Jedro

.Vprašanje, ki je v praksi Vrhovnega sodišča že rešeno, ne more biti pomembno pravno vprašanje.

Ker se je Vrhovno sodišče do vprašanja, ali se lahko v odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, zoper katero revidentka ni vložila pritožbe, zaradi po pravnomočnosti te odločbe izdane odločbe Ustavnega sodišča, s katero je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost materialnega davčnega zakona, poseže z izrednim pravnim sredstvom odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici, že opredelilo, revizija z enakim pravnim vprašanjem ni dovoljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo tožbo tožeče stranke (v nadaljevanju revidentka) zoper odločbo Ministrstva za finance, št. DT-499-10-67/2015-2 z dne 15. 7. 2015, s katero je davčni organ zahtevo revidentke za odpravo odločbe Davčnega urada Ljubljana, št. DT 42270-3492/2013-1 z dne 20. 6. 2013, po nadzorstveni pravici zavrnil (1. točka izreka) in zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov postopka (2. točko izreka). Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi obrazložilo, da revidentka zoper odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti ni vložila pritožbe. Ker gre za pravnomočno rešeno zadevo, se v skladu s 44. členom Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) vanjo z izrednimi pravnimi sredstvi po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) in Zakonu o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ne more več posegati. Določbe ZUstS so namreč specialne.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je revidentka vložila revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava po prvem odstavku 85. člena ZUS-1. Priglaša stroške revizijskega postopka.

**K I. točki izreka**

3. Revizija ni dovoljena.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-11 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti. Vrhovno sodišče glede na značilnost tega pravnega sredstva ter svoj položaj in temeljno funkcijo v sodnem sistemu svojih odločitev o tem, da revizija ni dovoljena, podrobneje ne obrazlaga (razlogi za to so pojasnjeni že v sodbi X Ips 420/2014 z dne 2. 12. 2015).

5. Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6. Revidentka kot pomembna izpostavlja devet pravnih vprašanj, podrobneje navedenih v reviziji, s katerimi pa v bistvu sprašuje, ali se lahko v odločbo o odmeri davka na nepremično premoženje večje vrednosti, zoper katero revidentka ni vložila pritožbe, zaradi po pravnomočnosti te odločbe izdane odločbe Ustavnega sodišča,2 s katero je Ustavno sodišče ugotovilo protiustavnost materialnega davčnega zakona, poseže z izrednim pravnim sredstvom odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici po 88. členu ZDavP-2. Zatrjuje tudi kršitev 22., 25. in 33. člena Ustave RS.

7. O vprašanjih uporabe izrednega pravnega sredstva odprave odločbe po nadzorstveni pravici po 88. členu ZDavP-2 v primerih, ki so po dejanskem in pravnem stanju primerljivi obravnavanemu, Vrhovno sodišče ob vložitvi revizije še ni odločalo, so pa ob reševanju revizije ta vprašanja v sodni praksi Vrhovnega sodišča že rešena.

8. Vrhovno sodišče se je do vprašanj, ki so v reviziji po vsebini vprašanja pod točkami 1., 2., 4., 5., 6. in 8., v vsebinsko enaki zadevi v sodbi X Ips 51/2016 z dne 30. 1. 2019 že opredelilo. Poudarilo je, da se zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo, po izrecni zakonski določbi ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno (44. člen ZUstS). _A contrario_ je glede na ureditev ZUstS mogoče šteti, da se za razmerja, o katerih je že bilo pravnomočno odločeno, šteje, da so bila izdana na zakoniti podlagi. Posledice razveljavitve zakona s strani Ustavnega sodišča so torej zakonsko urejene, tako da ZUstS ne vzpostavlja obveznosti, da bi se pravnomočne upravne odločbe in sodbe sodišč morale razveljaviti in prilagoditi tako spremenjeni pravni situaciji.3 Zato tudi določbe drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 ni mogoče razlagati tako, da je zgolj zaradi razveljavitve protiustavnega materialnega zakona s strani Ustavnega sodišča že treba šteti, da je naknadno odpadla materialnopravna podlaga za izdano odmerno odločbo oziroma, da je treba šteti, da je bilo tedaj veljavno materialno pravo napačno uporabljeno. Enako velja tudi za učinek ugotovitve neustavnosti določb zakona, ki je že prenehal veljati. Po drugi strani pa je Vrhovno sodišče ocenilo kot pomembno, da iz Ustave izhaja tudi zahteva, da morajo vsi nosilci oblasti v Republiki Sloveniji v okviru svojih pristojnosti zagotoviti najbolj učinkovito varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki ga dopuščajo podeljena oblastvena pooblastila. Na tej podlagi je torej možno ugotoviti, da je pri pooblastilu upravnemu organu za odpravo, razveljavitev ali spremembo odmerne odločbe po 88. členu ZDavP-2 zakon vzpostavil izredno pravno sredstvo, ki dopušča in ureja poseg v pravnomočno urejeno razmerje. Zato pravnomočnost odločbe ni ovira, da se ne bi s tem pravnim sredstvom zagotavljalo tudi učinkovito uresničevanje in varstvo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Pri tem pa je po stališču Vrhovnega sodišča pomembno, da iz besedila drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 izhaja, da izredno pravno sredstvo odprave, razveljavitve oziroma spremembe odločbe po nadzorstveni pravici ni namenjeno odpravi vseh primerov neustavnosti zakonske ureditve, ki je bila ugotovljena z odločbo Ustavnega sodišča. Zakon je dopustil uporabo tega pravnega sredstva in posega v veljavnost odmerne odločbe samo v primerih, ko gre za kršitev _materialnega prava._

9. Po presoji Vrhovnega sodišča pa se ta lahko izrazi v kršitvi človekove pravice ali temeljne svoboščine, ki izvira iz vsebinske presoje zadeve in ne npr. iz postopkovnega ravnanja davčnih organov. Po presoji Vrhovnega sodišča v obravnavani zadevi iz ugotovljenih neustavnosti in kršitev človekovih pravic v odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-125/14 z dne 19. 2. 2015 (v povezavi z odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014), na katero se sklicuje revidentka, kršitev materialnega prava ne izhaja. V zvezi s 3. izpostavljenim vprašanjem je treba poudariti, da Ustavno sodišče ni ugotovilo, da bi zaradi neskladja ZUJF z Ustavo prišlo tudi do nedopustnega posega v lastninsko pravico davčnih zavezancev iz 33. člena Ustave.

10. Vrhovno sodišče lahko sicer določena pravna vprašanja, glede katerih se je že vsebinsko opredelilo, ponovno obravnava, če presodi, da je to ob morebitnih novih uveljavljanih argumentih potrebno prav z vidika že navedenih razlogov iz 367.a člena ZPP. Vendar pa taki argumenti, zaradi katerih bi moralo Vrhovno sodišče revizijo ponovno obravnavati, niso podani.

11. V sodbi X Ips 51/2016 z dne 30. 1. 2019 pa se Vrhovno sodišče ni opredelilo do vprašanja, ki ga revizija navaja pod 7. točko, in sicer: " _Ali je stališče sodišča iz izpodbijane sodbe, da se 60. člena in 193. člena ZUJF, ki določata davčno osnovo za odmero davka od nepremičnega premoženja večje vrednosti, ne more razlagati drugače kot le tako, da se v davčno osnovo za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti upošteva le celotna vrednost premoženja in ne le vrednost nad mejno vrednostjo 500.000,00 EUR, in da zato ne gre za kršitev materialnega prava, ki je na podlagi drugega odstavka 88. člena ZDavP-2 lahko razlog za odpravo odmerne odločbe po nadzorstveni pravici, materialnopravno napačno in tudi v neskladju s pravico iz 33. člena Ustave?_“.

12. Po presoji Vrhovnega sodišča tudi to vprašanje ni pomembno z vidika 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Takšna obdavčitev namreč s citiranimi ustavnimi odločbami ni bila ugotovljena kot neustavna. Prav tako gre za zakon, ki ne velja več, revidentka pa tudi ni izkazala, da to vprašanje presega pomen konkretne zadeve.

13. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče revizijo na podlagi 89. člena ZUS-1 zavrglo kot nedovoljeno.

**K II. točki izreka**

14. Revidentka z revizijo ni uspela, zato sama trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).

1 Z novelo ZPP-E (Uradni list RS, št. 10/2017) so bili črtani 83. člen in 86. do 91. člen ZUS-1 (drugi odstavek 122. člena ZPP-E). Ker je bila v obravnavanem primeru izpodbijana sodba sodišča prve stopnje izdana pred začetkom uporabe ZPP-E, to je pred 14. 9. 2017, se revizijski postopek konča po do tedaj veljavnem ZPP (tretji odstavek 125. člena ZPP-E) in posledično po dotedanjih določbah ZUS-1. 2 Ustavno sodišče z odločbo U-I-125/14 z dne 19. 2. 2015 ugotovilo, da sta bila iz razlogov, ki so podrobneje navedeni v odločbi U-I-313/13 z dne 21. 3. 2014, v neskladju z 22., 25. in 147. členom Ustave tudi 193. člen in četrti odstavek 244. člena ZUJF, saj sta se pri določanju davčne osnove za odmero davka na nepremično premoženje večje vrednosti sklicevala na Zakon o množičnem vrednotenju nepremičnin, za katerega je Ustavno sodišče že ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. 3 Drugače določa zakon npr. v zvezi z odpravo posledic odpravljenega podzakonskega predpisa, 46. člen ZUstS.