ki jo je utrpela ob škodnem dogodku, ki je predmet pravde.

Glede na navedeno, je pritožbeno sodišče v skladu s 1. odstavkom 351. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. I. RS, št. 26/99 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami) spremenilo izpodbijano sodbo kot izhaja iz izreka sodbe in tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

Ker je sodišče druge stopnje v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek, ker je ugotovilo, da ni podan temelj odškodninske odgovornosti, je posledično v skladu s 1. odstavkom 351. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo tudi tožnikovo pritožbo, ki izpodbija zavrnilni del prvostopenjske sodbe in na pritožbene trditve o prenizko prisojeni odškodnini zaradi nepotrebnosti ne odgovarja.

Glede na to, da je tožbeni zahtevek v celoti neutemeljen, je tožeča stranka v skladu s 1. odstavkom 154. člena ZPP dolžna povrniti toženi stranki stroške pravdnega postopka v celoti, in sicer 341,00 EUR kot jih je izračunalo sodišče prve stopnje.

V skladu s prvim odstavkom 154. člena ZPP tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker s svojo pritožbo ni uspela, in mora povrniti stroške pritožbenega postopka tožene stranke, ki je s svojo pritožbo v uspela celoti, in sicer 270 EUR, ki jih je sodišče druge stopnje priznalo kot izhaja iz stroškovnika, tak izrek o stroških temelji na določbi čl. 165 v zvezi s čl. 154 ZPP.