Jedro

Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je porušeno vrednostno razmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi preživninskih zavezancev in potrebami otroka.

Predlagatelj ima v primerjavi z nasprotno udeleženko daleč večji obseg premoženja in s tem povezane premoženjske zmožnosti. Ker je sodišče na strani nasprotne udeleženke ugotovilo boljše premoženjske razmere kot v času prvega sojenja, pa je zaključilo, da je potrebna drugačna porazdelitev preživninskega bremena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Predlagatelj A. A. je dolžan nasprotni udeleženki B. B. povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 186,66 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od naslednjega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom delno ugodilo predlogu predlagatelja na zvišanje preživnine (hkrati nasprotnega udeleženca po predlogu za znižanje preživnine).1 Preživnino za mld. C. A., roj. ... 2003,2 in mld. D. A., roj. ... 2007, določeno s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Cp 177/2019 z dne 10. 5. 2019, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, opr. št. P 95/2016-IV z dne 26. 3. 2018, je spremenilo tako, da je nasprotna udeleženka B. B. (hkrati predlagateljica po predlogu za znižanje preživnine),3 roj. ... 1969, kot mati dolžna od 14. 6. 2019 naprej plačevati za mld. C. A. namesto 120 EUR preživnine na mesec po 145 EUR mesečno in za mld. D. A. namesto 100 EUR preživnine na mesec po 125 EUR mesečno. Do pravnomočnosti sodbe zapadle obroke zvišane preživnine je dolžna plačati v roku 15 dni, v bodoče dospele obroke pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec, na osebni račun očeta A. A., odprt pri Banki, d. d., v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tako določeno preživnino je dolžna plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v valoriziranih zneskih. Kar je predlagatelj v predlogu zahteval več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (prvi in drugi odstavek I. točke izreka). Nasprotni predlog za zvišanje preživnine je sodišče prve stopnje zavrnilo, kot izhaja iz II. točke izreka. Odločilo je, da bo o stroških postopka odločeno s posebnim sklepom (III. točka izreka).

2. Zoper sklep se pritožuje predlagatelj, ki izpodbija drugi odstavek I. točke izreka iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep v navedenem zavrnilnem delu razveljavi in v celoti ugodi zahtevku predlagatelja za zvišanje preživnine ter zahteva povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Predlagatelj uvodoma pojasnjuje, da je predlog za zvišanje preživnine utemeljeval na bistveno spremenjenih okoliščinah na svoji strani, in sicer: drastičnem znižanju mesečnih prihodkov iz naslova opravljanja dejavnosti in zato nemožnosti izplačevanja kakršnegakoli zneska po pogodbi o poslovodenju družbe K., d. o. o.; izostanku prihodkov od sejnin v nadzornem svetu M., d. d., od 30. 12. 2019 naprej; povečanju potreb polnoletnega sina T. Izhajal je iz nesporno ugotovljenih mesečnih potreb obeh mladoletnih otrok, ki znašajo 600 EUR mesečno za vsakega, kar ne vključuje nadstandardnih potreb otrok, ki jih krije oče iz osebnih zalog. Iz razlogov sklepa izhaja, da je predlagatelj izkazal bistveno poslabšanje poslovanja družbe K., d. o. o., in tudi, da mu je iz objektivnih razlogov prenehala funkcija nadzornika v M., d. d. Po oceni sodišča to naj ne bili bistveno spremenjeni okoliščini v smislu 197. člena Družinskega zakonika (DZ). Po drugi strani naj ne bi izkazal bistvenega zvišanja potreb otrok, vendar zvišanja potreb mld. C. A. in D. A. predlagatelj sploh ni zatrjeval kot bistveno spremenjene okoliščine.

V razlogih sklepa v 17. točki je sodišče povzelo obrazložitev odločbe sodišča v zadevi P 95/2016-IV, torej odločbe sodišča prve stopnje ob določanju prve preživnine, ki je bila spremenjena v škodo otrok po obravnavi pred višjim sodiščem (odločba IV Cp 177/2019). Sodišče šteje povzetek razlogov iz odločbe kot dokazano dejstvo, kar je zmoten pristop. Sodišče poenostavlja pravni standard premoženjske zmožnosti, ugotavlja ga z razlago ekonomskih pojmov, vendar nepravilno. Tako naj bi imel predlagatelj plačo 1.000 EUR, čeprav ima sodišče podatke, da sploh ni zaposlen, temveč je imel prihodke po pogodbi o poslovodenju. Prihodek pravne osebe niti njen dobiček ne pomenita premoženja predlagatelja, kar sodišče napačno uporabi, saj čisti dohodek podjetja šteje kot dokaz, da so predlagateljeve premoženjske zmožnosti višje. Napačno interpretira tudi, kaj je bil čisti prihodek podjetja v letu 2015, kar enači z dobičkom 85.000 EUR, saj dobiček ni enak prihodku. Napačno je tudi izhodišče prve odločbe, na katero se opira izpodbijani sklep, da je imel predlagatelj prihodke 3.000 do 4.000 EUR mesečno. Povzetek, da predlagatelj trdi, da ima izpad 3.000 do 4.000 EUR mesečno, ni pravilen, saj ni trdil, da ima takšne prihodke, pač pa je povzel, na kakšnih izhodiščih je višje sodišče ob prvem sojenju spremenilo preživnino za otroka.

Razlogi v 18. točki so povsem nejasni. Sodišče ugotavlja, da je premoženje predlagatelja, ki niti ni trdil česa drugega, v bistvenem nespremenjeno. Nato ugotovi, da ima predlagatelj izpad cca. 5.000 EUR na mesec, vendar to ne pomeni, da so se njegove premoženjske zmožnosti bistveno zmanjšale od prve določitve preživnine. Čeprav šteje kot dokazano trditev, da ima družba K., d. o. o., bistveno poslabšanje poslovanja, pa dejstvi, da je njen lastnik predlagatelj ter da ni sprememb na njegovem drugem premoženju, šteje kot dokaz, da pri njem ni bistveno spremenjenih razmer, ki bi vplivale na zmožnost preživljanja. Obrazložitev je nejasna.

Sodišče predlagatelju očita, da ni dokazal, koliko in v katere svoje rezerve oziroma prihranke posega, da preživlja otroke. Razlogi prezrejo okoliščine, ki niso bile sporne: potrebe otrok so bile ob prvi določitvi preživnine določene na 600 EUR mesečno za vsakega otroka, ves nadstandard je vedno plačeval predlagatelj, ta ima prihranke na bančnem računu in v sefu, mati za otroke plačuje po 120 oziroma 100 EUR mesečno, razliko krije predlagatelj. To počne tudi sedaj, le da iz premoženja (rezerv, prihrankov), ker tekočih prilivov ni. Med tedenskim stikom mati otrokom nudi le malico, predlagatelj prispeva k preživljanju otrok 1.460 EUR (brez nadstandarda), torej ne more biti dvoma, da je vse plačal predlagatelj. Ker izkazano ni imel prilivov, je torej moral poseči v rezervo. Sklicuje se na 214. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Predlagatelj opozarja na ugotovitev sodišča, da ni relevantno znižanje njegovega premoženja, ker je izpovedal, da je prodal neko manjše zemljišče v k. o. X pri čemer gre za očiten lapsus pri njegovi izpovedi in zmoten zapis v zapisniku, saj k. o. X ne obstaja, ampak obstaja le k. o. Y. Sodišče ugotavlja tudi, da je predlagatelj le v zanemarljivem solastninskem deležu solastnik treh kmetijskih zemljišč v k. o. Y. Takšno seciranje besed kaže na razmišljanje izpodbijanega sklepa v smeri ugotovitve, da se razmere pri predlagatelju niso toliko poslabšale, da bi imelo to bistven učinek na razporeditev preživninskega bremena. Predlagatelj je izpovedal iskreno in jasno, standard otrokom kljub izpadu njegovih prihodkov ni padel, vendar je črpanje zalog kratkoročna rešitev.

Predlagatelj se strinja, da so starši dolžni preživljati otroke skladno s svojimi zmožnostmi, upoštevaje vse premoženje, dodaja pa, da tudi skladno s tem, kdo je rezidenčni roditelj (v danem primeru predlagatelj), ki posledično nosi večjo naturalno skrb za otroke. Sodišče po eni strani ne šteje za pomembno, če predlagatelj nima več mesečnih prihodkov, po drugi pa za bistveno spremembo šteje spremembo pri tekočih prilivih nasprotne udeleženke, glede na to, da so njeni redni tekoči prilivi od plače cca 350 do 550 EUR višji kot ob določitvi preživnine. Gre za bistveno različno upoštevanje dejstev na strani udeležencev v škodo predlagatelja in v škodo koristi otrok.

S porazdelitvijo preživninskega bremena se izpodbijani sklep ukvarja le pavšalno in ne opravi tehtanja. Čeprav sodišče ugotovi, da so se prihodki matere povečali za cca 27%, ne ugotovi pa, da so se hkrati prihodki predlagatelja zmanjšali za cca 80%, ne opravi končne naloge, tj. nove porazdelitve preživninskega bremena. Ob mesečnih potrebah otrok 600 EUR za otroka oče krije za C. A. tudi po izpodbijanem sklepu še vedno 455 EUR mesečno ali 75,80% potreb otroka, mati pa 24,20%, za D. A. pa oče krije 475 EUR ali 80% potreb in mati 20% potreb. Izpodbijani sklep je zato sam s seboj v nasprotju. Kako je sodišče prišlo do takšne razporeditve, ni mogoče preizkusiti, podana je bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Neenako je tudi obravnavanje drugega premoženja vsakega od preživninskih zavezancev. Za predlagatelja se ugotavlja, da ima premoženje, sklep pa nima razlogov glede prometa na tekočem računu nasprotne udeleženke, ki kaže, da poleg plače očitno razpolaga tudi z denarnimi prihranki, saj sicer ne bi mogla izvajati plačilnega prometa za večje zneske. Tudi to bi moralo sodišče šteti v okvir premoženjske zmožnosti nasprotne udeleženke in upoštevati pri prerazporeditvi preživninskega bremena. Upoštevati bi moralo tudi, da je tožnik rezidenčen roditelj in že zato nosi večje breme naturalnega preživljanja kot nasprotna udeleženka, ki je zato dolžna prispevati k preživljanju sorazmerno več v denarju.

Predlagatelj se sklicuje na sodbo II Ips 333/2015 VS RS z dne 23. 6. 2016, izpodbijani sklep se je napotkom iz navedene odločbe posvetil zanemarljivo in se jim je dejansko izognil, zato nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče ocenjuje, da je ustrezno, da nasprotna udeleženka nosi 42% delež potreb otrok, kako je prišlo do takšnega izračuna, ni mogoče preizkusiti. V oči bode napačen pristop glede odštevanja stroškov, ki jih ima s preživljanjem otrok nasprotna udeleženka, v času, ko ima z otroki stike. Pristop sodišča odstopa od ustaljene sodne prakse. Sodišče je namreč določilo znesek potreb otroka, nato preživninsko razmerje med staršema, šele nato je pričelo odštevati stroške, ki jih ima mati kot preživninska zavezanka z otroki, ko ima z njimi stik. To je narobe. Potrebe otroka namreč zajemajo vse potrebe otroka in ko so ugotovljene, je treba določiti razmerje med preživljalcema, pri tem se odraža tudi obseg stikov. Nikakor pa se od preživnine ne odšteva naknadno še enkrat stroškov preživljanja otrok, morda celo manjših daril. V tem je ena ključnih napak odločbe Višjega sodišča IV Cp 177/2019 z dne 10. 5. 2019, na katero se je oprl tudi izpodbijani sklep.

Končno je vprašljivo, ali je sploh mogoče zavzeti stališče, da je premoženjsko stanje predlagatelja tako zelo boljše od nasprotne udeleženke. Med udeležencema teče pravdni postopek po tožbi B. B. zaradi ugotovitve obsega in deležev na skupnem premoženju, kjer ta zatrjuje, da je njen delež na skupnem premoženju 50%. Če trdi, da je polovica premoženja njenega, torej premoženjsko stanje predlagatelja ni toliko boljše. Da premoženjski spor še ni razrešen, pa ni krivda predlagatelja.

3. Nasprotna udeleženka v odgovoru na pritožbo tej nasprotuje in predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu s 197. členom DZ sodišče na zahtevo ali predlog upravičenca ali zavezanca zviša, zniža ali odpravi z izvršilnim naslovom določeno preživnino, če se spremenijo potrebe upravičenca ali zmožnosti zavezanca, na podlagi katerih je bila preživnina določena. Kot je pravilno navedlo sodišče prve stopnje, morajo biti za ugoditev predlogu na spremembo preživnine podane bistveno spremenjene razmere. Če sodišče takšne bistveno spremenjene razmere ugotovi, presodi, kako te vplivajo na ravnovesje v preživninskem trikotniku: potrebe otroka - preživninske zmožnosti zavezanca - preživninske zmožnosti drugega roditelja. Predpogoj za utemeljenost zahtevka za znižanje preživnine je torej porušeno vrednostno razmerje med pravno odločilnimi dejavniki: zmožnostmi preživninskih zavezancev in potrebami otroka. Ugotovitev obstoja bistveno spremenjenih razmer pogojuje vnovično ugotavljanje vseh pravno relevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninskih obveznostih. Sodišče mora torej ugotoviti dejanska izhodišča za določitev nove preživnine tako, da z oceno njihovega pomena znova presodi o višini preživninskega prispevka v sorazmerju z zmožnostmi vsakega od staršev in otrokovimi potrebami.4

6. Sodišče prve stopnje je obstoj spremenjenih okoliščin, ki morajo biti podane za vnovično ugotavljanje vseh pravno relevantnih dejstev za odločitev o preživninski obveznosti, ugotovilo. Zaključilo je, da bistveno spremenjeno okoliščino predstavljajo razmere na strani nasprotne udeleženke, katere mesečni prihodki so se povečali za okoli 27%, poleg tega materi plačuje manj najemnine, kot je znašala najemnina ob izdaji sodbe prvostopenjskega sodišča. Po drugi strani je sodišče ugotovilo, da je predlagatelj izkazal bistveno poslabšanje poslovanja družbe K., d. o. o., ter, da mu je prenehala funkcija nadzornika v družbi M. d. d., a je zaključilo, da navedeni dejstvi nista bistveno spremenjeni okoliščini v smislu 197. člena DZ, kar predlagatelj izpodbija. Sodišče je zaključilo tudi, da predlagatelj ni izkazal bistvenega zvišanja potreb otrok, glede česar pa sam predlagatelj navaja, da takšnih trditev ni podal in je nesporno, da znašajo potrebe mld. otrok 600 EUR mesečno za vsakega (brez nadstandarda). Ne glede na zaključek sodišča, da prej navedeni okoliščini nista bistveno spremenjeni okoliščini v smislu 197. člena DZ, je torej sodišče prve stopnje obstoj bistveno spremenjenih razmer v postopku ugotovilo, kar je odločilno. Kot že navedeno, namreč sodišče v primeru ugotovitve obstoja bistveno spremenjenih razmer vnovično ugotavlja vsa pravno relevantna dejstva, od katerih je odvisna odločitev o preživninskih obveznostih. Tudi ob zaključku, da bistveno poslabšanje poslovanja družbe K., d. o. o. (in posledično zmanjšanje prihodkov predlagatelja) in prenehanje funkcije nadzornika predlagatelja v družbi M., d. d., predstavljata bistveno spremenjeni okoliščini, bi bila naloga sodišča po ugotovitvi bistveno spremenjenih razmer enaka, tj. ugotavljanje pravno relevantnih dejstev, od katerih je odvisna odločitev o preživninskih obveznostih, ta pa je sodišče prve stopnje ugotovilo (o tem v nadaljevanju).

7. V okviru presoje spremenjenih okoliščin predlagatelj nasprotuje postopanju sodišča prve stopnje, ki je pri ugotavljanju spremenjenih okoliščin povzelo ugotovitve iz predhodne odločitve sodišča (tj. odločbe ob prvem določanju preživnine) glede finančnih zmožnosti (takrat) pravdnih strank, vendar trditev ni utemeljena. Ali so okoliščine spremenjene, namreč sodišče presoja na podlagi primerjave okoliščin ob prvotnem odločanju, ki so razvidne iz prvotne odločbe, z okoliščinami v času novega odločanja. Ker je sodišče prve stopnje v 17. točki povzelo razloge iz prvotne sodbe, ni treba podrobneje odgovarjati na navedbe predlagatelja o tem, da je sodišče napačno razlagalo ekonomske pojme. Tako npr. predlagatelj izpostavlja, da nima plače, saj ni zaposlen, a je bistveno, da je šlo za njegove prihodke. Prav tako je sodišče pravilno izhajalo iz v takratni sodbi ugotovljenih prihodkov predlagatelja.5

8. Predlagatelj nadalje neutemeljeno izpodbija razloge sodišča prve stopnje v 19. točki obrazložitve, saj je sodišče pravilno ugotovilo, da konkretnih navedb, v katere rezerve in v kakšnem obsegu je predlagatelj moral poseči, da bi izvrševal svojo preživninsko obveznost, ni podal niti ni o tem konkretneje izpovedal. Sodišče je pri tem ugotovilo, na podlagi opozorila nasprotne udeleženke, da je npr. predlagatelj v mesecu oktobru 2019 opravil 45 plačil z gotovino. Nadalje je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je predlagatelj na zaslišanju omenil, da je moral prodati njive v k. o. X (prav k. o. Y), vendar tudi trditev in dokazov o tem v njegovih vlogah ni bilo, zato so vsi očitki sodišču prve stopnje v zvezi s tem neutemeljeni.

9. Kot navaja predlagatelj v pritožbi, so potrebe obeh mladoletnih otrok nesporne, in sicer znašajo 600 EUR mesečno, kar je upoštevalo tudi sodišče prve stopnje. Nadalje je pravilno upoštevalo premoženjske zmožnosti obeh udeležencev v času odločanja. Predlagatelj navaja, da se strinja, da so starši dolžni otroke preživljati skladno s svojimi zmožnostmi, upoštevaje vse premoženje, kar je sodišče prve stopnje tudi upoštevalo. Neutemeljene so pritožbene navedbe o neenakem obravnavanju drugega premoženja vsakega od preživninskih zavezancev. Sodišče je ugotavljalo premoženje predlagatelja, ki ga ta ne zanika. Trditev, da bi imela nasprotna udeleženka poleg plače še druga denarna sredstva oziroma prihranke, v postopku pred sodiščem prve stopnje ni bilo. Predlagatelj je navajal le, da naj nasprotna udeleženka pojasni posamezne postavke na svojem TRR, kar je nasprotna udeleženka tudi storila.6 Neutemeljene pa so navedbe, da bi sodišče moralo na tej podlagi ugotovljene denarne prihranke šteti v okvir premoženjske zmožnosti nasprotne udeleženke. Iz prometa na njenem TRR (na katerega se je skliceval predlagatelj) oziroma izpiska njenega TRR namreč izhaja, da na dan izpiska, ki ga je upoštevalo sodišče prve stopnje v v času odločanja,7 nasprotna udeleženka prihrankov ni imela več. Sodišče prve stopnje o tem posebnih razlogov res ni navedlo. Ker so imeli udeleženci možnost obravnavanja navedenih dokazov, pa jih je lahko presodilo sodišče druge stopnje ter o njih navedlo razloge.

10. Po oceni sodišča druge stopnje je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ima predlagatelj v primerjavi z nasprotno udeleženko daleč večji obseg premoženja in s tem povezane premoženjske zmožnosti. Ker je sodišče na strani nasprotne udeleženke ugotovilo boljše premoženjske razmere kot v času prvega sojenja, pa je zaključilo, da je potrebna drugačna porazdelitev preživninskega bremena. Glede na ugotovljene okoliščine je odločilo, da nasprotna udeleženka nosi delež 42% potreb otrok. Podrobnejših razlogov o tem sodišče res ni navedlo, a je kljub temu odločitev mogoče preizkusiti, glede na predhodno navedene ugotovitve o premoženjskih zmožnostih vsakega od udeležencev. Ne glede na to, da ima sedaj predlagatelj nižje prihodke, se, glede na njegovo celotno premoženje in razmere, ugotovljene zlasti v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in s tem povezane premoženjske zmožnosti, neutemeljeno zavzema, da bi nasprotna udeleženka nosila še višji delež, kot je odločilo sodišče prve stopnje, tj. 42%, glede na njene zmožnosti, ki so ugotovljene v 23. in 24. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa (njeni mesečni neto prihodki znašajo 2.200 do 2.300 EUR, je lastnica pet let starega osebnega vozila, formalno drugega nepremičnega premoženja nima).8 V zvezi s porazdelitvijo preživninskega bremena predlagatelj opozarja, da sodišče ni posebej upoštevalo, da je predlagatelj rezidenčen roditelj in nosi večje breme naturalnega preživljanja kot nasprotna udeleženka, ki je dolžna prispevati k preživljanju sorazmerno več v denarju. Sodišče posebnih razlogov o tem res ni navedlo, vendar je tudi ob upoštevanju tega dejstva neutemeljeno zavzemanje predlagatelja, da bi nasprotna udeleženka krila več kot 42% delež potreb otrok. Tudi ob upoštevanju tega dejstva je odločitev sodišča prve stopnje pravilna.

11. Neutemeljena je navedba, da odločitve sodišča prve stopnje o porazdelitvi preživninskega bremena ni mogoče preizkusiti. Kot že navedeno, so razlogi sodišča prve stopnje sicer skopi, vendar je bilo odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu mogoče preizkusiti, zato zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (ZNP-1) ni podana. Neutemeljeno pa je tudi zatrjevanje, da sodišče nima razlogov odločilnih dejstvih, ker se je izognilo napotkom iz sodbe VS RS II Ips 330/2015, saj so razlogi o odločilnih dejstvih v izpodbijanem sklepu navedeni. Sodišče je namreč (po ugotovitvi spremenjenih okoliščin) ugotovilo premoženjske zmožnosti obeh udeležencev v času sojenja, razloge je navedlo tudi glede potreb mld. otrok, višina teh pa za predlagatelja ni sporna.

12. Izračuni predlagatelja glede njegovega kritja potreb otrok so zmotni, saj ne upošteva, da je sodišče prve stopnje potem, ko je izračunalo delež potreb, ki ga nosi nasprotna udeleženka, upoštevalo tudi obseg stikov, ki jih ima nasprotna udeleženka z mladoletnima otrokoma, ki pri njej preživita pomemben del časa. Sodišče je tako od predhodno ugotovljenega zneska preživnine (v višini okoli 250 EUR za vsakega otroka, tj. 42 % od 600 EUR) odštelo stroške, ki jih ima nasprotna udeleženka na račun stikov. Neutemeljeno je zato zatrjevanje, da predlagatelj krije 75,80% potreb C. A. oziroma 80% potreb D. A. Pri svojem izračunu namreč zanemari prispevek nasprotne udeleženke v času njenih stikov z mladoletnima otrokoma.

13. Predlagatelj izpodbija tudi pristop sodišča prve stopnje glede upoštevanja prispevka nasprotne udeleženke v času stikov z otrokoma, in izračun sodišča prve stopnje.9 Tudi ti očitki so neutemeljeni. Odločilno je, da je obveznost nasprotne udeleženke na plačilo preživnine nižja, ker nasprotna udeleženka neposredno pokrije del potreb obeh mladoletnih otrok (da mladoletna otroka z njo preživita pomemben del časa, ni bilo sporno), kar je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Zmotno je zatrjevanje predlagatelja, da bi lahko sodišče obseg stikov upoštevalo le pri določitvi razmerja med preživljalcema, saj je neposredno pokrivanje dnevnih potreb mladoletnih otrok mogoče upoštevati tudi tako, kot je storilo sodišče prve stopnje.

14. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijanega sklepa tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka v skladu s 101. členom ZNP-1 temelji na prostem preudarku, v okviru katerega je upošteven tudi uspeh strank v pritožbenem postopku. Predlagatelj s pritožbo ni uspel, zato je dolžan povrniti potrebne pritožbene stroške nasprotni udeleženki. Ti stroški predstavljajo sestavo odgovora na pritožbo po odvetniku (200 točk) ter končno poročilo stranki (50 točk), skupaj torej 250 točk, kar ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke (0,60 EUR) znaša 150,00 EUR. Materialni izdatki (2%) znašajo 3,00 EUR, 22% DDV pa 33,66 EUR. Vsi potrebni pritožbeni stroški nasprotne udeleženke, ki ji jih mora povrniti predlagatelj, tako znašajo 186,66 EUR.

1 Sodišče druge stopnje ga v sklepu zaradi jasnosti označuje kot predlagatelja. 2 Na dan izdaje sodbe sodišča prve stopnje, ki je relevanten za presojo pravilnosti odločitve, in v času teka pritožbenega roka ter vložitve pritožbe je bil C. A. še mladoleten. 3 Sodišče druge stopnje jo v sklepu označuje kot nasprotno udeleženko. 4 Primerjaj sodbo VS RS, II Ips 333/2015. 5 Res je takrat predlagatelj trdil, da ima prihodke v višini približno 1.000 EUR mesečno, čemur sodišči v prvotnem sojenju nista sledili in sta upoštevali višje prihodke, tako da bi mu šla njegova trditev v tem postopku pri presoji spremenjenih okoliščin kvečjemu v škodo. 6 Nasprotna udeleženka je pojasnila, da je šlo za poplačilo odvetniških stroškov in za to predložila tudi dokaz (priloga B111). 7 Glej prilogo C20, stanje v breme. 8 Neutemeljeno je opozarjanje nasprotnega udeleženca na še odprt postopek glede skupnega premoženja med obema udeležencema v tem trenutku. Kot je bilo predlagatelju pojasnjeno že predhodno, bo lahko, če bo v postopku za ugotovitev skupnega premoženja in deležev na njem pravnomočno odločeno, da je (del) premoženja, s katerim predlagatelj sedaj lahko samostojno razpolaga in z njim pridobiva tudi dohodke, v določenem deležu last nasprotne udeleženke in če bo zaradi tega predlagateljeva zmožnost preživljati otroke znatno spremenjena, takrat s predlogom dosegel drugačno porazdelitev preživninskega bremena. 9 Na enak način je izračun opravilo v prvotnem sojenju Višje sodišče v Ljubljani v sodbi IV Cp 177/2019 z dne 10. 5. 2019, kar naj bi bila po stališču predlagatelja ključna napaka navedene odločbe.